| Česa nisem nikoli razumela na vlaku | | Natisni | |
| Prispeval Urban Zorko |
| Torek, 30 September 2008 10:58 |
|
Špela Bibič Suzana Tratnik: Česa nisem nikoli razumela na vlaku, Študentska založba, zbirka Beletrina, Ljubljana 2008, prispevek objavljen v torek 30.09.2008  Suzana
Tratnik, lanskoletna dobitnica nagrade Prešernovega sklada za Vzporednice in letošnja finalistka za
Kresnika, nam je s svojo zbirko kratkih zgodb Česa nisem nikoli razumela na vlaku znova postregla z zanjo
značilno neposrednostjo, nevsakdanjostjo in trpkim humorjem. Zbirka 14 zgodb,
opremljena s spremno besedo Mateja Bogataja, je nekakšen preplet realnega in
nadrealnega, vse skupaj pa je zapakirano pod osrednjo temo potovanja z vlakom.
Tratnikova se je kot ena izmed v zadnjem času izjemno popularnih prekmurskih avtorjev slovenskemu literarnemu prostoru predstavila leta 1998 s prvencem kratkih zgodb Pod ničlo, njen prvi roman z naslovom Ime mi je Damijan, ki je bil v produkciji ŠKUC gledališča uprizorjen tudi na odrskih deskah, pa je izšel leta 2001. Publicistka, aktivistka, prevajalka in še kaj je ena izmed redkih slovenskih lezbičnih avtoric, ki ji je uspelo ustreči tudi literarnemu okusu širšega bralstva in dobiti priznanje kritične javnosti. Česa nisem nikoli razumela na vlaku je zanimiv kolaž zgodb, ki ponuja vpogled v svet takšnih in drugačnih družbenih marginalcev, upornikov in posebnežev skozi oči prvoosebnih in vsevednih pripovedovalcev. Zgodbe se med sabo močno razlikujejo, tako po dolžini in obliki, kot tudi po vsebini. Avtorica se loteva problemov sodobne družbe – droge, nestrpnost, spolna identiteta – ki jih subtilno vpleta v življenja svojih raznolikih likov, kot v njenih prejšnjih delih pa so prisotni tudi avtobiografski elementi. Ob prebiranju knjige se pogosto pojavlja potovanje z vlakom kot metafora za življenje. Poleg zgodbe Stephenson! Stephenson!, ki nekoliko spominja na tiste iz Vzporednic, nas avtorica že v prvi, naslovni zgodbi popelje z vlakom od Prekmurja do Ljubljane, kjer spremljamo potovanje nedružabne popotnice, ki si na jutranji vožnji želi le družbe tihih in negnjavatorskih sopotnikov, vendar njena želja ostane neuresničena. V kupeju se zamenja pisana druščina ljudi, od nadležne ženske s taščo in sestro, do glasne mularije, ki ugotavlja njen spol, najbolj pa jo vrže iz tira moški srednjih let, ki ji po neuspelem (?) poskusu samomora zaupa svojo žalostno (a vendarle vsakdanjo) življenjsko zgodbo. Vseskozi nam Suzana Tratnik odgovarja na v naslovu zastavljeno vprašanje. Česa torej ni nikoli razumela na vlaku? »/…/ ljudi, ki lahko že navsezgodaj klepetajo. Še manj pa razumem ljudi, ki kažejo tolikšno navdušenje za pogovor v vlaku.« »/…/ ljudi, ki imajo navado teči na ulico, tudi sredi noči in v pižami, da bi videli prometno nesrečo in kakšno zmrcvarjeno truplo ali pa vsaj krvavo lužo.« »/…/ kako lahko nekateri jočejo kar v javnosti in pred popolnimi neznanci.« Ta zgodba je, kot mnoge druge v zbirki, dvoplastna: na eni strani jo dojemamo kot povsem realistično, ko nam avtorica z vmesnimi komentarji odkriva banalnost vedenja ljudi na vlaku, na drugi strani pa vožnja z vlakom pelje po poti življenja kot takega v svet nenehnega ponavljanja in brezizhodnosti. Svojih likov Suzana Tratnik ne opisuje pretirano, temveč pusti, da zanje bolj govorijo njihova dejanja, na podlagi katerih si bralec ustvari lasten vtis. Ene izmed bolj zanimivih likov lahko najdemo v njenih groteskah. Poleg Dorian Grayevsko