Ob njej utihnejo vsi pomisleki in predstave o preozko pojmovani ženski erotični poeziji. Kajti vse je eno, v svoji neponovljivi konkretnosti, in vsak delček celote sveta ali svetov ima zanjo neko navdihujočo vrednost. V sivem jesenskem dnevu ostaja za njo svetlo modri vtis njenega puloverja, njena barva, ostrina miline poletnega neba.

Po študiju slavistike in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti je bila vrsto let zaposlena kot gimnazijska profesorica slovenščine, sedaj pa dela v ljubljanski Drami. Deluje v uredniškem odboru Apokalipse in Nove revije, poznamo pa jo tudi kot avtorico koncepta in koordinatorko Odra žensk, ki v sklopu festivala Mesto žensk povezuje različne slovenske umetnice. Njeno pesniško pot je leta 1999 začela zbirka Ostrina miline, ki je bila nagrajena kot najboljši prvenec leta. Leta 2003 je izdala nenavadno poetično-prozno delo z naslovom Zapiski iz podmizja, leto kasneje pa pesniško zbirko Razpoke. Njene pesmi so pristale tudi v različnih antologijah in doživele prenos v številne jezike - med drugim je leta 2003 v ZDA izšla knjižica njenih pesmi v prevodu  Kelly Allan, Chasms, pred dvema letoma pa na Irskem izbor njenih pesmi Songs of Earth and Light v prevodu Thea Dorgana. Irci so njeno umetniško ustvarjanje predstavili tudi v dokumentarnem filmu. Lani se je v sodelovanju z glasbenikom Zlatkom Kaučičem za Založbo Sanje lotila priprave albuma Vibrato tišine, ki oživlja pesništvo Srečka Kosovela.

Kaj za vas pomeni »podmizje«, je to nekakšen simbol pišočega? Kaj prinaša položaj pisanja in zapisovanja? Gre za svobodo nekoga, ki opazuje in se svetu bliža ravno iz svoje nevezanosti?

Začetek je v tišini. Nekaj v tej tišini se zgane, da me nagovori. Nekakšen neslišen klic. Ne vem, kaj je to, ne vem, ali se rodi znotraj tega, kar imenujem »jaz« ali znotraj tega, kar imenujem »svet« (verjetno gre za stanje, ko sta jaz in svet še eno in nerazločljivo), toda pesem je odgovor na ta klic. V pesmi Pravljica iz Razpok, sem ta klic poimenovala »razpoka«: enotnost »jazinsvet« poči, se razpre, in iz te razpoke, iz žeje/želje po ponovni združitvi, se rodi beseda.

O svobodi s te točke ne morem govoriti, je povsem brezpredmetna, ker je s klicem in s točko »odgovarjanja« že skoraj popolnoma določeno, kaj bo nastalo; lahko pa govorim o osvobajanju, ki ga občutim kot pišoča – a ta občutek pride šele na koncu procesa, ko se klic zviba v besede, v vibracije, v ritem, ki snuje pomen. Zame je pomembno, da čutim, kako gre vibracija skozi celo telo-dušo-duh-spomin (to imenujem na kratko: bitje). Bitje je (pre)s(r)ečišče brezčasnega in časnega, brezprostorskega in prostorsko, krajevno, zgodovinsko, pojmovno itd. določenega. Kot jezik: v njem so usedline davnega in živi trenutek sedanjosti. Zato vsakdo »uporablja« jezik na svoj poseben, enkraten način; po strukturalnem jezikoslovju lahko rečemo, da obstaja en (slovenski) jezik, a dva milijona (slovenskih) govoric (toliko, kolikor je govorcev).

Nevezanost: gotovo, literatura, kot vsa umetnost, nagovarja človeka kot bitje, totalno; a hkrati ne v kaki posebni smeri, torej brez namena. Duh, bi lahko rekli, naj bo prost, zato da bi lahko segel globoko, tema, o čemer naj govori, pa naj bo določena, ozka, posebna, opisana natančno in strogo.

