Na kakšen način je po vaše in za vas Jesensko listje drugačno od vaših dosedanjih pesniških zbirk?
Skratka štartamo iz predpostavke, da je ta knjiga drugačna od ostalih. Kot prvo so v njej pesmi, ki jih v drugih knjigah ni. Ampak mislim, da je to tudi edina resnična razlika. Rad bi imel seveda še eno razliko in sicer pesmi iz te knjige, naj bi bile boljše kot pesmi v prejšnjih knjigah. Ali je ta razlika prisotna ali ne? Hmm, in še enkrat hmmm, tokrat s tremi m-ji. Nekatere pesmi so dobre, to vem in v to sem prepričan. Nekatere malo manj. Mogoče so vse skupaj generalno gledano boljše kot so bile prej, ampak tu je seveda časovna distanca, ki je majhna, in ki še ne omogoča čisto jasnega pogleda.
Lahko pa poskusim odgovoriti tudi na splošno. Mislim, da med temi pesmimi in drugimi mojimi pesmimi ni nekih posebnih razlik. Govorim seveda o uspelih pesmih, ne o slabih, ki sem jih napisal precej. No, mogoče so tudi slabše pesmi iz Jesenskega listja malo manj nerodne, kot so bile slabše pesmi iz prejšnjih knjig. Kaj vem. Mogoče je to zgolj pobožna želja. Pri poeziji naj bi bilo tako kot pri slikarstvu, prebereš pesem in rečeš tole je pa Zupan, ali pa kaj vem kdo. Veš. V hipu veš, kot v hipu prepoznaš sliko ne steni, čeprav še nisi videl podpisa v kotu. Zakaj veš? Ker imajo pesmi nek specifičen ton, neko barvo, neko hitrost, neko senzibilnost, ki je značilna za pisanje določenega pesnika. Tako dobre kot tudi slabe pesmi.

Je vaše otroštvo še vedno pomembno kot navdih za pisanje, ali je rojstvo sina zdaj zasenčilo vse ostalo? Je ta dogodek postavil tudi vaše ukvarjanje s poezijo v drugačno luč?
Tole bo precej rilkejevski odgovor, tista sugestija in razkritje finte, ki ju Rilke da v delu Pisma mlademu pesniku. Očitno postajam didaktičen?! R.M. pravi gospodu temu in temu: tudi, če vas zaprejo in imate za družbo le še štiri stene, vam še vedno ostane otroštvo. (Prej se je govorilo o pozornosti do okolice in primernemu materialu za pesmi.) Otroštvo je osnovni bazen iz katerega zajemam, no, ena od cevi je speljana v ta bazen, tu so seveda še drugi bazeni, ki pa jih zdaj ne bom imenoval. Razlogi za to pa so precej preprosti. Tu ni nikakršnih mistifikacij. Kot otroci smo mislili, da smo nesmrtni. Čas, ki nam je bil na razpolago, je bil skoraj neomejen, da ne rečem neskončen in statičen. Tu bi lahko zdaj seveda razpravljali o koncepcijah časa in človeškega minevanja, ampak verjetno se ve, o čem govorim. Jaz bi se rad z jezikom, skozi pisanje(poezija + eseji) vrnil v to stanje. Se ga spomnil, ga fizično občutil in mu dal obliko in si ga s tem vrnil, ga priklical iz pozabe. Priklical iz pozabe najprej zase. To pisanje je čedalje bolj neka moja privatna igra in privaten boj z minevanjem in smrtnostjo. (Tu govorim o eni vrsti poezije, ki jo pišem, ne o tisti groteskni, ironični, satirični.) Najprej moj boj, a potem se, verjetno zaradi določenega načina uporabe jezika, to je primarno, in šele potem zaradi vsebine, v njem najdejo in prepoznajo tudi drugi. Rojstvo otroka seveda zasenči vse. Tu ni dvoma. In karkoli direktno spregovorimo na to temo, nas takoj približa gospostvu patetike, ki jo tako zelo in tako iskreno ne maramo, da ne rečem sovražimo. Ampak rojstvo mojega otroka in moje otroštvo nista v nasprotju. Zato se ne izključujeta. Oba sta iz iste snovi. Čudež in vračanje čudeža. Ne vem, če je ta dogodek postavil moje ukvarjanje s poezijo v drugačno luč. Zagotovo je bil inspirativen. Vendar pa poezije zdaj ne dojemam in ne vidim nič drugače, kot sem jo videl prej. Vidim pa precej drugače človeško življenje in stanje duha določenega človeka, ki je zdaj, ko nikoli več ne bo mogel reči, da je sam, popolnoma drugačno, pravzaprav nepredstavljivo za tiste, ki te izkušnje nimajo. 