obarvane Sobe s posebnim vhodom morda najbolj izstopa zgodba Ležeči odvetniki, kjer se je glavna junakinja Anja odločila za nadvse nenavaden konjiček – preučevanje usod ljudi »v avtentičnih okoliščinah« (beri: v nezavestnem, ponavadi alkoholiziranem stanju) - v upanju, da bodo njene raziskave nekoč objavljene v kateri izmed znanih poljudnoznanstvenih revij. Pod na površju duhovito in na trenutke banalno pripovedjo se skriva mračnjaška, že skoraj moreča refleksija avtorice, ki se le še poglablja s suhoparnimi, tehničnimi dnevniškimi zapisi glavne junakinje o njenih predmetih proučevanja: »MELITA, 24 LET, ŠTUDENTKA, ZAPUŠČENA LJUBICA POROČENEGA MOŠKEGA (DRUGIČ). 168 CM.« Nekakšna pika na i tej zbirki so odlični humoristični vložki, s katerimi avtorica začini svoje zgodbe. Učinek, ki ga s tem doseže, je, paradoksalno, dodatno potenciranje depresivnega vzdušja določenih zgodb. Na tem mestu lahko izpostavimo Človeški faktor, v katerem sledimo vsakdanu samotarske Vanje, ki se v svojem neuglednem, skoraj smrtno nevarnem stanovanju nenehno spotika ob štrleče kable in za nikoli dospele goste piše opozorilne listke v stilu »Ne šlataj stroja z mokrimi tacami – električni sunki!«, dokler v njeno življenje ne vstopi nekaj let mlajša, s heroinom zasvojena mojstrica Hilda, s katero se spusti v viharno ljubezensko razmerje. Tako kot se na vrat na nos njuna zveza začne, se tudi konča, z njo pa prenehajo delovati tudi vse poprej delujoče naprave v stanovanju. Kljub temu, da glavna junakinja ne doživi nikakršne katarze ali posebnega napredka, ta zgodba – morda ravno zaradi občutka nedokončanosti - deluje nekako najbolj življenjsko. Ne glede na okoliščine se vsako razmerje (morda le na videz) konča iznenada, »brez pretiranih predhodnih sklepov«. V intervjuju za revijo Mentor je avtorica dejala: »/…/v bistvu se mi zdi, da moraš tako kratke zgodbe, kot so te, napisati v obliki prilik ali anekdot. Čim manj je teksta, tem bolj mora biti poudarjen pomen oziroma poanta, drugače se lahko vprašamo, zakaj bi kdo to sploh bral. Tekstov, ki nič ne povedo, je že itak dovolj.« Slog Tratnikove je preprost in nenasičen, nikakor se ne ukvarja s pretirano okrašenostjo. Njeno pisavo zaznamuje jasen, čist, eksakten jezik, na trenutke obarvan z narečnimi prvinami prekmurščine, svojo »poanto« pa plete skozi preproste, kratke stavke. Tako neposredno nagovarja bralca in omogoča izjemno tekočnost in dinamičnost branja ter poglabljanja v dejanski vsebinski koncept zgodb, kompleksnost pa gradi na svojih likih. Takole piše v prvi zgodbi zbirke: »Vsakič, ko sem se ob 5.25 zjutraj usedla na vlak za Ljubljano, sem si zaželela, da bi lahko zaplombirala kupe. Ali pa da bi imela svoj lastni vagon. Ker pa to ni bilo mogoče, sem si zaželela vsaj tihih in spečih sopotnikov, ki pred 9.00 uro zjutraj samo godrnjajo in ne mučijo soljudi z zapletanjem v pogovor. Pa skoraj nikoli ni bilo take sreče. Danes še najmanj.« Prav avtoričina neverjetna sposobnost vživljanja v osebnosti različnih stanov, spolov, z različnimi izkušnjami in življenjskimi slogi, je tisto, kar to delo odlikuje in mu daje poseben pečat – sposobnost, ki jo je dokazala že v svojem prvem romanu Ime mi je Damijan, v katerem je v prvoosebni dnevniško pisani pripovedi ustvarila glavnega junaka v iskanju svoje spolne identitete. S to fluidnostjo ustvarja učinek brezčasnosti. Njene zgodbe tudi niso statične, geografija ima v njih pomembno vlogo - spremljamo nenehna prehajanja; potovanja v različne svetove, države, kraje, potovanja na obrobje družbe. Čeprav je zbirka na trenutke bolj mračna in resnobna od prejšnjih, je zelo razgibana, z nekaj res izvirnimi in užitnimi zgodbami in bralcu ponuja zanimivo bralno izkušnjo. V tipičnem slogu tako imenovane »urbane« avtorice Suzane Tratnik. -- Recenzijo romana Tretji svet iste avtorice, lahko preberete tukaj. |
