Če bi rekli, da spada Vladimir Sorokin v rodni Rusiji v kategorijo »prezrtih pisateljev«, bi bil stavek podoben evfemizem kot če bi trdili, da je vivisekcija »precej zoprna zadevica«. Ni malo takšnih, ki menijo, da so njegovi romani vredni manj od toaletnega papirja, veliko pa je tudi tistih, ki pisatelju odkrito grozijo z linčem. Resnici na ljubo branje Sorokina ne vzbuja nobenega posebnega »užitka« (kot glavnega učinka, ki naj bi ga postmodernistični tekst imel na bralca), temveč  predvsem – nelagodje. S poustvarjanjem že ustaljene in kanonizirane diskurzivne narativne prakse pritegne Sorokin naivnega bralca v svojo past: rez, ki sledi, je zato toliko bolj nepričakovan in boleč.

Kot primer opisanega postopka lahko navedemo kratko zgodbo Prosta ura, ki je izšla v zbirki Pogovor gluhonemih: ravnateljica pokliče k sebi v kabinet dvanajstletnika z namenom, da bi ga okarala zaradi neprimernega vedenja. Nenadni preobrat se zgodi, ko ravnateljica dvigne krilo in začne dečku prigovarjati, naj jo boža po spolovilu. Ko zazvoni šolski zvonec, si pred Leninovo fotografijo izmenjata »častno pionirsko«, da bosta o dogodku molčala, in se razideta.

Avtor skuša s cinizmom in šok-terapijami (ruskega) bralca »očistiti« neomajne vere v Lepoto Besede (belle lettre) in obljubo (lažne) Resnice, ki naj bi jo prinašala. Pri tem velja opozoriti na kulturne divergence v branju Sorokinovih del: tistim »vajenim vsega«, ki so svoj moralni pretres doživeli že ob branju de Sada, Millerja, Burroughsa in Burgessa, Sorokin na deskriptivno-narativni ravni ne more ponuditi nič novega.

Sorokin se kot postmodernist povsem zaveda neizbežnosti ponavljanja in preigravanja že utečenega, vendar ga to ne ovira – nasprotno, zdi se, da je ravno imitacija in parodiranje kanoniziranih (jezikovnih in nejezikovnih) struktur njegova največja vrlina. Roman Led se tako začne kot čisto povprečen holivudski znanstveno-fantastični triler: filmski postopki niso očitni le v sami fabuli, temveč tudi v načinu strukturiranja pripovedi, ki na trenutke še najbolj spominja na scenarij. Bralec se sooči z že videnim in že doživetim (eksplicitni prizori seksa in nasilja, drogiranje, izpadi čistega sadizma), toda »moteči rezi«, ki se manifestirajo kot sižejsko povsem neutemeljeno prdenje likov, so redkeje zasejani, hkrati pa velja še enkrat opozoriti, da prav poustvarjanje že utečenega bralca uspava v sen gotovosti. Prvi manjši šok se zgodi na prehodu v drugo poglavje, kjer pripoved privzame lastnosti prvoosebne pripovedi povprečne kmečke deklice, Samsikove Varje, in nima na videz nič skupnega s predhodno zgodbo. Kmalu se izkaže, da ima Varjina pripoved funkcijo retrospektivne eksplikacije (ki je prav tako filmski postopek): skozi retrospektivo bralec spoznava smisel trkanja po prsih, skrivnostni namen ledu in »srčne sekte«.

Drugo poglavje je na ravni fabule gotovo najbolj zanimivo, saj nakazuje Sorokinovo željo po remitologizaciji prav te že utečene, utrujene stvarnosti, ki jo avtor nenehno imitira in parodira. Sorokin sam je nekoč izjavil, da je začel cikel Trilogija pisati zaradi razočaranja nad človeško raso; roman Led, ki je bil prvotno samostojno knjižno delo in je šele kasneje postalo integralni del cikla, ne skriva nihilistične oz. celo skrajno mizantropične naravnanosti: izbranci so utelešenje makiavelističnih idealov, ki za dosego ciljev ne izbirajo sredstev - smrt navadnega človeka (»mesenega stroja«) je zanje prav toliko obremenjujoča kot pohojena mravlja. Zakaj bi se obremenjevali s človeškim življenjem, ko pa je njihov cilj totalna destrukcija planeta?

