Barbara Jurša










Josip Osti je besedni umetnik dolgega staža in širokega formata,

V intervjuju, ki sledi, je spregovoril o svoji literarni poti, katere pomemben del predstavlja njegovo preseljevanje v slovenščino. Komentiral je svojo zadnjo pesniško zbirko Vse ljubezni so nenavadne, ki je izšla lani pri založbi Litera in mu je decembra prinesla Jenkovo nagrado. Takrat je bil intervju tudi napisan. Glede na to, da je Osti v njem razgrnil svoj odnos do literarnih nagrad, je morda zanimivo vedeti, da sva intervju opravila, še preden je izvedel, da je Jenkov nagrajenec.
 

Verjetno vas to pogosto sprašujejo, pa vendarle: kako je pisati v slovenščini? Se pesnik nujno počuti najbolj svobodnega v materinem jeziku? Zakaj ste se na prvem mestu odločili ustvarjati v slovenščini – kar je velik poklon našemu jeziku?
Pisati v slovenščini je težko, kot v vsakem drugem jeziku. Zame še težje, kot za vsakega, ki začne pisati v drugem jeziku v zrelih letih.

Vsak pesnik se, kljub temu da je suženj jezika, zagotovo počuti bolj svobodnega v materinem jeziku. Zavedam se tega, da se s časom vse bolj oddaljujem od jezika, v katerem sem prej pisal, kot tudi tega, da se nikoli ne bom popolnoma približal slovenskemu jeziku kot materinemu, vendar ko sem že kot pesnik skočil v to reko slovenskega jezika, mi ne preostane drugega kot plavati do drugega, nevidnega in verjetno nedosegljivega brega. 

Ob drugem je zanimivo, da ko sem se odločil pisati v drugem jeziku, nisem, kot to naredi večina, začel pisati v angleščini ali jeziku kakšnega drugega  večštevilčnega naroda, temveč v jeziku, ki ga govori manj ljudi kot jezik mojih spominov, kot že petnajst let imenujem jezik, v katerem sem prej pisal. Kar pomeni, da v mojem primeru ni šlo za željo in poskus literarnega uveljavljanja v širšem svetovnem prostoru, temveč predvsem za ljubezen do slovenskega jezika in slovenske literature, ki jo berem, prevajam in o kateri pišem že skoraj trideset let.

Z branjem in prevajanjem, ki je, kot pravijo mnogi, sam pa temu le pritrdim, najgloblji način branja, sem se učil (in se še učim) slovenskega jezika. Čeprav se nimam za posebno pogumnega, je nedvomno moj poskus pisanja v slovenskem jeziku več kot pogumno dejanje. Pisati pesmi v jeziku naroda, ki svojo duhovno in kulturno identiteto, vsaj na simbolni ravni, utemeljuje na jeziku, in to pesniškem, ki z državnim praznikom časti svojega največjega pesnika in tako naprej, je velik izziv in rizik hkrati. Posebno, ker se pri meni to ni zgodilo zaradi tega, ker sem po očetu oziroma starem očetu, ki je iz severne Italije prišel v Bosno v času, ko je tam Avstro-Ogrska gradila železnico, slovenskega rodu, temveč preprosto iz ljubezni do slovenske literature. Zaradi katere sem večkrat prihajal v Slovenijo. Posebno takrat, ko je to ljubezen podvojila ljubezen do Barbare, žene, s katero živim skoraj dvajset let in zaradi katere sta me vojna v nekdanji Jugoslaviji in obleganje Sarajeva zalotila tukaj. Mogoče sta mi ti dve ljubezni ob duši rešili tudi glavo.

Vesel sem seveda vašega mnenja kot tudi mnenja vsakega bralca, ki mu je všeč moja v slovenščini napisana poezija, pa tudi proza in esejistika. Vendar je vsaka pohvala spodbuda in breme hkrati. 

Ste še vedno povezani s Sarajevom?                                                    
Seveda sem. Pravzaprav jaz sploh nisem odšel iz Sarajeva. V beležkah o avtorju v nekaterih mojih predvojnih knjigah je pisalo: »Živi v Sarajevu in Ljubljani od ljubezni in tistega, kar prevede in napiše.« Zaradi vojne, ki me je, kot rečeno, zalotila v Sloveniji, se namreč od aprila leta 1992 nisem mogel vračati v skoraj štiri leta oblegano Sarajevo. Medtem sem ga, kljub temu, da je bilo še vedno neprodušno zaprto in obstreljevano, s slovenskimi kolegi Borisom A. Novakom, Dragom Jančarjem in Nikom Grafenauerjem konec leta 1994 obiskal za nekaj dni. 

In čeprav je od takrat moje stalno bivališče v Sloveniji, bom verjetno dolgo, da ne bi, če bi dejal do konca življenja, zvenelo preveč patetično, ostal navezan na Sarajevo, kajti človek lahko izbere domovino, ne more pa izbrati rojstnega mesta. Tako kot  starša ne.

