Barbara Jurša                            

Kmalu po tem ko je pri petnajstih pustil šolo, si je ustvaril družino in se preživljal z najrazličnejšimi začasnimi zaposlitvami, nekaj časa denimo kot avtobusni šofer, pri devetindvajsetih pa se je kot že objavljani avtor vpisal na fakulteto, da bi imel več časa za literarno ustvarjanje.

Kelman je vsekakor eden najpomembnejših in najbolj izvirnih sodobnih piscev z britanskega otočja. Za samosvoje literarno delo, v katerem z veliko mero občutljivosti za družbena vprašanja uveljavlja poulični jezik škotskega delavskega razreda, je prejel dolgo vrsto nagrad, med drugim leta 1994 prestižno Bookerjevo nagrado. Veljala je romanu Kako pozno, pozno je bilo, ki je v slovenščini izšel v prevodu Andreja E. Skubica. Zaradi pisateljeve preprostosti in dostopnosti prihaja pri pogovoru v živo še bolj do izraza njegova odločenost za jasno zavzemanje stališč, ki sestavljajo njegovo politično in moralno držo.

Šolo ste nehali obiskovati, ko ste bili stari petnajst let, vendar ste kasneje nadaljevali s pridobivanjem formalne izobrazbe.
Ko sem začel pisati, sem bil star dvaindvajset. Prvič sem bil objavljen pri petindvajsetih. Moja prva zbirka kratkih zgodb je izšla, in sicer v ZDA, leta 1973, ko sem bil star šestindvajset, tri leta kasneje pa sem začel z univerzitetnim študijem.

Zakaj ste se odločili zanj?
Zaradi finančnega položaja. Bolje je bilo postati nekoliko starejši študent, kot biti nezaposlen, kajti če si kot študent pisal, si prejemal štipendijo. To je bilo zame uporabno, ker sem pisal, kolikor sem lahko. Imel sem dva majhna otroka, delal sem in na koncu dneva nisem imel časa za pisanje. Kar sem potreboval, je bila možnost, da bi pisal vsak dan – če hočeš biti resen pisatelj, se moraš temu posvečati večino časa. Takrat je bilo to najboljše, kar sem lahko naredil – šel na fakulteto …

Da bi prišel do diplome?
Ne da bi prišel do diplome, ampak da bi lahko večino časa bral. Vedel sem, da fakulteta omogoča prosti čas. Za karkoli, kar bi želel početi, nisem rabil diplome. Nič drugega si nisem želel početi, kot biti pisatelj in v tistem času sem bil že objavljeni avtor.

Mislite, da formalna izobrazba nima nobenega pomena pri tem, da človek postane pisatelj? Je lahko v tem smislu koristna ali obratno?
Nobenega pomena nima, ker ti ni treba iti na fakulteto, da bi bral velike pisatelje. Kar je dobrega na faksu pa je, da te prisili brati avtorje, ki jih sicer morda ne bi. Sam sem hotel delati lastne stvari in sem opravil minimum tega, kar je fakulteta zahtevala od mene, zato da me ne bi izključili. Kar je bilo zame pomembno s stališča učenja je to, da me je vedno veselilo branje filozofskih del, tako da mi je bila fakulteta v pomoč pri tem- spravila me je v stik z različnimi načini gledanja na filozofijo.

Kot najstnik ste prebirali knjige, ki so govorile o življenju umetnikov, na primer impresionistov, kar je napravilo na vas velik vtis ter vašo pozornost usmerilo k umetnosti, je tako?
Res je mojo pozornost usmerilo k umetnosti, ampak kar me je prevzelo, je bil način, kako so ti umetniki vodili svoje življenje. Zdelo se mi je, da umetniki poskušajo živeti – ne vsi, ampak nekateri – na iskren način, in da imajo drugačen sistem vrednot, ki ne vključuje karierizma. Ni jim bilo do tega, da bi prišli do diplom, hoteli so se posvetiti svojemu delu, in sami so določali svoje življenje.

