Medtem ko ostaja Manhattan za večino njegovih sonarodnjakov sinonim nedosegljivega (pa čeprav le za ocean oddaljenega) Edena, se je Miša aka »Snack Daddy« (naziv, ki ga prevajalka nerodno sloveni kot »Malica«) osem let predajal radostim novega sveta (predvsem tistim gurmanskim), po ameriških normah preoblikoval svojo mentaliteto na kolidžu Accidental, pridobil diplomo iz multikulturnih študij, našel punco, uvoženo naravnost iz Bronxa (»Pol Portoričanka. In pol Nemka. In pol Mehikanka in Irka«, vzgojena kot dominikanka, zdaj predana metodistka) in končno postal pravi jud, ko ga je pri rosnih osemnajstih obrezal kup pijanih Hasidov, zaradi česar je fasal infekcijo ter postal zaprisežen sovražnik vsega hasidskega. 

Problem je seveda v tem, da se je moral Miša po zaključku študija vrniti domov. In kar je še huje – ker je ljubljeni očka na podzemni postaji Dostojevskaja fental nekega ameriškega tajkuna iz Oklahome, imajo vsi člani družine Vainberg dosmrtno prepoved približevanja ameriškim tlom. »Gospodje, pustite me nazaj! Sem Američan, ujet v ruskem telesu. Izobrazili so me na kolidžu Accidental, častitljivi inštituciji za mlade aristokrate iz New Yorka, Chicaga in San Francisca. Pogosto smo ob čaju razpravljali o demokratičnih vrednotah. Osem let sem živel v New Yorku, kjer sem bil vzoren Američan, saj sem nakupe, vključno z najdražjo vrvico za psa na svetu (krajši čas sem bil lastnik dveh pudljev), in za storitve zakonito potrošil več kot dva milijona dolarjev in s tem prispeval h gospodarski rasti. /…/ Ta knjiga je torej moje ljubezensko pismo glavnim poveljnikom Službe za priseljevanje in naturalizacijo.« 

Absurdistan se tako sprevrže v 323 strani dolg osebnoizpovedni roman o prigodah in nezgodah hipersenzibilnega, egocentričnega očkovega sinčka, ki si po smrti ljubljenega očija želi na vse načine nazaj v izgubljeni raj, pri čemer mu ni odveč nobena intertekstualna primerjava z ruskimi klasiki od Oblomova do kneza Miškina, vendar so te (avto)deklarativne navezave bolj egomano razkazovanje pripovedovalčeve intelektualne širine, kot globlje osnovane analogije. Glavnina romana se odvija v Absurdisvaniju, bivšem sovjetskem in zdajšnjem halliburtonovskem miniaturnem satelitu nekje ob Kaspijskem morju, kjer ljudstvi svanijcev in sevovcev (razlika je odvisna od smeri podnožnika pri križu!) uživata v darovih nafte – pod budnim očesom ameriškega pokroviteljstva, hkrati pa je jasno, da služi avtorju le kot alegorija za odnos ameriške zunanje politike do »slabših« (ergo: revnejših, vendar z nafto bogatih) držav. »Američani so nam res veliko pomagali. Kopirni stroji, brezplačna uporaba faksa po deveti zvečer, Hellmanova majoneza iz njihovih zalog, pet tisoč izvodov Ameriškega življenja Ronalda Reagana. Vemo, kako izgleda demokracija. Brali smo o tem. /…/ Toda, kako naj se to zgodi tukaj? /…/ [K]o bo zmanjkalo nafte, kdo na svetu bo vedel, na sploh obstajamo?« 

Seveda nihče. Ne glede na pohvalne besede Alexandra Dumasa o deželi, ki je »kaspijski biser« – svet se za obstoj Absurdisvanija ne zmeni niti takrat, ko tam izbruhne vojna. Ironično: vojno so zakuhali tamkajšnji veljaki v sodelovanju z ameriškimi korporacijami, da bi ustvarili dobiček. Nenazadnje – vojna je biznis. Vendar obstaja »catch 22«: da prideš do denarja, moraš biti viden. Razpoznaven. Guess what? Nihče ne ve, kje se Absurdistan pravzaprav nahaja. Geografska neozaveščenost tujcev je evkivalent njenega političnega neobstoja. Ko pa tam dejansko zmanjka še nafte, se Amerika povsem umakne na varno in tudi veljaki morajo, če hočejo preživeti, začeti s preprodajo cigar. 

