Kot recenzent se ne morem upreti izrabljanju neskončno nenavadne in izvirne vsebine obravnavanega romana, pa čeprav v tem primeru tvegam, da bo bralec ali bralka zavzdihnil(a) »Ah, Pijevo življenje, že predelal(a)« in nehal(a) brati. Kajti gre seveda prav za to zelo slavno knjigo, ki je kot drugi roman kanadskega pisatelja Yanna Martela, rojenega v Španiji, izšla že pred dobrimi sedmimi leti in pobrala Bookerjevo nagrado za fikcijo. Od takrat nas slike malega rjavega dečka in velikega oranžno-črnega tigra zasledujejo po izložbah, revijah in internetnih portalih, pa tudi forumih in blogih, po katerih navdušeni bralci veselo širijo naprej nenavadno zgodbeno formulo. Razlog je seveda preprost in splošno znan: Pijevo življenje je odličen roman. Ker se temu mnenju pridružujem tudi sam, bom prekršil občo formo recenzije in svojo oceno knjige tako podal na samem začetku. Kljub temu se splača brati dalje.

Phoebe Kate Foster, recenzentka pri spletni kritiški reviji PopMatters, je recenziranje Pijevega življenja primerjala z reševanjem zenovskega koana, ki ima pravzaprav toliko rešitev, kot je odgovorov, nobena izmed njih pa ni zares prava. Vprašanje, ki se postavi, je namreč sledeče: o čem sploh pisati? Martelov roman je v raznih promocijskih in recenzijskih materialih predstavljen s plejado različnih žanrskih in tematskih oznak: zgodba preživetja, fantazijski pustolovski roman, pripoved o odnosih med ljudmi in živalmi, fikcijska zgodba o Indiji, živalskih vrtovih, oceanu, religiji itd. Kompozicijsko gledano je to nenavadna knjiga: prava zgodba se začne šele v drugem delu, po več kot stotih straneh prvega dela, kjer nam pripovedovalec kot biografski uvod ponudi teološka in zoološka razmišljanja (Pijev oče je upravnik živalskega vrta v mestecu Pondicherry v Indiji), zraven pa še malo zgodovine in etimologije. A piscu Martelu uspe z nenavadno eleganco, prikupnostjo in čarobno hojo po meji med realizmom in fantastiko bralcu predstaviti filozofa Pija (Martel je diplomirani filozof), šestnajstletnega fanta, ki doživlja verska razsvetljenja vredna v zraku lebdečih jogijev.

Pijeva pripoved, ki jo po besedah odraslega Pija piše prvoosebni pripovedovalec, je mistično navdihnjena zgodba, ki se na svež in Zahodnjakom presenetljivo drugačen način loteva globokih življenjskih vprašanj (natanko to je tudi namen zenovskih koanov). Najprej se zazre v dojemanje vere. Piscine Molitor, kot je Piju zares ime (po pariškem bazenu, okrajšavo Pi si je izmislil sam zaradi nesrečne fonetične podobnosti z besedo »pissing«), je namreč pri šestnajstih predan hinduist, katolik in musliman. Čeprav slednji dve veri slovita po »malo bogovih in krvavi preteklosti« in čeprav je začuden nad nemočnim katoliškim Božjim sinom, ki v primerjavi z hindujskimi božanstvi izvaja le amaterske čudeže, takorekoč kvartaške trike, se navduši nad vsemi tremi. Krišni se zahvaljuje, da je spoznal Jezusa, vse tri vere pa mu šele zares omogočijo doživetje Navzočega, vsega povezanega v veliki harmoniji. S preprosto izjavo, da bi rad le ljubil Boga, osramoti duhovnika, imama in pandita, ki ne morejo mimo formalnih razlik med religijami.

Vso to čudovito povezanost v veri Pi nadgradi s povsem zoološkimi vstavki, v katerih kot stari maček živalskega vrta razlaga navade in življenjski ritem živali. Preberemo lahko celo osupljiv zagovor živalskih vrtov, po katerem se naša romantična predstava o divjih zvereh, ki tekajo naokoli pod polno luno, ponosno razkazujejo svojo vitko postavo, v kletki pa zaradi pomanjkanja svobode žalostno propadejo, več kot razblini. Znanost in vera hodita tu z roko v roki, starejši Pi, ki pripoveduje zgodbo in je zdaj že poročen družinski človek, je diplomiral iz religije in zoologije. Znanstveniki so zanj »dobrodušni ateisti«, ki gredo kolikor daleč pač lahko, nato pa se vseeno vržejo proti svetlobi na koncu.

