Gre za prizor, ki se je na Poljskem ob prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja resnično dogajal. Na eni takih svatb leta 1900, kjer se je poročil krakovski pesnik Lucjan Rydel, se je znašel tudi njegov prijatelj StanisŠ‚aw WyspiaŠ„ski, danes eden najbolj znanih poljskih dramatikov in slikarjev.

Nastala je Svatba, drama v treh dejanjih, v kateri se pred bralčevimi očmi posamezni liki v sosednjo izbo od tiste, kjer poteka ohcet, prihajajo odpočit od veseljačenja, med njimi pa se razvijajo krajši in daljši pomenki, spogledovanje, prepiri, dvorjenje in kar je še podobnih miniatur človeških odnosov. Njihova pozornost je neprestano usmerjena nazaj proti ohceti »v ta nenehni ples, v objemu poljske melodije« kot pravi avtor v obsežnih uvodnih didaskalijah, poved pa zaključi z »naša vaška Poljska«.

Narodnobudilni ponos, ki veje iz teh stavkov (poleg njih se na steni blešči Mater Božja s krono Kraljice Poljske), Slovenci z lahkoto razumemo. Ob izidu Svatbe je bila Poljska že več kot sto let razdeljena med okupacijske apetite Rusije, Prusije in Avstrije, pod prvima dvema je doživljala tudi intenzivno (p)rusizacijo in zatiranje vsega poljskega. Šele prva svetovna vojna je velesile toliko oslabila, da so si Poljaki lahko priborili svobodo, čeprav je temu oddihu sledila še hujša katastrofa, ko se je svetovna morija ponovila.

Toda v začetku 20. stoletja so bili razni KoŠ›ciuszki, RadziwiŠ‚Š‚i, Czartoryski in drugi patriotski uporniki 18. in 19. stoletja le še žgoč spomin. Romantični ideal je padel in njegovi pesniki preroki, kot sta bila Mickiewicz in SŠ‚owacki, so se umaknili novi generaciji simbolističnih in avantgardnih umetnikov Mlade Poljske. WyspiaŠ„ski je s Svatbo sicer reformiral poljsko dramatiko in ustvaril prvo pravo narodno dramo, a v njej ni več upora in pričakovanja svobode, je le še simbolična freska vseh slepih ulic, v katere so zahajale podobne ideje.

Ko razgalja razslojenost in nesposobnost družbe, svoje rojake obravnava z blago ironijo: naivno kmečko prebivalstvo, ki je pripravljeno ob še tako mali spodbudi zgrabiti za kose, nima pa nikakršnega načrta; buržoazne intelektualce in umetnike, ki le še vzdihujejo po boljših in bolj čistih časih, hkrati pa niso več sposobni voditi; gizdalinske vaške pobe, ki so jim pomembnejša peresa v klobuku kot narodna vstaja. Pretekle spodbude so sicer še močne: nakazujejo jih liki iz poljske zgodovine, ki se opolnoči pojavijo na svatbi in se zapletajo v pogovore s svati: od modrega dvornega norca iz 16. stoletja Stanczyka preko Pošasti – kmeta Jakuba Szele, ki je ob potuhi avstrijskih oblasti poklal poljsko plemstvo, do Wernyhore, legendarnega kozaka, ki Gospodarju domačije prinese zlati rog, znak ponovne (na propad obsojene) poljske vstaje.

Tina Podržaj je v robnem zapisu o Svatbi zapisala, da ne gre za »prevod« zgodovinske situacije, saj je tekst premočno prepleten s kulturnozgodovinskimi okoliščinami in družbeno situacijo tedanje Poljske. Prevajalka si je tako pomagala z občasnimi razlagalnimi opombami, le tu in tam je »presadila« kaj v domače okolje (»krivčki« namesto pavjih peres v klobukih). Dalo bi se najti morebitne vzporednice z raznimi Matiji Gubci, Kralji Matjaži, Hlapci Jerneji in drugimi, vendar pa bi bilo to povsem brezplodno. Spreten prevod avtorjeve virtuozne režije teh svatbenih drobcev (Wajda je po drami naredil menda odličen film) zadostuje, saj gre za pisano mandalo, ki šele v svoji celoti zasije pred nami.

