Za neprofesionalce so včasih zgodovinske knjige naporne, polne nereflektiranih podatkov, ki neredko celo najbolj zanimive in napete trenutke zgodovine spremenijo v suhoparno branje. Preden stopimo v knjigo, pa se spoznajmo z avtorjem in njegovim razumevanjem zgodovine, da bomo lažje razumeli delo samo. Ddr. Igor Grdina ima impresivno akademsko kariero. Študiral na Filozofski fakulteti slovenistiko in zgodovino ter iz obeh tudi doktoriral. Do leta 2005 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti na Oddelku za slovanske jezike in književnosti kot redni profesor, nato pa se je prestavil na ZRC SAZU in sodeluje tudi z Univerzo v Novi Gorici. Občasno piše in prevaja librete za opere ter operete. Po rodu je Šentjurčan, iz česar bržkone izvira njegovo zanimanje za družino Ipavec, kateri je posvečeno kar nekaj del iz njegove izjemno obsežne bibliografije. Mimogrede, tudi v tej publikaciji najdemo povezavo z njegovim domačim krajem, saj na nekem mestu citira borca in pesnika Franja Malgaja, ki je bil med drugim tudi na soški fronti.

V uvodni besedi nas avtor seznani s svojim osebnim dojemanjem zgodovine. »Zgodovina vsekakor ni samo raziskovanje vzrokov za dejanja, stanja in njihove interpretacije. Uzreti in doumeti se trudi dogajalno celoto.« (p. 9)  Zapiše še, da prva svetovna vojna postaja prava historia, saj poslednji pričevalci izginjajo in zato kot taka potrebuje drugačno zgodbeno linijo od do sedaj napisanih. Pričujoča knjiga predstavlja le prvi del od načrtovanih treh ali kot pravi sam preludij in zavzema mesto panoramskega histografskega pogleda na oblikovanje fronte.

Svetovna vojna ob Soči I: Evropski zaplet je sicer res znanstvena monografija, a ima izjemno lastnost, ki vse prevečkrat manjka tudi strokovnim publikacijam. Je zelo berljiva. Ne le to, zastavljena je problemsko in avtor je v njej želel ujeti duh časa ter nam na ta način predstaviti drugačen pogled na oblikovanje nove fronte med Italijo in Avstro-Ogrsko. Pri tem se je oprl na različne zgodovinske in literarne vire ter na ta način bralca slikovito ponesel v ta razburkan čas. Verjetno je za avtorja precej velik izziv pisati o temi, ki je bila že nič kolikokrat obdelana, na izviren način in predstaviti lastne poglede na tematiko, poleg tega pa ohranja izjemno širok, a še vedno znanstven pogled. V daljših ekskurzih razlaga ozadje in povode za nek dogodek. Čtivo od bralca sicer zahteva nekaj osnovnega predznanja, a je do njega hkrati izjemno prijazno, saj ni preobloženo z nepotrebnimi tujkami, kot se to rado danes dogaja, kadar pisci menijo, da le-te podčrtujejo in poudarjajo njihovo znanstveno podkovanost ter kompetentnost. Ne, Grdina je dosledno zvest lepemu, čistemu slovenskemu jeziku, kar pa je verjetno posledica njegove poklicne zavezanosti k jeziku kot tudi njegove očitne ljubezni do njegove polnosti.

