V drami Mrtvec pride po ljubico (nastali 1982) se avtorica vnovič, kot nas je k temu privadila njena poezija, z vso težo nasloni na mitski motiv odhajajočega moškega in čakajoče ženske. Tako močno, da se ta motiv okruši in polomi, razgradi in s/preobrne v pripoved, ki razmerja med moškim in žensko, zemljo in nebom, življenjem in smrtjo ureja drugače kot jih je dosihmal ljudska zavest. Ureja jih – ah, šentana ironija! – po naše.

Dramske osebe – Prva in Druga Micika, Anzel in Mlinarjev, Sveti Tadej – nedvoumno kažejo na to, da se bo drama odvila v folklorni sferi; da je marsikaj tod fantastično, pa zaslutimo že na samem začetku: lik Micike se cepi v dve mladi ženski, ki se ena z drugo kregata, katera izmed njiju je resnična, izrekata uroke in zaklinjanja druga nad drugo, se za lectovo srce rujeta. Prva Micika je čisto dekle, ki objokuje smrt svojega Anzelna, fanta, ki je umrl v nenavadnih okoliščinah nočnega ravsa, Druga Micika je pragmatična ženska, pritlehna počepka, ki modre koralde spremeni v niz oči, s katerimi bi njena sestra, Prva, spregledala pogubnost zaljubljenosti: da dokazov ni, nič se ne da dokazati pravi, ter da se ničesar ne da vedeti.

Mati, ki prisega, da je le eno hčer, eno Miciko, rodila, govori o nedavnem pogrebu, in nam da slutiti, da je Anzel res umrl (če je to lahko dokaz, da je živel?), a v isti sapi žebra, da je treba živeti naprej in da bi kazalo tega pozabiti in se nahitro za drugega, Mlinarjevega, vneti. Korenika dvoma in nezmožnosti vsakršnega védenja se vrašča globoko v prst bitja, želja po pozabljenju, sila izbrisa, se bije s slo po spominjanju pradavnega, medtem pa plevel romantizirane ljubezni(vosti) in večne združenosti prerašča zmožnost razlikovanja med prikritim in raz-kritim, med očaranjem ter raz-očaranjem, zmožnost (samo)definicije.

Slovenska književnost je v devetnajstem stoletju s Prešernovim prevodom Burgerjeve Leonore dobila umetniško ubeseditev »ženske« zgodbe o neizpolnjenosti, strastnem hrepenenju in odvisnosti, vročični razbolenosti, ki ne more sprejeti dejstva, da je smrt dokončno, nepreklicno, nepreseženo stanje. Prešernove verze si v drugem dejanju izposodita tudi Prva Micika in Anzel, da se igrata tisto staro pesem: a namesto, da bi jo recitirala kot svojo molitev, mantro, spreobračata besede, se prepirata, zbadata. Z besedami, ne s prsti, se dotikata drug drugega, pridi, stori, da bom pozabila, svojega ljubega roti Prva Micika. Le kaj bi imela pozabiti, to njuno intimno nežnoto, kot nikdar nikomur ni bilo z nikomer? In odkod nenadoma ta norija, pozabiti, vse izbrisati? Njun ljubezenski sestanek med kodrastimi lasmi in svilnatimi boki izzveni v razhod na pragu zarje, tik pred petjem petelinov. Je Anzel resničen, je mrtev? Naj pozabi resničnost, Prva Micika, ali naj pozabi smrt?

