| Jezik kot definicija človeka | | Natisni | |
| Prispeval Urban Zorko |
| Ponedeljek, 17 November 2008 15:52 |
|
Peter Petkovšek Diego Marani: Nova finska slovnica, založba Modrijan, zbirka Euroman, Ljubljana 2008, objavljeno v ponedeljek 17.11.2008
Izguba spomina je zadnje čase zaradi velikega napredka kognitivnih znanosti v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju izredno priljubljena tema. Ne najdemo je le v znanstvenih besedilih, ampak zaradi svojega privlačnega misterioznega okusa in možnosti detektivskega razkrivanja preteklosti ali pa »resnice« pogosto pristane tudi v umetnosti.
Spomnimo se le najbolj slikovitih primerov,
od montažno inovativnega Mementa, kjer so vsi po vrsti izkoriščali ubogega Guya
Pearcea – le-ta je zaradi udarca v glavo postal zlata ribica in se za smrt
svoje žene maščeval nad vsakim Johnom G., ki mu ga je uspelo s pomočjo tetovaž
in desetih minut spomina najti, do veleuspešne trilogije o Jasonu Bourneu in
vedno razklanih stripovskih junakov Johna Logana alias Wolverina, Hulka in celo
Hancocka. V literaturi se je bolj
prefinjeno te teme lotil, recimo, Umberto Eco v romanu Skrivnostni plamen kraljice Loane, kjer z izgubo spomina upraviči
brskanje po pripovedovalčevi preteklosti ter razkrivanje odraščanja v Italiji v
času fašističnega množičnega pranja možganov.
Diego Marani, končni cilj tega uvoda, gre še dlje. Italijanski pisatelj v svojem romanu Nova finska slovnica iz leta 2000, za katerega je prejel vrsto uglednih italijanskih literarnih nagrad, pravzaprav uporabi izgubo spomina kot temelj nekega drugega premisleka. Gre za jezik in njegovo konstitutivno veljavo pri človeku. Naj pojasnim. Med vihro druge svetovne vojne finsko-nemški zdravnik Petri Friari dobi v oskrbo neznanega ranjenca, ki je po udarcu v glavo obležal na pomolu v tržaškem pristanišču. Posledica poškodbe je popolna izguba spomina (tokrat bi lahko rekli le deklarativnega in ne proceduralnega), poleg tega se ranjenec ne spominja več niti svojega maternega jezika. »Moji možgani so odgovarjali na vse dražljaje, bili so pretočni. Samo stikalo za jezik je bilo izolirano,« pravi ranjenec sam: njegove zapiske, anotirane z doktorjevimi komentarji, pravzaprav beremo. Po finskem imenu Sampo Karjalainen, ki je všito v ranjenčev mornarski suknjič, zdravnik sklepa, da gre za rojaka in začne (tudi zaradi svojih lastnih travm z domovino, ki je po državljanski vojni leta 1918 pogubila njegovega očeta) zanj skrbeti z največjo možno vnemo, predvsem pa ga uči jezika – finščine. »Oblike jezika vedno odsevajo v tistem, ki govori, oblikujejo njegov obraz, hiše, deželo, navade in hrano,« pravi pastor Olof Koskela, ki v razdejani Finski, kamor se Sampo odpravi odkrivat svojo preteklost, prevzame »vzgojo« slednjega. Ali je jezik tisto, kar človeka določa oz. definira, se sprašuje Marani (ki je, kako nenavadno, v mlajših letih sam izumil in uporabljal jezik Europanto, nekakšno mešanico vseh velikih evropskih jezikovnih skupin) in se spopada z osnovnim paradoksom preučevanja jezika, namreč s tem, da se seveda o jeziku da govoriti le z jezikom samim. Jezik je cilj, sredstvo in hkrati metoda, predmet in hkrati orodje preučevanja. Tudi Sampo lahko o svojem ponovnem učenju jezika piše šele veliko kasneje, ko si brez ločenega metajezika ustvari nekakšno »novo slovnico« in skuša razvozlati spomine na tisto megleno dobo, ko je vse pravzaprav delovalo, le stikala za izražanje se ni dalo vklopiti. Kajti: ali obstaja spomin brez