Isti dvojni formuli sledi cel roman. Zoološkim in teološkim razmišljanjem sledi praktičen preizkus, ko se Pi po brodolomu japonske ladje, ki je njegovo družino in njihov živalski vrt vozila proti Kanadi, sam znajde na rešilnem čolnu skupaj s tigrom s posrečenim imenom Richard Parker. Napeti mora vse sile, da iz nepredstavljive zagate naredi obvladljivo situacijo. Znanje o živalih in njihovih navadah mu pomaga, da tigru vsili svojo dominanco, hkrati pa odnos z živaljo in skrb zanjo postane njegov vzrok za življenje, ko na oceanu minevajo drug drugemu identični, naporni dnevi. (Podobno je, po njegovih lastnih besedah, pisanje Pijevega življenja dalo življenjski cilj takrat čustveno osamljenemu Martelu). Izredno realistični opis preživetja na morju nas popolnoma prepriča vse do plavajočega otoka iz mesojedih alg, ki ponoči izločajo kislino in preživljajo kolonijo surikat. Na tem mestu nekoliko debelo pogledamo, a Martel nas skozi Pijeva usta kmalu spet prelisiči z novim zasukom.  »Ali ni vsako pripovedovanje hkrati potvarjanje? Ali ni sleherni osebni pogled na svet nekakšna potvorba?« nas Pi vpraša na koncu romana in nato uslužbencema japonske ladijske firme, ki raziskujeta brodolom, namesto čudovite in skorajda pravljične zgodbe o svojem preživetju, ki jo je pravkar povedal, ponudi grozljivo »realistično« različico, ki sicer ne vsebuje tigra, srečanja dveh brodolomcev sredi Tihega oceana ali mesojedih alg, vseeno pa bi se brez sramu lahko pojavila v kakšnem vampirskem filmu Roberta Rodrigueza.

Sporočilo je jasno: gre za pripoved, fikcijo, in čisto vseeno je, če je to nadomestek, ki je čustveno uničenemu fantu pomagal preživeti, vseeno je, če je zgodba neverjetna ali ne. Življenje je neverjetno, prav tako Bog in ljubezen (pravi Pi), pa vendar imamo znanstvenike, vernike in zaljubljence. Marsikaj v človeški družbi je napolnjeno z iluzijo, ki jo je na določene trenutke dobro razbiti z razumom, kdor pa z razumom pretirava, »utegne odvreči vesolje v pomije«. Takrat je treba stvari sprejeti, kot so, čeprav jim ne pridemo do konca. Kar nam kaže tudi ime našega glavnega junaka, ki se iz besede za bazen,  v katerem se lahko potopimo do dna, okrajša na matematično spremenljivko z neskončno decimalkami. Ko je v Piju v nekem trenutku razum poražen v bitki proti smrtnemu strahu, ga iz zagate reši ravno Richard Parker s svojo mačjostjo, preprosto s tem, da pokaže svojo živalsko esenco. Edini trenutek resnične sreče, ki ga doživi na morju, je ob skorajšnjem srečanju s smrtjo, ko čisto blizu čolna (in malega splava, ki si ga Pi zgradi iz vesel) trešči strela. Kajti le »ko se iskreno čudiš, ni težko z mislimi objeti vsega vesolja, groma in žvenketa, vsega širokega in ozkega, daljnega in bližnjega«.

Pijevo življenje je popotovanje, ki meša duhovnost in naturalistične potankosti. Starec in morje v izvedbi najstnika in tigra. Spiritualno mitološko potovanje, v katerem preizkušnjo, strah, nato pa tudi sopotnika in rešitev predstavlja tiger. Darwin, ki podaja roko Brahmi nirguna. Poziv k celostnemu sprejemanju sveta okoli sebe. Osnovna lekcija v pomembnosti odnosov med živimi bitji in namembnosti vsakega dogodka in situacije. Phoebe Kate Foster se je ustavila pri oznaki mistična fikcija, ena tistih knjig, ki na največja vprašanja skuša odgovoriti na izviren in poseben način. Nepretenciozno, preprosto, s humorjem sredi tragedije in romantičnim pogledom na dramo človeškega življenja. Pripoved, ki nas pripelje na rob sedeža, kadar je dogajanje napeto, po drugi strani pa zna mimetično prikazati dolgo in navidez brezciljno trpljenje pod žgočim soncem sredi slane vode. Če že naletimo na kakšno nerodno mesto, kjer se nam zdi, da je Martel šel predaleč ali da je pravzaprav nepotrebno (resnici na ljubo se nekaj takih mest le najde, recimo ponekod nekoliko neobvezni vstavki iz pripovedovalne sedanjosti), ga moč njegove besede popolnoma zasenči. Jezikovno magično, hkrati zanimivo in poučno (če, recimo, ne vemo od prej, kako vse se lahko oglašajo tigri, kako v naravi preživijo triprsti lenivci in kako uloviti in pojesti morsko želvo). Brez pomisleka pod rubriko obvezno.