Torej so se vam zdeli bolj avtentični od večine?
No, živeli so na način, ki je bil morda bolj avtentičen. Ni jim bilo treba delati za druge ljudi in biti v službah, ki bi jih sovražili. Da bi bil zaposlen, se moraš v dosti službah obvladati, skrivati moraš svoja politična prepričanja in ne moreš kar povedati, kaj si misliš, ker tvoja politična prepričanja morda vključujejo posebno moralno držo, tvoja služba pa ti ne dovoli, da bi imel kakršno koli moralno držo. Kar se tiče Slovencev, ste zdaj nekako prisiljeni biti v stiku s kapitalizmom, pozabiti morate na svojo moralo in politiko ter se pretvarjati, da mislite, da je to super. Pretvarjati se morate, da je Amerika čudovita velika svobodna demokracija, ko si mislite: “Sploh ni tako, precej zatirajo lastne državljane in v nekaterih pogledih Amerika spominja na policijsko državo.” No, pravzaprav se od vas pričakuje, da ne boste govorili takih stvari. V tem smislu človek čuti, da umetniki poskušajo živeti iskreno. Morda za to ne dobivajo plače, pogosto je ne, so pa nečemu zavezani. Ko sem bil mlad, mi je bilo to všeč, in večini mladih je. Kar veliko mladih privlači na umetnosti niso vedno sijajni umetniki, ampak spoštovanje, ki ga čutijo do njih kot ljudi.

Bi rekli, da ste potrebovali določeno dodatno mero samozavesti in zaupanja vase, ko ste začeli s pisanjem, ker ste izhajali iz delavskega razreda?
Ker sem pri petnajstih nehal hoditi v šolo in nisem imel nobene formalne izobrazbe, sem preprosto začel brati pisatelje, ki sem jih želel brati. Omenil sem že, kako sem užival v biografijah umetnikov. Bral sem recimo o Cezannovem življenju. Bil je prijatelj človeka po imenu Emile Zola, kar me je pripravilo do tega, da sem šel brat še njega. Potem sem videl, da Zola omenja Kafko, kar me je pripeljalo do Franza Kafke. Od Kafke sem izvedel, da sta mu všeč Kierkegaard in Schopenhauer itd. To ljudje brez formalne izobrazbe ponavadi počnejo – sledijo nagibom, slutnjam, srečujejo ljudi, delavce iz tovarn, ki berejo nekaj, kar potem berejo tudi sami. Tako sem začel brati velike ameriške realistične pisatelje s konca 19. in začetka 20. stoletja. Ena od stvari, ki pridejo s tem, je občutek, da če delaš stvar, ki si jo želiš delati, pošteno, potem bo stvar, ki jo delaš, čisto v redu. Ko sem resno začel s pisanjem, sem se držal tega, da delam po svojih najboljših močeh. Kar sem sčasoma odkril, je da to ni dovolj. Ko sem poskušal ustvariti zgodbe najbolje, kar sem znal, in najbolj iskreno, je to v ljudeh vzbujalo sovražnost. Sovražni odzivi bi lahko vplivali na mojo samozavest. Ampak nekako je nisem rabil, ker sem se zavedal, da vlagam vse svoje moči v pisanje, da delam kar se le da trdo, in tako je vprašanje samozaupanja ostalo ob strani. Mislil sem si - če vam moje delo ni všeč, nisem kriv za to, berite pač kaj drugega. Ne morem se spremeniti, tistega, kar se pričakuje od mene, ne morem pisati tako iskreno. Pišem lahko samo stvari, za katere čutim, da jih moram.

Bili ste deležni precej kritike in predsodkov. Ko ste prejeli nagrado Booker za roman Kako pozno, pozno je bilo, je nastal pravi škandal. Zakaj se je pravzaprav pojavil?
Šlo je za rabo jezika.