Dramski lik Svetega Tadeja, potovca, je prav-lahko-da glas čiste vesti, podzavesti človeštva, ki ne moralizira in ni črno-belo jeznorito naperjen proti zlaganosti in nizkotnosti vsakdana. Njegovo pritrkavanje ob olesenela srca je enako/merno in mirno: vsaka zadeva je vsakogar zadeva,// ko bi bili vsi živi tudi zares živi,// in ko bi bili vsi mrtvi tudi zares mrtvi,// pesem je pač, kaj bi, zapoješ jo pa greš. Po zemlji okoli hodi in vsrkava ljudi besede in dejanja, da jih nato opominja, da se pozabiti ne more in ne sme. Prav on je tisti, ki preko poročanega govora uvede žalobno temo materinstva kot krivde, izvirnega greha. Novega človeka pa le nisem v svet porinil, je pravil Luka – pred Bogom sem kriv, pred ljudmi pa ne. Tadej ne sodi, le opominja, glej jo, ženska, svojo hčer, ki si ji ta hudi svet za doto dala. Ob njegovem obisku se izve tudi, kako je tam v mlinu; da nenehoma ropota (pa se tudi temu privadiš, reče Druga Micika), da se debele, rejene podgane po moki valjajo, da stara žleht Mlinarica in njen podjetni ter pripravni sin, ki venomer nekaj tako napeto tuhta, meljeta vasi moko, iz katere kruh bo težak, bo grenak.

Postopno se izve tudi zgodba o žegnanju na svetega Pavla dan: Druga Micika Prvi očita njene razmršene lase, z listjem pretaknjene, in premočene šolne, z blatom zamazane, pijana da je bila ko čep, in Anzelna da niti tam niti sploh nikjer nikoli ni bilo. Prva Micika podoživlja oster veter v zvoniku, svojega plavolasega fanta, ki je dišal po svežem senu in po prepotenem platnu, ki ji je kupil lectovo srce. Dejanje kasneje je Druga Micika tista, ki prizna, da je tisti dan, tisto noč zanosila, pa da bo pankrta že sama vkraj spravila, če jo Mlinar omoži ali ne. Četrto dejanje je moment, ki žensko temo zaostri do točke, kjer se neizpolnjeno hrepenenje prelomi v popolno deziluzijo te razpasene zaljubljenosti in nemirno zavest o nesmislu nežnosti, iskrenosti, predanosti. Mlinarjeva mati, ki leži na parah, še v smrti nekaj česnà in terja od svojega sina, naj objokuje njeno trnjevo življenje, in v isti sapi povzdiguje svoj mrtvi glas, da niso moški za nikamor, njen mož da je bil prestar za veselje, njen sin da je nehvaležen. V isti rog zatrobi tudi Druga Micika, ki noče od Mlinarja nobenega sladkastega pisanega lectovega srca, temveč terja, naj ji mlin zapiše. Okvir življenja pa kot da je pretesen za čebulno plastovito žensko naturo!

A obe Miciki ne moreta v Mlin, srce mora, pravi Tadej, ostati scela. Odigrati se ima spopad med udobno pozabo, pod preprogo pometeno smetje spominov, in večno razgaljenostjo od blata sprijetih kodrov in od časa ogoljenih lobanj. Anzeljnov glas Prvi Miciki govori, da jez Časa popušča, da strupene jagode bršljana na njegovem grobu zore, da je njegovo srce v kletki reber suha črna kepa. Nobene neiztrohnjenosti, petelin zapoje in kovanje krvi zamira. Druga Micika svoji sestri obeša okoli vratu ogrlico iz oči, da bi videla, da bi zagledala grob, iz katerega se dviguje nagrobnik brez imena, a s takimi očmi se ni moč niti spomniti niti pozabiti … Za kratek hip tik pred zoro, pred tretjim petelinjim petjem, sta Miciki isti plamen, ista ženska osamljenost, ista nemoč.

A ženska sama živeti ne more, zaključi Druga Micika, in kdor je živ, je bogat. Drama nima prav obetavnega konca (a vsaj ima svoj konec). Svatovska tidreja dreja drom se zasliši in v pesem vdrejo izza vogala še zabavljači z veselice, kjer se raztegujejo mehovi in usta in trebuhi in noge in srca. Fantastičnost kvatrnih četrtkov, škopnikov in urokov vsrka vsakdanji hrup, kjer so vsi dnevi kvatrni, kjer škopniki dogorevajo in neslišno sejejo svoj strupeni pepel med ljudi. A sliko naposled le oblije sladko mastna glazura, ki bo zastrla pobita srca, preračunljive dotike in nepreračunano grobost sveta; in med policami, med dolgimi vrstami palet z lično zapakiranim pozabljenjem, ni videti konca.

Valerija Peternel

Svetlana Makarovič

foto: Miha Fras