Močan (četudi nekoliko užaloščen) patriotski naboj Svatbe je danes namreč zanimiv del zgodovine nastajanja sodobne Poljske. Kar pa jo še vedno dela vrhunsko literarno delo, vredno branja, leži drugje. Slikarska žilica WyspiaŠ„skega se je prelila v črnilo, in sicer ne na način njegovega siceršnjega impresionizma. Ob branju namreč kaj hitro pomislimo na življenja in vrenja polne slike Pietra Brueghla ali celo njegovega vzornika Hieronimusa Boscha. Tudi v Svatbi energija kar kipi, plesalci se vrtijo, slišimo topot nog in zasople godce. Že sam pogled na seznam oseb je impresiven – pred nami se zvrsti več kot trideset bolj ali manj poimensko (nekateri zgolj tipološko) označenih likov, od katerih nihče ne more trditi, da je glavna oseba drame. Bistvo je ravno v njihovih izmenjavah in odnosih, ki jih spoznavamo preko najrazličnejših medsebojnih kombinacij.

To altmanovsko prizorišče ponuja izvrstne možnosti za kratke in pomenljive dialoge, prizorčke, sestavljene iz ne več kot treh, štirih replik. Večni plesni ritem, ki preplavlja besede (drama je napisana v verzih) pušča v zraku sled gibanja. Že tako razgibanemu prizorišču daje še dodaten vzgon uporaba južnopoljskega dialekta, ki ga je prevajalka Katarina Šalamun Biedrzycka s pomočjo dr. Janeza Dularja prevedla v dolenjščino. Kmečki del oseb torej melodično zavija, diši po cvičku in ohranja zdravo pamet. »S poljubi bi nikdar ne nehal,« zajlubljeno pravi Ženin, Nevesta mu vrača: »No, tu je pa težašku dejlu;/in se tud nej čudâ„“t,/de sâ„“ taku blejd – taku vruoč.« 

Vseh motivnih in tako ali drugače zaznamovanih stilnih drobcev, ki jih WyspiaŠ„ski pomeša v svojo svatbeno juho, je preveč, da bi jih zapisali in izpostavili. Med pijanimi vaškimi župani, zaljubljenimi pesniki in modrimi ženicami se najde celo prostor za židovsko tematiko. Ne preveč priljubljeni Žid pride na svatbo terjat dolgove, a tudi tu se avtor poigrava z bralci, saj se izkaže, da je Župnik še bolj stiskaški, Židova hči Rahela pa je tista, v kateri je največ poezije in narave. Prav ona je razlog, da Ženin v šali na svatbo povabi mitske in zgodovinske goste.

In prav Židova hčerka je tista, ki v gosti mreži simbolov, ki jih najdemo v Svatbi in ki jih predvsem poljski literarni zgodovinarji radi vedno znova interpretirajo tako ali drugače, uvede glavni simbol, Slamnato strašilo. »Tega, ki ima v sebi rožni vonj/ zavijejo v slame snop/ na pomlad pa razvežejo/ in spet sam zacveti« pravi Rahela, ki se spoveduje rožnemu grmu, zavitemu v slamo. Le-ta ga ščiti pred mrazom, varuje za boljše čase, hkrati pa seveda tudi duši pred izražanjem samega sebe. Oživelo slamnato strašilo na koncu zaziblje in pomiri razburjene goste, da se namesto v novo narodno vstajo vrnejo k plesu in veseljačenju. Ravno to počne tudi sama Svatba; hkrati ščiti in razgalja (poljsko) bistvo, ga graja in ohranja. Rahelini verzi pa poleg trenutnega stanja udušitve napovedujejo tudi upanje, so poljska cankarjanska lučka v oknu, ki ublaži izgubo zlatega roga.

Svatba pa ostaja mojstrska človeška komedija, ki bralcu da veliko več, kot ta od nje pričakuje.