"Treba je sicer pridati, da v osnovi Franjo Frančič ni slab pisatelj. Nasprotno."

D. Matković, Dnevnik

"Zdi se, da je neogibno,  da isto stvar vselej pišemo znova in znova, toda razvoj tistega, kar ostaja isto, je neizmerno bogat prav v svojem ponavljanju."

M. Blanchot, Le livre a venir

Na začetku naj interpretiram izbiro zgornjih citatov. Časnikarska analiza tekstov je v razmerju do teksta vedno v podrejenem položaju. Je kot ponavljanka sestavljanka, le da sestavlja iz nakopičenih vzorcev. Tako ne sestavlja iz teksta, temveč iz konvencij družbenega okvira, ki zahteva (!) konvencionaliziranje ustvarjenega teksta (in tu na tekst gledam v poststrukturalističnem dojemanju te besede) s pomočjo že ustvarjenih konvencij. Konvencij ponavljanja, ki držijo v sebi sled spektakla, taistega spektakla, s pomočjo katerega se pravzaprav odvija njegova lastna reprodukcija. Po drugi strani pa lahko tudi sam podlegam posploševanju, le da je že v samem uvidu lastne (in nujne!) napačnosti zmeraj tudi legitimacija pisanja.

Vsebinsko se pred nami v romanu Hipo kaže fragment Pavlovega življenja, ki po obilici let življenja z ženo in otrokom živi mimo njiju. Utehe si išče v ženskah, v novonajdenem toku energije, ki se skriva pod označevalcem odvisnice Azre, pozornosti si išče v svojem depresivnem bratu dvojčku Petru in predvsem išče determiniranost lastnega življenja v uničenem otroštvu. To – uničeno in grozno otroštvo, prežeto z nadlegovanjem avtoritarnega očeta – preveva vsako dejanje, vsak trenutek njegove poti do smrti. Ta pride s HIPOm, učinkom sladkorne bolezni.

Poniž v spremni besedi označi roman za lepo oblikovano delo, ob čemer se ne bi ustavljal (le izpostavil bi, da Frančičev roman nikakor ni organska celota, je sicer oblikovana fragmentarnost, vendar je v svoji robnosti še zmeraj fragment), temveč bi zgolj povzel njegovo trditev o uporu glavnega lika – Pavla – konvencionalni družbi na treh ravneh. Prva raven je privatna, kjer se umakne iz potrošništva, druga je raven kolektivnega, ki pritiska na človeka, in tretja je tista raven, kjer Frančič predstavlja ljudski rob, tisti rob torej, kjer se človek odtegne domačnemu, da zavlada tujemu in pogojno svojemu. A tudi tu je treba dodati, da obilica besed o uporu družbi nekako ne prodre globlje od površinske zgradbe romana in ga konvencionalizira kot še en Frančičev roman o drugačnosti in slabosti postindustrijske družbe, v kateri živimo.

V izmenjavi hiperrealističnosti s patetičnim slogom lirskega uvida v življenje je moč v romanu najti še eno prvino, ki jo sam označujem kot viktimizem. Skoz ironijo, ki se pojavlja kot cinizem glavnega lika Pavla ob srečanjih s problemi in ob vznesenosti Azrinih izjav, ko je počena/zadrogirana – katerim se včasih pridruži tudi Pavel – ni težko najti smrtnega izida, ki se konča s taistim cinizmom. Vmes pa Peter in Pavel, najbrž nenaključno poimenovana po dveh bližnjih znancih Jezusa iz Nazareta, izločata gnev svojih misli na nesrečno otroštvo in avtoritarnost očeta. In prav tu je moč zaslediti to podreditev in fetišizem žrtvenosti, fetišizem ritualnega zakola in večnega odrekanja, ki se pojavi – po prebranih besedah, stavkih – na isti način kot Jezusov. Smrt in vstajenje, le da Frančič vstajenje zakrije v končnem zamolku. Smrt kot odrešitev in smisel; trpljenje v luči svojega očeta.

Prav tukaj pa se pojavi problem. Upor družbi je nemogoč, če je najlepše pravzaprav v smrti. Primerjava s prejšnjimi Frančičevimi romani je očitna, vendar ne nujna. Je smrt res vedno dojeta kot odrešitev? V romanu Hipo je to očitno. Zabrisani prehodi iz občutka v občutek, iz obstoja v obstoj, iz stanja v stanje v tem romanu nakazujejo prav to navezanost na izvirni greh Pavlovega življenja, ki se mu tudi v trenutkih naslade/strasti/izhoda/pobega ne izbriše. Še več, razkol med naslado in obupanostjo v zvezi z Azro je razkol med Pavlovim trpljenjem in nihilizmom, ki mu ne ubeži. Je bližnje srečanje s smrtjo z vsakim vbodom igle proti sladkorni kaj v pomoč? Mu občutek razčetverjenosti, ki se na n-to potenco stopnjuje z vsakim novim doživetjem, pravzaprav oddaljuje razmišljanje o smislu? Ko izgubi to potenco, ko je zapuščen, odpuščen in zanemarljiv, dobi smisel. In umre: si pusti umreti.

Poskusimo se tukaj zaustaviti. V trenutkih, ko se Pavel izključuje iz družbe, je nekaj čudnega. Njegova pot je jasno začrtana, njegov upor pa jasno razviden. Je del inštitucije bivanja, prav tako kot pravi za revolucijo v političnem prostoru Antonio Negri in naveže možnost konkretnega upora na Deleuza in Guattarija (Kapitalizem in shizofrenija), ki sta zapopadla stvari v nasprotju med gladkim, tekočim, nedoločenim in brazdastim, trdnim in določenim. Pavlova pot je vsekakor na strani trdnega, je upor brez možnosti upora, je pravzaprav upor v službi konvencionalnega bivanja.

Tako je torej Frančičev Hipo v bistvu zapis o tem uporu in o pretiranem obremenjevanju, ki edino vodi v ekstazo življenja. S kritiko mirnega in dobrega življenja

["Moja dobra, mirna mama. Moj dobri, mirni brat. Moja dobra, mirna žena. Moj dobri, mirni sin. Zakrohotal sem se na ves glas. Svetu in ljudem ne bo nikoli vladal mir ..."]

se vkoplje v svoje, z žrtveniško ideologijo prepojene barikade in čaka na smrt. Čaka na onkrajnost smisla in čaka na onkrajnost iskanja smisla, ki pa ga je možno pridobiti le skozi fikcijo. Ali smrt.