V sekvenci, ki tako jezikovno kot tematsko spominja na citat iz Biblije, se razkrije nova mitološka resnica: »Najprej je bila samo Prvobitna Svetloba. In svetloba je sijala v Absolutni Praznini. In Svetloba je sijala Sama Zase. Svetloba je bila sestavljena iz triindvajset tisoč svetlobnih žarkov. In to smo bili mi. /…/ In rojevali smo nove svetove. Svetovi so zapolnjevali Praznino. Tako se je rojevalo vesoljstvo. /…/ In eden izmed sedmih planetov je bil ves prekrit z vodo. To je bil planet Zemlja. /…/ To je bila Velika Napaka Svetlobe.« Živa bitja so se razvijala dalje, nekatera so nato evolvirala v človeka, ki je »začel živeti z razumom in postal suženj mesa«, mrlič, ki rojeva mrliče. Tudi triindvajset tisoč žarkov svetlobe je privzelo človeško podobo in pozabilo svoj (božanski?) izvor. »Prvobitna Svetloba je živela v naših srcih. A ta so spala, kakor spijo milijarde človeških src.« Srce izbranca je mogoče prebuditi le z udarci ledu ob prsi: tisti, ki jim prebujenje ni namenjeno, bodo umrli. Nosilci svetlobe pa bodo spregovorili v jeziku srca in razodeli svoje pravo ime. Ko Samsikova Varja, s pravim imenom Hram, vpraša starešino sekte, kakšen je njihov cilj, je odgovor apokaliptičen: »Triindvajset tisoč nas je. Ne več in ne manj. /…/ Takoj ko bomo našli vseh triindvajset tisoč in ko bodo vsi poznali jezik srca, bomo stopili v krog in naša srca bodo hkrati izgovorila 23 srčnih besed. /…/ In napaka bo popravljena: svet Zemlje bo izginil, se razblinil v Svetlobi. /…/ In vrnili se bomo v večnost.« Edina prava odrešitev je torej mogoča le kot katarzično očiščenje skozi kataklizmo, ki vodi v gotovo razblinjenje vsega obstoječega. Kljub temu pa nas pred skrajnim nihilizmom obvaruje zadnje, četrto poglavje, ki deluje kot povsem samostojna, ločena enota: osamljeni deček se igra z ledom, ki je edina stična točka z ostalimi poglavji. V spremni besedi izvemo, da ima prav ta kratki (in z bralčeve perspektive gotovo nezadovoljiv) epilog v resnici funkcijo prologa k naslednjemu delu cikla Trilogija.

Sižejsko predstavlja osnovni rez tretje poglavje (ergo, širjenje sekte in iniciacija prebujenih), ki povsem prekine z narativno linijo in vzpostavljeno tematiko – v duhu metadiskurza začne roman ironizirati samega sebe. »Navodila za uporabo Wellness kompleta Led«, opremljena z mnenji (ne)zadovoljnih uporabnikov, še najbolj spominjajo na top-shop reklame, ki obljubljajo instant zadovoljitev in zapolnitev sleherne duhovne vrzeli z nakupom materialne dobrine (»Nirvano je mogoče uzreti le skozi Gucci očala«). Z Wellness kompletom Led lahko izbranci sami sebi iztrkajo srca in si zagotovijo pot v kraljestvo svetlobe. Parodiranje katarzičnega diskurza, ki ga je roman v prvih dveh poglavjih skrbno strukturiral, ustvari nenadno distanco in dvom v smisel početja sekte, hkrati pa cinično dregne v popularnost površinskih eklekticističnih naukov in njihovo obljubo Sreče.

Naredimo rez.

V uvodnem predavanju na Collège de France je Barthes prvič izoblikoval poststrukturalistično tezo o fašizmu jezika: »Fašizem ni govorjenja preprečiti, temveč v govor prisiliti«. Problem subjekta je namreč ta, da mora nianse čustev, ki ga v določenem trenutku prevevajo, skrčiti na zaporedje artikuliranih zvočnih signalov z arbitrarno določenim pomenom. Človek se je v teku življenja tako prisiljen izražati v besedah, ki niso zares njegove, temveč zgolj priučene, pridobljene »od zunaj«. V navalu nebrzdanega (pozitivnega ali negativnega) čustvovanja se subjekt, prepuščen samemu sebi, giblje vsaj tako okretno kot plesalec v premajhnih čevljih: zavest o nezmožnosti polno zaobjeti vseobsežnost človeške notranjosti posameznika utesnjuje, sili k iskanju »dopolnilnega« govora - vzhičene gestikulacije, živahne in karikirane grimase, mašila, medmeti, onomatopoetične reference ... in nenazadnje zatekanje v svet umetnosti - ki pa nikoli ne zmore dokončno posredovati prave nianse notranjega občutja (ki je vselej individualizirano in do skrajne meje subjektivizirano) zunanjemu svetu. Večni molk pa je opcija, ki že nakazuje na neizbežni konec življenja

V romanu Led Vladimir Sorokin ponudi kot alternativo obema skrajnostima »govorico srca«; srce pozna le triindvajset besed – in vendar z njimi zaobjame celotno stvarnost. Ljudje jih poznamo ogromno, krasimo jih z govorico obraza in telesa, naglasnimi znamenji in zvočnimi izpeljavami – pa vendar nikdar ne izčrpamo »ne-povednega«. Roman, ki tako eksplicitno propagira filozofijo mizantropije, je v resnici le zgodba o tragediji nedorečenosti človeškega jezika.