Glede na oba naslova, ki nam jih ponuja drobna modra knjižica s črno silhueto moškega sedečega na vrhu neke neopredeljive črne gmote, ki spominja na Freudovo Nezavedno, bi v Franzenovem romanu lahko pričakovali težko osebno izpoved o lastnem otroštvu in mladostniških težavah. Vendar pa se že kmalu izkaže, da je Območje nelagodja pravzaprav iskrena, samoironična in nikakor ne zamorjena pripoved o odraščanju čisto običajnega ameriškega najstnika v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki se spopada z  vsakdanjimi najstniškimi problemi in nanje sedaj, leta pozneje, gleda sproščeno in s precej samokritičnim pogledom še kar zadovoljnega odraslega moškega.

Franzen je namreč odraščal v (preveč) ljubeči družini s precej starejšima bratoma, ki sta ga oboževala, vsem v družini se je v otroštvu »zdel zabaven«, v svojih najstniških letih pa se je – povsem tipično za fanta, ki so ga bolj od deklet in zabave zanimale besdne igre, slovarji in znanstveni poskusi – bal skoraj vsega, še posebej pa razočaranja staršev in družbene zavrnitve. Če se pa kdaj česa ni bal, se je pa namesto tega počutil krivega, največkrat iz povsem nejasnega razloga.

S svojo nešportno postavo in svojevrstnim pogledom na svet se je tako že kmalu začel primerjati s stripovskim junakom Snoopyjem, s katerim je bil v »skrivnem, intenzivnem razmerju«. Snoopyja je namreč videl kot samotarsko nerazumljeno bitje, ki živi v svetu večjih bitij drugačne vrste, kar ga je spominjalo na lastne občutke v domači hiši in tako je v stripu, polnem otrok, lik psa prepoznal kot otroka v svetu odraslih – spoznanje, ki ga je tolažilo in ga hkrati tudi navdajalo z nekakšnim posebnim ponosom. S ponosom, da je vendarle malo drugačen od okolice, ki ga je hkrati privlačila in odbijala. V svojih sanjarijah in miru si je lahko brez »žrtev« privoščil, da je bil tako »popoln veder egoist« kot njegov risani vzornik.

Mnogo mnogo let kasneje, že po tem, ko mu je umrla mati, ki je imela s svojim precej konzervativnim, ampak natančno izdelanim pogledom na svet, od katerega ni odstopala za nobeno ceno, na svojega najmlašega sina zelo močen vpliv, se je že odrasel Franzen na podoben način kot s Snoopyjem poistovetil z gručo ptičev, ki so kljubovalno postopali po plaži. »Kar sem čutil do njih, je bilo več od ljubezni. Popolnoma sem se poistovetil z njimi«, zapiše o prgišču blatnih ptic in se tako še enkrat postavi na sam družbeni rob, kjer bodo prej kot slej ostali samo še tisti, ki se ne bodo hoteli prilagoditi in se zliti z modernim svetom. In kmalu nato, ob koncu romana, ko med opazovanjem ptic popiše svojo štiristoto ptico, se Franzen nenadoma zave svojega življenja, se vsaj za hip preneha spraševati in se samo prepusti toku življenja. Ne zdi se mu več pomembno, ali je odrinjen na margino ali mu je vendarle uspelo umestiti se v sam center družbenega priznanja, kamor se je skozi celotno odraščanje na tak in drugačen način skušal pririniti – čeprav nikoli povsem predano in nikoli za ceno lastnega bistva. Preprosto je zadovoljen s tem, da živi. Na koncu romana deček, ki smo ga spremljali skozi različne viharne dni, vsaj za droben hipec zares odraste.

