Druga je zgodba o mladem Vladimirju, ki iz Amerike pride v Slovenijo, ker je tu nekdaj živel njegov ded.

Koncept romana leži v času, ki je premaknjen v neko čudno, a ne tako daljno prihodnost; izgleda, kot da bi hotela biti preroška, a se je ustavila na začetku poti in nedodelana obstala v neizbrušenih vizijah, ki izhajajo iz porušenih vrednot današnjega realnega časa. Ta prihodnost je svet virtualnega in splošno globalnega, je svet nenehnega tehnološkega napredka, sintetične hrane in ničnih človeških stikov. Nič tako abstraktnega, a vse skupaj neizvirno zapakirano v neke zametke idej, ki pa žal niso niti najmanj prepričljive.

»Pred blagajno se je neka ženska zrušila in s seboj potegnila stojalo za astralne karte. Znaki za tehtnico so se razfrfotali po prostoru, dvojčki so obtičali skupaj, živalski so žalobno polegli po tleh, vse pomešano, astralna sodomija. Iz pridvignjenega predelka v oddaljenem kotu se je pojavil čokat moški in se utrujeno odpravil proti njej, pri tem pa nagibal glavo. Da bi bolje videl. Punca za blagajno je rekla: "Leon, prozakova moka, " on pa je odgovoril, ko se je bližal padli ženski: "Devetinsedemdeset. " Njegov prsni žep je bil natlačen z žepnimi skenerji.«

Pobeg v fiktivno prihodnost ni slab sam po sebi; a tokrat se pri Blatniku zdi, kakor da bi bilo njegovo pisanje le bledo sledenje nekim tendencam, ki se jih v svojih romanih veliko spretneje loteva npr. Michel Houellebecq. Četudi zna ustvarjanje nekega apokaliptičnega sveta, nastalega zaradi človeške čezmernosti v vseh pogledih in hkratne vse večje osamljenosti in samosti, biti zanimivo in predstavljati izziv tako za pisca kot bralca, pa samo zase seveda še ni porok za kvalitetno delo. Blatnikov fiktivni svet je porozen, ne deluje zadosti enotno, da bi mu bilo mogoče verjeti, zato misli vseskozi vztrajno polzijo skozi in stran od prostora, ki bi sicer bralca moral vsrkati vase.

Poglejmo zakaj. Borut je bivši oglaševalec in zdajšnji prostovoljni odpadnik, razočaran in naveličan modernega sveta in plastične zelenjave. Njegov odpor (?) se kaže v pobegu od družine in vseh vezi, v lutanju po azilantskih zavetiščih, kjer v nekaj dneh zapravi vse svoje večletne prihranke; za boljši svet, pa tudi, da bi se odkupil zaradi vsega slabega, kar je ljudem prinesel s svojim oglaševalskim slepilom. Oglaševalstvo in mediji nasploh se v romanu pojavljajo v podobi neke nove religije; ljudje verjamejo vsem oglasnim sporočilom in se ravnajo po vsem, kar sproducirajo mediji (saj ne, da to deloma ne drži že danes, a Blatnikova verzija je vendarle nekoliko absurdna).

Tudi na tej točki se pojavi nejasnost med dvema časoma: znanim zdajšnjim in (še) neznanim prihodnjim. Blatnikova prihodnost je zgrajena na potenciranih temeljih zdajšnjosti; časa je še manj kot sedaj, vpliv medijev je še večji, nakupovanje je še bolj priljubljena aktivnost, službe vzamejo še več časa. Prihodnost je, torej, le nek presežek sodobnosti in zatorej ne more delovati kot avtonomen »novi svet«, ker vse skupaj preveč spominja na nekaj že znanega, a v tem primeru prepakiranega v novo embalažo.

Monika je nadvse zaposlena ženska, brez časa za lastne otroke in gospodinjstvo. Po moževem pobegu se nerodno prekopicuje med rahlo izgubljenostjo in popolnim neobvladovanjem situacije.