Čeprav me imajo mnogi tukaj za Bosanca, tako kot so me tam imeli in me še imajo za Slovenca, sem predvsem Sarajevčan. Sarajevo, v katerem se srečujeta in prežemata Zahod in Vzhod, me je nedvomno trajno zaznamovalo. Življenje med Bošnjaki, Hrvati, Srbi, Židi in pripadniki drugih narodov me je obogatilo z različnimi kulturnimi in literarnimi tradicijami. Bolj kot bi me na kateremkoli drugem koncu sveta. Ne na koncu me je tamkajšnja literatura, seveda ob literaturi drugih narodov, kajti od zgodnjih otroških let velik berem, lahko rečem, naredila takšnega, kakršen sem.

Moja mama je ves čas vojne in vse do smrti decembra lani živela v Sarajevu. V njem še živita moja teta in stric, kot tudi veliko mojih prijateljev in znancev.

Moji spomini, ne le iz otroštva in mladosti, v kateri sem se ob literaturi ukvarjal tudi s športom, temveč iz skoraj pol stoletja življenja so predvsem vezani za Sarajevo. Čeprav bi lagal, ko bi dejal, da čutim močno domotožje in dan in noč hrepenim po življenju tam, ne pozabljam nič od tistega, kar se mi je dogajalo v tem mestu, bodisi lepega ali slabega. Kot mnogi, ne le med pesniki in pisatelji, živim od spominov in se, kot sem povedal tudi v eni izmed pesmi, kjerkoli se sprehajam, sprehajam po sarajevskih ulicah. To je mogoče bolj razvidno iz moje proze kot iz poezije, ki jo že deset let, po Salomonovem pečatu (1995), pišem v slovenskem jeziku.

Ko se je, pred zadnjo vojno v BiH, preden je bila država razdeljena dobesedno z nožem, tamkajšnja skupna literatura ločila na tri nacionalne literature, kasneje tako imenovanih konstitutivnih narodov, Bošnjakov, Hrvatov in Srbov, zame, za pisatelja iz mešanega zakona (mati Hrvatica, oče Slovenec, oba pa rojena v Bosni) ni bilo več prostora v antologijah. In čeprav sem se takrat sam določil za četrto stran bosanskega trikotnika, so me letos na občnem zboru Društva pisateljev BiH, tako kot pred tem na občnem zboru Društva slovenskih pisateljev, izbrali v upravni odbor. V obeh primerih je le eden od predlaganih dobil več glasov. To lahko pomeni, da me imajo tam in tudi tukaj kolegi pisatelji (in pisateljice) radi. Lahko pa tudi, da se ne marajo med sabo in so raje glasovali zame kot drug za drugega.      

Se vam zdi, da se da učinkoviteje pesniti v dvojini, ko gre za ljubezensko liriko? Kako doživljate dvojino?
Pogosto tudi sam poudarjam posebnost in značilnost dvojine v slovenskem jeziku, posebno ko gre za ljubezensko poezijo. Čeprav slovenski pesnik nima druge izbire. In je tudi sam nimam več. Vendar v njeno prednost, ali kot pravite, učinkovitost še nisem do konca prepričan, kajti zdi se mi, da enako, če ne še bolj učinkovito pesnik piše ljubezensko liriko tudi v jeziku mojih spominov oziroma hrvaščini sarajevske provenience, kajti v njem dvoje (ob dva muškarca in dvije žene) pomeni le moškega in žensko, dva pa v slovenščini enako, hkrati pa tudi dva moška. Zakaj je tako, bi verjetno bolj prepričljivo od pesnikov odgovorili zgodovinarji slovenskega jezika.   

Kako blizu vam je slovenska literarna tradicija? V vaši zadnji pesniški zbirki Vse ljubezni so nenavadne omenjate recimo Kosovela in Cankarja…                        
V drugih knjigah omenjam še nekatere slovenske pesnike in pisatelje, toda o moji seznanjenosti s slovensko literarno tradicijo bolj pričajo moji prevodi, kajti čeprav sem predvsem prevajal sodobno slovensko poezijo, prozo in dramatiko, je med devedesetimi prevedenimi knjigami in petnajstimi prevedenimi igrami več del tudi starejših avtorjev, kot so, recimo, med prozaisti Voranc, Bartol, Kosmač, Kranjec, Zupan, … med pesniki Kosovel, Kocbek, Udovič, da ne naštevam naprej. Mogoče pa še bolj moji eseji in literarno kritiški teksti. Samo v Knjigi o knjigah je zbrano okrog 150 mojih ocen knjig slovenskih avtorjev. Za Radio Slovenija sem v obdobju med letoma 1991 in 2002 napisal okrog 3.600 strani esejev in ocen, večino o posamičnih knjigah ali opusih slovenskih avtorjev. Med drugim sem uredil in prevedel več antologij slovenske poezije in proze. Ne na koncu sem priredil za reprezentativno zbirko Kondor založbe Mladinska knjiga izbore pesmi Svetlane Makarovič in Cirila Zlobca. Če k temu in tistemu, česar nisem omenil, dodam veliko število prebranih knjig slovenskih avtorjev, ki jih nisem prevajal in o katerih nisem pisal, se, se mi zdi, upravičeno imam za človeka, ki dobro pozna tako novejšo kot tudi starejšo slovensko literaturo. In se ne morem strinjati z zaničevalnimi mnenji, kot je bilo tisto, katero je svoj čas povedal po televiziji takratni ljubljanski nadškof, sedanji kardinala France Rode, ki je dejal, da je Ivan Cankar slab pisatelj. Ob tem sem, upam, da ne samo jaz, upravičeno podvomil, da ga je bral. Vsaj ne brez vnaprejšnjih predsodkov. Ko bi prebral le Hišo Marije Pomočnice tako, kot naj bi se knjige brale, tega zagotovo ne bi mogel trditi. Kljub temu, da mu niso in, iz razumljivih razlogov, ne morejo biti sprejemljiva Cankarjeva socialna in politična prizadevanja.                    