Ob prvih vrsticah romana se zazdi, da pisatelj zelo resno in suho opisuje svojo vrnitev v hišo svoje mladosti, kar ga za hip naredi vzvišenega in nedostopnega pripovedovalca, ki bo bralca držal na varni razdalji, a že zelo hitro se izkaže, da gre za zelo natančno izpeljan samokritičen in predvsem ironičen ton, s katerim je prepleten ves roman. Morda je pripovedovalec res rahlo privzdignjen, vendar pa je ta »vzvišenost« posledica izkušenj, prek katerih se ozira nazaj v svoje otroštvo in mu omogočajo bolj stvaren pogled na dogodke in pripetljaje, ki so se mu v času odraščanja zdeli več kot življenjsko pomembni, zdaj pa jih brez zadrege postavlja na milost in nemilost bralstvu, pri čemer je sam prvi, ki vanje (in s tem seveda tudi vase) vrže kamen (po)smeha. S to svojo rahlo posmehljivo in precej ironično držo se avtor izogne predvsem zadregi, patetiki ali pa nepotrebnemu sočustvovanju bralca ob številnih dečkovih zavrnitvah in neuspehih, hkrati pa seveda tudi relativizira njegove uspehe, ki so v luči odraslosti precej nepomemben dosežek, čeprav je v trenutku triumfa lahko mislil le »kako srečen sem«. Puberteta je navsezadnje le predzgodba neke »resnične zgodbe«, ki je še pred tabo in bo resnično nekaj pomenila, medtem ko »si neumen, če verjameš, da imajo tvoje pubertetniške težave kakšno težo«. Seveda se to čakanje, da se bo navsezadnje le začelo tisto resnično dogajanje, vleče tudi v odraslosti, vse do smrti, vendar pa si je v mladosti to zelo težko predstavljati.

Precej svojevrstna je predvsem sama zgradba Franzenovega romana. Ta je razdeljen na šest tematskih poglavji, ki sicer pripovedujejo avtorjevo zgodbo od otroštva do odraslosti, vendar so teme, ki se jih loteva, pomembnejše od časovne premice. Za pripoved so zato značilni nepričakovani (časovni) preskoki, ki bralca mestoma tako presenetijo, da se šele ob listanju knjige nekaj strani nazaj lahko zagotovo prepriča, da resnično ni ničesar izpustil. Prav to prehajanje, preskakovanje, ki od bralca zahteva maksimalno zbranost, pa je pravzaprav gonilo, princip Franzenovega pripovedovanja. Avtor se preprosto prepusti miselnemu toku in neka situacija, beseda ali oseba lahko pri njem sprožijo asociacijo, ki ga vrne čisto nazaj v otroštvo ali pa ga ponese v odraslo prihodnost. Pri tem pa neverjetno natančno, a hkrati tako zelo odprto, sledi splošni temi tistega poglavja, jo dopolnjuje in razširja, s posameznimi ilustrativnimi zgodbicami, ki se šele na koncu poglavja zlijejo v celoto in dokončno zaokrožijo temo. Vsako poglavje je tako na nek način celota zase, ki ni neposredno vzročno ali tesno časovno povezana z ostalimi, čeprav seveda od njih tudi nikakor ni ločena, in v tej celoti avtor razloži tako vzroke za neko dejanje kakor tudi njegove posledice, morda vidne šele desetletja kasneje. Tako se na primer v poglavju Tuji jezik od Franzenove prve izkušnje z učenjem nemščine pri desetih letih povzpnemo do njegovega prvega soočenja s pornografskimi revijami, potem pa se prek  tipične najstniške želje po spolnosti nazadnje spet vrnemo k ljubezni do nemškega jezika in literature – kar avtorja navsezadnje pripelje tudi do njegove prve žene. Tem, ki se jih Franzen dotika, jih premleva in ponuja v razmislek, je toliko, kot je zmedenih misli v najstniški glavi – neverjetno veliko in vsaka je v danem trenutku tista, ki se zdi odločilna in zato potrebna prav posebne pozornosti in natančnosti. Za pripovedovalca je enako pomembno, ali ga bodo sprejeli na vodilno mesto v cerkveni Bratovščini, kot tudi to, kakšno novo potegavščino bo s prijatelji spet zagodel šolskemu ravnatelju. Vsake nove misli se loteva temeljito in njegovi opisi oseb ali dogodka niso nikoli skopi ali pomanjkljivi, pripovedni tok pa je sicer precej počasen, a nepopustljiv in vztrajen – kot reka, ki te zagrabi in potiska od skale do skale, dokler sama ne najde peščine, na katero te odvrže. In pri Franzenu je počitek mogoč šele na koncu knjige.

Območje nelagodja je delo, ki povzroča malo nelagodja pri branju in še malo pri razmišljanju o njem. A na koncu je vsak bralec lahko vsaj za kanček bližje svoji lastni odraslosti. Oziroma kot se ob koncu poglavja Tuji jezik zapiše avtorju v osupljivo resnični misli:  »Fant in dekle sta skupaj odšla noter in postavila nezavedno na svoje mesto«.

Jonathan Franzen: Območje nelagodja. Osebna zgodovina.

Prevedla Polona Glavan.

Ljubljana: Študentska založba, 2010 (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)

Avtorjev portret lahko preberete tukaj.