Kaj je pomembnejše v končni fazi: pisanje ali življenje?, glede na to, da smo takšno spraševanje in tehtanje lahko spremljali v vaši poeziji?
Tisto, o čemer govoriš, so bile mladostniške projekcije, kjer pa sem resnično imel občutek, da nimam nobene trdne podlage, na kateri bi lahko stal, ali pa nobenega plovnega lesa, ki bi se ga lahko prijel, da me ne bi odneslo, mogoče potopilo, razen poezije. Mogoče je temu botroval tudi vpliv lokalne scene, ki sem jo takrat spoznaval v živo. Verjetno gre za kombinacijo obojega, a vsekakor ima moje takratno počutje večji delež od vpliva živih osebkov imenovanih slovenski pesniki. Od tod nekateri fatalistični verzi, ki so očitno ostali precej v spominu in se zdaj redno pojavljajo v domačih antologijah. Ampak ti verzi so bili zame takrat popolnoma resnični, kot bi prijemal kamne. Čudno je bilo tisto življenje: sladko, evforično in seveda, na dolgi rok, do konca destruktivno. Ampak to je k sreči minilo. Pojavil se je angel varuh, ne vem, kako naj si to drugače pojasnim, ali pa nekakšen notranji mehanizem v meni, ki je začel dajati opozorilne znake in jaz sem tem znakom prisluhnil in jih bral in se jih držal. Ostalo je trajanje, a izgubila se je tista nevarna in hkrati vabljiva sladkost. To je seveda dobro. Pisanje je sekundarno, tukaj ni nobenih posebnih debat.  

In kaj trenutno izgublja: vi ali poezija, ali pa je morda prišlo do harmoničnega uravnovešenja?
Ne izgublja nihče. Kolikor razumem, smo pri nekakšnem problemu »rane sveta«. Skratka poezija je nemogoča v stanju harmonije. Mora biti rana, ki je hkrati živa rana in živ sok, če parafraziram Šalamuna. Poezijo je mogoče pisati iz različnih stanj duha, različnih čustvenih stanj. Pri nas vlada prepričanje, da moraš furati safer, če hočeš pisati. Bog mili, kdo pa hoče furati safer, razen skrajnih mazohistov. Sploh pa kdo hoče furati safer in še naprej furati safer. Temeljni kamen za predstavo u  furanju safra je bil včasih Prešeren. Soneti nesreče, ki so sicer izjemni, a popolnoma nekompatibilni s pametjo, predvsem pa senzibilnostjo mladostnikov, ki so jim to poezijo v šolah tako radi vlivali v možgane. Kaj in kdo je danes temeljni kamen, da se ta predstava ponavlja, ne vem, mogoče še vedno France. Problem je seveda tudi v tem, da se pri vsem skupaj izhaja iz predpostavke, da je material iz katerega nastane pesem neposredno povezan z nekimi avtobiografskimi dejstvi. Lahko je, lahko ni. V končni konsekvenci je čustvo v umetnosti(poezij) vedno neosebno. Človek je lahko v popolnem ravnovesju, no, mogoče je potem to nekakšno nirvanistično stanje, ki ne potrebuje nobene akcije in pisanja in se takšna vprašanja sploh ne pojavljajo, ampak če ni tako ortodoksno nirvanističen, bo vseeno našel okrog sebe kopico stvari, ki mu bodo pomagale napisati pesem, ki bo odpirala nekakšno rano sveta, čeprav je človek sam s sabo v harmoniji. Lahko pa človek piše tudi harmonične pesmi, a te bodo verjetno takoj manj vredne, ker se od poezije pričakuje, da bo odprla rano. Vedno je bilo isto. Človeška neumnost in zlo se nikoli nista spreminjala. Snovi je bilo vedno dovolj in snov je bila vedno ena in ista. Spreminjala se je le tehnika. Ne vprašanje - kaj, ampak vprašanje – kako.

