Ni toliko važno, da govori resnico, važen je način, kako jo govori. Kadar se resnica, svoboda in umetnost pojavijo zavite v ekstremno pretiravajoč ludizem je naše sprejemanje teh treh človeških temeljev morda
podrejeno šoku, ki ga telo doživlja, vendar učinkovitejše in trajno.

Knjiga K norosti (in revoluciji) – branje sprejema vse te odtenke in prebliske, ki jih norost manifestira, in se jih pogumno loteva prepoznavati ter (in to je najpomembnejše) brati na glas. Avtorica, hrvaška dramaturginja, dramatičarka in teoretičarka Ivana Sajko, že na začetku izpodrine misel o teoretskih pristopih knjige in pojasni, da »to ni teoretska knjiga (…) ker teorijo uporabljam kot subjektivno izkušnjo, izbiram jo naključno in strastno. Brez pretenzij na njeno polje diskurza, ampak le na njene sprožilce in bombe, ki mi odpirajo pot pri lastnem pisanju«.  Norost opredeljuje zelo intimno, skozi lastno interpretacijo estetskih in etičnih pogledov ter skozi »grla« tujih avtorjev, ki jih ne polemizira, temveč bere. Branje je glavni pogon te knjige, ki s svojo intertekstualnostjo deluje kot dialoška metafora med avtorico in avtorji njenih navedkov.

Ivana Sajko se »prebija skozi« zidove 26 poglavij knjige, ne da bi se pri tem polomila, kaj šele naveličala. V začetnem poglavju, naslovljenem Nekaj peklenskega in zares prekletega v tem času, besedo norost  umesti nazaj v obrobje kulture, od koder smo jo v zgodovini iztrebili. Norosti podari obče diskurzivno mesto (pri tem se sklicuje na Shoshano Felman in njeno knjigo Writing and Madness) in začne pri jeziku in komunikaciji, kjer pa razkriva nagnjenje k »literarni«  shizofreniji kot »razcepljenosti med javnim jezikom (…) in notranjim jezikom«.

Že v naslednjem poglavju nadaljuje z Ionescom in njegovim »revolucionarnim odnosom do ustvarjanja«, ki ga avtorica preoblikuje v misel o procesu ustvarjanja kot umetniškem delu. Ko ugotovimo, da se poglavja v knjigi pomensko med seboj dopolnjujejo, vendar ne v sistematičnem redu, lahko hitro začetna poglavja povežemo s končnimi in Ionescovo tezo dopolnimo s Foucaultovim sklepom o koncu norosti ob dovršitvi umetnine. Avtorica skozi dialog s sabo in z naslanjanjem na druge umetnike ugotovi, da je zavoljo umetnosti treba nadaljevati in »prebiti Berlinski, kitajski, zeleni zid … in četrto steno« . Nadaljevati »izrekati besede, dokler jih je še kaj«.

»Razpad umetnine in njene misli je tisto, po čemer ta nesmisel, ta ne ustvarjeni koncept, ta diskurz ne-diskurz – ta dogodek – spet leze v razum in zahteva svoje mesto v zgodovini – zahteva ga zunaj sistema, vendar znotraj misli. Skozi ustvarjanje.«

Razkrije se, da je tisto, kar je povedano v naslovu knjige, tudi tisto, k čemer nas knjiga pelje. Gre za ustvarjanje. Gre za pristop k norosti in revoluciji. K nečemu, kar nas pelje vedno naprej, k sebi,  spet, in k umetnosti. In še naprej.

Knjiga se dotika umetnosti (literarne in gledališke), filozofije (estetika) in znanosti (teatrologije in teoretske dramaturgije), lahko vse troje hkrati ali pa se popolnoma odpove vsakršnemu približanju le-teh in izhaja le iz avtoričine lastne impulzivnosti in radovednosti. Knjige in avtorji, ki jih navaja, se pred našimi očmi spremenijo v suverene sogovornike, ki ji skozi citate skoraj živo prikimavajo in pomagajo do zahtevanega izražanja. Avtorica pojasnjuje: »Pomembno je tako »kaj« kot tudi »kako« govorim. Kajti ravno »kako« je ta »kaj«, to, kar želim povedati. Ta »kaj«, to, kar želim povedati, pa sem jaz. Jaz.«