Guadalupe Nettel je predstavnica novejše mehiške literarne srenje, ki – deformaciji očesa navkljub – z izostrenim občutkom za ljudi in okolje na papir prenaša vsakdanje zgodbe. Vendar je preprostost oz. življenjskost izluščena banalnosti. Bodljikave zgodbe je zbirka o mnogih ljudeh različnih narodnosti in problemov. Vsaka zgodba je pisana v prvi osebi, katera – očiščena pretirane čustvenosti – svoje življenje strne v kratko, skoraj dokumentaristično formo.

Kraj dogajanja je skoraj z vsako novo zgodbo nov; giblje se od Francije pa vse tja do Japonske. Protagonisti živijo vsakdanje življenje, katerega rutina je (skoraj vedno) presekana zaradi navideznih malenkosti. Ravno drobci, ki postanejo opazni šele, ko se zaradi njih zamajejo temelji prej dokaj trdnega in ustaljenega delovnega ritma, krojijo usodo likov. Vsaka zgodba nosi približno enako atmosfero: sentimentalnosti in patetike očiščena pripoved nam je blizu ravno zato, ker je tako realistična. Počasna, a zanesljiva odtujenost med zakoncema, katere povzročiteljica je moževo postopno spoznavanje rastlin in s tem ljudi, in zdravljenje narkomanke, ki je v odvisnost zapadla zaradi kompulzivne ljubezni, sta le dva izmed drobcev nekoč popolne slike vsakdanjosti.

Zgodbe ne (z)bodejo, so pa malo provokativne. Ker prikazujejo moč in težo potlačenih spominov in želja, ko se enkrat osvobodijo okvirov omejenega prostora.