Pod naslovom Bells in Winter je leta 1985 na zahodu izšel izbor poezije nobelovca CzesŠ‚awa MiŠ‚osza, poljskega pesnika in prozaista iz Litve, ki je s svojo neusahljivo reko poezije (tekla je od leta 1930, ko je objavil svojo prvo pesem, pa skorajda vse do njegove smrti leta 2004) postal mera poljske in v nič manjši meri tudi svetovne poezije. Pod enakim naslovom, Zvonovi pozimi, je v preteklem letu pri Študentski založbi izšla knjiga izbranih pesmi v prevodih šestih prevajalcev slovenskega in ene prevajalke poljskega rodu. Ne ravno kratek seznam pesnikovih del v slovenskem jeziku, ki bralca pričaka na koncu knjige, priča o tem, da je MiŠ‚osz v slovenskem jeziku prisoten že pol stoletja, celovit pregled, ki vključuje poezijo vseh obdobij njegovega ustvarjanja med dvema platnicama, pa med slovenske bralce tako prihaja prvič. 

Zdi se, da se MiŠ‚oszeva filozofija in poezija vrtita okoli izkušnje, izkustva ali bolje: mnogoterih izkustev, ki se polarizirajo ob grozi na eni in čudežu na drugi strani - grozi bivanja in čudenju o bivanju. Pesnika je kot mnoge pričevalce prve polovice 20. stoletja močno zaznamovala 2. svetovna vojna, ki jo je preživel v okupirani Varšavi (Varšava med letoma 1940 in 1945 je podpisana pod nemalo pesmi iz zbirke Odrešitev, ki jih beremo tudi v knjigi). MiŠ‚oszevo 20. stoletje se razrašča iz podobe s krvjo oškropljenega snega, pokritega z dimno kopreno; smrt se pozibava v ritmih valčka med polkamnitimi, polzračnimi stebri in kupi pepela, stražnik-krt »človeški pepel prepozna po mavričnih izparinah« (Glasovi ubogih ljudi).

Posebno mesto v poeziji CzesŠ‚awa MiŠ‚osza zavzemajo geografija ter flora in favna. Pesnik rad navaja kraje (lokalne, globalne in vesoljne), v prenekatero pesem se prikradejo los, kolibri, volk, mačka …; na vsakem koraku poganjajo v zrak drevesa, poganjajo anemone, poganja osat. Pesniška pokrajina je na gosto prepredena z rekami, ki vijugajo med holmi, in odnašajo v morje neskončnosti vse, kar je človeškega: »Vaš neprekinjeni tok pa nas nese naprej in naprej./ In niti ni niti ni bilo. Samo večni trenutek traja.« Pred bralcem se na vse strani razteza pokrajina po kateri hodiš, hodiš in se čudiš.

Znotraj te pesniške pokrajine se odpirajo intimnejši pesniški prostori; vanje vstopamo s pomočjo ključev, ki nam jih molí pesnik. Ti ključi so drobni predmeti vsakdanjika, ki nas obdaja, predmetni detajli, na katere razpada znani svet. Pesnik se v vseh obdobjih svojega ustvarjanja poslužuje sinekdotičnega upovedovanja stvarnosti, ki pobira okruške Sveta in jih vgrajuje v Pesem: glavnik iz želvovine, sponka na stezniku, rokavica na moški roki, poštni voz, ki drdra po mesečini, lampijoni, cinasti vrči, šelestenje tafta. Pogled, niti pogled pesmi, ne more zaobjeti sveta – o tem si pesnik ne dela nobenih utvar, zato namesto metaforičnega okvirja (ki svet uokviri v njegovi celosti, zaključenosti) izbira sito metonimije, ki preseje razsute otrobe vesolja, dokler na njem ne ostanejo drobne srage tega ali onega telesa. MiŠ‚oszev svet je nikoli do konca zaobjet in nikoli povsem razumljen svet in morda lahko prav zato njegovo poezijo označimo kot preprosto, neokrašeno, naravno.