Vzporedno z ločitvijo zmedenih zakoncev se v istem mestu odvija tudi zgodba ameriškega fanta slovenskih korenin, ki prispe v Slovenijo zaradi dedove preteklosti.

»Dedkovo zgodbo je Vladimir spoznaval po drobtinicah, ki so starcu padale iz ust, kadar je pri večerji popil nekaj kozarcev vina več. Kot je razumel, je bil dedek vodja nekakšne vojaške enote v nekakšnih Vladimirju nerazumljivih plemenskih spopadih, in to v tisti njegovi daljni deželi, ki je bila Vladimirju neznana in je v njegovem življenju obstajala samo v obliki dedkovega momljanja in neznosnih poskočnic brez kančka občutka za ritem, gomazečih s spraskanih vinilnih plošč, ki so prenesle dolgo pot prek oceana.« 

Na svoji poti se z domačini sporazumeva v globaleščini (ki je, mimogrede, še ena avtorjevih skovank, ki ne gredo zlahka v uho). Že prvi večer sreča Moniko (ločenko iz prve zgodbe), ki ga najprej spozna s slovenskim vinom, kasneje pa še s svojim stanovanjem in telesom. Lepa gesta, kajti Vladimir o Sloveniji ne ve praktično ničesar. »Pri nas ste po univerzah znani po živčnem filozofu, ki je prišel v deželo, se v belo oblečen poročil z našo lepotico, dobil državljanstvo in kandidiral za predsednika države, sicer niste znani, razen med tistimi, ki so prišli od tod.«

Liki tekom romana ne pridobivajo na karakterju in se sproti prav nič ne razkrivajo. Ostajajo kot sence nekih form, ki čakajo, da bi si jih nekdo šele izmislil. Liki tako ne le stagnirajo, ampak svojega razvoja niti prav ne začnejo.

»Nenadoma je postal strašno žejen, vendar si ni upal iz spalnice. Ni vedel, kje je kaka pipa, ni vedel, katera vrata naj odpre, da z njimi ne bo našel otroške sobe. Ni šlo drugače, kot da počaka tukaj, dokler se ona ne zbudi, potem bo, kar bo. Nemočno se je ogledoval po zatemnjenem prostoru in končno zagledal vazo s šopkom. Ko je segel po njej in jo zamajal, je tiho pljusknilo. Še se je obotavljal, vendar je telo zahtevalo in tako se je odločil, nagnil in naglo zatlačil rože nazaj. Voda je imela povsem neznan okus, okus, v katerem je Vladimir čutil življenje, kakršnega doslej ni poznal.«

Kakšno spremembo bi bilo sicer pričakovati že iz samega naslova, ki namiguje na nek premik ali vsaj željo po njem. Borut in Monika se sicer res naučita pobegniti, a to storita na trhlih temeljih, hkrati pa ob njunih pobegih ne zvemo dosti novega o njiju. Podobno se zgodi pri Vladimirju, ki v Sloveniji išče dedkovo preteklost (obenem pa o dedkovem življenju ne pozna niti enega podatka, še njegovega pravega imena ne) in se nameni tu ustvariti tudi »novo življenje«, potem pa se kar tako odloči, da se spet vrne domov, v Ameriko. Brez pravih argumentiranih odločitev, brez razkritja prave osebnosti; Vladimirja, Boruta in Monike ne spoznamo skorajda nič bolj kot stranskih oseb v romanu.

Roman je med drugim zgrajen na mnogih monologih, prvoosebnih miselnih "fleših", ki v literaturi navadno odstirajo kukalo v karakterne globine likov, tukaj pa so le nerazločljivi skupki zmedenih domislic, ki so, bolj kot miselni tokovi različnih likov, netransformirane misli avtorja samega. 

