Pa ne zato, ker bi bilo delo zanimivo zgolj po vsebini, ampak predvsem zato, ker se zdi, da ga nobene besede ne bodo prikazale na način, kot bi si zaslužilo. Pri zgolj govornem razpravljanju se vedno lahko dopolnjuješ, razpredaš …, zapisana beseda pa vendarle dobi drugačno moč.

Madame, več kot štiristo strani dolgo delo sodobnega poljskega pisatelja Antonija Libere, ki bi ga po mnenju prevajalca in pisca spremne besede Nika Ježa lahko uvrstili v »sentimentalni iniciacijski roman«, na prvi pogled ne obeta nič posebnega. Začne se kot preprosta prvoosebna pripoved človeka, ki je imel »dolga leta občutek, da se je rodil prepozno«. Vse, česar se je v svoji mladosti lotil, ga je namreč navdajalo z občutkom, da so veliki časi že minili – zamudil je veliko dogajanje v času svetovne vojne in tik po njej, vsi najboljši skladatelji, šahisti in pisatelji pa so bili že zdavnaj pokojni. Še celo v gorah, kamor je zahajal z družinskim prijateljem, ni bilo nič več tako, kot v starih, »prejšnjih« časih.

Vendar pa se »tarnanje« na prvih straneh romana kmalu izkaže zgolj za imeniten, ironičen in natančno premišljen uvod k osrednji pripovedi, ki se pravzaprav začne šele v drugem poglavju, po dobri šestini knjige. Tako ima bralec v uvodu možnost, da natančno spozna pripovedovalca, ki o spominih na svoja gimnazijska leta govori brez distance ali moraliziranja odraslega človeka in na ta način daje bralcu občutek, da je pred njim odločen in svojeglav najstnik, ki se že na koncu prvega podpoglavja odloči: »Saj je vendar nemogoče, sem razmišljal, da bi bila sivina in povprečnost, ki me obdajata, nepreklicna in da tega ne bi bilo mogoče spremeniti. … Na resničnost lahko vplivam. … Naj se spet začne nekaj dogajati, naj se vrnejo stari časi in slavni junaki, utelešeni v nove like!« In začne pri sebi. Deluje na vseh umetniških področjih, ki ga zanimajo in dosega male zmage, na prvi pogled skoraj nevidne, a zanj – vedoželjnega najstnika, ujetega v sivini strogega povojnega šolskega sistema na Poljskem – še kako pomembne! Kljub ostremu nasprotovanju učitelja za glasbo v šolsko dvorano za hip pripelje ekstazo ameriškega jazza, z zavrnjenim dramskim scenarijem svetovnih klasikov zmaga na posebnem natečaju, predvsem pa se trudi misliti s svojo glavo in kritično pretresati dogodke okoli sebe.

Skozi natančno spoznavanje pripovedovalca (ki mu nikoli ne izvemo imena) se bralcu postopno pred očmi izriše tudi tedanja Poljska in njena povojna družba – brez olepševanja, a tudi brez nepotrebnega kritiziranja. Realnost je predstavljena stvarno, pripovedovalec pa se obregne zgolj ob stvari, ki se ga neposredno tičejo in ne posega na področja, s katerimi nima opravka. Pripoved nikoli ne prehiteva dogodkov, prav tako pa ji nič ne uide. Čeprav pripovedovalec opisuje nekaj zanj izredno pomembnega (na primer ogled izredno težko dostopne gledališke predstave francoskih gledališčnikov, kjer je navzoča tudi njegova velika ljubezen), ga to ne ovira, da ne bi natančno opisal, kaj se je medtem dogajalo na odru in tako bralcem nazorno in s citati vred predstavil še Racinovo Fedro, na primer. Ali pa svoje prvo seznanjanje s špansko državljansko vojno, umeščeno kar sredi pogovora s starim družinskim prijateljem.