Spoznavanje samega sebe preko čustvenega rokokoja (Nika Maj: Klavec na oslu)Peter Petkovšek | Sreda, 16 Maj 2012  »Ko človek uspe dele svojega nezavednega integrirati v zavedno, se mu odpre možnost, da stopi še korak naprej – v polje onkraj tega realnega sveta.« Tako pravi Nika Maj in lahko bi to vzeli kot neke v... Beri dalje ... |
Ko Eco sreča Zolaja in Kristus Tita (Matjaž Pikalo: Dežela angelov)Nina Sivec | Sreda, 2 Maj 2012  V svojem najnovejšem romanu nas Matjaž Pikalo popelje v čas, ko so se študentje po Evropi z dvignjenimi pestmi in molotovkami upirali togi oblasti, ko so Američani – če ignoriramo teorije zarote – pri... Beri dalje ... |
Pozor! Hud pes! Ne laja, samo obglavi (Tomaž Letnar: Jedci trupel)Anita Volčanjšek | Petek, 20 April 2012  Jedci trupel je provokativni naslov domačega avtorja Tomaža Letnarja, scenarista, urednika in režiserja. Njegov romaneskni prvenec zaorje v polje nevidnega, vendar povsod prisotnega medijskega (magičn... Beri dalje ... |
Kosmologija (Tomaž Kosmač: Varnost)Ana Bogataj | Ponedeljek, 9 April 2012  Vesolje se ne ponavlja, a se spreminja le toliko, da lahko ostaja nespremenjeno. (Teorija mirujočega stanja, z Wikipedije) Tista ta resnična fizikalna kozmologija, ki se po slovensko piše z z-jem... Beri dalje ... |
Dvojno Veronikino življenje Tomislava Vrečarja (Tomislav Vrečar: Ime mi je Veronika)Miša Gams | Petek, 30 Marec 2012  Če se za hip prepustimo detektivski žilici in pogledamo naslovnico zadnje pesniške zbirke Tomislava Vrečarja, nam ta veliko pove o njeni vsebini. Ob avtorju, ki si nonšalantno prižiga cigareto, se nah... Beri dalje ... |
Onkraj dobrega in zla (Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman)Aljoša Harlamov | Sreda, 21 Marec 2012  Sentimentalne romane so dušebrižniki zmeraj obsojali zaradi njihovega domnevnega kvarnega vpliva na bralce, natančneje, na nedolžne in dovzetne bralke ter mlade bralce, vseeno pa je Robbe-Grilletovo d... Beri dalje ... |
Plovba po jugoslovanskem talilnem loncu (Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela)Peter Petkovšek | Ponedeljek, 12 Marec 2012  Odkar je leta 2008 eksplodiral z romanom Čefurji raus!, je Goran Vojnović postal stalnica na našem kulturnem področju. Roman je bil predelan v predstavo v gledališču Glej, Vojnovićeve misli lahko preb... Beri dalje ... |
Brazilija po slovensko (Rdeča luna: antologija sodobne brazilske lirike)Tamara Gorup | Sreda, 29 Februar 2012  Brazilija je rdeča; ime namreč izhaja iz poimenovanja drevesa z rdečim lesom pau-brasil, katerega barva spominja na žerjavico, je pripisano na zadnji strani antologije sodobne brazilske lirike z naslo... Beri dalje ... |
Kaj sploh je to pesem? (Brez verzov, brez rim: antologija slovenske pesmi v prozi)Ana Bogataj | Ponedeljek, 20 Februar 2012  Najbrž nam vsem pade prva na pamet oblika pred vsebino, predstavljamo si jo precej limasto lepljivo, polno rim, kot bi jo pisale zaljubljene deklice v osnovni šoli, z verzom skorajda kot obvezno sesta... Beri dalje ... |