jezika? Seveda, boste ugovarjali, saj se lahko spomnimo vonjev in občutkov, okusov in zvoka – a kako naj to objasnimo, razložimo ali še bolje rečeno: prevedemo, če ni jezika? Vsako obeleženje spomina je le prevod, interpretacija, ki je lahko tudi napačna, kar nam avtor nazorno pokaže z napačnim »detektivskim« sklepanjem o ranjenčevem poreklu. Če gremo še globlje: kot v spremni besedi nakaže literarni kritik Sergio Sozi, gre za razkol med de saussurovskima označevalcem in označencem jezikovnega znaka. Drugi (znotraj znaka) brez prvega nima prave vrednosti, če pa ni prvega, ni sistemskega orodja za kodo okolice (lahko bi rekli njeno »matrico« in se ob tem spomnili še enega filmskega junaka, ki je imel ob določenem trenutku težave z izražanjem, in poleg katerega, zanimiv slučaj, nastopata ravno Pearceva soigralca ...), kar je posebej duhamorno, sploh če naj bi ta okolica bila naša domovina, koda pa naša materinščina. Kaj domovino dela domovino? Preteklost oz. epizodni spomini, bi se lahko glasil odgovor (če se ognemo formalno-birokratskemu vidiku), čeprav je po besedah bolničarke Ilme, ki jo Sampo spozna v Helsinkih in ki v knjigi predstavlja nekakšen antipol amnezičnega junaka, »konec koncev preteklost res edina rana, ki se vselej zaceli.« Ilma se trudi pozabiti mučne in temačne spomine, ki jih – kakršne koli vrednostne obarvanosti že – Sampo išče tako intenzivno, da v obupu hodi poizvedovat po vseh hišnih številkah, kjer živijo Karjalaineni. Konec koncev se spominov in neporavnanih računov z domovino prav tako otepa pripovedovalec doktor Friari, s splošno narodno preteklostjo pa je obtežen tudi pastor Koskela, ki z nacionalističnim pristopom do Fincev in finščine tudi z mitskim ključem skuša odkleniti Sampovo zaklenjeno črno skrinjico. Nesrečnik brez spomina je pravzaprav na nek način svoboden in lahko bi pomislili, da ga ravno ta svoboda eksistencialistično še bolj obremenjuje, kakor to počne vpetost v vzorce ostalim. To je ironično, saj je sampo v finski mitologiji sveta beseda, nekaj, »nastalo iz ognja in železa« in brez česar življenje ni mogoče – ko se dragoceni sampo pomotoma razbije, morje poledeni in zemlja umre. Je to znak, da v tem lepem in zanosnem spomeniku finskosti, ki ga ustvari Italijan (!) Marani, Sampo nima prave vloge in da sodi, kot izvemo na koncu, nekam drugam? Je v tem razlog za njegovo brezvoljnost: »Moj izgubljeni spomin je opravičeval vsako odrekanje življenju,« razlog, da se mu preprosto ne da truditi za prihodnost, če ne pozna preteklosti, da se s pomočjo Ilmine ljubezni ne upa spustiti v vrtinec življenja in se mu s tem predati, »izgubiti svojo individualnost«? Morda; lahko pa gre tudi za neke vrste boj za obstanek, boj za to, da se nas nekdo spominja: kaj ni to edini način, da obstajamo, tudi ko nas ni več? Kaj ni to večnost, po kateri na različne načine hrepenijo vsi zgoraj našteti filmski junaki? »To, česar se spominjamo o drugih, je v resnici samo spomin na naš odsev na njih,« pravi Ilma. »V življenju se samo bežno dotaknemo svojih bližnjih, ne da bi jih res spoznali.« Pa smo se vrnili na začetek, izražanju jezika z jezikom ... Vse to nam Marani (in prevajalka Veronika Simoniti, ki ji ne gre ničesar očitati) z odličnim delom poda na izredno poetičen in fin način z občutkom za lepoto. Edini pomislek, ki bi se utegnil poroditi, je zgodba doktorja Friarija, ob kateri imamo občutek, da je, razen za dopolnitev faktografskih dejstev o Sampu Karjalainenu in dajanje širšega vpogleda, bralcu nekoliko odveč, njeni terapevtski funkciji navkljub. Sicer pa Nova finska slovnica poleg premisleka o jeziku in spominu ponuja še marsikaj, od vojnega ozadja do verskih vprašanj in narodnostnih značajnosti – a rdeča linija je vseskozi ista: to je roman o definiciji, roman, ki na vse kriplje skuša definirati vse okoli sebe. In to počne z jezikom. |