Živite na Krasu, v Tomaju, povezanem tudi s Kosovelom. Kako Kras po vaše vstopa v vašo poezijo, na kakšen način jo zaznamuje?
Natančneje, živim tudi v Tomaju, kajti, žal, kljub željam, da bi živel v kraju, kjer je grob Srečka Kosovela, da bi skrbel za tomajski vrt in rože v njem, za mačke, ki jih imam rad, tako kot tudi ptice, ki jih z veseljem poslušam, večino časa še vedno preživim v Ljubljani. Kras in Tomaj sta tako navzoča v moji slovenski poeziji, ki je pogosto svojevrsten pogovor s Kosovelom in njegovo poezijo, in celo mogoče malo pesniško preveč mitizirana in mistificirana, da me tisti, ki me srečajo na ljubljanskih ulicah, čeprav redko, kajti v center Ljubljane grem, kot pogosto rečem, le na izlet oziroma ko se nekaj posebnega tam dogaja, najprej vprašajo, kako je na Krasu oziroma v Tomaju. Jaz pa čepim v šišenskem stanovanju in berem, prevajam, pišem…

Res pa je, da sem vse svoje pesmi v slovenščini napisal prav v Tomaju. Kar pomeni, da je zame življenje v kraškem ozračju poetsko spodbujajoče. Predvsem po zaslugi Srečka Kosovela in njegove poezije. Namreč, prvič sem bil z Barbaro na Krasu, ko sem prevajal Kosovelove pesmi v prozi. Takrat sem se, s časom seveda še bolj, prepričal, da vse, o čemer je pisal Kosovel, tam obstaja. Na verzu: »vse je pesem« sloni del njegove poetike. Seveda, če si takšen pesnik, kot je bil Kosovel. Toda čeprav mi niti na misel ne pride, da bi se z njim primerjal, in tudi z nobenim drugim pesnikom ne, mi je tovrstna poetika zelo blizu. Kar je, upam, razvidno tudi iz mojih pesmi, v katerih se čuti kraško ozračje, toplina kraškega sonca in njegova pozlata, bitje srca samotnega in, kljub pogostemu omenjanju smrti, radoživega človeka, kakršen je bil tudi Kosovel. Ki, tako kot on, bodisi stoji sredi dneva pod jasnim modrim kraškim nebom ali sredi noči pod nebom, polnim nešteto sijajnih zvezd, čuti neskončne razsežnosti kozmosa, ki jih ni mogoče z razumom dojeti, in hkrati svojo majhnost in tudi veličino ter pomembnost te majhnosti. Hkrati skušam, kot je to uspelo Kosovelu, ohraniti človeško dušo. Prav v tem vidim tisto, po čemer je danes avantgardni del njegove poezije, čeprav on je in hkrati ni avantgardist v ožjem pomenu te besede, pomembnejši od opusov marsikaterega pesnika, ki je v svojem času slovel za avantgardnega. Kajti tudi ta del Kosovelove poezije potrjuje tisto, kar je govoril Jung. Namreč, da sodobni človek išče (izgubljeno) dušo.                             

Kako sami doživljate kapitalistično naglico sodobnega sveta? Se morate zato, da lahko pišete, umakniti iz nje?
Mene sta prav zgodovina z novimi vojnami in sodobno življenje, ki ga Vi imenujete kapitalistična naglica, ki je hkrati strah za življenje in preživetje, ne le lastno, temveč tudi mnogih, ki jih imam rad, potisnili v naročje naravi. Zavetje sem našel v toplem kraškem objemu. 

Pisatelj, ko piše, je tudi sredi množice osamljen, kajti potrebuje osredotočenost ne le na dogodke okrog sebe, temveč še bolj na tisto, kar se dogaja v njem. Na podobe iz sanj in podobe svoje domišljije. Prostorski in časovni odmik je nujen, da bi se dogodki iz vsakdanjega življenja videli bolj jasno, tako s svetle kot tudi s temne strani oziroma v svoji večrazsežnosti in večpomenskosti. Zato se mi zdi, predvsem za pesnika v meni, pomemben spremenjen oziroma tomajski zorni kot.