Ves čas pa je tudi zelo duhovit, smisla za humor premore več kot povprečna polica znanstvenih in strokovnih knjig skupaj.  To pa daje knjigi še dodatno dimenzijo in privlačnost za širši krog bralcev. Tukaj se pravzaprav znajdemo v zagati tisti, ki želimo pisati ali pripovedovati o knjigi, saj ji z lastno interpretacijo lahko hitro odvzamemo njeno pronicljivost. Poglejmo si le nekaj njegovih najbolj posrečenih formulacij, da lahko okusimo,  o čem je govora. O diplomaciji Avstro-Ogrske zapiše: »Francjožefova diplomacija je bila zares tako bedasta, kot je izgledala na prvi pogled.« O generalu konjenice, Edmundu baronu von Krieghammerju pa pravi, da je gotovo nosil zelo ustrezen priimek za vodenje svojega resorja. Nato še citira Šukljeta, ki je o tem istem baronu zapisal, da je »med velikim številom nesposobnih vojnih ministrov, ki jih je imela stara Avstrija, morda najslabši.« (p. 17) V tekstu ne manjka tudi lucidnih ugotovitev, ki jih je mojstrsko ubesedil. Primer: »Monarhija je tako nezadržno napredovala v retrogradni smeri, mislila pa je, da se giblje v sijajno prihodnost.« (p. 20)

Sprehodimo se na kratko še čez vsebino knjige, sestavljene iz petih poglavij in prologa. V slednjem nas že takoj slikovito prestavi  v dogajanje pred začetkom vojne, opiše povode za vojno napoved in oriše notranje dogajanje v monarhiji.

Metuzalemskega cesarja posadijo na konja je naslov prvega poglavja knjige in se dramatično začne točno ob šestih popoldne 23. julija 1914 z izročitvijo verjetno najusodnejšega diplomatskega dokumenta 20. stoletja srbski vladi. Ultimat je bil namenoma sestavljen skrajno izzivalno in na Dunaju so ga pisali ter poslali z zavestjo, da ga bodo v Beogradu zavrnili. Vedenje cesarstva ni puščalo dvoma o tem, da zgolj iščejo izgovore za začetek vojne in sarajevski atentat je bil odličen povod za to, da kraljevino Karadjordjevićev izbrišejo iz političnega zemljevida. Rusija se je odločila, da Avstro-Ogrski ne bo popuščala in bo stala Srbiji ob strani, a najprej si bo prizadevala za vzpostavitev miru. Zato je Nikolaj II. v svoji poslanici zapisal: » Dokler bo obstajalo tudi najmanjše upanje, da se izognemo prelivanju krvi, bodo vsi moji napori usmerjeni k temu cilju.« (p. 29) Grdina pronicljivo prida, da je to poslanico peterburškega imperatorja možno brati v luči, da je ni naslavljal zgolj na svoje sodobnike, ampak zgodovino. A kot se vedno znova izkaže, takšne misli hitro zbledijo v luči nadaljnjega dogajanja in tako tudi ta ni pristala na rodovitnih tleh ter je zato kmalu ovenela. Tako je cesarstvo 28. julija razglasilo vojno s Srbijo, Nikolaj II. pa je popustil pritiskom in naslednji dan razglasil začetek splošne mobilizacije. Tukaj izvemo tudi, da so si v Nemčiji lahko privoščili tudi v mirnem času usposabljati za boj več kot polovico za rekrutacijo sposobnih mož in zaradi tega so bili upi avstro-ogrskih politikov, ki so si želeli vojno zadržati v okviru konflikta z Karadjordjevići, jalovi. Grdina nam predstavi še italijansko prebrisanost. Italija je tako v svojem slogu pretehtavala različne možnosti, saj se ni želela nikomur zameriti ter pretirano angažirati, dokler izid še ni bil jasen. Zato so se oprijeli formalistične in za njih najugodnejše rešitve: Trojne alianse, ki ni predvidevala pomoči v primeru agresije katere od njenih članic na tretje države.

Ko stran za stranjo odstiramo zakulisne tančice, izvemo, da so bili dunajski strategi, ki so povedli v veliko morijo, ki je sledila, celo tako preračunljivi, da so izročili ultimat skoraj mesec dni po atentatu, ker so tempirali začetek vojne po koncu žetve. Verjeli so tudi v hitro in lahko zmago, menili so celo, da bo vsega konec do Božiča. Knjigo poleg humornih vložkov bogatijo tudi slikovite primere, kot na primer ta, ki jo avtor zapiše ob koncu tega poglavja. »Sivolasi cesar in Avstro-Ogrska sta bila videti kot Don Kihot in Rosinant v negativu: namesto večne pravice sta terjala izpolnitev lastne (samo)volje. Edino anahronističnost ju je povezovala z nesmrtnim Cervantesovim parom.« (p. 46)