Zaradi preklinjanja v romanu?
Pogosto je bilo rečeno tako, češ da je bil razlog preklinjanje, ampak sam mislim, da sploh ni šlo za to. Poznate izraz »red herring«? (op. p.: nekaj, kar odvrača pozornost od neprijetnega ali nevarnega predmeta) Pomeni nekaj takega kot dimno zaveso – ko te napadajo mainstreamovski kritiki in se odločijo, da bodo govorili o preklinjanju. Mislim, da je bila vse skupaj laž. Pravi razlog je bila raba jezika. Roman je bil napisan v jeziku, ki bi ga uporabljal običajen pripadnik delavskega razreda v Glasgowu, moški – gre za precej moški jezik –  torej v jeziku, ki je ponavadi v naši družbi marginaliziran. Takšnega glasu ne slišite nikjer, razen če sami izhajate iz te kulture. Nikoli se ne pojavi na televiziji, nikoli na radiu, če se, se iz njega norčujejo. Nekdo, ki bi govoril tako na mainstreamovski televiziji, bi to delal zato, da bi se mu ljudje smejali - čeprav je na nek način samo človek, ki rabi jezik tako, kot v romanu Sam, in ta prihaja zgolj iz ene izmed mnogih, mnogih skupin, potisnjenih na družbeno obrobje. Del razloga za sovražnost, ki se je pojavila, ko je roman dobil Bookerjevo nagrado, je bilo to, da so se ob romanu ljudje iz mainstreama morali soočiti z obstojem te manjšinske kulture, ki je niso niti malo marali. Določen jezik postavljajo kot manjvreden, kot dialekt, inferioren glavnemu jeziku, medtem ko bi sam rekel, da to ne drži in da kaže zelo poenostavljen način gledanja na angleščino in na to, kako deluje. Vendar pa kot pisec v taki situaciji ne moreš narediti kaj dosti. Ne moreš zares odgovoriti na napade. Nekateri med njimi so bili res težavni, ker so povzročili to, da so knjigarne nehale naročati moje knjige – to te prizadene, ker pomeni, da se ne moreš preživljati z angleško literaturo.

Je bilo težko in ali je bilo osvobajajoče ustvariti čisto svoj glas?
Pravzaprav to ni osvoboditev mojega lastnega jezika. Že od začetka, ko sem se pričel resneje ukvarjati s pisanjem, je bila to edina angleščina, v kateri sem lahko napisal te zgodbe, nobenega drugega načina ni bilo, da bi jih ustvaril. Pisal sem v jeziku ljudi, ki so sami bili te zgodbe. Brez uporabe določenega jezika določeni ljudje ne obstajajo. Nobene kulture ni brez jezika te kulture. Če torej ne bi mogel uporabiti tega jezika, ne bi mogel ustvariti zgodb teh ljudi. Tako je bilo zame kot umetnika moje prizadevanje vedno zelo formalno. V tem smislu ne gre za moj lastni jezik. Način, kako sam rabim jezik, je samo del tega. Gre za veliko globlje prizadevanje - ta napor lahko povežete z naporom vseh marginaliziranih družbenih skupin. Lahko gre celo za marginalizirano skupino, kot so ženske – pomislite na prizadevanja pisateljic v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Del njihovega boja bi bil poskus očistiti jezik moških vrednot. Če hočete svoje pripovedi narediti pošteno, nočete ostati ujeti v moškem vrednotenju žensk. To je gnalo ženske, da so jezik rušile pri njegovih temeljih. Gre recimo za to, kako uporabljamo besede, kot sta »lepa« in »ljubka«, kako kot ženske uporabljamo take besede ter kako uporabljamo jezik, kot se običajno uporablja znotraj dominantne kulture. Kot pisatelj hočeš …

Spremeniti jezik ...
Ja, to je potrebno. Če že govorimo o ženskah – očiten primer bi bila Gertrude Stein, ki jo je prevajal Andrej Skubic. Pri Gertrude Stein lahko opazimo temeljno domačo nalogo umetnika, trud, da bi jezik očistila moških vrednot in ga naredila zelo, zelo specifičnega. Kajti jezik te lahko sili v postavljanje vrednot in sodb, ki si jih ne želiš postavljati.