Kakšne so vaše izkušnje s pisanjem proze? Kako bi sami žanrsko označili svoje Zapiske iz podmizja? Ima pesnik v temelju drugačen način dojemanja in ubesedovanja sveta kot pripovednik?

Zapiski iz podmizja so nastali v srečnem trenutku, ko sem bila na enoletnem neplačanem študijskem dopustu. V službi sem se zmenila, da me bodo čez leto dni vzeli nazaj na delovno mesto, oče mi je ponudil enoletno štipendijo (preživljati sem morala še dva sina) in z velikim strahom sem si »vzela« čas za pisanje – kot se je izkazalo, za praznino. Pol leta sem potrebovala, da sem se »očistila« navade fokusirati pozornost v stvari, povezane z delom, (v mojem primeru poučevanjem), izpolnjevati pričakovanja drugih in biti prosta za »nič«. To je bistvenega pomena zame. Pred leti sem brala zabavno in duhovito razmišljanje Milana Kleča Ali je pesnik len?, na katerega je odgovoril z nedvoumnim: Da, pesnik mora biti len. (Seveda ne gre za pravo lenobo, prav nasprotno, gre za »delo pod površino«, naporno, zahtevno, potrebuješ veliko različnega znanja, pa tudi psihično je zame izredno naporno – v tem procesu lahko prihajajo na dan vse mogoče travmatične stvari, povezane s kolektivno memorijo, parapsihoze ipd.) Ne, pesnica ni le medij med nečim »nad« (kar bi lahko poimenovali tudi z »božanskim«) in navadnimi ljudmi, tisto, za kar sem nekoliko nerodno v Ostrini miline zapisala, »da gre preko mojih moči«, je verjetno povezano s tem »breznom« v nas, s »pozabljenimi« stvarmi oz. takimi, ki se jih ne zavedamo povsem. Možgani so pač čudovita, čudežna reč: tudi današnja znanost se jih je komajda dotaknila (kot tudi sicer nismo kaj dosti bliže »pojasnjenju sveta« kot smo bili pred stoletji ali tisočletji). Nekako pa sem ugotovila, da smo – ne nazadnje prav preko jezika – povezani med seboj, da jezik (sporočila, zakodirana v njem) lahko rani ali pa zdravi: ker spreminja percepcijo. Zato ni vseeno, kaj zapišemo, kaj govorimo.

Z žanrskim opredeljevanjem svojih zapiskov se ne obremenjujem, čeprav sem se kot diplomirana primerjalka in profesorica književnosti morala ukvarjati s teorijo; opazila sem, da so ti teoretični pripomočki dostikrat neprimerni, nerodni, tako tudi v mojem primeru: Zapiski pač ne spadajo nikamor ali pa v oboje: niso ne poezija ne proza ali pa oboje skupaj. To sem si želela: da predstavljajo razpon, mavrico, pavji rep; vse mogoče barve biti, vse te različne osebe (persone), ki prebivajo v meni: da jim dam glas. Oglaša se vsaka drugače; naj se, kot se hoče. Sicer sem pa dolga leta živela v prepričanju, da ne pišem poezije, nobene oblike literature; pisala sem, »kot se je res zgodilo, čimbolj natančno, resnično in brez olepševanja«. Šele pozneje sem videla, da »uporabljam« podobe, metafore itd., zaradi česar bi moja besedila lahko šteli med umetniška. Pa seveda, tisti »res« v zvezi »kot se je res zgodilo« je posebne sorte. Zame seveda globoko resničen, čeprav  bolj malo povezan s stanjem vsakdanje »normalne« budnosti.