Zadnje, kar sem napisal v Tomaju, je nekaj sto haikujev. Natančno 365. To ne preseneča, kajti tam zares živim haiku življenje in se resnično tikam z naravo. Po eni strani se mi je zdelo, čeprav nimam rad vnaprej določenih pesniških oblik, da bom s klasično obliko haikuja (5+7+5 zlogov) discipliniral kdaj pa kdaj premočen plaz jezika v nekaterih izmed svojih slovenskih pesmi (in sem, pri tem, če se malo pošalim, dobil vnetje sklepov na rokah od preštevanja zlogov), po drugi pa sem, kot so že nekateri ugotovili (Taufer, Dekleva, Vuga,…), našel svojemu življenju v Tomaju, ki se upira kapitalistični naglici in še marsičemu drugemu, zelo primerno pesniško obliko.

Bi znali utemeljiti, zakaj je poezija za človeka danes še vedno pomembna, če je?
Seveda, da je, kljub temu, da se mnogi tega danes ne zavedajo. Kajti človek se ne rodi. Rodi se živo bitje, ki šele kasneje postane človek, v najboljšem pomenu besede ali celo ne. K temu, da doseže svojo človeškost, mu že tisočletja mogoče največ pomaga prav poezija, ki mu omogoča spoznanje najboljših človeških lastnosti. Prebudi pri njem občutek za lepo in dobro. Naredi ga občutljivega za sočloveka in vsa živa bitja. In prav ta občutljivost je eno izmed najbolj učinkovitih cepiv proti množični norosti oziroma nepotešljivi lakoti po denarju – sveta gospodarju. V kakšnem svetu živimo, kaže tudi to, da, recimo, že zdavnaj inštitucija cerkve ni več duhovna, temveč kapitalska družba. 

Ste dobitnik precejšnjega števila priznanih literarnih nagrad. Katera vam osebno največ pomeni?
Moj odnos do nagrad je ambivalenten, kajti po eni strani so priznanje ustvarjalcu in njegovemu delu, po drugi pa le začasen obliž na rano pogosto celo neznosnega položaja ustvarjalca v družbi. Da delo ustvarjalcev ni primerno vrednoteno, potrdi vsaka primerjava ne le z astronomskimi zaslužki t.i. menedžerjev, od katerih so mnogi zaslužni celo za propad nekoč uspešnih podjetji, njihova mesečna plača pa presega honorar za več kot deset pesniških zbirk, temveč z zaslužki marsikoga drugega, vse do tistih na najnižji socialni stopnici.

Da bi pisatelj imel status samozaposlenega v kulturi oziroma ustvarjalca kulturnih dobrin s pravico plačanja najnižjih prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje iz državnega proračuna, mora biti vrhunski umetnik, hkrati pa zadnji revež. Komentar ni potreben.

Da bi pridobil ali podaljšal status ustvarjalca kulturnih dobrin ali prejel štipendijo Ministrstva za kulturo oziroma zadnja leta iz naslova knjižničnega nadomestila, mora pisatelj v tri ali dveletnem obdobju prejeti tudi kakšno pomembno nagrado. To spodbuja ne le željo po nagradah, temveč tekmovanje ali celo boj s kolegi v prizadevanju, da se na kakršen koli način, ne da bi se ob tem izbirala sredstva, pride do nagrade. V obsedenost z nagradami in takšen boj, ki sta pogosto s stališča morale in človekovega dostojanstva vprašljiva, so skoraj neizogibno porinjeni tudi tisti, ki jih prej nagrade sploh niso zanimale. Zdi se mi, da se s tem prebuja v ustvarjalcu nekaj najslabšega, kar naj bi mu, po naravi njegovega dela, če je to seveda resnična notranja potreba, ne pa nekaj drugega, predvsem zunanjega, moralo biti tuje. Zato vsako nagrado sprejmem z veseljem in grenkobo hkrati. Z veseljem, ker, priznam, nisem ravnodušen do tega, ali je tisto, kar sem naredil, komu všeč ali ne, z grenkobo, ker poznam temno ozadje marsikatere podelitve nagrad, kljub temu pa si ne morem privoščiti, da katerokoli od nagrad, ki mi jo podelijo, odklonim. Za to bi verjetno potreboval še večjo stopnjo mazohizma od tiste, ki jo imam. Potrjuje pa ga to, da, kljub vsemu, še naprej vztrajam in se ukvarjam s pisanjem in prevajanjem, ki sta moja izbira in zato tudi edina uteha.   

Osebno mi doslej največ pomeni vsekakor najpomembnejša – Vilenica. Mednarodna nagrada, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za najvišje literarne dosežke v do pred kratkim t.i. srednji Evropi. Čeprav zato, ker so to nagrado pred in za mano prejeli mnogi med najboljšimi sodobnimi evropskimi pesniki in pisatelji, toda tudi zato, ker mi je denar od te nagrade omogočil, da sem preživljal mamo v obleganem Sarajevu in nekaj let potem, ki so bila enako huda, kajti pokojnine tam tudi danes ne zadostujejo niti za golo preživetje.

