Fužinski bluz, če ponovimo na kratko, je zapisan kot omnibus štirih zgodb štirih prebivalcev Fužin, ki se razlikujejo po različnih poklicnih proveniencah, stopnjah izobrazbe, spolu, družbenorazredni in narodnostni pripadnosti, zato med literarnimi sladokusci upravičeno velja za nekakšen model dandanes od nenehnega priklicevanja že močno utrujene polifonosti v literaturi. Skubičev romaneskni drugorojenec pomeni tudi dosedanji vrhunec slovenske urbane pisave, ki se na problematiko življenja v mestni »betonski džungli«, »urbanem konglomeratu«, »talilnem loncu različnih eksjugoslovanskih kultur« in kar je še podobno zlizanih floskul, ozira in spušča s pozicije od zgoraj, s stališča stanovalca opazovalca. Ta z veliko večino ostalih prebivalcev mestnega roba ne deli skupnih vrednot in življenjskih prioritet, svojega prebivanja v tem mestnem predelu ne dojema usodnostno, temveč prej s pozicije simpatiziranja z nekaterimi šarmantnimi zunanjimi manifestacijami, vezanimi na to okolje, ki pomagajo obujati prijetne spomine na najlepše čase naše bivše skupne države, s čimer ni seveda prav nič narobe. Vendar je Skubic kot jezikoslovec in dober poznavalec mesta neprimerno bolj analitičen, občutljiv za tonalne lege različnih tipov govorcev in posledično mnogo bolj večplasten, kot pa nekateri njegovi književni predhodniki, ki so jim bile Fužine le bežno literarizirana in poudarjeno romantizirana postaja na njihovi ustvarjalni in življenjski poti. In ko smo že pri tem: v tem pogledu se zdi nekoliko naivno romantičen tudi zaključek Vojnovićevega romana, ki pa je utemeljen s prisilno selitvijo v deželo prednikov in nima kaj dosti opraviti s slovensko »tradicijo« pisanja v in o Fužinah. Pri Čefurjih kajpada tudi ne gre za nebrzdano družbenokritično analizo večinske skupnosti, ki bi jo nanjo naslavljal prišlek (kot na primer Nikolaidisov Mimesis), saj je pri Vojnoviću v ospredju »insajderska« problematika zabetoniranosti, socialne predestiniranosti v neperspektivnem družbenem okolju, v katerem še vedno prevladujejo s prvim priseljenskim valom v urbano okolje prinešene ruralne in lumpenproletarske vrednote, s katerimi se avtor spopada z neprikrito (samo)ironijo.

V Vojnovićevem romanu Čefurji raus! Skubičevo pretanjeno mimetičnost nadomesti žlahtna avtentičnost, ki nam v jezikovnem repertoarju »zloglasnega« ljubljanskega geta v prvoosebno pisanih poglavjih romana, ki vsa po vrsti odgovarjajo na različne globoko ukoreninjene in skrbno negovane slovenske stereotipe o priseljencih z nekdanjih bratskih republik naše skupne države, podaja zgodbo Marka Đorđića in njegovih treh prijateljev, tranzicijsko zgodbo druge generacije južnjaških priseljencev z domicilom »na Fužinama«. Čeprav gre za kratek izsek iz žitja pripovedovalca, Vojnović pripovedna poglavja spretno kombinira s prikazovalnimi, ki dopolnjujejo sliko o življenju v fužinski skupnosti ter s pogostimi retrospektivnimi vložki poskrbijo, da dobi vsak zakaj – tudi tisti, ki ni neposredno vezan na osrednji pripovedni tok – svoj zato. Tokrat imamo torej opraviti s pogledom od spodaj, ki izhaja iz tega, da ni zadovoljnih in srečnih Fužinčanov. Zakaj? »Ker ni enega človeka na svetu, ki je kot dete sanjal o tem, da bo živel v predmestju Ljubljane, na dvanajstem štuku, v dvoinpolsobnem stanovanju, s petčlansko familijo in pogledom na sosednji blok.«