Naključni prispevki: |
Spoznavanje samega sebe preko čustvenega rokokoja (Nika Maj: Klavec na oslu)Peter Petkovšek | Sreda, 16 Maj 2012  »Ko človek uspe dele svojega nezavednega integrirati v zavedno, se mu odpre možnost, da stopi še korak naprej – v polje onkraj tega realnega sveta.« Tako pravi Nika Maj in lahko bi to vzeli kot neke v... Beri dalje ... |
Ko Eco sreča Zolaja in Kristus Tita (Matjaž Pikalo: Dežela angelov)Nina Sivec | Sreda, 2 Maj 2012  V svojem najnovejšem romanu nas Matjaž Pikalo popelje v čas, ko so se študentje po Evropi z dvignjenimi pestmi in molotovkami upirali togi oblasti, ko so Američani – če ignoriramo teorije zarote – pri... Beri dalje ... |
Pozor! Hud pes! Ne laja, samo obglavi (Tomaž Letnar: Jedci trupel)Anita Volčanjšek | Petek, 20 April 2012  Jedci trupel je provokativni naslov domačega avtorja Tomaža Letnarja, scenarista, urednika in režiserja. Njegov romaneskni prvenec zaorje v polje nevidnega, vendar povsod prisotnega medijskega (magičn... Beri dalje ... |
Kosmologija (Tomaž Kosmač: Varnost)Ana Bogataj | Ponedeljek, 9 April 2012  Vesolje se ne ponavlja, a se spreminja le toliko, da lahko ostaja nespremenjeno. (Teorija mirujočega stanja, z Wikipedije) Tista ta resnična fizikalna kozmologija, ki se po slovensko piše z z-jem... Beri dalje ... |
Dvojno Veronikino življenje Tomislava Vrečarja (Tomislav Vrečar: Ime mi je Veronika)Miša Gams | Petek, 30 Marec 2012  Če se za hip prepustimo detektivski žilici in pogledamo naslovnico zadnje pesniške zbirke Tomislava Vrečarja, nam ta veliko pove o njeni vsebini. Ob avtorju, ki si nonšalantno prižiga cigareto, se nah... Beri dalje ... |
Onkraj dobrega in zla (Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman)Aljoša Harlamov | Sreda, 21 Marec 2012  Sentimentalne romane so dušebrižniki zmeraj obsojali zaradi njihovega domnevnega kvarnega vpliva na bralce, natančneje, na nedolžne in dovzetne bralke ter mlade bralce, vseeno pa je Robbe-Grilletovo d... Beri dalje ... |
Plovba po jugoslovanskem talilnem loncu (Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela)Peter Petkovšek | Ponedeljek, 12 Marec 2012  Odkar je leta 2008 eksplodiral z romanom Čefurji raus!, je Goran Vojnović postal stalnica na našem kulturnem področju. Roman je bil predelan v predstavo v gledališču Glej, Vojnovićeve misli lahko preb... Beri dalje ... |
Brazilija po slovensko (Rdeča luna: antologija sodobne brazilske lirike)Tamara Gorup | Sreda, 29 Februar 2012  Brazilija je rdeča; ime namreč izhaja iz poimenovanja drevesa z rdečim lesom pau-brasil, katerega barva spominja na žerjavico, je pripisano na zadnji strani antologije sodobne brazilske lirike z naslo... Beri dalje ... |
Kaj sploh je to pesem? (Brez verzov, brez rim: antologija slovenske pesmi v prozi)Ana Bogataj | Ponedeljek, 20 Februar 2012  Najbrž nam vsem pade prva na pamet oblika pred vsebino, predstavljamo si jo precej limasto lepljivo, polno rim, kot bi jo pisale zaljubljene deklice v osnovni šoli, z verzom skorajda kot obvezno sesta... Beri dalje ... |
