Zadnja knjiga Stephena Kinga, Lisey`s Story, ni njegova najboljša.  Tudi v vsem kraljestvu knjig se ne bo zavihtela na kak prestol ali prestolček. Zato je ne bom obravnaval kot kritik, ker tega tudi ne znam in nočem. Med surfanjem po internetu sem namreč odkril kopico kritik, ki knjigo sesuvajo in pljuvajo po njej, hkrati pa tudi pozitivne kritike (kot je tista pisateljice Nore Roberts) delajo knjigi krivico, ker jo imenujejo ljubezenska zgodba. In to poimenujejo za največjo kvaliteto knjige, ker se je King spravil na nek drug žanr in zdaj svet ni več v istih tirnicah.

Lisey`s Story sicer govori o ljubezni, morda najmočneje od večine Kingovih del. A tisto pravo, zaradi česar je knjiga kljub napakam in razvlečenosti vredna branja, je zgodba o tem, kako je biti pisatelj. Ali pa, če še malo razširimo – kako je biti umetnik.

King seveda čez svoje pripovedovanje z veseljem prelije kri, strah in bolečino – kar mu je bilo vedno blizu. A trik je v tem, da King ni bil nikdar psiholog, čeprav so njegovi karakterji izjemno živi in jih bralec takoj vzljubi. A kjer se Dostojevski poglablja v globino človekove duše, King vedno znova vztraja pri duši akcije. Situacije, ki jih splete okoli likov, so izjemno spretne (z vrhuncem v knjigi Gerald`s Game, ko ženska ostane priklenjena na posteljo po spolni igrici s svojim možem, ki ga zadane srčni infarkt, okoli vikenda ni nikjer nikogar, niti nihče ne ve, kje sta) in dodelane. Mazzini je ravno za primer Gerald`s Game v eni svojih razmišljanj napisal, da se mu zdi zapravljen, saj je ideja vrhunska, a izvedba šepa – kar je namreč priložnost za gradnjo izjemnega notranjega sveta junakinje, King hitro izrabi za to, da truplo njenega moža požre pes in še hujše zadeve. In kakor se z Mazzinijem strinjam, je hkrati od Kinga nemogoče pričakovati tovrstno poglobljenost – on je psiholog akcije. Potrebuje dogodke, da nas pelje dalje. Njegove knjige niso nikdar v mirovanju, čeprav so nekatere izjemno obsežne – vedno se nekaj dogaja, premika, obrača, kaže v novi luči.

Morda Kingu ravno zato ni bil všeč Kubrickov Shining – premalo akcije, preveč poglabljanja. Tisto 273 minutno verzijo, ki je nastala leta 1997 in, ki jo je podprl, ni vredna ogleda. Mnogi filmarji so si na Kingu dobro polomili zobe. Shining, Carrie, Dolores Claiborne, Misery, Shawshank Redemption in Green Mile so izjeme, ki pri številki stopetih ekranizacij (všteta tako televizija kot kino) prej potrjujejo pravilo kot karkoli drugega. King je namreč zelo zavajajoče filmičen – ravno zaradi tega, ker je poln akcije. A King zna v knjigah do akcije pripeljati. Vzame si čas za stvari, ki se na prvi pogled zdijo mašilo, a so  v resnici še kako pomembne, da nas vse hudo, kar se zgodi v zadnji tretjini knjige, resnično boli. Prav zanima me, kako bo videti knjiga The Cell (2005) na platnu – King namreč mojstrsko opisuje kaotične situacije, ki se dogajajo na ulicah, kar pa ne pomeni, da na platnu to ne bo videti kot najbolj običajen, stokrat viden zombie horror flick.

Še bolj pa me zanima, če se bo kdo lotil Lisey`s Story, zgodbe o petdesetletni vdovi znanega pisatelja Scotta Landona, ki jo začno preganjati tako stvarni zlobneži kot težka, a hkrati lepa preteklost. Zgodba je polna spominjanj, ki tvorijo glavnino zgodbe, katere osnovni tok je najšibkejši – če bi vzeli stran vso glazuro, je osnovni zaplet Lisey`s Story šibak in mestoma neprepričljiv. Mnogi so se na to obesili in delo razcefrali. Kot pa je v navadi, so spregledali tisto, zaradi česar se da knjigi oprostiti mnogo – Kingovo močno avtobiografsko noto, ki pa tokrat nima zveze z nesrečo (Kinga je leta 1999 zbil kombi in ga hudo poškodoval), ki je vplivala na nekatere njegove zgodbe, kot se je razgalil v priročniku o pisanju, naslovljenem On Writing. Lepota Lisey`s Story je v tem, da King s krasno metaforo pove mnogo o ustvarjanjem samem.

Fiktivni pisatelj Scott Landon se je namreč zatekal v paralelni svet, imenovan Booya Moon. Razlogi so bili različni – šel je samo počivat… ali pa je bežal. Pred norim očetom, pred spomini, pred vsem hudim, kar se mu je zgodilo v življenju. Svet Booya Moon pa je zelo varljiv – hkrati je prelep, kot kakšna pravljična dežela gozdov, jezera in travnikov čudovitih barv – a ko pade tema, pride Dolgi deček, brezoblična postava z enim samim velikim, črnim očesom. Utelešenje vsega slabega, kar je Scott kdaj doživel. A ta svet ne obstaja ne brez lepega ne brez slabega. Oboje je potrebno, da najdeš jezero, iz katerega vsi pijemo – jezero idej, navdiha, življenja, če hočete. Najpogumnejši se s strohnelim čolnom odpeljejo na sredo in tam lovijo najlepše ribe – kot recimo Dostojevski. Zelo lahko pa je ob jezeru ostati in se nikdar več vrniti. Takrat si pogubljen. Potrebna je preudarnost in stalen spopad s samim sabo, da preživiš vijuganje med svetovoma.

Morda zveni vse skupaj rahlo patetično in neizvirno. A v okviru celotnega dela ima ta ideja nenavadno moč. Čisto nevsiljivo namreč razodene, da za ustvarjanje ni dovolj samo dobro – potrebno je tudi slabo. In da tisti, ki ustvarja, ne bo nikoli dokončno ubil svojih Dolgih dečkov. Kajti če mu bo to uspelo, tudi Booya Moon ne bo obstajal več. In s tem tudi jezero, iz katerega vsi pijemo in lovimo ribe. Kljub vsemu grozljivemu pa je ta svet King opisal kot lepega. Neskončno lepega. Strašljivega, ko pade mrak. Nevarno čudovitega v svetlobi dneva. In s tem razločno povedal, da ni lepšega, kot se vračati tja, kjer dobivaš navdih in ideje, čeprav to pomeni soočenje s stvarmi, ki bi jih najraje pozabil. A pozabi se predajajo tisti, ki ne bodo nikoli prestopili meja med stvarnim svetom in tistim, ki je le in samo njihov.

Lisey nisem preveč omenjal. Ne zato, ker bi bila nepomembna – vso zgodbo namreč spremljamo skozi njene oči. Je pa res, da jo King pametno vpelje kot preprosto, dobro žensko, ki se zaveda, da čeprav ima možnost vstopa v Booya Moon, razumevanje le tega ostaja na Scottovih ramenih. Živih ali mrtvih. Zato vsak teden prek interneta zaskrbljeno spremljam, če se bo kdo lotil ekranizacije te »ljubezenske zgodbe«. In v ospredje postavil pregone, kri in računalniško ustvarjen Booya Moon, hkrati pa pozabil na jezero.
Ne – pozabil piti iz jezera.