Celo nezavedno, kajne?
Seveda, kajti jezik je na ta način strukturiran. Sicer pa ni nobene razlike med tem, kar sem naredil sam, in tem, kar je naredilo veliko pisateljev iz raznih predelov bivšega britanskega imperija - iz Bangladeša, Indije, Nigerije, Kenije, Južne Afrike, Singapurja, Hongkonga, Avstralije, Kanade, Karibov ... Med njimi so takšni, ki jim ni bilo dovoljeno uporabljati lastnega jezika, ker so bili zatirani s strani kolonizatorja, imperializma. Torej so bili prisiljeni rabiti angleščino, ampak rabili so jo na način, ki ni bil standarden. 

Tako da govorimo o različnih angleščinah.
Absolutno. Če bi študirali književnost, bi na univerzi temu rekli literatura v angleščini, da bi jo ločili od angleške literature.

Se imate za britanskega pisatelja? Pogosto vas namreč predstavljajo kot britanskega avtorja. Ali niste pravzaprav škotski?
No, tega si sploh ne želim videti. Na nek način se je temu težko izogniti in ne morem reči, da nisem Britanec, saj je Škotska del Velike Britanije. Težava je v tem, da gre za izraz, ki nosi močne konotacije - Britanija ni nekaj, kar bi odobraval, ampak jo je težko zanikati, ker obstaja. Čeprav sem naklonjen temu, da bi Škotska uveljavila svoj obstoj kot posebna država, nisem nacionalist, kajti po političnem prepričanju sem levičar. In ne bi si želel realnosti ukrojiti po meri škotskih višjih slojev ali kakšne monarhije, saj sem republikanec. Označil bi se za socialista, kot bi se veliko ljudi iz bivše Jugoslavije, levo od komunistične partije. In če želite ostati stran od partije, to še ne pomeni, da si želite postati del globalnega kapitalizma; mogoče ravno nasprotno, a ste prisiljeni v situacije, ki si jih pravzaprav ne želite. Eden izmed razlogov, zakaj hočete potrditi lasten obstoj kot država, je to, da si tako lahko privoščite drugačno politiko od ostalih in se nečemu uprete - celo v Evropi lahko poskušate živeti levičarsko, lahko ste rasistični ali antirasistični, lahko nasprotujete sramotnim grozotam, ki se dogajajo beguncem in skupinam priseljencev. Evropa je postala precej konservativna in desničarska. Vsaka dežela, tudi majhna, Škotska, Slovenija, se lahko poskusi bojevati proti ostrim zožitvam svobode, ki so ljudem vsiljene, in pokaže, da nočemo, da bi duševni bolniki bili na cesti, zato ker zanje v bolnišnicah ni dovolj prostora, ali da nočemo, da bi študentje morali plačevati za svoje izobraževanje, kar bi pomenilo, da  ljudje iz nižjih slojev  ne morejo priti do izobrazbe. In da si želimo drugačno družbo. Kar ne pomeni, da hočemo biti del komunističnega režima. Še vedno si lahko želimo biti del egalitarne, levo usmerjene, družbeno odgovorne situacije. Tako sam gledam na to.