Se splača pisati? Ali je odgovor na to pač to, da še vedno pišete?
Če hočeš imeti kakšen velik feedback, se ne splača. Če hočeš s tem kaj zaslužiti, se ne splača. Če se hočeš pojavljati po medijih in v rumenem tisku, se ne splača. Če hočeš s tem kaj zaslužiti, se splača pisati prozo. Dobro prozo. Ampak temu poglavju se Slovenci šele bližamo. Želel bi si sicer, da ne bi bilo tako, a na žalost je. Ta proza mora biti potem prevedena v tuje jezike. Poezija se s tega vidika ne splača. Imamo pa Slovenci dobro poezijo, boljšo od proze, govorim seveda primerjalno glede na svetovno literaturo. Ampak poezija se tako ali tako ne piše zaradi denarja, verjetno pa tudi zaradi feedbacka ne, pa tudi zaradi pojavljanja v medijih ne. Piše se jo zaradi razlogov o katerih sem že govoril in ti razlogi niso merljivi z merami, ali se splača ali se ne splača, ti razlogi so nekakšen zrak, ki ga dihamo in se ne sprašujemo ali se splača ali se ne splača, ker se sploh ne zavedamo, da dihamo. Nekaj takšnega verjetno pomeni pisanje. Ampak, ker je zgodovina poezije podobna zgodovini rokenrola, njuna najbolj izstopajoča značilnost pa je pretiravanje, je mogoče tudi s poezijo tako kot je z glasbo: na neki točki je treba stopiti z odra in početi kaj v tišini, recimo se spominjati, da ne postaneš grotesken metuzalem kot so Stonesi. Seveda pa je tole moje govorjenje zdaj malo na pamet. Brez izkušnje. Zgolj ugibanja.   

Kako pomembne so druge umetnosti, recimo glasbena in likovna, za konkretno nastajanje vaše poezije? Pišete pesmi v tišini ali v škrlatni megli zvokov?
Pomembne. Včasih bolj kot književnost. Včasih razmišljam, da bi bil raje kaj drugega, ne književnik. Recimo pek. Fino pri pekih je, da delajo v dišečem zraku, zoprno pri pekih pa je, da delajo ponoči. Jaz pa rad spim in to točno in predvsem ponoči. Problem sem nakazal, mogoče načel v zadnji pesmi iz zbirke Lokomotive. Ne o tem, da bi bil rad pek, ampak o tem, da je pisanje skrajno dolgočasno, ker roke pri njem uporabljamo samo za tipkanje. Z glasbo sem odraščal in glasba je še vedno tista, ki me najbolj pogosto pripravi do tega, da dobim kurjo kožo in začnem na javnih mestih jokati. Včasih se to zgodi tudi s slikami, čeprav se na javnih mestih raje smejim, kot pa da bi jokal, ker sem sramežljiv in s sabo ne nosim robca. Moja pobožna želja je: da bi ljudje brali mojo poezijo tako kot gledajo abstraktno sliko, ali pa poslušajo instrumentalno glasbo, tole sem mogoče ukradel od Ashberyja, mogoče pa tudi ne.
