Gre torej za človeka, ki opravlja poklic oziroma je opravljal poklice, za katere je splošno znano, da ne terjajo prevelikega intelektualnega napora. S tem se prebijemo do bistva, zakaj bralec pravzaprav »trpi«. Tekst, ki ga ima pred sabo, je napisan tako, kot bi ga napisal kakšen stereotipen fizkulturnik. Seveda je zgodba aktualna in napeta, seveda so včasih zapleti epizod v romanu na meji mogočega, razpleti pa na meji med dobrim okusom, blaznostjo in razumljivostjo, seveda so tudi junaki, s katerimi se srečuje pripovedni karakter, nenavadni, fantastični, težavni, pa tudi običajni in brez velikih posebnosti. In seveda je vse našteto takšno zato, ker takšen svet pač vidi pripovedovalec.

Tu je torej zanka, ki ujame bralca in mu vsili svoj način igre. Bralec nima druge možnosti, ker je zanka, ki mu jo Kleč nastavi, jezik. Ta je večkrat težek, pa ne zaradi kakšnih pretirano zapletenih izrazov, temveč bolj zaradi ne ravno dosledno grajenih stavkov. Pripovedovalec ne slovi po svoji jasnosti in takšni so tudi stavki, takšne so povedi. Sposoben je namreč (od)stavek zaključiti, preden bi povedal bistvo. Največja groteska pa je prav v tem, da mu vseeno uspe povedati želeno. Seveda v sklopu naslednjih stavkov in povedi, ki jih potem popravlja z naslednjimi …

Zmedenost in okornost spremljata pripovedovalčevo življenje in kmalu ugotovimo, da se ta zmeda ne pojavlja le v njegovi sintaksi, temveč poseže tudi v samo dogajanje. To pa je videti približno tako: sredi pripovedovanja se nam fiktivni avtor teksta opraviči, da je pozabil nekaj povedati, preden se je zgodil dogodek, o katerem že lep čas pripoveduje. Brez pretiranega napora bralec ugotovi, da je prav pozabljena oziroma zamolčana informacija ključna za dogodek, ki je pravkar v teku. Popolnoma jasno je, da se to zgodi na vrhuncu napetosti situacije. Pa to niti ni »najhujše«, kar lahko bralec pričakuje pri naraciji. Še veliko huje je, ko pride pripovedovalec do točke, od katere je razplet dogajanja oddaljen za mišjo dlako, toda ta mišja dlaka se raztegne za kakšen kilometer ali dva, ker se naš pripovedovalec odloči, da bo najprej raje opisal neko drugo epizodo. Na le-to se je pa spomnil povsem po naključju, ko je nek svoj neuspeli poskus stavka poskušal popraviti z drugim in je prav tam našel asociacijo za že prej omenjeno pripovedno strukturo, ki je sicer lahko v povezavi s prejšnjo zgodbo, lahko pa tudi ne.

Da ne bo kakšne pomote o kvaliteti tega avtorjevega postopka; roman je namreč dosledno pisan v stilu zgoraj navedenih primerov. Ne poskušam biti sarkastičen, ko trdim, da je to velika kvaliteta tega literarnega dela. Roman je zmes raznovrstnih komunikacijskih situacij; je pravzaprav velika komunikacijska situacija, ki se zgodi na eni strani med pripovedovalcem in bralcem na prvi ter avtorjem in bralcem na drugi ravni. Ne trdim, da to pravzaprav ne velja tudi za ostale  literarne zvrsti, ampak v tem Klečevem romanu je jezikovna in s tem komunikacijska raven močno poudarjena; avtor nas zabava s svojim smislom za jezikovno igro.

Jezik je tisto sredstvo, ki pripovedovalcu pomaga reflektirati pojave, ideje, zato se trudi, da bi se čim bolje izrazil, da bi s tem jasno izpeljal svojo izpoved. Boji se namreč nesporazumov – izpada v komunikaciji. To ga bremeni in ga hkrati označuje, zato ker svojih »faliranih« stavkov ne briše, ne črta, ampak jih skuša z novim stavkom popraviti. To nakazuje, že na jezikovni ravni, da je preteklost – mogoče – neizbrisljiv element vsake izpovedi. Pripovedovalec se obnaša, kot da ni pišoči, temveč govoreči element pripovedi. No, saj tudi je »govoreči«; svojo zgodbo pripoveduje hčeri osrednjega ženskega lika – Ide, ki veže zgodbo, kakor tudi izpade le-te, v zaokroženo celoto – roman.

Tu je poleg žensk še bivši sošolec Bratož, okrog katerega je grajena večina konfliktov. »Zdrav duh v zdravem telesu!« vs. »Zdrav sluh v zdravem ušesu!«, če lahko parafraziram in poenostavim konflikt, ki se v mnogovrstnih pojavnih in nepojavnih oblikah razvija domala skozi vse epizode in skozi celotno literarno delo. Pripovedovalec namreč ne mara ne Bratoža ne umetnikov in ni nam potrebno biti raketni znanstveniki, da lahko sklepamo, da tudi umetnosti sploh ni naklonjen. Narava vs. Umetnost, če že kdo hoče; veliko je nasprotujočih se dvojic in zdi se, da pripoved ustreza skoraj vsaki. Bratož je vse, kar pripovedovalec ni in obratno. Povezovalni člen je seveda Ida; bivša ženska obeh nasprotujočih si mož; ženske tudi sicer povezujejo oba karakterja. O grotesknosti jezika je že bilo govora. Ob tem romanu je treba opozoriti še na grotesknost »velikega« konflikta med pripovedovalcem in Bratožem, ki je hkrati tudi vodilni motiv pripovedi. Vsa grotesknost je začinjena s fantastiko; Ida je doma z Reke na hrvaški obali in zna plavati le v tisti vodi, kjer se je že enkrat v preteklosti naučila plavati. Resničnost tega »pojava« je tudi glavni konflikt med obema moškima. Vse pa se konča s končno odločitvijo, z zadnjim bojem na vrtni zabavi pri Bratoževih starših. Ida je postavljena pred preizkušnjo, ki še dodatno banalizira »veliki« konflikt; plavati oziroma vsaj poskušati plavati mora v malem plastičnem bazenu na vrtu. Pred vsemi.

Kakšen smisel ima roman, prepuščam razsodnosti vsakega posameznika oziroma pomanjkanju le-te, saj moj namen konec koncev ni razglabljati o smislu, temveč o kvaliteti (čeprav je to izmuzljiv, mogoče dandanes celo nepravičen termin). Kleč tudi tokrat ne razočara »svojega« bralca, ker se v osnovnih zarisih drži smeri, ki jo je začel odločneje črtati v začetku osemdesetih. Prepletanje fantastike z grotesknimi vložki in destrukcija tiste pripovedne tehnike, ki goji jasnost, točnost izražanja in tekoče podajanje fabule. Kdor si želi takšno delo brati in mogoče celo uživati skozi vseh štiristo štiriinpetdeset strani, naj izvoli. Priporočam!