Diferenciranost slovenske družbe je v Vojnovićevem literarnem prvencu prikazana izrazito dvodelno, razdeljena je na tiste, v tem primeru Slovence, ki so v tej dvočlenski enačbi oni od zgoraj in čefurje, ki nastopajo kot mi od spodaj. Dihotomna podoba imigrantske družbe se tako – vsaj kolikor gre sklepati po Čefurjih, ki so navsezadnje »le« leposlovno delo z izrazitim osebnim pogledom na priseljensko problematiko – od prve do druge generacije ni bistveno spremenila. S potrebnim poudarkom, da je ob razredni zdaj precej izraziteje izpostavljena etnična razdeljenost, kar je logična posledica balkanskih vojn in razpada skupne države. Kljub osebnemu pogledu še ne polnoletnega nosilca pripovedi, se zdi Vojnović v tem pogledu preveč šablonski in, če že kje, potem tukaj – prekratek. Tudi še tako nerazgledan sedemnajstletni mulec je namreč v fazi osnovnega in srednjega šolanja, na svojih košarkarskih treningih in tekmah ter še kje drugje, kdaj naletel še na kaj drugega kot na nepremostljivo pregrado med slovenskimi Murglami in čefurskimi Fužinami in ob etnični razdeljenosti opazil tudi manj bipolarno, nadetnično plat, ki poteka tudi po horizontali na splošno vse bolj razslojene tranzicijske družbe z ne tako redkimi avtohtonimi »izobčenci«. Še toliko bolj, ker se nam Marko Đorđić vseskozi (najbolj, ko se ga v romanu dotaknejo usode pasivnih ženskih likov) kaže kot občutljiv in prizemljen karakter. Slabši del knjige so zato bolj moralistično intonirane sekvence, kot na primer v poglavju Zakaj glumimo gljive, kjer se pripovedovalec sprašuje, zakaj te vsi gledajo kot kriminalca, če si s Fužin in odgovarja z najbolj razširjenimi (slovenskimi) romantiziranimi klišeji proti družbenim delitvam in v prid slovenskemu Brooklynu: »Fužine so največje naselje v bivši Jugi. Vse imamo. Slovence, Hrvate, Bosance, Srbe, Črnogorce, Makedonce, Šiptarje, Cigane, še kakšen niger je vmes, pa Palestinci, pa mešani zakoni, pa vse živo. To je normalen folk. Ni nas treba takoj istamburat, če smo malo politi. A bi tudi kretenčke iz Olimpije tako tambural? Ne bi. Ker so oni iz Murgel. Mater vam jebem rasistično. Kaj smo vam mi naredili? Pička vam materina domobranska.« V tem pogledu je literarno neprimerno bolj učinkovit zelo ekspresivno obarvan prizor, ko Marko zakuri kosovne odpadke in nastane ogenj, višji od fužinskih blokov, ki ga posveti vsem štirim prijateljem in pri tem doživi nepričakovano čustveno očiščenje za vse nerazumevanje večinskega slovenstva, ki jim je bilo prizadejano skozi šolski sistem, zato »junak« romana sebi in prijateljem v čast znova ponovi romaneskni refren Najjači smo, najjači. Vzklik, ki ga Marko v enem začetnih poglavij označi za vulgaren in nagravžen balkanski morbidni narcizem, ki »ti je na nek čuden način vedno kul, ko ti tako živalsko dogaja ali ko si pijan kot mamba.«