In moja pobožna želja je, da bi pisal takšno poezijo, ki bi bila podobna abstraktnim slikam in glasbi. Skratka, bralci naj ne bi bili pozorni na vsebino, ampak na tehniko. Vsebina je seveda zaželena, a osnovna je tehnika. Ampak z vsebino so vedno križi in težave, ker je interpretacij toliko, kolikor je bralcev. Za pisanje pesmi mi ni treba iti v samostan ali v literarno kolonijo ali na Aljasko ali v molitvene prostore Dalaj Lame ali v trening sobice vrtečih se dervišev. Lahko se na televiziji vrti kakšna krasna južno ameriška »žajfnica«, pa jaz še vedno dobivam dovolj velike porcije metafizičnih signalov in tudi trivialnih signalov, da lahko kaj napišem. Ne, ni nujno, da pišem v tišini, ni nujno, da zraven poslušam glasbo, čeprav sem poslušal Ornetta Colemana, ko sem pisal prvi del Jesenskega listja in Mortona Feldmana, ko sem pisal drugi del. Drugače je z eseji. Tam je potreben mir (glasba zgolj za kuliso), predvsem pa je potreben zicleder, ker je to tek na dolge proge. Tu bi lahko zapisal, da bi bilo za to potrebno iti v kolonijo ali v kakšen miren dvorec. Problem bi nastal, ko bi hotel kaj pogledati v kakšno knjigo, ki pa je ne bi bilo tam. Knjige, v katere gledam, ko pišem eseje, morajo biti vedno pri roki in po večini tudi so, ker jih imam doma. No, zdaj imamo doma tudi internet, ki je atomska bomba, ampak nima tiste dišeče fizičnosti, kot jo imajo knjige. 

V Jesenskem listju se ponekod kopičijo imena raznih ustvarjalcev. Se vam je že kdo pritožil, da mu vse te reference otežujejo branje?
Pritožb za zdaj še ni bilo. Ni bil pa tudi objavljen poštni predal, kamor bi se lahko stekala vsa pošta z morebitnimi pritožbami. Bom razmislil, če bi se ga splačalo odpreti in koliko bi to prišlo stati. Referencialni modus. Pesem mora priti do bralca tudi brez poznavanja referencialnega modusa. Seveda je lažje, če bralec ta modus pozna in potem nekako bere in rešuje križanko in sestavlja kakšen puzzle. Vse to seveda počne simultano. Problem referenc je, da pesem preveč ustavijo v enem času, da zaradi imen, ki se jih ne pozna in se jih čez leta sploh ne bo poznalo, izgubijo izvenčasovno dimenzijo. Podoben problem pa nastane tudi na nivoju prostora, geografije, ki ju lahko imenujemo tudi kultura. Ni dobro, če so reference preveč lokalne. Takšne pesmi funkcionirajo potem znotraj lokalnih skupnosti. So lahko hiti v neki specifični kulturi, ne morejo pa uspevati izven nje. Skratka nimajo univerzalne dimenzije. Ostajajo pri lokalnosti lokalnega, ne pridejo do univerzalnosti lokalnega. Sklep: jezikovna masa je tista, ki odloča, pa naj bo ta prepredena z referencami, ali pa je popolnoma brez njih.

Kakšne občutke gojite do modernizma na Slovenskem, sploh glede na uvodno pesem v zbirko, Milo, kjer naštevate Strniševe zbirke? In glede na pesem, posvečeno Niku Grafenauerju, kjer omenjate Pirjevca in Hribarja?
Najprej zahvala za pozorno branje. Prva si, ki je opazila, da naštevam Strniševe zbirke, vmes je tudi ena zbirka Daneta Zajca. No, najprej rešimo ta problem. Strniša in Zajc sta velika pesnika. Filingi, ki jih proizvaja njuna poezija pa so pisani na kožo Slovencem. No, mogoče bo tole zvenelo kot poenostavitev. Slovenci smo precej doma v grozi, kozmologiji, avtodestrikciji, alienaciji, skratka v občutkih, ki so jih polna dela temnega modernizma. V teh občutkih smo doma bolj ali manj ves čas, ne samo, ko se odpiramo za umetnost. (No, zadnjič sem opazil, ko sem poslušal neko branje, kjer se je bral Strniša, da je bil na momente tudi ironičen, mogoče nekakšen prikrit humorist, ampak tisto ni bil pravi humor, bolj posmehovanje človeški neumnosti.) Hočem povedati, da so se modernisti (govorim o temnih modernistih, ne o modernistih nasploh)  usedli na sredo slovenske zavesti in na sredo slovenske predstave, kaj je v umetnosti najvišje. Usedli pa so se tudi zato, ker so najbolj specifično slovenski. Bolj lokalno lokalni, kot univerzalno lokalni. Govorim o dvajsetem stoletju, o obdobju po drugi svetovni vojni, ki nam je izkustveno najbliže. Sedijo tam na udobnih stolih, fino so se raskamotili, kadijo Filter 57 in pijejo cvička, pa konjak za čez cvička. Konjak je verjetno vrste Zvečevo, popularna Zvečka.  Poznavalci jih častijo. Se jih dotikajo kot temeljnega kamna, kot da bi šlo za kakšen druidski ritual, pa naj se v njihovem delu zrcali onotološka diferenca, ali pa kakšna duhovno zgodovinska dimenzija, seveda pa imajo tudi sami sebe za najvišjo kasto, že to, da so temni modernisti, jim daje nekakšno prednost v štartu, ne glede, kako so njihove  pesmi napisane.
