Po besedah bralcev na svetovnem spletu, je najpogostejši občutek, ki se poraja ob branju Življenja žuželk, frustracija. Kakorkoli že je navduševala avtorjeva domišljija, se zdi da šifra, ki bi razdrobljene zgodbe povezala v smiselno celoto, nekako manjka. Kaj je torej tisto, kar otežuje interpretacijo dela enega najbolj znanih ruskih postmodernistov, Viktorja Pelevina?
Najprej je to nenavaden svet glavnih protagonistov, ki živijo vpeti med dve pojavnosti – podobo človeka in žuželke. Njihova preobrazba je izrazito tekoča in se lahko dogaja iz trenutka v trenutek.

Včasih nas nepričakovana omemba tipalke, rilca ali črne glavice z dolgimi brki preseneti, in že se pred očmi porajajo fantastične kreature – pol ljudje, pol žuželke. Podroben, realističen opis prinaša nenavadne like, pri katerih je aluzija na različne družbene skupine več kot očitna. Komarji, sesalci krvi, so poslovneži; nočni metulji so iskalci svetlobe in resnice; muhice so naivna dekleta itn.
Struktura romana pa še dodatno vnese zmedo v ta, že tako zmešan svet. Poglavja so podobna sestavljanki, ki ji vsake toliko umanjka določen del za sestavo popolne slike. Nit, ki povezuje posamezne dele romana, je pogosto težko določljiva. Nekateri liki so epizodni, drugi se pojavljajo večkrat, vendar ne nujno v linearnem časovnem zaporedju. Včasih različna poglavja poveže le isto prizorišče popolnoma različnih dogodkov. Drugič je povezava v besedni igri ali v istem stavku, ki se ponovi skozi druga usta, v drugačni perspektivi in z drugačnim pomenom.

Res je, ob naštetem se zlahka počutimo izgubljene, s te točke je tudi razumljiva izjava bralke, ki na spletni strani Amazon priporoča, da si prižgite joint preden začnete z branjem.
Kljub temu počakajte še trenutek, preden začnete poizvedovati po lokalnem dilerju. Ključ namreč obstaja in z njim se enostavno odklepa navidez zapleteno pripovedno ogrodje. Da bi le-to razkrili, je pomembno, da nehamo iskati logične vzročne povezave med posameznimi dogodki in se poslužimo metaforičnega branja.

Prigode različnih žuželk povezuje sistem, v katerem živijo. Avtor, kot že v prejšnjih romanih, pripoveduje zgodbo o svetu kot Veliki Iluziji. Potem, ko jo razodene, v središče dogajanja postavi posameznika in mu ponudi možnost za individualno osvoboditev.
Takoj na začetku, v drugem poglavju knjige, je v z ostalim dogajanjem navidez nepovezanem dogodku glavni poudarek Pelevinove pripovedi. Gre za malega govnača in njegovo iniciacijo v svet odraslih. Ta poteka prek razkritja o jasu - krogli gnoja, ki je enaka vsemu, kar obstaja. V besedni igri se s podobnostjo besed jas in jaz, izenačita krogla gnoja in tisti, ki kroglo sprejema. Gnoj že od začetka življenja zate nabirajo tvoji starši. Ti moraš kroglo sprejeti, jo celo življenje porivati naprej in istega naučiti svoje otroke – saj je to edino, kar je in edino prav.
Žuželke ta svet soustvarjajo na več načinov. Večina jih živi »življenje zaradi življenja«, kot se glasi naslov enega izmed poglavij. Komarji so bogati izkoriščevalci sistema, muhe so nesrečne žrtve, vendar so si, dokler živijo na način predpisan svoji vrsti, enaki. Oboji so gnojne krogle, ki vzdržujejo svet takšen, kakršen je. Na drugi strani pa nekatere žuželke stremijo k preobrazbi. Ščurek Serjoža celo življenje pridno koplje v zemlji v upanju, da bo nekega dne našel izhod na površje in postal škržat. Ker pa noben pripadnik njegove vrste ne koplje drugače kot naravnost, se tudi ubožec Serjoža ne spomni, da je edini način prihoda na površje pot skozi prst navzgor.