Bi rekli, da trenutno, globalno gledano, politična situacija po svetu ne ponuja ravno dobrih obetov za prihodnost?
Ne bi rekel, da ne ponuja nobenih pozitivnih obetov - preprosto zato, ker se  človeška bitja bojujejo in se bodo bojevala. Kjer so se ljudje pripravljeni boriti za boljši položaj, zame nobena situacija ni brezupna. Res je, da stvari trenutno niso videti najboljše. In ljudje se izogibajo soočenju z določenimi problemi – sam mislim, da ni trenutno ničesar, kar bi si zaslužilo več pozornosti od tega, kar se dogaja imigrantom in iskalcem azila. To vidim kot bistven problem in ljudje v Evropski uniji, ki ga ne rešuje zadostno, mu še niso pogledali v oči. Določene stvari se dogajajo v njihovem imenu, kar pomeni, da to počasi, a gotovo, postaja policijska država. Stvari, ki so se včasih dogajale skozi demokratične postopke, se več ne. Posamezne države znotraj Evropske unije sprejemajo odločitve s funkcijo politike. Ne gre za funkcijo prava ali kazenskih ukrepov. In ne gre za to, da bi se ljudje sami odločili za rasistično politiko. Preprosto nimajo možnosti odločati o tem na volitvah. Kdo lahko odloča, da je nenadoma mučiteljem dovoljeno, da maltretirajo ljudi, ki niso nikoli v življenju zagrešili zločina – samo zato, ker so muslimani? Kakšne vrste družba je to postala? Ljudje se bojujejo proti temu, ampak veliko drugih se s tem noče soočiti. In ena glavnih težav za ljudi iz bivšega socialističnega bloka, po osvoboditvi izpod ene tiranije, je, kako se dejansko soočiti z resnico o tem, kaj je Zahod. Nekateri se začenjajo zavedati, da Zahod ni bil nikoli tisto, kar so si mislili, da je – da se tu dogajajo določene krutosti –  in začenjajo razumeti, da se z vseh strani spoprijemajo s propagando.

»Zahod« pomeni Ameriko in Evropsko unijo?

Seveda.

V isti meri?
Pravzaprav ugotavljam, da res, kajti veliko stvari tako postane bolj jasnih, celo razpad Jugoslavije, dogajanje v osemdesetih, gospodarstvo pred letom 1991, vse, kar je bilo vsiljevano ljudem, ko je bilo treba dobiti denar od od-ZDA-nadzorovanih bankirjev. Veliko ljudi je izgubilo službo v enem mesecu, ker je bilo treba vzeti določena posojila, naenkrat je bilo brezposelnih kakšnih šeststo tisoč ljudi. V moji državi si moral, če si imel raka, šest mesecev čakati, da si prišel v bolnišnici na vrsto za posteljo – zaradi potrebe po večjem proračunskem nadzoru. Ta pa ni nastala na Škotskem ali v britanskem parlamentu, šlo je za delovanje nadzora, ki je prihajal od nekod drugod. Če vzamemo na primer Kosovo - kaj je bilo vsiljeno ljudem tam in kako so poskušali preživeti ekonomsko, kaj morajo prestajati brezposelni, kaj se dogaja v Afriki, kaj se je pred kratkim zgodilo v Keniji, pa v Somaliji, za božjo voljo. Prideš iz Gruzije ali Ukrajine in greš nazaj – mislil si, da obstaja na Zahodu svoboda – kako si bil naiven! Obstajala je percepcija bivše Jugoslavije kot dežele, drugačne od Sovjetske zveze in morda bliže Kubi, dežele z drugačno obliko komunizma. Obstajajo različne percepcije in na Zahodu so ljudje prav tako podvrženi propagandi in dezinformacijam – prav tako ne vedo, kaj se dogaja. Zelo pomembno se je soočiti z resnico. Za Slovence je to težavno, ker nikoli doslej niste poznali takšne oblike neodvisnosti. Na nek način si je težko priti na jasno z lastno neodvisnostjo in ugotoviti, da morate z bojem zanjo morda nadaljevati. Mogoče gre samo za drugačno obliko boja, ampak še vedno za nekaj, kar je boja vredno. Mogoče se je treba samo vrniti k temeljnim načelom. Toda ohraniti morate svojo odgovornost, ne predajte je katoliški cerkvi, ali monarhiji, ne dajte je komunistični stranki, biti morate zreli, odgovorni, odrasli ljudje. Reči morate: ne, ne sprejmemo, da se tako ravna z ljudmi, ne bomo trpeli mučenja v imenu svobode.