Če bi skrčili Strnišo na eno podobo, bi lahko rekli, da njegova poezija zrcali izgubljenost in odtujenost, če bi to storili pri Zajcu, bi lahko rekli, da nas neprestano opozarja na grozo »bivanja« in na to, da smo smrtni. Vsega tega se jasno zavedam in vse to me muči in me muči čedalje bolj in od vsega tega postajam dobesedno obseden, a to še ne pomeni, da je treba zdaj poezijo po vsej sili napolniti s takšnimi vsebinami. Mogoče jo je treba ravno zato napolniti z drugačnimi vsebinami, s tem, da živimo za neke vzvišene trenutke, ki nas vsaj za hip uspejo prepričati, da nismo končni in, da se včasih dobro počutimo v naših življenjih. Ali pa, da je treba tudi, če pišemo o podobnih stvareh kot temni modernisti, uporabljati drugačen jezik, kar je seveda osnovno in kar seveda z veseljem počnemo.
Pesem za Nikota je pisana po Marcinu Swietlickem. Jaz sem svojo postavil v lokalni milje. Marcinova je bistveno bolj »univerzalna«, ker so v njej Herbert, Szymborska in Adam Michnik, ki so precej bolj znani tudi izven poljskega okvirja, kot so moji »junaki« znani izven slovenskega. Napisal sem jo, ko sem bral nek intervju s Tinetom Hribarjem in se še enkrat prepričal, kako zaprta zadeva je poezija in kako recepcija ostaja znotraj ene generacije, kako se vse dogaja po načelu: pred nami še kdo, za nami pa nikogar več in kako je skoraj neizogibno, da nas v nekem trenutku povozi čas. Sploh pa mi je tuja ta velika duhovna prezenca in očaranost nad eno osebo, v tem primeru je to Dušan Pirjevec, da se potem o njej spletajo miti in legende. Pirjevca sem sicer bral, a mi je v njegovem pisanju najbolj ostal v spominu nek opis konca poletja, bistveno bolj kot filozofski in teoretični postulati. Ko sem jaz odraščal, osebe, »velikega guruja« kot je bil za določeno generacijo in za določene ljudi Pirjevec, nisem imel, ne poznal. Ampak odraščal sem v drugačnih časih, ko smo kadili tudi kaj drugega kot Filter 57 in pili namesto konjaka Zvečevo, že tudi kakšen Stock 84 ali pa Veccio Romanio.

V kaki meri se je po vaše modernistična poetika umaknila iz slovenske poezije?