Za zaprtimi vrati dvigala ali kako nizko se lahko človek spusti (Tomo Postenšek: Dvigalo)Miša Gams | Ponedeljek, 6 Februar 2012  Prvenec mladega avtorja, ki se poleg pisanja preizkuša tudi kot dramaturg in igralec, lahko umestimo med najboljše romane letošnjega leta. Avtor že od samega začetka stopnjuje suspenz skozi opis gl... Beri dalje ... |
Hvalnica popularizaciji (Brina Svit: Hvalnica ločitvi)Anja Radaljac | Ponedeljek, 30 Januar 2012  Brina Švigelj - Merat je slovenska pisateljica, rojena v Ljubljani, ki je mladost preživela na slovenskem Krasu in ki že od leta 1980 živi in ustvarja v Parizu. Piše v francoščini, svoja dela pa na... Beri dalje ... |
Zakaj je dobro biti drugouvrščeni (Katja Perat: Najboljši so padlli)Zulejka Javeršek | Ponedeljek, 23 Januar 2012  Ne morem se upreti skušnjavi, da tega pisanja ne bi začela z anekdoto. Prijateljica, ki je bila v komisiji literarnega natečaja Filozofske fakultete, mi je prebrala nekaj pesmi, ki so si prislužile uv... Beri dalje ... |
Lepota kletnih prostorov (Aleš Čar: O znosnosti)Gabriela Babnik | Ponedeljek, 16 Januar 2012  Pri pisanju o Čarovi knjigi O znosnosti sem toliko kot v zadregi. Prvič, ker sem jo brala med prazniki, in drugič, ker mi je presvetljevala lobanjske sfere predvsem ponoči. Pri tem pa ne gre toliko... Beri dalje ... |
»Spominjam se pač« (Vesna Milek: Cavazza, biografski roman)Peter Petkovšek | Sreda, 11 Januar 2012  »Življenje ni problem, ki ga moramo rešiti, temveč resničnost, ki jo moramo izkusiti,« pravi kanadski pisatelj in filozof Yann Martel. A tudi njegov preživeli brodolomec Pi se po doživetem, čeprav ... Beri dalje ... |
Dobri, leni in zli (Martin Balluch: Upor v demokraciji; državljanska nepokorščina in konfrontacijske kampanje)Matic Kocijančič | Petek, 6 Januar 2012  Upor v demokraciji je žanrsko večplastno besedilo. Sprva nas nagovori kot učbenik, se nato preobrazi v priročnik in zaključi kot duhovni dialog. Kot učbenik poskuša bralcu pojasniti družbena razmer... Beri dalje ... |
Cepuševe drobtinice za dva evra (oz. deset evrov, kolikor stane zbirka) (Ljubljana: KUD Lema, 2011)Miša Gams | Sreda, 28 December 2011  Pod okriljem KUD-a Lema izhajajo zbirke zanimivih in po krivici spregledanih avtorjev. Pred kratkim so izdali pesniško zbirko družbeno angažiranega albanskega pesnika Migjenija, zdaj pa so knjiž... Beri dalje ... |
Amerika med zimo in pomladjo (Tomaž Šalamun: Letni čas)Tamara Gorup | Ponedeljek, 26 December 2011  Štiridesetletna pesniška revolucija ludizma je ponovno na vrhuncu in zdi se, da Tomaž Šalamun, ki že od Pokra dalje kontroverzno »kocka z bralci«, ali bolje rečeno z jezikom, tudi v zbirki Letni... Beri dalje ... |
Celo življenje pišemo tisto isto pesem (Peter Kolšek: Tropi in tropine)Andreja Časar | Torek, 6 December 2011  Kolškova zadnja pesniška zbirka Tropi in tropine prinaša nekaj novega in nekaj starega – tako pravi že njen podnaslov: stare in nove pesmi. Pa vendar gre bolj za stare kot nove. Medtem ko se stare o... Beri dalje ... |
Alkimija soustvarjanja Luka Prosnika in Danila CvetničaMiša Gams | Torek, 15 November 2011  Pesniška zbirka Ogenj srca pesnika Luka Prosnika vsebuje izbor avtorjevih pesmi iz štirih pesniških zbirk, ki so izšle med letoma 1997 in 2009. Izid knjige, ki jo spremljajo magične fotografije dolg... Beri dalje ... |
Tudi literatura ima stranske učinke (Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu)Ana Bogataj | Ponedeljek, 24 Oktober 2011  Ima me, da bi prav po gverilsko šla po knjigarnah in knjižnicah in Hvalnico rešnjemu telesu z oddelka z leposlovjem premaknila nekam med terapevtsko duhovno literaturo, ki vedno bolj polni police in... Beri dalje ... |