Za zaprtimi vrati dvigala ali kako nizko se lahko človek spusti (Tomo Postenšek: Dvigalo)Miša Gams | Ponedeljek, 6 Februar 2012  Prvenec mladega avtorja, ki se poleg pisanja preizkuša tudi kot dramaturg in igralec, lahko umestimo med najboljše romane letošnjega leta. Avtor že od samega začetka stopnjuje suspenz skozi opis gl... Beri dalje ... |
Hvalnica popularizaciji (Brina Svit: Hvalnica ločitvi)Anja Radaljac | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Brina Švigelj - Merat je slovenska pisateljica, rojena v Ljubljani, ki je mladost preživela na slovenskem Krasu in ki že od leta 1980 živi in ustvarja v Parizu. Piše v francoščini, svoja dela pa na... Beri dalje ... |
Zakaj je dobro biti drugouvrščeni (Katja Perat: Najboljši so padlli)Zulejka Javeršek | Ponedeljek, 23 Januar 2012  Ne morem se upreti skušnjavi, da tega pisanja ne bi začela z anekdoto. Prijateljica, ki je bila v komisiji literarnega natečaja Filozofske fakultete, mi je prebrala nekaj pesmi, ki so si prislužile uv... Beri dalje ... |
Lepota kletnih prostorov (Aleš Čar: O znosnosti)Gabriela Babnik | Ponedeljek, 16 Januar 2012  Pri pisanju o Čarovi knjigi O znosnosti sem toliko kot v zadregi. Prvič, ker sem jo brala med prazniki, in drugič, ker mi je presvetljevala lobanjske sfere predvsem ponoči. Pri tem pa ne gre toliko... Beri dalje ... |
»Spominjam se pač« (Vesna Milek: Cavazza, biografski roman)Peter Petkovšek | Sreda, 11 Januar 2012  »Življenje ni problem, ki ga moramo rešiti, temveč resničnost, ki jo moramo izkusiti,« pravi kanadski pisatelj in filozof Yann Martel. A tudi njegov preživeli brodolomec Pi se po doživetem, čeprav ... Beri dalje ... |
Dobri, leni in zli (Martin Balluch: Upor v demokraciji; državljanska nepokorščina in konfrontacijske kampanje)Matic Kocijančič | Petek, 6 Januar 2012  Upor v demokraciji je žanrsko večplastno besedilo. Sprva nas nagovori kot učbenik, se nato preobrazi v priročnik in zaključi kot duhovni dialog. Kot učbenik poskuša bralcu pojasniti družbena razmer... Beri dalje ... |
Cepuševe drobtinice za dva evra (oz. deset evrov, kolikor stane zbirka) (Ljubljana: KUD Lema, 2011)Miša Gams | Sreda, 28 December 2011  Pod okriljem KUD-a Lema izhajajo zbirke zanimivih in po krivici spregledanih avtorjev. Pred kratkim so izdali pesniško zbirko družbeno angažiranega albanskega pesnika Migjenija, zdaj pa so knjiž... Beri dalje ... |
Amerika med zimo in pomladjo (Tomaž Šalamun: Letni čas)Tamara Gorup | Ponedeljek, 26 December 2011  Štiridesetletna pesniška revolucija ludizma je ponovno na vrhuncu in zdi se, da Tomaž Šalamun, ki že od Pokra dalje kontroverzno »kocka z bralci«, ali bolje rečeno z jezikom, tudi v zbirki Letni... Beri dalje ... |
Celo življenje pišemo tisto isto pesem (Peter Kolšek: Tropi in tropine)Andreja Časar | Torek, 6 December 2011  Kolškova zadnja pesniška zbirka Tropi in tropine prinaša nekaj novega in nekaj starega – tako pravi že njen podnaslov: stare in nove pesmi. Pa vendar gre bolj za stare kot nove. Medtem ko se stare o... Beri dalje ... |
Alkimija soustvarjanja Luka Prosnika in Danila CvetničaMiša Gams | Torek, 15 November 2011  Pesniška zbirka Ogenj srca pesnika Luka Prosnika vsebuje izbor avtorjevih pesmi iz štirih pesniških zbirk, ki so izšle med letoma 1997 in 2009. Izid knjige, ki jo spremljajo magične fotografije dolg... Beri dalje ... |
Tudi literatura ima stranske učinke (Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu)Ana Bogataj | Ponedeljek, 24 Oktober 2011  Ima me, da bi prav po gverilsko šla po knjigarnah in knjižnicah in Hvalnico rešnjemu telesu z oddelka z leposlovjem premaknila nekam med terapevtsko duhovno literaturo, ki vedno bolj polni police in... Beri dalje ... |