Naslednje poglavje Vojna pokaže zobe se začne z dramatičnim uvodnim stavkom, rekoč, da Franc Jožef ne bi mogel sam sprožiti vojne, lahko pa bi bil edini, ki bi njen izbruh preprečil. Tukaj se pred nami razgrnejo razmisleki in strategije cesarstva o tem, kako bi se najuspešneje bojevali. Prikaže nam prve težave, s katerimi se je soočila Avstro-Ogrska že poleti 1914. Razkrijejo se nam značaji in psihološki profili glavnih protagonistov, predvsem Franca Jožefa, ki je nehvaležno vlogo napadalca sprejel s skoraj stoičnim mirom, in neodločnega  in nebojevitega Nikolaja II., ki prav tako začetka vojne ni sprejel s pretiranim razburjenjem, temveč prej z žalostjo, zaskrbljenostjo in vdanostjo v usodo.  Izvemo tudi, kako vojna (po)kaže zobe v konkretnih številkah, saj so avstro-ogrske enote skupaj izgubile 2.050.000 mož od 3.500.000 vpoklicanih. Mlajši slovenski liberalci, ki so lucidno prognosticirali poraz monarhije, pa so vse moči dejavno usmerili k razbitju Avstro-Ogrske; začeli so plesti obveščevalno mrežo ali pa so se angažirali preko strankarske politike ali častnikov.

V nadaljevanju osvetljuje kompleksnost odnosov med vpletenimi državami. Razčleni ohladitev odnosov med Avstro-Ogrsko in Italijo, ki jo kljub njenim (vedno) neupravičeno velikim ambicijam in nezadostnim sredstvom za dosego le-teh rešuje premetena diplomacija.  Italija pa je seveda vodila tudi pogovore z drugo stranjo, ki so se izkazali za bolj uspešne. Tako je našla izhod iz zavezništva, ki ji je tlakoval pot v vojno, in stopila na stran Atlante. Nato se avtor posveti razlaganju vzvodov, zakaj je fronta bila tam, kjer je bila. Zadnje poglavje se dogaja v času Soške fronte. Franc Jožef je leta 1916 umrl in »zapustil zgolj mit in pokol …« (p. 121). Novi cesar Karel ni imel avtoritete. Čeprav je bil poln dobrih namenov, za katere vemo, kam pregovorno vodijo, se je, kot ponovno hudomušno pristavi Grdina, zatekal h kralju alkoholu. Posvetil se je situaciji, v kateri smo se na milost in nemilost znašli Slovenci, ki smo bili pod dvema monarhijama, dvema agresorjema. Intelektualci in ljudstvo so si vedno bolj želeli oblikovanja Jugoslavije. Tudi Italijani so se zavedali, da jih Slovenci ne bojo posebej prijazno sprejeli. Avstrijski plakati namenjeni Slovencem, ki se jih je vojna ob Soči z Italijo najbolj neposredno dotikala, so se na vsak način trudili Italijane prikazati v slabi luči. Na možnost italijanskih vohunov je na primer opozarjalo naslednje geslo: »Bog je ljudstvo ustvaril po svoji podobi, Italijane pa po podobi Jude Iškarjota.« (p. 137)

Tukaj se prvi del napovedane tridelne monografije konča. Svetovna vojna ob Soči I: Evropski zaplet je knjiga, katere obseg tematike in ambicioznost zapisanega občutno presegata obseg strani. Na zgodovinska dejstva gledamo iz perspektive nekaterih osebnih odločitev kot tudi celostne družbeno-politične situacije. Monografija se mestoma zaradi razburljivosti snovi same in izjemnega sloga bere bolj kot napet roman kakor pa znanstvena literatura. Primerno tudi za poletno branje.

Ljubljana: Študentska založba (Knjižna zbirka Koda), 2010.