»Prosojno drevo, polno bežnih ptic
v sinjem jutru, hladnem, ker je v gorah še sneg.« (Letni časi: Berkley, 1971)

Med pesmimi najdemo daljše in večdelne, ki se razraščajo v skoraj prozne tvorbe s tenko pripovedno nitjo, medtem ko so druge kratke, domala telegrafsko (in zato nič manj poetično) zgoščene, ki so pravi mali dragulji (eden se blesketa više). Notranji kot tudi zunanji pesniški ritem dostikrat sledita privzdignjenemu bibličnemu slogu, verz je mnogokrat svetopisemsko stiliziran, v njem pa kali nešteto arhaizmov, besed, ki smo jih že davno pozabili in zasuli z besedami, ki nam bolje služijo. Pogoste so biblijske reference: pesnik (prikrito ali ne) ob bok Jezusu postavlja na grmadi sežganega Giordana Bruna, Carl Linné (v istoimenski pesmi) ponuja roko Adamu, čigar delo poimenovanja vsega živega je nadaljeval. Pesnik pa vseskozi stopa tudi v dialog z drugimi ustvarjalci, Tadeuszem RoŠ¼ewiczem in Williamom Blakom, ter Hieronymusom Boschem, denimo. 

Gibalo poezije CzesŠ‚awa MiŠ‚osza je nihalo, ki proži plazove besed zdaj s te, zdaj z one strani: da je MiŠ‚osz pesnik dialektike, nenehnega gibanja med nepomirljivimi nasprotji. Da se iskanje poslednje rešitve pesniku ne izplača, bralcu zatrdi v pesniškem prologu Dve pesmi. Pesmi, ki sledita, odzrcalita napisano: ena slavi radost trenutka, zemeljsko lepoto, druga opozarja na tik pod površino prežečo grozo, za katero se ljudje pretvarjajo, da je ni. Sodbe, izrečene v obeh pesmih, še dodaja pesnik, so tudi njegove. Živeti med obema možnostma – piti iz sklede dandanašnjega in gristi v sočno meso tuzemske lepote ter hkrati riti pod površje in preganjati duhove teologov in filozofov – je pot, ki ne bo dospela do cilja, a nič zato (meni pesnik), saj to tudi ni njen namen. 

Tematizacija pesniškega ustvarjanja je nenehno prisotna, prav tako se med vrstice redno vrača daimonion, narekovalec pesniške besede, ki mu je pesnik prepuščen na (ne)milost. Pesniški dar je po MiŠ‚oszu hiba, saj imajo »… lirski pesniki ponavadi […] hladna srca. To je skoraj pogoj.« Zakaj torej pesnikom odpuščamo? MiŠ‚osz v eni svojih poznejših pesmi Orfej in Evridika (2002): »Popolnost umetnosti se prejme v zameno za tako pohabo.« Hkrati MiŠ‚osz opozarja na prepustno membrano, ki ločuje poezijo od življenja, ko pesmi Sarajevo v oklepaj pripiše kratek prolog: »Tudi če to ni pesem, pa vsaj povem, kar čutim.« Desetletja prej, v mestu brez letnih časov, Berkeleyu, zapiše naslednjo misel: »Smisel poezije je v tem, da nas spominja,/ kako težko je ostati isti človek,/ ko pa je naša hiša odprta, v vratih ni ključa/ in se nevidni gostje sprehajajo ven in noter.« (Ars Poetica?)

Pesnik, ki se je dolgo učil govoriti, pusti, da dnevi odtekajo mimo brez besede: »Odkupil naj bi me dar zlaganja besed, ampak moram biti pripravljen na neslovnično zemljo.« (Osat, kopriva) A ne glede na bledičnost človeka (ko se ta postavi nasproti vesolju) je beseda za zdaj tista, zaradi katere dan ni zapravljen. Za zdaj, je prepričan MiŠ‚osz, do tedaj, ko bomo peli z osatom, koprivo, vetrcem, tišino.