Včasih volivci nimamo veliko izbire.
Če živimo v takšnem sistemu, to mogoče pomeni, da rabimo novega, veste? Sam nisem volil od svojega enaindvajsetega leta. Zdelo se mi je, da je taka demokracija za en drek.

Toda veliko aktivnih volivcev bere vaša dela.
Res je, hočem reči, upam, da je to res. Ampak kot pisatelj nočem ustvarjati propagandnih del. Forma je odprta in poskušam biti iskren umetnik. Tudi če se vam zgodi, da pišete zgodbo, kjer se izkaže, da je vaš junak fašist, tega lika ne smete zatreti samo zato, ker se ne strinjate z njegovim političnim prepričanjem. Kot umetnik moraš najprej gledati na to, da iskreno stopaš tja, kamor te vodi tvoje delo, šele potem pa slediti lastni politični drži.

Nekoč ste dejali, da je v vašem delu prisotnih veliko različnih glasov. Kaj ste mislili s tem, oziroma kakšne vrste glasov ste imeli v mislih?
Ljudje mislijo, da kdorkoli uporablja jezik tako, kot ga glavna pripovedna oseba v tem romanu (op. p.: Kako pozno, pozno je bilo), se mora tudi obnašati na določen način – tako da ga njegov jezik definira. Ljudje mi porečejo: »Končno pišeš o drugih ljudeh.« Jaz pa jim rečem: »Kaj mislite s tem, napisal sem že toliko romanov in veliko število, morda sto kratkih zgodb, vsako od teh del je o drugem človeku.« Mislijo si – ja, ampak vsi liki uporabljajo en in isti jezik, torej morajo biti ista oseba. Toda znotraj ene kulture obstaja cela vrsta različnih človeških bitij in vsako je edinstveno. Če uporabljajo isti jezik, to še ne pomeni, da imajo enake reflekse in enak okus.

Zanima me vaša izkušnja s kreativnim pisanjem – nekaj časa ste namreč na Univerzi v Glasgowu, pa tudi drugje, delovali kot učitelj kreativnega pisanja, kot mlad človek pa ste tudi sami sodelovali v enem teh programov. Mislite, da ste odnesli od njega kaj koristi in kakšen je nasploh vaš pogled na pouk kreativnega pisanja?
Kot mlad pisec sem pisal že kar dobro. Kar je bilo lepo pri udeleževanju v nekakšni pisateljski skupini, je bilo, da si imel ljudi, s katerimi si delil zanimanje. Lahko si se pogovarjal o zgodbah, pisanju in umetnosti. To je bilo najpomembneje pri vsem tem. Ne to, kar naj bi se naučil, ampak …

Povezovanje z ljudmi, navezovanje prijateljstev?
Da, to bi bil zame poglavitni razlog, da sem zahajal tja, ampak ne v primeru, ko sem bil učitelj. Biti učitelj je nekaj drugega. Da, bil sem tutor kreativnega pisanja v ZDA in tukaj, na Irskem in Škotskem, v Teksasu in Kaliforniji, povabili so me. Okrog pouka kreativnega pisanja je obstajala polemika, ljudje so se spraševali, ali je njegov obstoj utemeljen. Moj odgovor je pritrdilen, kreativno pisanje je tako upravičeno do obstoja kot glasbena, likovna, plesna ali igralska akademija – če so te ustanove legitimne, potem mora s stališča ljudi, ki ustvarjajo literaturo, obstajati tudi nekaj takega kot literarna akademija. Medtem ko književnost, ki se jo poučuje na univerzah, s tem nima nič, saj producira kritike in učitelje. Besedni umetniki rabijo kaj drugega. Izraz »kreativno pisanje« mi ni preveč všeč, ker implicira poenostavljeno razumevanje jezika. Vsaka raba jezika je kreativna, za ljudi, ki preučujejo Chomskega, je vsak človek v rabi jezika ustvarjalen. Reči »kreativno pisanje« je omalovažujoče. Raje govorimo o besedni oziroma literarni umetnosti, naj nas je ne bo sram opisati kot umetnost. Ko enkrat začneš tako govoriti o literaturi, ni težko opaziti, da je povsem legitimno imeti akademijo za književnost. In literarni ustvarjalec je po moje oseba, od katere se bo študent-umetnik o literarnem ustvarjanju največ naučil.

