Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE MicrosoftInternetExplorer4

 

            Ob koncu preteklega leta je pri založbi Sanje izšel slovenski prevod znamenitih Kraljevskih zapiskov o Inkih. Gre za izjemno zgodovinsko delo, ki sodi med največje literarne mojstrovine iz obdobja kolonialnega Peruja in predstavlja nezamenljiv spomenik propadlemu Inkovskemu imperiju. Čeprav so Kraljevski zapiski o Inkih prvič izšli že leta 1609, njihovo prebiranje danes ni nič manj vsebinsko in estetsko vznemirljivo – nenazadnje tudi po zaslugi odličnega prevoda Draga Bajta in oblikovne dovršenosti prek petsto strani dolge knjige.

            Kraljevski zapiski so v osnovi zgodovinsko delo, ki pojasnjuje nastanek, razvoj in propad nekdaj mogočnega Inkovskega imperija – ta se je na vrhuncu moči raztezal prek ozemlja današnjega Peruja, Čila, Bolivije, Argentine in Ekvadorja. Ob tem velja poudariti, da še zdaleč ne gre zgolj kroniko nekega obdobja. Vsebina Kraljevskih zapiskov je neizmerno bolj bogata in raznolika, saj na zelo barvit in živ način prikazuje celoten ustroj Inkovske družbe, vključno s politično in pravno ureditvijo, religijo, kulturo, vojsko, agrikulturo, logistiko, arhitekturo, idr. Na prvi pogled raznoliki elementi so mojstrsko povezani v logično celoto, ki je na nekaterih mestih začinjena z zanimivimi zgodbami ali legendami, kar temu sicer resnemu zgodovinskemu delu dodaja nekatere značilnosti romana.

            Kraljevski zapiski se kljub častitljivi starosti prve izdaje še vedno berejo izjemno tekoče. Gotovo je k temu pripomogla okoliščina, da je bil avtor, Inka Garcilaso de la Vega, potomec dveh svetov. Njegov oče je bil španski konkvistador, njegova mati pa inkovska princesa. Razen tega, da je bil deležen izvrstne (čeprav neformalne) izobrazbe, je mladost preživel v Peruju, kasneje pa se je preselil v Španijo in tako iz prve roke spoznal obe deželi.

            V Španiji se je lotil pisanja Kraljevskih zapiskov, ki se vsebinsko ne opirajo le na pričevanja  zgodovinarjev, ampak v večji meri na avtorjevo eruditsko znanje, bogate izkušnje in dejstvo, da je bil potomec inkovske kraljevske rodbine – kar pomeni, da je od sorodnikov slišal marsikakšno zanimivo zgodbo, prav tako pa je v rani mladosti na lastne oči videl trk dveh velikih imperijev.

            V deželi svojega očeta je doživel več razočaranj, zato se je z vsem srcem oklenil inkovske zapuščine in k svojemu španskemu imenu (Garcilaso de la Vega) dodal vzdevek Inka, kar v kečvanskem jeziku pomeni kralj oziroma moški kraljevske krvi.

            To navdušenje nad Inki prežema celotne Kraljevske zapiske, ki v marsičem spominjajo na literarni spomenik neke dežele (tako kot na primer Valvasorjeva Slava vojvodine Krajnske). Inkovski imperij je prikazan kot nadvse smotrna in učinkovita politična ureditev, Inki (vladarji) pa kot plemeniti, milosrčni, dobrohotni in odgovorni ljudje, ki so si z vsem ognjem svojih duš prizadevali za dobrobit podložnikov.

