A kako je šele mikavno, pomislite, steči pod nebo in začutiti mokroto oblakov povsod po telesu, bolščati v prepojeni horizont in se po nalivu ogledovati v mirnem zrcalu luže ob poti. Podoben občutek se bo razlezel v bralcu, ko bo odložil pesniško zbirko Purpurni dež: občutek, da ga je to, kar je steklo skozenj, odžejalo in da se je motno vodovje prečistilo in gladina sveta umirila.

V novo pesniško zbirko Andreja Medveda vstopimo skozi septembrsko Krajino Georga Trakla, ki – mračna in otožna – v sebi skriva še vlažno paleto zaobljubljenega pesnika-kolorista, na njej pa črno, hiacintno, škrlatno, rumeno, modro, rdečo. Zatišje pred jesensko močo, ki se bo kmalu vpila v pore sveta in človeka, je naslikano v kontrastnih tonih barvne lestvice: … rumeno cvetje jeseni/ Se nemo upogne čez modro obličje ribnika. Nato začne padati, narahlo in enakomerno.

Avtorjeva zavestna odpoved lirskemu subjektu je tista, ki prikliče težke oblake dežja, da začnejo mokriti, pojiti z/Zemljo. A tod ni nobenih romantičnih neviht, bliskov in grozečih oblakov, nobenega divjanja vetra, nobenega dramatičnega bučanja morja - le rahlo naletavanje dežja med purpurne strani knjige. Iz pesmi se avtor mirno odmakne: lirski jaz mu (p)ostane odveč, zato da besedo jeziku. Ta jezik pa je poln tišine - aluzij in udušenih konotacij, nenavadnih druženj besed in pljuskov pomenov. In govoril bo edinole, če bomo zaprli dežnik in nastavili čelo, lica, dlani, da se nas dotakne in potuje po naši koži.

Pesniška oblika pri Medvedu je svobodna, a nikakor ne naključna. Posejana je z aliteracijami in asonancami, komaj zaznavnimi ponavljanji, in blagimi ritmičnimi valovanji. Vanjo je zapičenih nešteto vejic, predlogov in veznikov: primerjalni kot, ki nasproti postavi in sooči dve entiteti; v notranjost pot kažoči v, ki nas v-vede, zapoveduje, naj vstopimo; pojasnjevalni in nazaj ozirajoči se ki, ter da, ki vztrajno sili na začetek povedi. Nikoli se ne ovemo popolnoma, kaj je na oni strani primerjave, kód je ta notranjost, v katero se gibljemo, kaj je odnosnica ki-ju, kaj stoji pred zamolčanim stavkom, ki se v pesem nadaljuje z Da ... Tudi uporaba enjambementov je netradicionalna in ne izkorišča v polnosti učinkov te pesniške figure, temveč bralca le potiska dalje, čez pre/pade vrstic, v strmoglavljenje in lebdenje.

Dvojnost Medvedovih pesmi je dvojnost človeškega občutja sveta - nemir beganja med kot, ki in da, med vzroki, nameni, posledicami; nemir, ki trza v metafori, v prenosu na drugo stran, nemir potovanja, nemir smeri, ki ne ve za svoj cilj. In na drugi strani – mir enakomernega padanja, padanja mehkega dežja na telo in blagozvočnih besed na zavest. Kakor kaplje trkajo na okno, tako enakomerno ob bralčevo zavest zadevajo besede Medvedove poezije: le oplazijo nas in spolzijo v zemljo, za njimi pa ostane na koži mokra sled. Purpurni dež zasiplje, zapiše Medved. Poezija nenavadnih barv, ki jo je nemogoče ujeti v dlan, ki polzi po koži in lahko le za kratek hip skoznjo uzremo lom svetlobe, ki nas, prozorna, obdaja. Z drugimi besedami, pesmi zbrane v knjigi Purpurni dež je nemogoče po/vzeti v nekaj podob, motivov ali stavkov, ki bi nam razkrili, o čem njihov avtor govori in piše. Bralec bo v sebi ohranil le mokro sled poezije, ki se je pretočila skozenj in oprala njegove misli. Kot gozd po dežju, v oprane oblake, v bleščeče mostove, v barvah, ki jih je, v smetanasti meglici, spralo nebo, kot prah, v pričakovanje.

Debeli curki besed, ki pršijo s strani knjige, niso asociativne verige, saj se avtor odpoveduje poziciji pesnika, ki v roke poprijemlje vse niti pesemskega tkanja. Zavestna odpoved temu, da bi s pesmijo »nekaj« povedal, pomeni da Pesem preneha biti posoda imena (mojega, tvojega, njihovega), skleda, v katero se zlivajo pesnikovi s/misli. Medvedove pesmi niso prozorne embalaže, skozi katere bralec opazuje Lepoto, pač pa mu ponujajo možnost neposrednega, čutnega dotikanja le(po)-te. Odpiranje v pesem, pronicanje v razmaknjene vezi, v svetlobo celic, v zaceljene portale glave zahteva prebuditev vseh človekovih čutov v nemirovanje. O tem, kako vse teče in kako nikdar ne stopamo v isto reko (ali pod isto nebo), priča tudi hommage Nočitvam Nika Grafenauerja: pesnikovo telo je prevodnik, ki prenaša ali razgradi pesemski kod, je platno, na katerem jezik pušča šibko, sušečo se sled.

Purpur je, mimogrede, kraljevska barva, ki jo skozi žleze izločajo morski polžki: na tisoče morskih polžkov je potrebno zdrobiti za gram te vijolično-rdeče svetlobe. O barvilu, ki je bilo zaradi dolgega in dragega procesa pridobivanja (statusno-) simbolno povezano z izviri moči in ugleda, Plinij starejši piše, da je najlepše in resnično v službi plemenitosti takrat, ko obarvana tkanina spominja na barvo (strjene) krvi, barvo mesa. Purpurni dež nenehno kroži v našem telesu, ponikne v medenično dno, se dviguje v možgane in zopet naliva v srce. In prav taka je poezija pričujoče zbirke: nje jezik polzi skozi bralčevo zavest in nahrani sleherno njeno celico. Odplavi, česar ne potrebuje, in vanjo naplavi, kar ji bo dobro délo.

Poezija-dež Andreja Medveda je poezija za bralce brez dežnika. Za tiste, ki se ne branijo dežnih kapelj na koži in se ne sprašujejo neprenehoma, kdaj bo že posijalo sonce, temveč se pustijo zmočiti in zaliti poplavi besed. Nezmožnost/ mirovanja, v posledice, v usklajevanje, v ubogljivo igro rok,/ ki širijo, narazen, v dotikanje, v negotovost,/ v hojo čez oblake, imena v dihanje, v skrivnosten/ krogotok, v varna zatočišča. Prav odprtje v svet, narazen, v srkanje sveta skozi vse razpoložljive čute, se zdi, je človekovo poslednje zatočišče pred Ničem.

Pripis: po mnenju avtorice podatek sicer ne sodi v okvir pričujoče recenzije, a je vendarle treba omeniti, da v knjigi mrgoli drobnih tiskarskih napak, samoglasnikov, ki so se znašli na napačnih mestih, in ki v bralcu nehote porodijo občutek, da dež poezije svoji sili navkljub ne zmore odplakniti vsega, kar je v naših življenjih zamazanega.