Ob njej, seveda, tudi Veronikina nagrada. Tudi ta iz več, čeprav drugačnih razlogov. Ker je z njo za knjigo leta 1999 v Sloveniji razglašena moja prva knjiga pesmi, napisana v slovenskem jeziku, Kraški narcis, ki je, na nek način, tudi moj drugi prvenec. Redko kateremu pesniku se zgodi, da ima dva prvenca in da sta oba nagrajena (za svojo prva pesniško knjigo, Snokradica / Tat sanj, sem leta 1971 prejel nagrado za najboljši pesniški prvenec v BiH), kot tudi to, da dobi nagrado, ki se imenuje kot njegova mama. Moji mami je namreč bilo ime Veronika. Ta nagrada mi je pomembna tudi zato, ker so v najožjem izboru bile knjige pesmi takšnih pesnikov, kot so Dane Zajc, Tone Pavček in Niko Grafenauer. Takrat sem večkrat dejal in to lahko tudi tokrat ponovim, da je ob vsem tem  zame največja nagrada bila in je še vedno dejstvo, da mi je uspelo napisati knjigo pesmi v slovenskem jeziku. Knjige, ki sem jih napisal potem, potrjujejo, da to ni bilo le naključje.     

Glede na to, da niste samo pesnik, ampak tudi pisatelj, me zanima, če občutite razliko med pisanjem proze in poezije? Od kod prihaja pri vas potreba pisati prozo?
Na začetku, sredi šestdesetih let minulega stoletja, sem hkrati pisal in objavljal pesmi in kratke zgodbe. Celo v moji prvi pesniški knjigi se poezija in proza tako prepletata, da ju je težko ločiti. V njej je, kot tudi v nekaterih kasnejših, nekaj pesmi v prozi. Znano pa je, da literarni znanosti do danes ni uspelo prepričljivo ugotoviti, kaj naj bi v takšnih besedilih bila poezija in kaj proza oziroma določiti razpoznavne posebnosti tega literarnega (med)žanra. Nobeden izmed tistih, ki so pisali o moji prvi knjigi, ni, recimo, dejal, da je besedilo z naslovom Zgodba o hribu in tistem za hribom proza, kot tudi ne, da je poezija, ko sem to besedilo, po dolgih letih, uvrstil v eno izmed svojih knjig zgodb.

Razlika med pisanjem poezije in proze seveda obstaja. Moj prijatelj Abdulah Sidran je v času, ko sva začela s pisateljevanjem, dejal, da človek za prozo rabi sitzfleisch, zato sva takrat oba predvsem pisala pesmi, kajti za njihovo pisanje ne rabiš veliko časa.

Na vaše drugo vprašanje ne znam odgovoriti, kajti ne vem natančno niti od kod pri meni izhaja potreba pisati poezijo. Vem pa, da bom, ob poeziji, skušal napisati še kakšno prozno knjigo.

Je poezija pri vas plod hipnega navdiha? Kako dolgo pišete eno pesem?
Ena pesem je lahko plod hipnega navdiha, poezija pa ne, kajti če si res pesnik, poezija v tebi, bodisi da se tega zavedaš ali ne, nastaja štiriindvajset ur na dan vsa ustvarjalna leta.

Eni pesniki pišejo pesmi vsak dan, drugi le nekaj pesmi na leto. Eni in drugi so lahko dobri, kajti način pisanja ne določa vrednost poezije, temveč pesniški vrhovi, ki jih pesnik dosega s svojimi najboljšimi pesmi. Pri meni se je doslej najpogosteje dogajalo tako, da dlje časa ne napišem niti enega samega verza, potem v nekaj dneh napišem celo knjigo ali vsaj večino pesmi v njej. Kasneje kakšno dodam ali vržem ven in v posameznih pesmih nekaj malega spremenim ali pa tudi to ne. Zaradi tega večina mojih dosedanjih knjig niso zbirke različnih in v različnem času in prostoru pa tudi duševnem stanju napisanih pesmi, temveč knjige pesmi, ki so napisane v z enakimi emocijami temperiranemu jeziku in so prežete s prepoznavnim vzdušjem tistega, kar se dogaja v meni in z ozračjem tistega, kar se dogaja okrog mene v pesniško

pojmovanem času in prostoru. Ta pa sta drugačna od običajnega pojmovanja tako časa kot prostora, kajti gre za z alkemijo jezika sežemanje v skupno točko preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, tukaj in tam, tudi če je to zelo daleč, pa celo onstran. S pesnikovimi pogledi vnazaj in videnji vnaprej hkrati oziroma s svojo skrivnostno večpomenskostjo je poezija (ne rečem dobra, kar se razume, kajti poezija je ali ni) vedno aktualna. S tovrstno aktualnostjo svojega neizčrpnega pomena je nagovarjala človeka nekoč, ga nagovarja danes in ga bo, verjamem, nagovarjala tudi v bodoče.