Glede razlike med pripovedjo in pesmijo se mi zdi še zmeraj najbolj plastična razlaga Sylvie Plath (prevod je bil objavljen že pred leti v Novi reviji): kot pesnica je hotela uporabiti tiso kot bežno podobo, metaforo, pa ji je tisa prišla v pesem in jo popolnoma prevzela, uzurpirala; to se pripovedniku ne bi moglo zgoditi, piše, on lahko predmete uporabi in po uporabi odloži na poličko kot zobno krtačko.

Kako ste se znašli pri projektu Vibrato tišine?

Ta srečni naslov sem našla po pogovoru z izjemnim glasbenikom, pretanjenim umetnikom in neutrudnim raziskovalcem Zlatkom Kaučičem – in je povezan s tem, kar sem skušala razložiti že na začetku: od kod poezija. Zlatko Kaučič je že skoraj dvajset let »obseden« s poezijo in likom Srečka Kosovela, posvetil mu je dve plošči svojih kompozicij in improvizacij v izvedbi vrhunskih glasbenikov jazza in klasičnih instrumentalistov, k čemur je dodal svojo neizčrpno domišljijo in fascinantno spretnost improviziranja na tolkalih in zvočilih – res, njegova glasba je posebno doživetje in Zlatko je vrhunski umetnik, kakršnih je malo na Slovenskem. Spoznal naju je Rok Zavrtanik, direktor Založbe Sanje z namenom, da bi sodelovala pri realizaciji »zvočne knjige« poezije Srečka Kosovela. Literatura skozi sluh, torej. Z Zlatkom sva se takoj ujela, izbrala 17 pesmi, ki jim je Zlatko določil »zvočno pokrajino« – in to tako dobro, da je marsikdo, tudi velik poznavalec, po koncertu iskreno priznal, da je dojel novo dimenzijo Kosovelove poezije – in poezije vobče. Jaz sem za plošček prispevala glas, postala beseda – v dialogu z zvokom. Pogovor dvojčic, kot se je izkazalo, in tišina je postala »sinja«, kot je zapisal Kosovel. Trdo delo, v vaje sva vložila več kot dvesto ur (tri mesece), Zlatko svoj talent in ogromno znanje ter sposobnost »prisluškovanja« drugemu, jaz glas svojega pesniškega »bitja« - lep projekt, ena sama ljubezen.

Kako bi opisali svoj odnos do jezika? Je erotičen? V kakšnem razmerju se znajdeta v tej erotičnosti telesno in duhovno?
V pesmi, naslovljeni Jeziku, izjavljate: »Vse, kar čutim do drugega si, vsa odprtost…« Kako doživljate akt pisanja? 

Pišem telesno, jezik je zame telesen, odnos do njega čuten, erotičen. Zanimivo, da v njem sodelujejo vsi čuti, ne le sluh. To pomeni, jezik ni le vibracija, ritem, ampak celota zvok-pomen. V takem zvoku-pomenu se odpira svetloba, nekakšna transcendenca. Komunikacija, stik, bližina, ustvarjena po jeziku in skozi jezik je izredno zanimiv fenomen – težko, da sem še s čim tako globoko in takoj nagovorjena kakor s pesmijo (morda s kakim filmom, morda s kako sliko, kako glasbo – predvsem vokalno). Pesmi sem včasih »uporabljala«, da sem dobila navdih, nov pogled, občutek osvoboditve, da sem se odlepila od pritiska pričakovanj t.i. »stvarnega, konkretnega življenja«, da se odpre prostor, pokrajina »kjer je vse mogoče« oz. bolje, kjer »je mogoče tisto najlepše« ali pa enostavno »tisto«. Hawkinsonova teorija vzporednih vesolij me je presunila, mislim, da je vsak človek svoje vesolje, z jezikom pa ta vesolja prihajajo v stik, v bližino. Od te bližine postanem blažena. Povsem mogoče je, da je bližina pravzaprav samo iluzija; večkrat na dan se zalotim v čudenju, kako da je komunikacija sploh mogoča, kako da sploh pridemo do občutka, da se razumemo. Sobivanje je izredno subtilna, delikatna stvar. Tako kot jezik. Res je potrebno skrbeti za svoj jezik, paziti nanj, biti previden, natančen pri izbiri besed, izrazov. Neposredno deluje na našo realnost. Ima neverjetno moč.