Medtem se vojna vihra razdivja, prve žrtve so seveda intelektualci, demokrati, ki iščejo alternativo eksploatacijski korporativni politiki, nato pade revni Gorbigrad (kot je pod Gorbačovom »padla« Sovjetska zveza), kjer živijo tisti, ki nimajo denarja, da bi si kupili pravico do preživetja; v skladu z naslovom romana se situacija, v katero je vpleten Miša Vainberg, stopnjuje do absurda … 

Steyngartova satira na prefinjen način ošvrkne oba pola, vzhod tako, da se ponorčuje iz nekritične, neselektivne amerikanizacije načina življenja in razmišljanja (če je Ameriško, je dobro, ker je Ameriško), sam zahod pa minira z njegovo lastno propagando: s tem, ko se vestno drži idealističnih zahodnjaških (ameriških) sloganov, razkrinka njihovo trhlo vsebino (»Think one person can change the world? – So do we!«), ki je v realnem življenju obsojena na propad. V Steyngartovem načinu opisovanja mednarodnih in državnih odnosov ni nič didaktičnega ali moralističnega, veliko pa je politično nekorektnega humorja, ki postaja proti koncu romana vedno bolj grotesken, absurden in še bolj nekorekten. Absurdistan ima dobro zasnovano dramsko strukturo, dogodki si sledijo v smiselno izpeljanem zaporedju, napetost narašča, občasne retrospektive pa ji, namesto da bi tek dogodkov zavirale, samo prilijejo olja na ogenj. 

Šibkost romana je pravzaprav le v tem, da pisatelj s svojimi stranskimi liki ravna nekoliko nerodno: svoj perfidni alter ego, Jerryja Shteynfarba, bolj ko ne izrablja v komične namene, preostali pa so podvrženi dobroti (ali muhavosti) velikega »Snack Daddyja« Miše, zato fantazmagorično izginjajo in se kot po čudežu pojavljajo v trenutku, ko se zdi njihov vstop na sceno najbolj priročen, ne pa tudi povsem upravičen. Postopek bi lahko delno opravičili z dejstvom, da je Absurdistan Miševa prvoosebna izpoved, Miša pa je per definitionem egocentrični melanholik (dobrodelno organizacijo »Miševi otroci« ustanovi samo zato, da ostane zvest intertekstualni navezavi na Dostojevskega), zato so zanj pomembne le tiste osebe, ki v danem trenutku priplovejo v njegovo orbito. Za priročen izgovor se izkažejo tudi vojne razmere, ki človekovo pozornost usmerijo na skrb za lastno preživetje, vendar se dogodki zares zaostrijo šele proti koncu romana. In če bi izgubo doktorja Levina in Ljube Vainberg še lahko mirno prezrli, se zdi nekoliko neskladno s tistim melanholičnim delom Miševe narave, da bi brezskrbno pozabil Roueno (svojo veliko ljubezen, ki izgine skupaj z odklopom interneta), Aljošo-Boba (najboljšega prijatelja in skoraj brata iz zgodbe izbriše upad telefonskega signala) ali svojega zvestega služabnika Timofeja (ki se za nekaj poglavij potuhne, da lahko nato pravi čas vskoči v naracijo in reši gospodarja). 

Ciklično likvidiranje in obujanje likov kljub temu ni moteče (nenazadnje se je Steyngart dobro zavaroval s pestrim interpretacijskim backgroundom) in ne zmoti gladkega narativnega toka. Absurdistan morda ni mojstrovina, zagotavlja pa nekaj ur prijetnega, pravzaprav zelo prijetnega branja v družbi inteligentnega, (meta?)metafikcijsko obarvanega humorja (Miševa pot nenazadnje spominja na usodo treh sester ali pijančka Veničke). In to dandanes tudi nekaj šteje.