Njegovo življenje je bilo polno nepričakovanih izgub, duševnih travm in nenavadnih obratov, iz katerih je ustvarjal univerzalno poezijo.

Oče, Áron József, mlinar, ki je zapustil svojo ženo in tri otroke, je zaživel v poeziji Attile Józsefa kot motiv »odsotnosti sveta« – skrivajočega se in do svojega stvarstva brezbrižnega Boga. Mati, Borbála PŠ‘cze, izmozgana od skrbi za družino, je umrla za rakom na božič leta 1919. Po modelu zveze mati–zarodek je utelešala odnos med subjektom in svetom - od »pomešanja« do »izstopanja«**, od otroškosti do odraslosti.

Kariero je Attila József, v nasprotju s svojim revnim otroštvom, začel popolnoma drugače. Sodobniki so ga karakterno označili za »siroto, ki je bila čudežni otrok«. Do leta 1930 so ga poznali kot »smejočega pesnika«. Prva pesniška zbirka Berač lepote s preroškim uvodom Gyule Juhásza mu je izšla pri sedemnajstih letih. Ko se je njegova sestra Jolán poročila z odvetnikom, je dobil možnost meščanske izobrazbe: po letih gimnazije v Makóju se je najprej vpisal na univerzo v Szegedu, nato na Dunaju in kasneje na pariško Sorbono. V pesmih pesniških zbirk Nem én kiáltok (Ne kričim jaz, 1924) in Nincsen apám, se anyám (Nimam očeta ne matere, 1929) se je skorajda bahal s „svojim obilnim trpljenjem”.

„Sin ulice in zemlje”, kakor se je imenoval v pesmi Zadnji bojevnik, je pod vplivom univerzitetnih predavanj postal pravi intelektualec, ki je vztrajno razvijal svojo osebnost. Uveljavil je svojo izredno verbalno zmožnost, kreativnost in v vsakem obstoječem stilu svoje prefinjeno pojmovno razmišljanje, medtem ko je sintetiziral pralirične tradicije z modernimi prizadevanji. Hkrati je bil »Madžar, ampak Evropejec«, kot je zatrdil v pesmi Peljem svojo zemljo, v kateri sledi ritmom avantgardnih smernic, »čiste poezije«, antične verzifikacije, ljudske pesmi, bajalne pesmi, Kalevale in celó madžarske umetne pesmi.

Njegovi „škandali” so ga naredili slavnega že zelo zgodaj. Ko je bil star devetnajst let, je kurija proti njemu vložila tožbo zaradi bogokletne pesmi Puntarski Kristus. Antal Horger, konzervativni profesor jezikoslovja na Univerzi v Szegedu, ki se ni strinjal z duhovnostjo pesmi S čistim srcem, mu je odsvetoval pedagoški poklic. Januarja 1930 je v meščanski radikalni reviji Toll (Pero) objavil »objektivno kritično študijo« o poeziji uglednega pesnika Mihálya Babitsa. Kritika je bila zelo groba in nepravična. Z njo pa je onemogočil samega sebe, saj Babits ni bil le glavni urednik revije Nyugat, ampak tudi glavni kurator Baumgartnove fundacije. Zaradi tega revija Nyugat nekaj let ni objavljala Józsefovih pesmi, prav tako pa tudi ni prejel nagrade za poezijo.

Da je lahko preživel, si je bil prisiljen iskati mecene, vendar se ni mogel in ni hotel ponižujoče prilagoditi nemoralni družbi, ki je oznanjala svetost kapitala in izkoriščanje množic. Svoje neuspehe – predvsem spodletelo poroko z meščansko vzgojeno Márto Vágó, ki se mu je zdela izjemna intelektualna partnerka – je poskušal z javnimi in aktivističnimi dejavnostmi pozabiti že leta 1929, v svojem ljudskem obdobju, kot član Društva Miklósa Barthe. Tako je pri reviji ElŠ‘örs (Izvidnica) pisal goreče kritike. Kljub temu je ob zaposlitvi dobil živčni zlom in je moral v sanatorij.