»Če začnem pisati in če sem ženska, potem moram najprej raziskati svoj posebni položaj in proučiti, kaj bi to bilo: ženska. Med moškim, ki piše, in žensko, ki piše, ni simetrije, ni recipročnosti – in tudi ne enakosti. Moški je najprej človek, v mediju univerzalnega, ženska je najprej ženska, različna od moškega.« Tako pravi Simone de Beauvoir v svojem Drugem spolu. V vašem prvencu pa zasledimo naslednje verze: »Še zmeraj mislim, da je prostor poezije za ženske prepovedan, da sem po krivem tu.«

Z zapisom Simone de Beauvoir se popolnoma strinjam. Do 25. leta se tega nisem zavedala, potem me je obšlo naenkrat, med hojo (še se spomnim tistega koraka, na pločniku pred Konzorcijem). Kakšno me je zalotil problem »ženskosti«? Z dvema otrokoma, pred diplomo, z neuresničeno ambicijo pisanja, formirano v glavnem skozi slovensko poezijo – ki so jo pisali moški (slovenske pesniške bratovščine so diskriminatorne, celo nezavedno sovražne do žensk, čeprav bodo prav ti to zanikali; v slovenski moški ljubezenski in erotični poeziji se to izredno lepo vidi – z redkimi izjemami so slovenski pesniki žal po večini ginekofobi ali vsaj prepričani v moško večvrednost; da je nogomet modna tema in odraz intelekta slovenskih pesnikov ni naključje). Do takrat se nisem zavedala, da živim v mentalnem okolju, ki je ženskam in ženskemu nenaklonjeno, sovražno. Najmanj, kar se zgodi je, da »žensko« prezre, da je zanj neobstoječe oz. obstoječe na določenem, omejenem prostoru – v pesništvo pa ne spada, niti ne v intelektualno, filozofsko ali kakšno drugo elito. »Pesnik« je bil zame do tedaj nevtralen izraz, izraz »pesnica« pa neobstoječ. Nekaj je bilo narobe, a nisem vedela kaj. Brala sem intervjuje redkih pisateljic in pesnic, ki so ognjevito zanikale, da obstaja »ženska literatura«. Danes razumem, zakaj. Do tistega hipa sem vso krivdo svojega »neuspeha«, neprepoznanja itd. valila na svoja individualna ramena. V slovenskem pesniškem prostoru nisem poznala nikogar, ki bi podprl mojo »ženskost« (edina »pripoznana« avtorica tistega časa je bila Svetlana Makarovič, ki ni prav naklonjeno razpoložena do lastne »ženskosti« oz. »ženskega spola«).  Danes se mi zdi, da vem, kaj bi morala delati in kako pisati, da bi bila kot ženska in pesnica tolerirana, za svoje primerno obnašanje pa nagrajena, zato skušam početi/pisati prav nasprotno od tega, za kar čutim, da bi »morala«. Sem in hočem biti feministka, pa čeprav še dan današnji na Slovenskem ta beseda zveni kot psovka. Veliko izobraženih Slovencev poznam, a samo dva, ki se deklarirata za feminista. Ni to čudno? Tudi nekatere pesnice so zadržane; jaz pa mislim, da bi vsak sodobni intelektualec/ka moral biti feminist/ka. In da se da veliko zabavnega postoriti tudi v jeziku in skozi jezik za to, da postanemo in se ohranimo v odprtosti za drugega/ za drugačno. Diskriminacija na spolnem področju je samo lakmusov papir za vse mogoče drugovrstne diskriminacije – po narodnosti, izvoru, stanu itd. Feminizem je zame tesno povezan npr. z ekologijo, odnosom do tujcev, do invalidov, do vseh vrst nasilja nad drugim, vključno npr. s pedagoškim.

