Vez z izročilom se ohranja na drugačen način, denimo v podobi arhetipske, na zemljo navezane in z luno povezane ženske Margaret Flusk v zgodbi z naslovom Noč jerebikovih dreves. Ta se tudi začne z odlomkom iz irske pripovedke, Voda, umazana od nog.

Slog Claire Keegan je, kot rečeno, brez kakršnega koli pretiravanja. Pripoved teče gladko, v kratkih in enostavnih stavkih, ki veliko – ali še več – povedo tudi takrat, ko kaj zamolčijo. Kljub temu, da govorijo pogosto o težkih, mučnih in tragičnih življenjskih izkušnjah, slog ni prav nič dramatičen ali razčustvovan. Ves čas je odmaknjen, a z velikim smislom za detajle, odmerjene v premišljenih intervalih, ki nas vedno znova potegnejo nazaj v vzdušje zgodbe, če smo slučajno za trenutek odplavali z mislimi. V njenih zgodbah se v tiho sožitje prepletata obziren humor in pretanjen posluh za jezik, človeka in naravo. Humor in občutljivost sta kvaliteti, ki ju avtorica po lastnih besedah črpa iz svoje ljubezni do gelščine, čeprav ta ni njen materni jezik in ustvarja v angleščini.

Za Joycea, ki je pisal mestne, dublinske zgodbe, je kratka zgodba epifanija, trenutek zvišane percepcije.  Pri Claire Keegan nimamo občutka, da bi bil ključen trenutek, temveč gre za počasi tekočo reko bolj ali manj nepomembnih dogodkov, ki so opisani z veliko natančnostjo in jasnim zavedanjem tudi najmanjših premikov in vzdihov. Njena lebdeča perspektiva lahkotno prehaja med akterji, ki so si po čustvovanju včasih svetove narazen. Kot da delci običajnih, a za posameznika tako zelo pomembnih čustvenih dogodkov,  tkejo nežne pajčevine med trdne stebre realističnega okolja, obsojajoče družbe in svojeglave narave.

Ko se v naslovni zgodbi nevesti, ki jo duhovnik ljubi, na poroki strga ogrlica in se biser zakotali pod duhovnikov stol, »Duhovnik seže podenj in pobere biser. V njegovi dlani je topel, topel od nje. To ga preseneti bolj od vsega drugega, kar se je zgodilo na ta dan.« Ta drobec dogodka, opisan na neprizadet, nevtralen način, bolje od vsakega popisa duhovnikovih notranjih čustvenih bojev opiše izgubo in osamljenost  človeka, ki sme  čutiti toploto (in toplino) ljubljene osebe le še skozi  raztrgano ogrlico.

Nevesta z ničimer ne pokaže, kaj čuti, a solz ne more zadržati –  »vendar je preponosna, da bi zamežikala in jih pregnala, zato ji ena spolzi po licu. Če bi zamežikala, bi jo prijel za roko in jo odpeljal stran, daleč od tega kraja. Tako si vsaj dopoveduje. To si je od nekdaj želela, toda dva si le redko želita isto, kadarkoli v življenju. Včasih je zato najtežje biti človek.«

Med drugim je to zgodba, ki govori o nesmiselnosti prepovedi poroke za katoliške duhovnike, kar je tema, ki jo v pričujoči zbirki obravnava še ena, zadnja zgodba. Vendar pa se v prej citiranem odlomku skriva tudi namig na globljo resnico, ki seže preko meja zunanjih družbenih omejitev, razkriva temeljno človeško odtujenost, nemožnost prave čustvene bližine. Ob tem nemara sledi prepričanju irskega teoretika Franka O'Connorja, da je kratka zgodba izraz človekove osamljenosti.

Zgodbe v zbirki so običajne zgodbe običajnih ljudi, povedane z običajnimi besedami. Kar ni običajno in pri Claire Keegan tudi najbolj očara, je blagost, s katero govori o običajnih bolečih stvareh, kot je zloraba ali izguba otroka, o odtujenosti in ne(z)možnosti komunikacije, o prepovedani ljubezni, o revščini, nerazumevanju drugačnosti. O tem piše brez jeze, odmaknjeno, a ne otopelo.  Ljudje v njenih zgodbah so vseskozi ljudje, tudi takrat, ko bi jim najraje odvzeli to ime, da jih ne bi nič povezovalo z nami. A nepristranski glas pripovedovalke zgodb nam ne dovoli, da bi se postavili nad druge ljudi.

Blagost njenega govora nemara izvira tudi iz misli, ki jo položi v usta duhovnikove ljubice iz naslovne zgodbe: »Pogovor je umetnost polaganja besed v posodo, da lahko iz nje zajameš druge. Med ljubečim pogovorom spoznavaš samega sebe na najnežnejši mogoči način in po njem je posoda spet prazna.«

Pripovedovanje Claire Keegan je tak ljubeč pogovor.  Ob njenih zgodbah mnogi radi ugibajo, do kakšne mere so avtobiografske.  Gotovo so spoznavanje samega sebe, in ko je povedana ena zgodba, lahko iz posode zajame druge besede, da pove novo zgodbo.

Blagost, s katero pripoveduje o ljudeh, se ne ustavi pri teh, ampak se razširja tudi na naravo, predvsem živali, ki tudi dobijo svoj glas v njenih zgodbah.  Ta glas ni antropomorfiziran – kolikor si o tem upamo soditi –, ali pa vsaj ni antropomorfiziran na ustaljen način, in tudi ne sentimentalen, pač pa prisrčno duhovit integralen del pripovedi.  Živali, predvsem pes Sodnik in koza Josephine, ter čarovnica Margaret Flusk vnesejo v te realistične zgodbe dimenzijo magičnega realizma. V zgodbah Claire Keegan se tako prepleta prastaro pogansko izročilo (Margaret Flusk) s krščansko (katoliško) tradicijo in povsem novimi tokovi globalizacije.

Ko se duhovnik vrača s poroke svoje ljube, se tako rekoč nehote ustavi pri Kitajcu, ranocelniku in viru neštetih natolcevanj zaplankanih vaščanov, ki se kljub vsemu zatekajo k njemu in tam puščajo svoje bolečine. Kitajec z malo besedami odpomore tudi nesrečnemu duhovniku, ki v sebi najde novo moč in vero.

»Kje je Bog, se je spraševal, in nocoj mu je Bog odgovoril. Vsenaokoli zrak diši po grmih divjega ribeza. Jagnje se zdrami iz globokega spanca in se poda čez modra polja. Nad njegovo glavo so se zvezde zakotalile na svoja mesta. Bog je narava.«