»Mehurčki stopajo v mehur, ljudje stopajo v intimne prostore, njihovi intimni prostori stopajo na površje, vse več se pove v pogovoru, vsi posli se domenijo hitreje, vsi so zadovoljni z izkupički, vse teče, vsi se penijo od zadovoljstva. Kaj vse se zgodi, če se nalije pravo reč na pravo mesto!« 

Korist, cena in dobiček! bi lahko bil pravi leitmotiv dobe, ki si jo je zamislil Blatnik. Mnoge točke romana se zdijo zamišljene in zapisane preveč pretenciozno, v želji po izvirnih idejah, premnogih besednih igrah, na novo izmišljenih sloganih; ta trud po kreiranju in čezmerni kreativnosti pa vodi v slepo ulico - stran od zanimivega in berljivega. Branje tako spominja na buljenje v razvlečene oglase, ki nanizajo kup zgodbenih zametkov, iz katerih se potem ne razvije niti ena sama zgodba. Gledalec/bralec ob tem seveda ostane nepotešen in čisto upravičeno tudi jezen. Pogosto je dosti bolje izbrati en nastavek in ga tudi izpeljati, kot pa jih nastaviti mnogo ter jih pustiti kar tako, brez pravega povoda in cilja. Nepovezanost in nedokončanost ne vzbujata samo pričakovane zmede, ampak (in tako je tudi v tem primeru) predvsem naveličanost.

Nekaj primerov kreiranja, ki jih je na 205-ih straneh romana mnogo:

"Obstaja nevidna sila, ki vleče človeka proti prepadu, no, ne prepadu, propadu, no, ne propadu, pripadu, pripadnosti, no, ne pripadnosti, predanosti, predaji ".

"Gospodje in gospodinje, misters and mistresses!"

"Global Player. Global Prayer. Global Payer."

V brbotajočem mlačnem jacuzziju nekega prihodnjega časa (za katerega upam, da v taki obliki res nikoli ne pride) se tako namakajo tri čudno prepletene usode: Monike, Boruta in Vladimirja, katerih pripovedi in pripetljaji niso povezani z ničemer več kot s samo avtorjevo idejo o prepletenosti teh zgodb.

Vsi trije se ubadajo z E-ji in konzervansi v hrani (Vladimir pa je celo še premlad, da bi se spomnil »prave«, neplastične hrane) in svojimi poslanstvi ter problemi (za katere se absolutno zdi, kakor da jih sploh ni).

V tem času pa otroci dvanajst ur preždijo v vrtcu; v tem času čudne vzgojiteljice še bolj čudni materi podajajo nesmiselne vzgojne namige; v tem času umre ded; v tem času se ustvarjajo vzporedni virtualni prostori; v tem času se šefom v kolena zabadajo srpi; v tem času so med kontejnerji živeči brezdomci glavni špijuni in poslednji ostanki dobrega starega sveta.

Digitalizirana ljubezen, sintetična hrana, sfižena prihodnost, porcije pomfrija, robotov in mutantov, ljudje, katerih cilj je »vzdrževati gladko tekoči trak blagovnega fetišizma in potrošništva«.

»Pa pojdiva zdaj, midva, dovolj dolgo sva čakala na konec te zgodbe. Si rekla, naj ti jo povem, ko bo končana, in prišlo je tudi do tega,« zapiše Borut v svojem pismu Moniki, ki predstavlja prvi in zadnji razdelek romana.

Če vse skupaj spominja na težnjo po kritični aluziji počasnega propada današnje družbe, pa prebrano ne vzbuja nobenih parodičnih ali družbenokritičnih momentov, pa tudi če bi jih ali jih je hotela, je te tendence preglasila slabo zastavljena in še slabše izvedena fikcija.

Spremeni me so nekateri označili za učbenik za prihajajoče generacije antiglobalistov in odraz večletnega /avtorjevega/ zorenja, jaz pa sem, kljub trudu, da bi kot iz suhe limone iztisnila iz romana vsaj malo soka, po prebranem žal ostala žejna.
--
Odlomek iz romana Spremeni me je dostopen tukaj.