Leta 1930 se je pridružil ilegalni komunistični partiji. Vodil je seminarje, v tradicionalni proletarski liriki je uveljavil revolucionarne spremembe z Marksovimi ekonomskimi tezami, hkrati pa se je zavedal nevarnosti, ki jo je povzročala ilegalnost. Izvode pesniške zbirke Döntsd a tŠ‘két, ne siránkozz (Podri panj in ne joči) je spomladi leta 1930 zaplenila policija, zaradi pesmi Padel je pa so ga poklicali na sodišče. Tudi svojo družico je izbral iz ilegalnega gibanja. Judita Szántó, preprosta delavka in recitatorka, mu je sicer ustvarila dom, vendar ga intelektualno ni mogla navdahniti.

V teh letih je začel s psihoanalitičnim zdravljenjem pri dr. Samuju Rapaportu, ki mu je dal slogovno pregledati svojo študijo Nastanek in zdravljenje psihosomatskih želodčnih in črevesnih težav. Tako se je pesnik začel poglabljati v strokovno psihoanalitično literaturo in v lastno podzavest. Njegova lirika in pojmovno razmišljanje sta prehajala v raziskovanje skrite koherence fizičnega in duhovnega sveta, hkrati pa ga je prevevala želja po oblikovanju nove kvalitete, ki je pregnetena iz protislovij. »Z vesoljem je meril sebe« – kakor je zapisal v pesmi Ars poetica, ko je premišljeval o umetnosti, navdihu in intuiciji, ki naj bi dopolnjevala odsotnost sveta in o umetnini, ki lahko iz nevidnega naredi vidno (Spisi o filozofiji pesništva, Literatura in socializem). Dela kot so Hegel, Marks, Freud, nedokončan študij in fragmentarno razmišljanje pričajo o tem, da je bil Attila József »inženir čarovnije danega sveta«. V pesmi Na obrobju mesta je dognanja psihoanalize postavil ob razredni boj za pravičnejšo družbo.

Njegove izvirne misli in intelektualna prizadevanja v ilegalnem gibanju niso bila sprejeta. Razumljivo je, da se je po nepravičnih napadih spremenila tudi lirika razočaranega pesnika. V zbirko Külvárosi éj (Predmestne noči, 1932) niso bile več uvrščene optimistično naravnane pesmi, ki agitirajo množice, temveč pesmi elegičnih in meditativnih tonov, ki sprašujejo in nagovarjajo le individualen pesniški subjekt (npr. Na obrobju mesta, Smrtna pokrajina).

Psihoanalitični vidik mu je dal nazorni vzorec za lirično spremembo razpoloženja. Skrite tesnobe, potlačene v globino njegove podzavesti, je po vzorcih sanjskih simbolov izražal skozi pojmovno-slikovne jezikovne metafore (Oda, Zimska noč, Zdramitev, Pod redkim gozdom). Po lastnem izboru sestavljena zbirka Medvedji ples (1934) je že jasneje zrcalila ideje pesništva kot kozmične vrednote, ki se prilagaja merski enoti univerzuma.

V pesniku, ki je postal odvisen od psihoanalize, so na dan prihajali vedno bolj mučni spomini in pretresi iz preteklosti: rejniška doživetja v Öcsödu, ambivalentna čustva do matere, ki mu je ljubezen dajala in odtegovala, travma, ki mu je odvzela ime in osebnost, fizično nasilje v otroštvu in zasmehovanje s strani vaških pobalinov. Vse to je doživel, ko je bila njegova mati prisiljena zaradi slabih materialnih razmer med leti 1910 in 1912 svoja dva najmlajša otroka oddati v državno varstvo. Vsi ti spomini so ponovno oživeli v njegovih pesmih, proznih spisih in psihoanalitičnih zapisih kot so En majhen otrok joka (1933), Zraka! (1935), Spisek svobodnih zamisli v dveh sedenjih (1936) ali Curriculum vitae (1937).

