Zgodba se pričenja nekje v drugi polovici prejšnjega stoletja in je položena v tipično podeželsko okolje, a ne med kmetski živelj, saj se neimenovanega kraja, ki daje vtis manjšega naselja, dotikajo sesalne lovke mesta, lovke proizvodne industrije, obrtniških delavnic, teliranih ženskih kostimov in vijoličnih Milk, pripeljanih iz sosednje države. Avtorica med vrsticami (med drugim) poračuna s slovensko mentaliteto, ki jo zaznamujejo (med drugim) visoke, najmanj dvonadstropne hiše, ki otožne in prazne bolščijo na cesto. Malomeščansko okolje torej, kjer so razmerja in odnosi vnaprej razporejeni, določeni, kjer se čas vrti v dnevnih ritualih, kjer se ve, kaj se sme in česa ne. Znotraj te čudovite gotovosti in varnosti pa se razpirajo mračne drame v svoja življenja ujetih ljudi, ki na smrtni postelji pritajeno hropejo, da je menda »res težje ljubiti kot umreti«.

Prvoosebna pripovedovalka, s pomočjo katere avtorica bralca vodi skozi roman, odrašča in se vrašča v ta svet, kjer je vsem stvarem natančno odmerjeno njihovo mesto in daje vse vtis urejenosti, čiste skladnosti. Lidija ponotranji ta čas in prostor, ne zoperstavlja se mu in ne umika, celo prikimava mu, pa čeprav ne ve prav dobro, kdo točno so bili rdeči in kdo beli, kaj se je dogajalo v Auschwitzu in zakaj je bratranec njene matere zbežal v Argentino. Njen svet ne meri pravice in ne vleče mejnih črt – njen (in hkrati bralčev) svet se presipa iz dlani v dlan, iz oči v srce in nazaj. Beseda v romanu je na moč subjektivna in se ves čas zanaša na senzualno zaznavanje prostora in časa. O dogodkih pripoveduje v svojem ritmu, ki daje besedam prostor, da se razrastejo v podobe in te naposled oživijo v velika žareča (nemara filmska) platna. Morda tudi zato nikoli ne izvemo, kaj in kako se je zgodilo v resnici: Lidijino oko namesto boleče robatosti sveta in odnosov raje posname okolico – vse njene oblike in barve – približa detajl z roba in ga vdene v stavek skupaj s polpozabljenim spominom na preteklost. Polpozabljeno se dviga v bralcu tudi zaradi skrbno odbranih besed in početij, ki (pre)mladim bralcem morda ne bodo pomenila kaj dosti – vodne trajne, star kruh, povaljan v rumenjak in sladkor, kupovanje margarine v Avstriji, lisičje krzno okoli vratu, klet s krompirjem, žametni črni telovnik, nabožne podobe na steni nad zakonsko posteljo.  

Roman uokvirijo slovo od moževe matere, posilstvo, ki ga Lidija pripiše moževemu očetu ter mrtev nerojeni otrok njene hčere. Vsi trije dogodki odmevajo skozi celoten roman: pogreb tašče v pogrebu Lidijinega očeta (morda celo v sestrini poroki, ki je – ravno tako – priložnost za nov par visokih pet in otožno nostalgijo), splav hčere Laure v njenem splavu (življenje opiše še en krog), posilstvo odzvanja skozi roman v odtujenem, celo mrtvem odnosu z možem. Ko se odmevi proti koncu gostijo, pa avtorica zgosti tudi avtoironične opomnike sebi in bralcu: brat in sestra, Bernard in Lidija, drug drugega prosita: » … ne preklinjaj, ne v tem romanu« in » …ne bodi tako vulgarna, ne v tem romanu«, Lidija po operaciji zahrepeni, »da bi se lahko peljala na kolesu in bi bilo tega romana konec«, svoji tašči se krčevito upira: »Če si res tako vsevedna, zakaj nisi te zgodbe preprečila že na samem začetku? Posadila bi me za mizo in tega romana ne bi bilo.« Na diskreten način in čisto mimogrede se zastavi vprašanje: kaj si potemtakem izmišljujemo, svoja življenja ali romane?

Odnosi med osebami v romanu se nikoli ne izpišejo jasno, ampak se zapletajo ob predmetno stvarnost, skozi katero jih Lidija doživlja: kostimi, frizure, avtomobili, pozlačeni ročaji omare. Njena tašča skozi roman živi kot »roke, ki s srebrno vilico v steklenem krožniku razžvrkljajo rumenjak«. Okusi in vonji se pretakajo skozi celoten roman in podobam, ki jih gleda bralec, pridajajo nove pomenske plasti, hkrati pa strjujejo pripovedovalkino zavest v koherentne zgodbene sunke: trdo kuhana jajca, vsaka po dve, sta Lidija in njena mati jemali v gozd, ko sta se cele dneve sklanjali nad borovnice; v nekem drugem prizoru si Lidija zaželi le še »trdo kuhan beljak, da bi se s prsti udrla vanj«. Učinek takšnega suvanja je najmanj dvojen: na eni strani se gradi svet, v katerem je vse znano, a nič predvidljivo, saj se stvari, ki jih poznamo in se zdijo obvladljive, vseeno vselej sučejo po svoje, na drugi pa bralca ponovitev motiva vrača nazaj, k predhodni ponovitvi in deluje kot nekakšna rima (daljni odmev), ki daje besedam zven in budi v njih (nov) pomen. Motiv jajc, denimo, je tudi vsakič, ko se pojavi, dostopen kakemu drugemu bralčevemu čutu (bodisi nekaj ali nekdo diši po jajcih, bodisi slišimo vilico, ki žvrklja jajčni rumenjak, tipamo gladko opno trdo kuhanega beljaka ali vidimo žarečo barvo rumenjaka). Predmetni svet je gibalo zavesti in njena oporna točka, hkrati pa vztrajno sili v metafore in megli pogled.

Lidija se bo nemara komu zazdela pasivna ujetnica v malomeščansko pološčeni kredenci, a bolj pozorno in za več plasti teksta dovzetno branje bo razkrilo ravno nasprotno. Pripovedovalka bralca spretno vodi skozi vijuge in mrtve rokave svoje zgodbe in ga/jo prepriča v resničnost svojih besed in dejanj(a), ki se na koncu izkaže za lažnivo, umišljeno. Resda mnogih želja, ki kljujejo v njej, ne uresniči, a v svetu pospravljenih predalnikov in predalčkov ostane samosvoja. Četudi so morda samosvoje le njene oči, skozi katere bralec pokuka v ta svet … in se ne neha čuditi, kako visoka trava obrašča človeška življenja.