Posebno, nemara tudi najbolj inventivno in markantno »poglavje« Vojnovićevega romana je jezik, za katerega se je v zadnjem času že kar ustalilo ime fužinščina in je nekakšna kombinacija z vseh koncev pokojne Jugoslavije prinešenih jezikovnih tvorb, ki odraža specifičen način bivanja in svetovnonazorskih opredelitev tamkajšnjih stanovalcev. Ta dimenzija romana je gotovo tudi njegova kvaliteta z garantirano najdaljšim »rokom trajanja«. V tej zvezi je še posebej zanimiva Skubičeva v Obrazih jezika zapisana ugotovitev, ki se nanaša na govorice, značilne za getoizirane skupnosti, pri tem pa poudarja pomen tega, da druga generacija priseljencev ni izobražena v maternem jeziku, zato njihova kompetenca v tem jeziku ostaja na ravni sociolekta staršev ali pa celo na tej ravni načeta z jezikom okolja. »To ima, kot ugotavlja kritična pedagogika, lahko zelo problematične posledice, saj je razvoj materinščine zelo pomemben ne le za samopodobo, ampak tudi za učinkovitost razvoja jezikovnih repertoarjev sploh. Posameznik v drugem jeziku teže pridobiva zahtevneje tvorjene registre, če mu pravila za zapletenejšo tvorbo niso znana že v prvem jeziku. Slabše obvladovanje jezika okolja, posebno njegovih kulturnih plasti, lahko otroke v šoli, ki ni pripravljena za prilagoditev oziroma problema sploh ne vidi, hudo onemogoča, kar vodi v različne konflikte.« Hm, sliši se kot znanstveni odgovor na v knjigi zastavljeno vprašanje Zakaj čefurji sedijo v zadnjih klopeh. V vsakem primeru, naj gre za uspešno asimilacijo ali popolno zavrnitev, pa je za drugo generacijo značilno pogosto preklapljanje med jezikoma in velika količina fraz in rekel iz drugega jezika, kar se zelo lepo kaže tudi v Vojnovićevih Čefurjih in kar je natančno detektiral Urban Zorko v svoji spremni besedi k romanu, kjer med drugim poudari, da slovenščina, s svojo sintakso, prevladuje na ravni racionalno vodene pripovedi, medtem ko se neslovenska sintaksa in besedišče usidrata v intimi pripovedovalca, pa naj gre za intimno, družinsko sfero redkih pogovorov s starši, ali intenzivno negativnih občutij, kar je najmočneje izraženo na koncu poglavja Zakaj je Radovan še vedno mutav, ko se Marko zaradi očetovega čustvenega izsiljevanja zlomi in razjoka na maminem ramenu.

Precej manj problemsko je Markova govorica obarvana na mestih, kjer deluje izrazito komično, še posebej, ker se slovenski humor rad šlepa na različnih, tako urbanih kot ruralnih sociolektih in so pri Vojnoviću predmet smešenja v veliki večini kar sami čefurji, kar roman naredi všečen tudi tistim bralcem, ki se sicer na široko izognejo gibanju na lastno odgovornost v olimpijski vasi. Še zdaleč ni nepomembno, da vedrejša plat romana zabrisuje neposredne vzročno posledične povezave, tako da na koncu avtor svoje literarne snovi ne objektivizira na način, kot je pogosto problematizirana: kdo ima bolj prav in kdo je bolj kriv: neprilagodljivost manjšincev ali predsodki večincev? Ali, če sem še nekoliko bolj trivialen, se čefur rodi kot čefur ali to šele postane? S tem se pisec odmevnega prvenca spretno izogne pretirani moraličnosti in edukativnosti, z navznoter obrnjeno ironijo pa preseže literarni model lepe duše v primežu sovražnih družbenih silnic. Vojnović na to raje odgovori v svoji maniri – z vloženo zgodbo o brezplačnih gostijah Fužinčanov v kmečki gostilni na drugi strani Ljubljanice. (»Samo me je pa čisto razpizdila ta kelnarca iz Babnika. Pizda ji materina njena, ker nas je od začetka gledala, kot da smo največji lopovi. Samo zato, ker zgledamo taki čefurčki, ali kaj? Prav videl si njen pogled, ko nas je gledala in si mislila, da bomo po kosilu spizdili ven. Saj smo res spizdili, ampak ni to fora. Fora je, da ona ni mogla vedeti, da bomo spizdili, pa nas je vseeno tako gledala pa nam talala bedne porcije pa vse.«)

Konec romana je odprt in nedorečen, tako da dopušča različna bolj ali manj ustvarjalna branja. Če Markovo šokantno selitev na očetovo rodno grudo razumemo kot »končni rezultat« njegovega vse bolj kroničnega bluzarjenja, špricanja šole in opuščanja košarkarskih treningov, vse skupaj kaj lahko izzveni kot zaključni kontrapunkt: Markov oče Radovan je bil proti svoji volji s trebuhom za kruhom poslan v Slovenijo, čeprav se mu je domnevno ponujala lepa priložnost za igranje nogometa pri sarajevskem prvoligašu, Marko pa je poslan nazaj v Bosno na »delovno terapijo«, ker noče več trenirat, s čimer sta tudi na simbolični ravni poantirana vseskozi rahlo pesimistično naglašen podton romana ter občutna skepsa do možnosti progresivnega razvoja getoizirane priseljenske družbe. Eno od trpko-sladkih sporočil Vojnovićevih Čefurjev je tako tudi: »Ni Bosna za nas čefurje. Biti čefur v Sloveniji, to sem vsaj navajen, biti Janez v Bosni je pa cela nova jeba.«

--