Borut Golob: Smreka bukev lipa križ. (Modrijan, Ljubljana 2009)

Kdor je že brskal po imdb-ju, svetovni internetni filmografiji, je med množico kategorij, v katere so razvrščene informacije o filmih, videl tudi tagline. Gre za ponavadi kratek in udaren stavek, ki ima namen pritegniti gledalca (bralca), mu posredovati majhen košček zgodbe ali zaplet in ga tako pripraviti do refleksa slinjenja nad prihajajočim filmom oz. izdelkom. Marketinški cilji, za dosego katerih se uporablja, so vidni na plakatih in drugem materialu, na katerem je lahko natisnjen, na radiu, kjer je prebran s polno merico takega ali drugačnega čustva, ali pa na platnicah knjig, ovojnicah dvd-jev itd. Namen je poleg prodaje izdelka tudi ta, da nam stavek ostane v spominu, kar mnogokrat uspe. Nismo še pozabili nekaterih legendarnih enovrstičnic, kot sta npr. »An offer you can't refuse« ali pa »They had a date with fate in Casablanca«.

Razlog za ta uvod je roman Smreka bukev lipa križ avtorja Boruta Goloba, ki je tako rekoč sestavljen iz samih eno- ali nekajvrstičnih tagline-ov. Stavki in odstavki, ki v romanih ponavadi klifhengersko zaključujejo poglavja in napovedujejo nepozabno nadaljevanje, so tu nanizani eden za drugim in predstavljajo celoten tekst romana. Ta nekoliko ekscentričen pripovedni postopek je gotovo prva stvar, ki skoči v bralca, ko obrne platnico. Udarnost vsake vrstice je tako na višku, hkrati pa vsak stavek deluje kot povsem samostojna enota, kar še dodatno poudarja ponavljanje imen posameznih junakov, da imamo včasih občutek, da beremo učbenik za logiko z raznimi primeri silogizmov:

Krištof se direktorju ni želel zameriti.

Krištof je imel v lasti trideset hektarov gozda.

Krištof je trgoval z lesom.

Vprašanja, ki si jih bomo zastavili, se bodo torej vrtela okoli smiselnosti, uspešnosti takšnega sloga in njegovega ovrednotenja znotraj okvirov romana.

Že takoj na začetku se pokaže eden od učinkov opisanega sloga. Avtor Borut Golob je predstavljen z nekaj hudomušnimi (če ne kar črnohumornimi) in alinejskimi postavkami, ki jih je očitno zapisal sam in med katerimi najdemo recimo: Prvih 26 življenja preživi, nekako, s staro materjo. Razume, da Hitchcockov Psiho ni fikcija. Bralec iz platnice ugotovi tudi, da se bo zgodba odvila v enem tednu (kar potrdi kazalo, kjer so imena poglavij dnevi v tednu) in da gre za opisovanje slovenske patološkosti. Celovita oznaka, ki popolnoma drži. Če namreč umestimo Smreko Lipo Bukev Križ v produkcijo sodobnih slovenskih avtorjev, se bo postavila v dolgo tematsko vrsto romanov in zbirk kratkih zgodb, ki se na tak ali drugačen način, večinoma pa z opisovanjem »malega človeka«, soočajo z raznimi lastnostmi, ki se jih držijo oznake, kot je »stereotipno slovensko«, žal pa se slednja pogosto skorajda ujema z vsebino črnih kronik. Dokaj neredko tudi ostanejo na podobni ravni. Enkrat na nekaj izdaj pa se najde pisec, ki se zna otresti morečega začaranega kroga, v katerega lahko vodijo sicer dobri nameni, in se prežvečene ter zato zahtevne snovi loti na nov in izviren način. Fauvizem tagline-ov, ki ga najdemo v pričujočem romanu, je kar dober kandidat.

Golob nas namreč vrže v svet ljudi z gojzarji, ki živijo v »majhnih, odročnih skupnostih« in na primerni nadmorski višini, zaplankano se ukvarjajo le sami s sabo, mestni ljudje pa jim zavidajo in hodijo k njim na zadovoljitev nepotešenih potreb ali želja. Hribovec, kakršen je gozdar Krištof, ne mara analgetikov, ker niso del narave, in se zato zdravi z domačim žganjem; pred svojo zaročenko se skriva v čebelnjaku in gleda čudne filme; predvsem pa zgrožen ugotovi, da pohujšanje pritlehno in zahrbtno okupira njegovo deželo in da so dovoljene stvari, ki še v Ameriki niso. In eden od načinov, kako se to pohujšanje odpravi, je nedvomno z motorno žago.