Glede na to, da ste dejavni tudi kot literarni prevajalec – čutite, da prevajalsko delo bogati tudi vaše ustvarjanje?
Vsekakor. Vsako branje je zagotovo najboljša šola kreativnega pisanja. Prevajanje, ki je po mnenju mnogih  najgloblje branje (temu po devetdesetih prevedenih knjigah in petnajstih igrah slovenskih avtorjev lahko le pritrdim), celo več od tega. Višja šola ali celo fakulteta (česar sicer za pisatelje, za razliko, recimo, od slikarjev ali glasbenikov nikjer ni). Kot pisatelj sem ob vsakem branju, posebno dela, ki ga prevajam, vajenec njegovega avtorja. Sem, kot bralec, v svetu njegovega dela in, kot pisatelj, hkrati v njegovi umetniški delavnici. Opazujem ga in mu celo gledam pod prste. Skratka, večni učenec. Vem, da je najboljši učitelj tisti, ki ga učenec prekosi, toda to učenje ne razumem kot tekmovanje (tekmovalni duh sem, če sem ga sploh imel, izživel v času ukvarjanja z atletiko), kajti ko gre za literaturo, tekmujem le s samim seboj. Vesel sem torej vsake prebrane dobre knjige. In sem vesel, da je veliko dobrih knjig. Ob tem pa mi je žal, da marsikatere med njimi ne bom utegnil prebrati.  

Nekoč ste v eni izmed svojih pesmi zapisali, da ste postali pesnik zaradi ljubezni. Glede na naslov vaše zadnje knjige pesmi je ljubezen očitno še vedno vaš primaren navdih. Mislite, da bi vas lahko ljubezen kdaj pripravila tudi do pesniškega molka?
Zame, odkar vem zase, tako v vsakdanjem življenju kot tudi v literaturi največ pomeni ljubezen. Ljubezen osmišlja življenje, ne pa sovraštvo, a ne?  Brez ljubezni bi življenje zagotovo bilo še bolj nesmiselno, resnično absurdno in neznosno. Ne na koncu skoraj vsi ljudje, in ne le ljudje, smo plodovi vsaj trenutne ljubezni. Ljubezen prispeva k temu, da življenje premaguje celo smrt. Brez ljubezni bi (in bomo) zagotovo izumrli kot dinozavri.

V eni od pesmi pravim, da me je ljubezen naredila pesnika. In ne le pesnika, čeprav predvsem pesnika. Zaradi tega, ker se zavedam pomena in pomembnosti ljubezni, namenoma pogosto in za sodobni okus mogoče prepogosto, omenjam besedo ljubezen, ki se je danes marsikdo, tudi v poeziji, sramuje. Prepričan sem, da bi morali besedo ljubezen in vse njene pomene, teh pa je veliko, rehabilitirati, posebno danes, ko celo tisti, ki bi morali uresničevati Božjo zapoved: ljubi svojega bližnjega, prav svoje bližnje pogosto sovražijo.

Naslov knjige, ki jo imate v mislih, je Vse ljubezni so nenavadne, kar ne kaže le, da ima ljubezen nešteto obrazov, temveč da je lahko vsaka izmed njih vedno znova tudi pesniški navdih. Ljubezen, s tem tudi ljubezenska poezija, ne pozna nikakršnih meja in se ne umika pred neizogibnim staranjem, kajti stara se človekovo telo, ne pa njegovo srce in njegova duša.

Ko gre za dilemo, pred katero se prej ali slej znajde marsikateri pesnik: govoriti ali molčati, je, vsaj zame, značilna poslednja pesem, ki sem jo, leta 1994, napisal v jeziku svojih spominov. S to pesmijo, z naslovom Sem ostal brez jezika, se konča Salamonov pečat, glasi pa se, v prevodu Jureta Potokarja:

»Sem ostal brez jezika, brez tistega,

kar mi je edino ostalo? Vse je in ni

v imenu, pravim v brezimnem jeziku, s katerim

imenujem sebe in vse okoli sebe. Ali moj 

jezik, razcepljen z ostrino noža, šviga

kakor kačji? Ali ne šepetajo nežne besede

tudi v mrtvi vozel spletene kače? In njihovi otroci,

plodovi strupene ljubezni, ki svoja lepa

gola telesa ves dan izpostavljajo soncu? Se učiti znova

govoriti ali za vselej utihniti in te, brezimeno,

duša, samo dolgo, dolgo gledati in božati.«

Ta pesem je večstransko ljubezenska. Ob drugem poudarja tudi ljubezen do jezika, v katerem sem do takrat pesnil. Hkrati pa, ne da bi se takrat tega zavedal, napoveduje, da bom, če ne bom umolknil, začel pesniti v drugem jeziku. V slovenskem. Ljubezen do katerega, ob vseh mojih drugih ljubeznih, potrjujejo vse pesmi, ki sem jih od takrat do danes napisal.

Zdi se, da bi lahko za vas rekli, da ste pesnik življenja, smrti in ljubezni. Bi se strinjali s tem? Ali velja to za vsakega dobrega pesnika?  
Strinjam se z vami, kajti izbor iz svojega pesniškega opusa bi tudi sam najraje naslovil Pesmi o ljubezni in smrti. In to velja za vsakega pesnika, kajti globoko verjamem, da sta prav ljubezen in smrt osrednji, če ne celo edini temi umetnosti nasploh od njenih začetkov do danes. 

Kaj po vaše povezuje poezijo in ljubezen? Je pesništvo najlepši izraz ljubezni? Je vsaka pesem v nekem smislu ljubezenska?
Že sva nekaj povedala o poeziji in ljubezni. Če nadaljujem tam, kje sva se ustavila, lahko le dodam, malo v šali, več pa zares, da poezijo in ljubezen povezuje tisti, ki pesni. Bodisi pesnik ali pesnica. Kot tudi bralec. Seveda.