Simone de Beauvoir trdi tudi naslednje: »Asimetričnost obeh kategorij, moške in ženske, se kaže v enostranskem ustroju spolnih mitov. Ženska je meso, z vsemi sladkostmi in nevarnostmi: to, da je za ženske moški meso in spol, je resnica, ki ni bila nikoli oznanjena, ker ni nikogar, ki bi jo oznanil.« Zdi se, da ste vi to resnico drzno artikulirali, izhajali iz svoje ženskosti, ne da bi v prvi vrsti sledili moškemu konstruiranju ženske.

Ne vem, ali to drži. Veliko lepe ljubezenske poezije obstaja, ki so jo pisale ženske v preteklih stoletjih (naj omenim le svetopisemsko Visoko pesem ali italijanske in angleške renesančne pesnice; sicer pa pišejo ognjevito ljubezensko poezijo Arabke, Armenke, Indijke, Američanke). Oh, veliko lepega je in je bilo, samo poznamo ne tega, ker je imela ženska pri nas samo status muze, navdihovalke, ne pa ustvarjalke. A to se spreminja. Ženska in ženskost prihaja v fokus »medijske« pozornosti (počasi tudi intelektualne, kolikor v Sloveniji ta sploh obstaja); kar pa je, žal, bolj ali manj le posledica trga in želje po profitu; znano je, da je ženska  boljša potrošnica kot moški, zato je postala objekt »tržnega nagovora«: zanimanje za »žensko« je tako rezultat potrošništva, ne pa želje po razumevanju drugega oz. po odpravi diskriminacije. V tem smislu je prezentacija kakršne koli enovite, ene same in edino pravilne »ženskosti« napačna in škodljiva. »Ženska« ne obstaja, obstajajo pa ženske. Vnaprej programirano »ženskost« pa srečujemo v medijih in v reklamah vsak dan. Ne bi rada, da bi moje pesmi kar koli prispevale k temu. Ne bi se rada spuščala v debate, kaj je »žensko« in kaj je »moško«. Me ne zanima. Najpomembnejše, česar sem se naučila od feminizma, je prav to: ne obstaja en sam feminizem, kot ne obstaja ena sama »ženska« oz. »ženskost«. Ah, ta posamičnost! Ah, ta konkretnost! Ah, ta raznolikost in različnost! Vse je, obstaja in diha, živi in se oglaša v svoji enkratnosti in neponovljivosti, vse je: iz različnih niti se tke preproga, vsi smo potrebni, da smo celota.

Nekatere pesmi (npr. Jelen in Volk iz moje prve zbirke Ostrina miline), za katere bi lahko veljalo, da »drzno artikulirajo, da je za ženske moški meso in spol«, sem pisala nekemu moškemu z željo, da bi ga s tem osvojila (kar se je izkazalo za povsem napačno in neuspešno, tako da drugi del vaše podmene povsem drži, vsaj v tem konkretnem primeru). Torej sem te pesmi pisala iz želje ugajati moškemu in verjetno sem želela slediti temu, kar bi lahko imenovali »moško konstruiranje ženske«. Kaže pa, da mi ni uspelo. No, najpomembneje: ene ženske ni, niti jaz nisem samo ena ženska, v meni jih je mnoštvo, vsaka govori s svojim glasom in na svoj način, vsaka ljubi in razmišlja drugače, ena bolj čutno, druga bolj duhovno, ena strastno, druga telesno, tretja transcendentalno. Zame moški ni  predvsem in samo »meso in spol«, je pa tudi to in tudi to je lepo. Lepo med drugim lepim. Veliko o tej raznolikosti so me naučile prav moje prijateljice pesnice: Taja Kramberger,  Stanislava Chrobakova Repar, Iva Jevtić, Vida Mokrin Pauer, Maja Vidmar, Barbara Simoniti in druge. Pogovori z njimi mi veliko pomenijo.

--