            Kljub avtorjevi osebni noti in slabo prikriti navdušenosti, v Kraljevskih zapiskih ni osladnega hvalisanja (razen na posameznih mestih, kjer je pisec v skladu z navadami svojega časa moral laskati cerkveni oblasti, ki je odločala o usodi knjige) ali pretiranega poveličevanja inkovskega ljudstva. Garcilaso de la Vega vendarle skuša biti objektiven, kar je opazno tudi iz opisa temnih strani inkovskega imperija, kjer pomembno mesto zasedajo predvsem osvajalne vojne in stroge (večinoma smrtne) kazni. Pisec opozarja, da so že tedaj častihlepni in oblastiželjni vladarji izvajali svoje vojaške ofenzive pod krinko širjenja civiliziranosti in kulture – v tem pogledu se vse do današnjih dni ni kaj bistvenega spremenilo.

            Zgodovinskih knjig se nemalokrat drži sloves suhoparnosti, ki ugaja kvečjemu nepoboljšljivim učenjakom v zaprašenih kabinetih. Kraljevski zapiski so pravo nasprotje, s svojim barvitim izrazom in zanimivo vsebino bodo pritegnili širok krog bralcev. Zgolj za pokušino fragment iz prve knjige (v eni knjižni enoti s trdimi platnicami je namreč šest knjig), ki pripoveduje o človeškem žrtvovanju predinkovskih Indijancev (torej divjih plemen, ki so živela na ozemlju Peruja, še preden je sploh nastal Inkovski imperij): „Žrtvovanega Indijanca so jedli s strašnim užitkom in slastjo in z nič manjšo prazničnostjo in radostjo, četudi je šlo za njihovega otroka … predvsem pa meso jedo sila naglo, ne da bi pustili, da se dobro skuha ali speče, in celo brez žvečenja: goltajo ga v grižljajih, tako da ubogi trpin še živ gleda, kako ga drugi žrejo in pokopavajo v svoje trebuhe. Ženske (krutejše od moških) si mažejo bradavice svojih dojk s krvjo nesrečnika, da bi jo njihovi malčki sesali in pili v mleku“ (str. 45).

            Nastanek Inkovskega imperija je nadvse zanimiv in z določenimi pridržki uporaben celo za razumevanje izvora sodobnih družbenih elit. Po legendah, ki so krožile med ljudstvom, naj bi božanstvo Sonce na zemljo poslalo svojega sina in hči (prvi inkovski kralj se je imenoval Inka Manco Capac, prva kraljica pa Koja Mama Occlo Huacu). Sin in hči Sonca sta s prepričevanjem in zvijačnostjo pridobila naklonjenost okoliških plemen, se sama oklicala za vladarja in pričela s širjenjem svojega skromnega kraljestva. Prisegala sta na taktiko prepričevanja, če ta ni zalegla, sta uporabila silo. Kakorkoli že, zanimivo je brati o skromnih začetkih majhne skupine povzpetnikov, ki so s pomočjo lastnih sposobnosti in sreče položili temelj enega največjih imperijev in se, da bi laže krotili ljudstvo, oklicali za potomce boga Sonca (takšni skromni začetki, sumljiva sredstva in dvomljivo poreklo so pravzaprav izhodišče številnih uglednih, spoštovanih in vplivnih gospodov).

Zanimivo je tudi to, da se je zgodovinski spomin med inkovsko aristokracijo ohranil tako dolgo - Inki namreč niso imeli pisave, vse informacije so prenašali ustno, izjema so bili edinole nekakšni vozli, ki so jim (menda precej učinkovito) služili kot pripomoček za računanje in arhiviranje podatkov o številčnih vrednostih.

            Nad Kraljevskimi zapiski pa ne bodo navdušeni le zgodovinski zanesenjaki, ampak tudi jezikovni sladokusci, saj se avtor nemalokrat pomudi pri lingvistični analizi zanimivejših inkovskih besed in načinu izgovorjave.

            S Kraljevskimi zapiski o Inkih smo slovenski bralci končno dobili prevod enega najlepših spomenikov Inkovskega imperija, ki ga zaznamuje posrečena sinteza eruditskega znanja in slogovne dovršenosti – gre torej za vsebinsko zanimivo in zelo berljivo knjigo, za katero se zdi, kot da bi bila napisana šele včeraj in ki lahko marsikaj nauči tudi sodobnega človeka.