Več je izrazov ljubezni. Za pesnika nedvomno najlepši, čeprav je veliko tudi drugih in drugačnih. Sam pa ne razmišljam v kategorijah najlepši ali najboljši, posebno ne, ko gre, recimo, za pisatelje. Težko je med dobrimi reči, kdo je najboljši. In ni potrebe po tem. To je, seveda, stvar okusa vsakega posameznika. Okusi pa so različni in, kot pravijo, o njih ni razpravljati.

Vsaka pesem je, tudi tista, ki na prvi pogled sploh ne govori o ljubezni, ljubezenska. Ni namreč pesmi, ki je nastala brez ljubezni do jezika. Torej je vsaka pesem a priori ljubezenska.             

Bolečina se v tej pesniški zbirki zliva z estetskim zrenjem. Je lahko nekaj tako lepo, da že boli? Ali ljubezen nujno boli? Je to bolečina intenzivnosti doživljanja?
Prav ljubezen, tako v življenju kot tudi v poeziji, zelo dobro pozna lepo bolečino. Ta navidezni paradoks nas, prepričan sem, bolj približa resnici življenja kot idilično prikazovanje le ene strani lepega ali sentimentalno spregledanje bolečine. Kajti ljubezen se ne more izogniti bolečini. Zaljubljenca boli vsaka ločenost in hrepenita drug po drugem, tudi ko sta skupaj, kajti, kar koli naredita, sta vedno dva. Popolne združitve ni in je vsak neozdravljivo sam. Ali to ni razlog za bolečino? Čeprav je ta bolečina lepa. Da ne omenjam tiste, ki, predvsem v ljubezni, naredi človeka boljšega, hkrati lepšega, kot je. Kajti dobro je hkrati lepo, lepo pa dobro. O tem nas, kljub drugačnim mnenjem, posebno tistim, ki zagovarjajo poezijo brez kakršnekoli vsebine oziroma pomena, prepriča poezija skozi celo zgodovino človeštva. V njenem vsaj zame najpomembnejšem toku gresta estetika in etika z roko v roki. Nenazadnje je bila zame literatura tudi najboljši učbenik etike.

Na naslovnici se je znašla čudovita slika Marca Chagalla, ki prikazuje dva zaljubljenca. Kdaj vas je očarala? Ste sicer ljubitelj Chagallovega dela?
Vesel sem, da je tokrat urednik zbirke Piramida pri založbi Litera, Andrej Brvar, sprejel moj predlog in na platnicah, namesto standardizirane in unificirane rešitve, ki mi ni bila preveč všeč, natisnil reprodukcijo Chagallove slike Rojstni dan, iz leta 1915, čeprav knjiga ni izšla, kot sva se bila z direktorjem založbe, Orlandom Uršičem, zmenila, za moj rojstni dan oziroma za Jožefovo, temveč malce kasneje. Chagall je tudi sicer eden izmed mojih najljubših slikarjev. Zaradi močnih barv in mogoče prav zaradi tega, ker je literaren, figurativen in fabulativen, kar so mu nekateri zamerili, posebno v času obsedenosti z abstratnim slikarstvom. Mene pa ves čas zgodba na njegovih slikah, ki realno naredi magično, in magično, sanjsko in domišljijsko realno, vleče vase, v svoj čudovit svet, prepoln topline in ljubezni, ki, kot potrjujejo mnoge njegove slike, tudi omenjena, ne priznavajo fizičnih zakonov vsakdanjega življenja. Kot jih ne priznava nobena močna ljubezen.    

V zadnji zbirki so naslovi nekaterih pesmi nenavadno dolgi. Bi lahko rekli, da je včasih naslov že samostojna pesem - ki pomembno vpliva na razumevanje pesmi, ki ji služi kot naslov?
V več svojih knjigah pesmi, ne le v tej, sem se na različne načine ukvarjal oziroma igral z naslovi, čeprav je v poeziji vsaka igra z jezikom resna zadeva.

V Tetoviranemu violinistu iz leta 1976 so, recimo, vse pesmi imele po dva naslova, med katerimi je bil ali, ki naj bi bralcu priklicalo v zavest znano Kierkegaardovo ali-ali, ob tem sem z dvema naslovoma napotil bralca v dve različne smeri in podvojil pomen pesmi, hkrati pa problematiziral vlogo takšnega ali drugačnega naslova oziroma spodbudil na premišljanje njegove funkcije nasploh.

V tej knjigi so naslovi ne le dolgi, ampak drugače pisani in grafično urejeni teksti, z interpunkcijo, za razliko od pesmi pod njimi, ki so brez interpunkcije in gre pravzaprav za dvotirne pesniške tekste, ki, vsaj deloma, ker so nekateri med temi naslovi, če ne celo vsi, pesmi oziroma pesniški teksti zase, ukinjajo razliko med naslovom in pesmijo, ali natančneje povedano, se dopolnjujejo drugače kot, recimo, pesem in njen naslov, ko je ta ena sama beseda.