Jedrnatost in pragmatičnost Krištofovega zdravega podeželskega (logičnega) sklepanja najde svoj kontrast v dr. Trobevšku, profesorju umetnostne zgodovine, ki presenečen ugotovi, da se njegova študentka Maša spogleduje z njim. Končno mu jo kljub težavam z visokim pritiskom uspe povabiti na podeželski vikend svojega prijatelja direktorja (že vemo kam), dilema, ali bo nerodnemu profesorju uspelo pri zapeljevanju popolnoma hladnokrvne študentke, ki je v tem romanu slovenski približek fatalki, pa zlagoma povečuje zgodbeno napetost in drži na trnih bralca, ki si ne more pomagati, da ne bi užival v malce voajerski pozi.

Lidija je glavna junakinja tretje zgodbe, ki se plete z ostalimi, saj kot mestna novinarka prihaja na vas predvsem zaradi normalnega človeka z gojzarji, ki točno ve, česa v mestu primanjkuje. Marjana pa je vaška starka, ki se je ukvarjala še s srbskimi oficirji in je po smrti popolnoma zadovoljna kot duh. Na vsakem koraku romana, v katerem se pravzaprav razen Marjaninega pogreba in prihoda mestnih likov na vas ne zgodi nič posebnega, kljub temu raste napetost, ki počasi in zanesljivo vodi k finalu. Okornost dr. Trobevška, Krištofov bes nad perverznostjo mestnih ljudi, njegova počasna linija argumentacije in vedno višji promili obljubljajo katastrofo, ki jo strahoma pričakujemo, saj imamo v zavesti ničkoliko (včasih pretirano) tragičnih zgodb izpod peresa drugih slovenskih avtorjev, v katerih šprica kri in mrgoli trupel.

Pri vedno večjem suspenzu so tagline-i prav gotovo velik element, ki je hkrati zanimiv in učinkovit. Res pa je, da se ga je treba nekoliko navaditi, saj nas sicer lahko izredno izpostavljeni stavki, ki se brez pavze nizajo eden za drugim, da velike začetnice in odsekani konci strmijo v nas iz vseh koncev, bralsko pošteno utrudijo in zadihajo. Seveda tu ne gre spregledati satire in parodičnosti, s katerima Golob zelo spretno rokuje in pod kontekstom katerih lahko razumemo tudi kratko avtobiografsko predstavitev, ki samega avtorja pravzaprav enači z liki v njegovem romanu in z njihovim načinom razmišljanja. Še več: odsekanost je njihov način razmišljanja, njihov podeželski silogizem, kakor da bi za vsakim stavkom zvrnili šilce in kozarec zabrisali nazaj na šank.

Tendenca Smreke bukve lipe križa h kratkosti in jedrnatosti pa vseeno (ali pa ravno zato) dopusti vmes nekaj razmišljujočih biserov, skorajda domačih pregovorov, s katerimi se liki in konec koncev tudi pripovedovalec na prikupno robat način lotevajo »življenjskih resnic«: Klasičen ženski zlom je koristna zadeva. Najprej zato, ker tako ženska spozna, da določen odstotek bivanja ni pod njenim nadzorom. ... Moški se nikoli ničesar ne naučijo iz lastnih izkušenj, ker so prepričani, da se prave izkušnje zanje skrivajo nekje v prihodnosti.

Užitek v branju tega romana je tako velik in sestavljen iz več komponent. Vsemu, kar smo že našteli, lahko dodamo še dejstvo, da je jezik ravno prav predrzen, zgodba ravno prav žgečkljiva, dileme junakov pa ravno prav prismojene, da dosežejo svoj marketinški cilj in pocedijo sline bralcu.

Zaradi lahkotnega tona in klišejskih junakov bi vse skupaj lahko hitro zavilo proti trivialnemu ali populističnemu, vendar se to na srečo ne zgodi. Že slog opravi svoje, poleg tega pa »zajebantski« odnos, ki preveva celoten tekst, daje slutiti, da je med avtorjem in tekstom ter junaki, ki nastopajo v njem, precejšnja mera zdrave distance, ironije in cinizma.

A pravo presenečenje nas čaka na koncu, kjer se pričakovana katastrofa z motorko spremeni v povsem dostojen zaključek romana, ki ne potrebuje ne trupel ne tragedije, ampak s pragmatičnim vidikom povsem opravi s podobnimi ekscesi. Bistvo Smreke bukve lipe križa je pravzaprav skrito v njenem podnaslovu: Domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem. Celotna posebnost knjige je – spet slutimo zadaj samoironijo avtorja – povzeta v teh osmih besedah, serviranih že na samem začetku, v katerih se skriva razlaga za odsekan (odžagan?) slog in ton konca. Čisti presežek tega romana, ki se posmehne vsem tragičnim stereotipom slovenske patološkosti in jim vrne edinega pravega – neodločnost in nedejavnost – pa je v tem, da v svojem posmehu tudi nesramno dobro uspe.

Peter Petkovšek