Od začetka leta 1936 je urejal meščansko liberalno revijo Szép Szó (Lepa beseda), kot jo je imenoval sam. Končno je lahko delal v takem krogu, kjer so ga razumeli in cenili, čeprav se mu je v tistem času labilno zdravstveno stanje še poslabšalo. Zaljubil se je v svojo novo psihoterapevtko, Edito GyömrŠ‘ijevo, ki mu je med zdravljenjem upodabljala umrlo mater. Temu mučnemu čustvenemu odnosu, ki ga je včasih navduševal, spet drugič pa je nad njim sovražno obupaval, je posvetil svoj pesniški spomin. Pesniška zbirka Nagyon fáj (Zelo boli) je izšla okoli božiča leta 1936 in jo je javnost sprejela brez vsakršnega odmeva. V začetku leta 1937 se je moral zaradi živčnega zloma umakniti v sanatorij Siesta. Začel je vedno težje razlikovati med realnostjo in domišljijo.

Komaj ga je minila ljubezen do Edite, ki mu je vzela ogromno čustvene energije, že se je na prvi pogled zaljubil v Flóro Kozmutzo, študentko zdravstvene pedagogike, ki je z njim izvedla Rorschachov test. Zaprosil jo je za roko in ji dvoril s himničnimi pesmimi pod vplivom antičnih pesniških vzorov, vendar je bil cikel Flóra že prežet s prepričljivo brezupnostjo. Julija je bil pesnik spet prisiljen oditi v sanatorij, ker se je zapletel v zmote in je trpel zaradi hudih manjvrednostnih kompleksov. Vendar je tudi tam nadaljeval s pisanjem pesmi, ker je hotel dokazati, da ni »nor« ali shizofren, kljub temu da so na ravni tedanjega zdravstvenega znanja na omenjeni diagnozi utemeljili njegovo zdravljenje. Pesem Pesnik in njegovo obdobje, mojstrovina, ki je nastala na podlagi oblikovnih asociacij ozaveščanja sublimacije, je že pomenila resignirano samoizpoved in pripravljenost na pot k Materi, »veliki Praznini«.

Pesem Glej, torej sem našel svojo domovino … je napisal tri dni pred samomorom, da bi Flóri dokazal sposobnost za delo. Obiskala ga je namreč v družinskem penzionu v Balatonszárszóju, kjer sta ga od 4. novembra 1937 po zdravnikovem nasvetu negovali njegovi sestri, saj je padel v hudo depresijo. 3. decembra je postal bolnik nepričakovano dejaven in poln upanja kot v preteklih časih. Popoldne je pisal pisma. Kot se je kasneje izkazalo, se je poslovil od svojih dragih. Zvečer je odšel na sprehod, kjer ga je na železniški postaji do smrti povozil tovorni vlak.

„Njegovo mračno vstajenje”, kot je zapisal v pesmi Na periferiji mesta, iskanje grešnih kozlov, ki bi lahko bili odgovorni za njegovo smrt, in politično izkoriščanje njegovega življenjskega dela se je na večih ravneh nadaljevalo še po njegovi smrti. Trikrat so ekshumirali njegove posmrtne ostanke; drugič so ga ponovno pokopali v Budimpešti, tretjič ga je pokopala partija, od leta 1994 pa končno počiva v miru s svojo družino.

11. april je na Madžarskem dan pesništva, ki ga praznujejo njemu na čast. Leto 2005, čas stote obletnice njegovega rojstva, pa je UNESCO razglasil za leto Attile Józsefa.

--

Po življenjepisu Anne Valachi prevedel Zsolt Lukács,

Priredila in uredniško pregledala Tanja Petrič.

* Citat iz pesmi Zeleni žarki sonca (prevedla: Matjaž Jarc in Zsolt Lukács)

** Citat se nanaša na pesem Inventar je dokončan: »Četudi sem se bal, sem do konca vztrajal – rodil sem se, pomešal in izstopil«.