Pesem brez naslova je naslov pesmi v moji knjigi Rosa mystica (2005), kar naj bi bilo contradictio in adiecto. Ni pa nujno, kajti, kot v tej pesmi pravim:

»Pesem brez naslova nima in hkrati ima

naslov. Celo več naslovov. Tudi ko je

naslovljena kot ta: Pesem brez naslova. 

V njej se, tako kot v tvojem očesu,

ko ga od radosti ali žalosti orosi solza,

blišč zvezde pomnoži v blišč nešteto zvezd.«      

BIOGRAFIJA

Josip Osti se je rodil 19. marca 1945 v Sarajevu. Na tamkajšnji Filozofski fakulteti je diplomiral iz zgodovine jugoslovanskih književnosti in srbohrvaškega jezika, študiral pa je tudi filozofijo in sociologijo.
Bil je urednik kulture študentskega časopisa Naši dani, ki so ga oblasti, zaradi dveh besedil in njegove pesmi, prepovedale, delal je kot urednik za sarajevsko založbo Veselin Masleša, bil je tajnik društva sarajevskih pisateljev in tajnik Društva pisateljev Bosne in Hercegovine, predsednik Društva književnih prevajalcev Bosne in Hercegovine, organiziral je Sarajevske dneve poezije, bil je urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina in delal tudi kot lektor pri založbi Svjetlost. Bil je tudi urednik več antologij bosansko-hercegovske in slovenske literature, zelo dejaven pa je tudi kot prevajalec slovenske literature (doslej je prevedel več kot osemdeset knjig in petnajst iger slovenskih avtorjev).
Kot mladenič se je ukvarjal z atletiko, in sicer s tekom, pri čemer je dosegal zavidljive rezultate – bil je tudi član jugoslovanske atletske reprezentance in mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov.
V Sloveniji živi zadnjih sedemnajst let, obenem v Ljubljani in v Tomaju na Krasu, preživlja pa se kot svobodni umetnik, literarni kritik za Radio Slovenija ter prevajalec. Njegov opus, ki sestoji tako iz del, napisanih v bosanščini hrvaške provenience, kot iz del, napisanih v slovenščini, obsega devetnajst pesniških zbirk, pet proznih del in trinajst knjig esejev, literarnih kritik ter publicističnih besedil. Doslej je izšlo okrog trideset prevodov njegovih del v slovenščino, angleščino, nemščino, madžarščino, grščino, poljščino, turščino, italijanščino, češčino, bolgarščino in makedonščino.

NAGRADE:

(1971) nagrada Trebinjskih večerov poezije za najboljši pesniški prvenec v BiH

(1981) nagrada Združenja literarnih prevajalcev BiH

(1985) nagrada Združenja literarnih prevajalcev BiH

(1985) Župančičeva listina

(1987) Potokarjeva listina (nagrada Zveze literarnih prevajalcev Jugoslavije)

(1991) Zlatno kolo (nagrada Kulturno-prosvetne skupnosti BiH)

(1993) Zlata ptica

(1994) mednarodna literarna nagrada Vilenica

(1997) plaketa mesta Ljubljana

(1999) Veronikina nagrada

(2000) Župančičeva nagrada

(2005) mednarodno priznanje za poezijo »Scritture di Frontiera«

(2006) Jenkova nagrada

BIBLIOGRAFIJA

Pesniške zbirke

(1971) Tat sanj

(1974) Salto mortale

(1976) Tetovirani violinist

(1978) Strela z jasnega

(1984/85) Umirajo tudi kače, ki so nas pikale

(1989) Kačji pastir

(1990) Barbara in barbar

(1991) Plamen, žar, pepel in narobe

(1993) Ljubezensko dvorišče (knjiga pesmi za otroke)

(1993) Sarajevska knjiga mrtvih (dvojezična)

(1994) Domišljija na trapezu (knjiga pesmi za otroke)

(1995) Salomonov pečat (dvojezična; podnaslov: Dnevnik nespečnosti)

(1999) Kraški narcis

(2002) Veronikin prt (podnaslov: Med belimi in črnimi lilijami)

(2002) Rana v srcu – slavec v rani

(2003) Večnost trenutka (izbor in nove pesmi)

(2005) Rosa mystica

(2006) Vse ljubezni so nenavadne

Proza

(1996) Prvi pa moški

(1996/97) Odraščal sem z živalmi

(1998) Izginula ledena čarovnija

(2004) Učitelj ljubezni

Knjige esejev

(1986) Let okoli svetilke

(1991) Pogovori z Izetom Sarajli?em

(1993) Judi v Sarajevu in Bosni

(1993/94) Sarajevo – nekoč in danes

(1994) Življenje in zgodba

(1995) Meč in pero

(1996) Knjiga o knjigah

(1996) Podzemna katedrala

(1996) Non omnis moriar (dopisovanja z Biljano Jovanovi?)

(1996) Radovan Karadži? – pisatelj in/ali zločinec

(1996) Obrazi, liki, pokrajine…

(1996) Po sledi Ariadnine niti

(1999) Zvezda v naročju mladega meseca