Pelevinove zgodbe se ne končajo pesimistično, kot jih večina ocenjuje. Individuum, prek katerega avtor nagovarja bralca, se vedno izvleče, tokrat dobesedno, iz dreka. Mitja odvrže predpisano življenje nočnega metulja, ko pride do spoznanja, da je letenje k zunanjim virom svetlobe, kot je to počel celo življenje, zmotno. Takrat zasveti iz sebe, se reši krogle, in se preobrazi v kresničko.

Pripoved o družbenem sistemu, ki jo razvija Pelevin, je pripoved o proizvodnji, vzdrževanju in reprodukciji Velike Resničnosti. Gre za produkcijo smisla, ki postaja samoumeven, definira kaj vse in na kakšen način obstaja, ter nevšečna vprašanja zožuje na najmanjšo možno mero. Ne moremo si pomagati, da ne bi ob tem pomislili na Rusijo, kjer je eno Veliko Pripoved zamenjala druga – tista, ki ponuja iluzijo svobodne izbire in možnosti boljšega življenja, ki je pogojeno z nabiranjem materialnih sredstev. Kaj si o tej resničnosti misli avtor, pove krogla, s katero jo v pripovedi izenači.

V eni svojih zgodnejših pripovedi, Rumeni streli, Pelevin na drugačen način pripoveduje isto zgodbo. Gre za vlak, ki drvi proti mitskemu zrušenemu mostu, nikjer se ne ustavlja in od nikoder ne prihaja. Potniki so ljudje, ki se ne zavedajo tega, da potujejo. Zavedanje o potovanju pa pogojuje zavest o možnosti izstopa iz vlaka. Torej je prvi korak k osvoboditvi potovati, vendar ne biti potnik. V romanu Življenje žuželk je opisan tudi svet mrličev - sveta ljudje ne ustvarjamo aktivno, temveč živimo avtomatično, naše reakcije pa so predpisane. Ko se Mitja tega zave, je še vedno pripadnik istega sveta, vendar ni več popolnoma mrtev.
Potnik v Rumeni streli bere izmišljeni roman, v katerem naleti na stavek, ki je lahko geslo za dešifriranje vseh Pelevinovih del. Ta pravi, da sreča v bistvu ne obstaja - obstaja samo zavest o sreči. Če posplošimo: svet, kot ga vidimo, ne obstaja. Obstaja samo zavest o takšnem svetu. Obe deli to nadgradita - ni pomembno ali obstaja še kaj razen vlaka ali življenja žuželke. Pomembno je, da lahko živimo, kot da obstaja še nekaj, kot da vedno lahko izstopimo iz vlaka. Avtor ne spremlja svojih junakov k osvoboditvi. Kaj se jim je zgodilo, ne vemo. Pomembno je le to, da je odločitev za izstop iz vlaka ali gnoja bila njihova in ne že vnaprej družbeno predpisana.

V Rumeni streli, avtor bolj neposredno predstavi svoje filozofske nazore. Če bi bila prevedena v slovenščino, bi jo bilo odlično brati kot vajo ali uvod v Življenje žuželk, ki govori na posreden, metaforičen način in posledično zahteva večji angažma bralca. Lahko bi rekli, da nas Življenje žuželk izziva, saj z nami ravna kot z eno izmed opisanih žuželk. Branje, kot smo ga navajeni, je naša gnojna krogla. Osredotočanje na fabulo in pričakovanje razpleta, ki bo sežel različne dogodke s formulo »kdo je, komu, kdaj in zakaj« je zgrešeno. Enako je kopati rov pod zemljo naravnost in želeti priti k površju. Dragi bralci, nas nagovarja Pelevin, treba bo zakopati navzgor.