Urednik je k sodelovanju povabil pestro skupino irskih avtoric; povabilu so se odzvale Maeve Binchy, Clare Boylan, Emma Donoghue, Anne Haverty, Éilis Ní Dhuibhne, Kate O'Riordan in Deirdre Purcell, vsaka izmed njih pa je prispevala po eno zgodbo.

To je že drugi del Bolgerjevega domiselnega projekta, ki je dobil idejo, ko sta leta 1996 člana U2, Bono in The Edge, ob reki Liffey v Dublinu obnovila star hotel Clarence, ki je tako postal prvi hotel v mestu, ki se je ponašal s petimi zvezdicami. Naslednje leto je pri založbi Picador izšel »roman« (v resnici zbirka kratkih zgodb) Hotel Finbar (Finbar's Hotel), pri katerem je sodelovala zvezdniška zasedba, ki so jo sestavljali Roddy Doyle, Anne Enright, Hugo Hamilton, Jennifer Johnston, Joseph O'Connor in Colm Tóibín, zamisel pa je očitno uspela, saj je dve leti pozneje izšlo še nadaljevanje, Soba v hotelu Finbar.

Bolger se je pri Sobi v hotelu Finbar vsekakor odločil za izbor zelo raznolikih avtoric; pisateljice različnih starosti, slogov in tematik, ki se jih lotevajo v svojem pisanju (prav tako dve od omenjenih avtoric, Anne Haverty in Éilis Ní Dhuibhne, pišeta poleg proze tudi poezijo), ustvarjajo zanimiv melanž zgodb, ki ga dodatno popestri dejstvo, da bralec ne ve, kateremu glasu pripada katera pripoved, saj so avtorice navedene po abecednem redu. Pri branju smo tako prepuščeni lastni interpretaciji in hitro se ujamemo, da si ne moremo kaj, da ne bi skušali razvozlati uganke, pod katero se skrivajo njihova imena. Mogoče na platnici pogrešamo le imeni večkrat nagrajenih Claire Keegan in kraljice hororja, Caitlín R. Kiernan, ki bi zbirko še dodatno začinili.

Po začetnem izmišljenem članku, ki ustvari osnovno zasnovo in kontekst, sledi sedem zgodb, izmed katerih se vsaka osredotoča na dogajanje v eni izmed hotelskih sob, in ki so si med sabo tako različne kot njihove avtorice. Nekatere so dinamične, polne humorja, druge bolj žalostne in kontemplativne. Bralec pokuka skozi ključavnico v življenje samske Sarah, ki si želi otroka moža svoje najboljše prijateljice; uspešne karieristke Poppy, ki ji življenje greni oče z manično depresijo; Ronnie, ki dan pred poroko sreča svojo nesrečno preteklost v podobi bivšega fanta; nune Patsy, ki božje razodetje išče v avanturah z moškimi; bivše hotelske sobarice Dette, ki se pripravlja na prvo snidenje s svojim sinom; Emily Phuy, žene transvestita; in nekdanje igralske zvezdnice Nellie O'Meara, ki se še vedno ne more sprijazniti z minljivostjo svoje slave.

Zgodbe se med seboj ves čas prepletajo. V vsaki zgodbi se osebe spominjajo zanemarjenega in propadlega hotela Finbar, ki so ga poznale v preteklosti. Poleg slikovitosti Dublina in hotelskega interierja v vsaki pripovedi mimogrede naletimo na karakterje iz drugih zgodb – kako stopajo vklenjeni iz dvigala, pijejo v pubu, besno tipkajo po računalniku v hotelski veži ipd. Stalnica je tudi hotelsko osebje – mladi portir Shane, neprijazna receptorka, lastnica hotela Fiona McNally. Ta nenehna ponavljanja nam povejo, da je moral biti tudi sam postopek pisanja knjige izredno zanimiv, saj so morale avtorice poleg izhodiščnih točk v svoje pisanje vključiti še elemente ostalih zgodb.

Tako kot so nekatere zgodbe dokaj predvidljive glede na okolje, v katerem se odvijajo, so druge zelo nenavadne, posebne in izvirne. Skupna točka vseh zgodb so njihovi glavni liki, ki so vsi po vrsti ženske. Presenetljivo pa je, da so tudi vse na takšen ali drugačen način obremenjene z moškimi v svojem življenju, z izjemo nune, ki jo srečamo v zgodbi Božji dar, zaradi česar po branju sicer izjemno zanimive zbirke ostane malce grenak priokus.

Prevajalka Mateja Petan se je pri naslovu odločila za premik od izvirnika, ki morda ni bil potreben. Ladies' Night at Finbar's Hotel se je prelevil v bolj splošen naslov, Soba v hotelu Finbar, kar ima dve posledici – prvič, knjigo lahko bralec pomeša s prvim Bolgerjevim delom, Hotel Finbar (tudi tam je delo razdeljeno na poglavja glede na sobe); drugič, izgubi se namen urednika, ki je želel z naslovom izpostaviti, da so vse zgodbe prispevki ženskih avtoric. Glavno vprašanje, ki pride na misel, pa je, kakšen motiv je sploh imela prevajalka za takšen premik? Knjigo bi lahko brez težav naslovili Ženski večer v hotelu Finbar, ki je vsekakor bolj dobeseden prenos, ki pa v ciljnem, slovenskem prostoru odigra enako funkcijo kot v izvirni kulturi.

Zanimivo je, da kljub opaznim razlikam med samimi zgodbami ne zasledimo bistvenih nihanj v slogu avtoric. To lahko pripišemo temu, da se je prevajanja lotila ena prevajalka, kar kaže na dejstvo, kako pomembno in odločilno vlogo igra prevajalec in koliko osebne note doda besedilu. To nikakor ni slabo, saj se je potrebno zavedati, da nevidnost prevajalca, ki je zaželena na drugih področjih, pri literaturi ni in ne sme biti pričakovana.

Po dolgem razmeroma sušnem obdobju prevajanja irske literature, se slovenske založbe počasi
prebujajo. V zadnjih letih je izšlo kar nekaj prevodov irskih avtorjev in avtoric. Očitno Slovenci vedno bolj razvijamo okus za literarno produkcijo »zelene dežele«.

Kljub temu, da smo Sobo v hotelu Finbar v slovenskem prevodu dočakali šele deset let po izidu izvirnika, smo lahko le veseli, da je končno izšla. Upamo, da bo luč sveta nekoč ugledala tudi predhodnica te zbirke, Hotel Finbar. Četudi z velikansko zamudo.