Poročilo z bojišča (Boštjan Videmšek: Vojna terorja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011)Gregor Inkret | Četrtek, 13 Oktober 2011  Datum 11. 9. ima že sam po sebi sicer več konotacij, toda Boštjana Videmška, Delovega novinarja in protivojnega poročevalca, v njegovi še sveži knjigi zanima tista o napadenem ameriškem imperiju,... Beri dalje ... |
O prevzemanju angleščine, juhe in trebuhov (Modhumita Roy: Made in India)Petra Meterc | Sreda, 5 Oktober 2011  Modhumita Roy je direktorica oddelka za ženske študije na univerzi Tufts v Bostonu, Massachusetts. Študirala je v Indiji in Združenih državah Amerike ter piše in predava o postkolonialnih literatura... Beri dalje ... |
O ljubezni izza kulis (Dušan Merc: Ne dotikaj se me; roman o ljubezni)Nina Pfajfar | Ponedeljek, 29 Avgust 2011  Dušan Merc, mogoče ga bolje poznate pod nazivom Gospod ravnatelj, je pisatelj, ki je začel pisati sorazmerno pozno, v zrelih letih, od takrat naprej pa je večni nominiranec za kresnika, torej piše, ... Beri dalje ... |
Monologi pesniških oseb kot ogledalo družbe (Barbara Korun: Pridem takoj)Špela Zupan | Sreda, 10 Avgust 2011  Barbara Korun se je v slovenskem prostoru kot pesnica uveljavila z zbirkami Ostrina miline, Zapiski iz podmizja in Razpoke. Čeprav nima zelo obsežnega opusa, je njen glas toliko bolj prodoren in pre... Beri dalje ... |
Psi brezčasja - literarni presežek v slovenskem prostoru (Zoran Benčič: Psi brezčasja)Miša Gams | Sreda, 27 Julij 2011  Kaj bi lahko rekli za prvenec velenjskega rockerja Zorana Benčiča drugega kot to, da predstavlja tako v vsebinskem kot v stilskem pogledu veliko presenečenje. Ta »žmohtni« konglomerat neraziskanih umo... Beri dalje ... |
Kdo vlada in kdo odloča? (Stéphane Hessel: Dvignite se!)Gregor Inkret | Torek, 19 Julij 2011  Neverjetno, kako benigno, »neškodljivo«, skoraj politično korektno se ob prvem branju (!) zazdi zdaj že slavno besedilo Stéphana Hessela (1917) – nekdanjega člana francoskega odporniškega gibanja, p... Beri dalje ... |
Literatura – kritična nujnost klinike civilizacije (Gilles Deleuze: Kritika in klinika)Katja Čičigoj | Ponedeljek, 4 Julij 2011  »Kritika je klinična zato, ker je v literaturi zmožna odkriti zdravje, življenje in misel; pisatelji namreč niso bolniki, temveč zdravniki civilizacije,« (219) zapiše Rok Benčin v spremni besedi k s... Beri dalje ... |
Semena sanj (Andrej Medved: Razlagalec sanj)Tamara Gorup | Ponedeljek, 27 Junij 2011  Pesniška zbirka Razlagalec sanj avtorja Andreja Medveda se je na knjižne police zavihtela leta 2010 in požela tudi Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko. »Tisto, kar nas vedno znova pres... Beri dalje ... |
Kje je zlata obala za Afričane? (Evald Flisar: Na zlati obali)Miša Gams | Ponedeljek, 13 Junij 2011  Čeprav je roman Na zlati obali avtorja Evalda Flisarja izšel lansko leto, preden so se začeli nemiri v Libiji in Egiptu, bi lahko motiv revščine, socialnih razlik in novodobnega kolonializma našli v... Beri dalje ... |
Videti drevesa v gozdu, ne sekati glav kraljem (Mladen Dolar: Kralju odsekati glavo)Zulejka Javeršek | Sreda, 1 Junij 2011  Mladen Dolar si je knjižico Kralju odsekati glavo zamislil kot uvod v delo Michela Foucaulta, enega najbolj zanimivih mislecev 20. stoletja. Dolar Foucaulta predstavi kot avtorja, čigar delo je dane... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