Poročilo z bojišča (Boštjan Videmšek: Vojna terorja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011)Gregor Inkret | Četrtek, 13 Oktober 2011  Datum 11. 9. ima že sam po sebi sicer več konotacij, toda Boštjana Videmška, Delovega novinarja in protivojnega poročevalca, v njegovi še sveži knjigi zanima tista o napadenem ameriškem imperiju,... Beri dalje ... |
O prevzemanju angleščine, juhe in trebuhov (Modhumita Roy: Made in India)Petra Meterc | Sreda, 5 Oktober 2011  Modhumita Roy je direktorica oddelka za ženske študije na univerzi Tufts v Bostonu, Massachusetts. Študirala je v Indiji in Združenih državah Amerike ter piše in predava o postkolonialnih literatura... Beri dalje ... |
O ljubezni izza kulis (Dušan Merc: Ne dotikaj se me; roman o ljubezni)Nina Pfajfar | Ponedeljek, 29 Avgust 2011  Dušan Merc, mogoče ga bolje poznate pod nazivom Gospod ravnatelj, je pisatelj, ki je začel pisati sorazmerno pozno, v zrelih letih, od takrat naprej pa je večni nominiranec za kresnika, torej piše, ... Beri dalje ... |
Monologi pesniških oseb kot ogledalo družbe (Barbara Korun: Pridem takoj)Špela Zupan | Sreda, 10 Avgust 2011  Barbara Korun se je v slovenskem prostoru kot pesnica uveljavila z zbirkami Ostrina miline, Zapiski iz podmizja in Razpoke. Čeprav nima zelo obsežnega opusa, je njen glas toliko bolj prodoren in pre... Beri dalje ... |
Psi brezčasja - literarni presežek v slovenskem prostoru (Zoran Benčič: Psi brezčasja)Miša Gams | Sreda, 27 Julij 2011  Kaj bi lahko rekli za prvenec velenjskega rockerja Zorana Benčiča drugega kot to, da predstavlja tako v vsebinskem kot v stilskem pogledu veliko presenečenje. Ta »žmohtni« konglomerat neraziskanih umo... Beri dalje ... |
Kdo vlada in kdo odloča? (Stéphane Hessel: Dvignite se!)Gregor Inkret | Torek, 19 Julij 2011  Neverjetno, kako benigno, »neškodljivo«, skoraj politično korektno se ob prvem branju (!) zazdi zdaj že slavno besedilo Stéphana Hessela (1917) – nekdanjega člana francoskega odporniškega gibanja, p... Beri dalje ... |
Literatura – kritična nujnost klinike civilizacije (Gilles Deleuze: Kritika in klinika)Katja Čičigoj | Ponedeljek, 4 Julij 2011  »Kritika je klinična zato, ker je v literaturi zmožna odkriti zdravje, življenje in misel; pisatelji namreč niso bolniki, temveč zdravniki civilizacije,« (219) zapiše Rok Benčin v spremni besedi k s... Beri dalje ... |
Semena sanj (Andrej Medved: Razlagalec sanj)Tamara Gorup | Ponedeljek, 27 Junij 2011  Pesniška zbirka Razlagalec sanj avtorja Andreja Medveda se je na knjižne police zavihtela leta 2010 in požela tudi Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko. »Tisto, kar nas vedno znova pres... Beri dalje ... |
Kje je zlata obala za Afričane? (Evald Flisar: Na zlati obali)Miša Gams | Ponedeljek, 13 Junij 2011  Čeprav je roman Na zlati obali avtorja Evalda Flisarja izšel lansko leto, preden so se začeli nemiri v Libiji in Egiptu, bi lahko motiv revščine, socialnih razlik in novodobnega kolonializma našli v... Beri dalje ... |
Videti drevesa v gozdu, ne sekati glav kraljem (Mladen Dolar: Kralju odsekati glavo)Zulejka Javeršek | Sreda, 1 Junij 2011  Mladen Dolar si je knjižico Kralju odsekati glavo zamislil kot uvod v delo Michela Foucaulta, enega najbolj zanimivih mislecev 20. stoletja. Dolar Foucaulta predstavi kot avtorja, čigar delo je dane... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