Vam je učenje na univerzi ustrezalo? Oziroma ali vam ustreza?
Postalo je nemogoče. Na univerzi so nas poskušali spremeniti v akademike. Nič nimam proti akademikom, samo nočem postati eden izmed njih. Sem umetnik - ne gre za to, da bi si hotel podeliti medaljo za to, pač naneslo je tako. To, da sem umetnik, je tudi razlog, zakaj so me sploh povabili, da bi postal del univerze. Zakaj so mi torej potem želeli preprečiti, da bi koristil študentom ravno kot umetnik? Dogaja se, da če si dober v tem, kar počneš, potem si ravno oseba, ki ji ne dovolijo, da bi to počela – hočejo, da postaneš birokrat. Tako študentom preostane le drugorazredna izobrazba, kar se tiče umetniškega ustvarjanja. Kajti tisti, ki jim je dana pozicija, da jih učijo, so ljudje, ki sami ne ustvarjajo. Ali pa ustvarjajo na zelo nizki ravni. Ko sem imel sam seminarje, sem posvetil študentom dovolj časa, ta čas pa mi je bil odvzeman - veliko časa sem porabil za izpolnjevanje raznih obrazcev za to ali ono. Pravzaprav je vse skupaj kar žalostno. 

Zanima me kaj več o vašem odnosu do ZDA. V najstniških letih ste za nekaj časa z družino emigrirali tja. Da, za nekaj mesecev.  

In kasneje ste denimo predavali v Teksasu?
In v Kaliforniji.

Kakšno je torej vaše znanstvo z ZDA?
Mislim, da bi znalo biti del tega, kar sprašujete, to – kako za vraga lahko tak pisatelj pristane na takšno protislovje? Treba pa je razlikovati med samimi državljani neke dežele in njeno vlado. Drugače ne bi smeli potovati nikamor. Morali bi delati samomore. Sam živim v zelo represivnem okolju. ZDA lahko gredo na stranišče, pa jih bo moja država pri tem podprla –

liže čevlje šolskega pretepača in ustrahovalca. Moja dežela gre za njim kamorkoli, v Afganistan, Irak … Tako da upam, da ljudje iz drugih dežel ne vidijo ljudi, ki živijo na Škotskem, v Angliji ali v Walesu, kot del te pretepaške vlade. Pričakujemo, da bodo vedeli, da nismo vlada, ampak smo pogosto proti vladi. Če bi bil Afroameričan, me ne bi imeli odgovornega za Busha, ker bi me takoj razlikovali od WASP-a, belega anglosaškega protestanta (t.j. »White Anglo-Saxon Protestant«), in ker veste, da so ti tisti, ki imajo moč, desničarji, neokristjani … Spravljajo pa se na ljudi iz iste države. Na mehiško-ameriško populacijo, v južnem Teksasu ali Kaliforniji je večina izkoriščanih ljudi mehiškega porekla, ali afroameriškega, ali kitajskega, odvisno, kje se nahajaš, na jugu je veliko delavskega razreda in težko si je predstavljati koga bolj marginaliziranega in revnega od njih. Imeti pravo izkušnjo ZDA zame pomeni vedeti, da je tam veliko ljudi, ki se borijo proti temu.

Za zaključek – nekoč ste rekli, da je naloga pisatelja preučevati jezik.
Mislim, da je – da je del tega, kar delaš. Kar me čudi, je da obstajajo pisatelji, ki tega ne počnejo. Ampak čisto v redu je, da obstaja cela paleta pisateljev. Čudno je, da so pisatelji, ki ne vidijo formalnih stvari. Ponavadi so ti tisti, ki največ zaslužijo. (smeh) Ampak to ni pomembno.