A vse te navidezne stranpoti, ki se jih je potrebno med branjem skorajda navaditi, da se ne izgubi rdeče niti, se nazadnje prepletejo v osrednjo pripoved, ki je pravzaprav zelo preprosta: najstnik se zaljubi v svojo profesorico francoščine in se odloči, da se ji bo približal. Seveda je pot do Madame, strogo samoobvladane »Ledene kraljice«, ki od ostalih izstopa tako po izgledu kot po vedenju, za negotovega najstnika vse prej kot preprosta in fant se je loti na zelo premišljen ter skrbno načrtovan način, bolj podoben raziskovalni nalogi kakor navezovanju človeških stikov. Za začetek – to se zgodi v drugem poglavju, ko si navsezadnje le prizna, da je tudi on, tako kot večina sošolcev, podlegel čarom mlade ravnateljice – je na vrsti zbiranje informacij: kdo je, kje živi, kakšna je njena zgodba, zakaj je tako nedostopna in podobno. Naslednji korak je podajanje teh informacij njej, Oboževani, in čakanje na njen odziv … Okoli Madame se počasi plete zanimiva in pisana pajkova mreža, v kateri se prepletajo njeni življenjski podatki, pripovedovalčeva interpretacija, njegova izzivanja in njeni odzivi. Roman kmalu zaživi kot spretno vodena šahovska igra, ki preseneča znova in znova, zmagovalne poteze pa ni od nikoder. Tak je tudi konec te ljubezenske igre – presenetljiv, oster in brezkompromisen, a hkrati na nek način nekončan. Madame se prepusti in se da zapeljati, vendar »srečen« konec ni mogoč oziroma vsaj: »Ne zdaj … Ne še … Ne tu!« Dokončna izpolnitev mladeničevega hrepenenja pa ostaja (mora ostati!) neizpolnjena.

Izpolnitev njegovih najstniških sanjarij pa se čez nekaj let pravzaprav pokaže na čisto drugem področju. Ko se po spletu okoliščin spet znajde na svoji stari gimnaziji, se mu približa dijak in ga povpraša o legendah, ki krožijo o njegovih šolskih časih: o jazzovskem nastopu, pa dramski skupini in seveda ljubezenski »aferi« z Madame. In kar naenkrat se mu zazdi, da se morda sploh ni rodil prepozno.

Sedem glavnih poglavij, na katere je razdeljena pripoved, predstavlja sedem dni stvarjenja, petintrideset podpoglavij pa je »toliko, kolikor je imela naša 'junaška doba', ko je na svet prišla Madame«, kakor v Postskriptumu razloži pripovedovalec. Ta do zadnjega ostaja skrivnosten in ne izda, ali se za njim skriva resnični avtor ali zgolj njegov alter ego ali pa prav nič od tega. Večinoma je prvooseben, discipliniran in pretežno samoironičen, včasih pa sebe vidi tudi kot tretjo osebo, saj mu to omogoča rahlo distanco od (pre)hitrega dogajanja okoli njega in s tem lažjo analizo dogodkov.

Taka je tudi pripoved, podobna srednje hitremu tovornemu vlaku, ki enakomerno in predvsem neverjetno vztrajno sopiha po svoji poti in pogumno premaguje vse ovire. Kadar zapelje na klanec, sicer nekoliko upočasni, a že pri naslednjem spustu si zato dovoli nekoliko več drznosti, da spet ujame stari ritem. Nikoli pa ne popusti in tudi bralcu ne dovoli pretiranega počitka, ustavljanje pa tako in tako preprečuje že sam splet osupljivih dogodkov, ki sami zase silijo k odkrivanju nadaljevanja, označenega z zanimivimi in pomenskimi podnaslovi (Odkrivanje Amerike, Hipolitova roka, …), ki so pravzaprav pripovedovalčeve etape na poti k cilju. K tej glavni železniški progi se nato stekajo stranski tiri, zato je nujna stalna pozornost, da navidezno nepomembni pripetljaji ne ostanejo neopaženi, saj je prav vsak delček spretno vpet v celoto in slej ko prej odigra odločujočo vlogo vsaj v posamezni partiji. Enako vlogo imajo številni citati, navedeni tako v materinščini kot v francoščini, obnove nekaterih zgodovinskih dogodkov ali posameznih literarnih del. Čeprav so zanimivi že sami po sebi in mimogrede dopolnjujejo še bralčevo razgledanost, pa je njihova osrednja naloga vendar le podpora poti, ki vodi h glavnemu cilju. Nič ni prepuščeno naključju – prav kakor pripovedovalčevo osvajanje nadzemeljske Madame. In s pomočjo spretno preigranega načrta se lahko zgodi marsikaj …