Tule je treba biti bolj natančen. Kaj pravzaprav je to modernistična poetika? Kakšna je uporaba jezika pri modernistični poetiki? Kakšna je forma? Kakšna je vsebina, to recimo vemo. So značilne zanjo podobe groze, umik od intimizma, skok v eksistecijalizem, ki je edino v Sloveniji povezan s poezijo, drugače se ga povezuje s prozo. Ali ni bil modernizem v svetu nekaj popolnoma drugega kot v Sloveniji, saj se je dogajal na začetku dvajsetega stoletja, ko smo imeli mi t.i. moderno, ki naj bi se navezovala na literarne smeri iz druge polovice devetnajstega stoletja. Ampak, če naj verjamem Petru Kolšku (to, ali mu verjamem ali mu ne verjamem, je druga stvar), sem jaz glede na vprašanja oblike, natančnejše na način uporabe jezika, še vedno modernist, ne samo jaz, tudi nekateri drugi »mlajši« pesniki. Nikoli nisem zares razmišljal o umiku določenih poetik, čeprav bi si želel, da bi se umaknile, ker so nas s svojim vzvišenim patosom in nenehnim opravljanjem zadnje službe božje začele resno dolgočasiti, da ne rečem utrujati in so naredile veliko škodo neki širši recepciji poezije, ki ni samo akademska. Sicer pa, predalčkanja so mi tuja. Postpost simbolizem? Meta-romantika? Globinski naturalizem (to je moj izum)? Kdo pa se sploh ukvarja z branjem na takšen način, razen seveda tistih, ki za to kaj zaslužijo in pa tistih, ki morajo odgovarjati na vprašanja, da bi v prihodnosti lahko pokazali papirje in potem kaj zaslužili. Poezijo berem transhistorično in se ne poskušam vživljati v duha neke dobe, berem jo izključno po tem, kako mi zveni danes. Kakšen je njen pesniški idiom in ali se je ta pesniški idiom že toliko odmaknil od našega pogovornega jezika, da od te poezije ostane bolj malo in še tisto kar ostane, deluje precej arhaično in tuje. Skratka, delim jo samo na dobro in na slabo. 

Kje pa vidite lastno poezijo? V kakšen odnos jo postavljate do tipične slovenske, če kaj takega sploh obstaja?
Nikoli se nisem ukvarjal s tem, kje bi moja poezija lahko bila in kam naj bi spadala, da bi jo laže sistematizirali in o njej govorili, jo laže prijeli in ji prilepili etikete, ki naj bi se jo potem držale. Ali pa bi ji recimo pritisnili žig in jo še po letih, ko se brazgotine že zarastejo, še vedno nategovali na neko staro, zarjavelo kopito. Bil sem nekakšen provincialni fantast, ki piše poezijo brez zveze z generalnimi literarnimi tokovi in modo. Še vedno sem nekaj takšnega. Le da so bila provinca včasih Trbovlje, danes pa so to Črnuče. Tole bo mogoče zvenelo kot prisiljeno vzpostavljanje nekega paralelnega kanona, a pred časom sem ugotovil, da za moje pisanje pomenita več dve neuspeli pesmi, ena od Mileta Klopčiča in druga od Tonete Seliškarja, kot pa kanonizirana slovenska poezija iz preteklosti, ki smo jo imeli v učbenikih. Sta mi bliže. Čeprav bi se ju dalo boljše napisati. Kot že rečeno, sem odraščal v provinci. Odraščal sem s pop kulturo in vse kar se mi je zgodilo s književnostjo je bolj ali manj avtodidaktične narave. Tako, da sem si s slovensko poezijo lahko bolj malo pomagal. Danes jo včasih berem za nazaj in se mi nekateri pesniki zdijo izjemno dobri, tako pokojni kot tudi mlajši. V preteklosti sem si lahko največ pomagal s Šalamunom, ampak on je bil bolj nekakšen filter, ki me je pripeljal do drugih tujih pesnikov in poezij. To se je recimo zgodilo, ko sem bral intervju z njim, objavljen v Literaturi, kjer sta se omenjala Pavese in Vallejo. Pesnikov, ki so mi všeč, pa je toliko, da bi jih lahko našteval do nezavesti in še čez, če bi bilo to mogoče.  

Kaj mislite, kaj je na prvem mestu tisto, kar botruje vaši izjemni prepoznavnosti, glede na to, da veljate za priljubljenega pesnika in da so Sutre doživele že tretjo izdajo? Kaj sami prepoznavate kot svoj adut?
Če sem priljubljen pesnik, me to seveda veseli. Takšne informacije v današnjem času redko pridejo do pesnikov. In če pridejo, so enake znanstveni fantastiki. Zgodba s ponatisom Suter nima veliko zveze z morebitno priljubljenostjo. Prva naklada je bila 330 izvodov in takšna naklada se je, v časih, ko so Sutre izšle, ponavadi hitro prodala, ne gleda na dejstvo, ali je knjiga dobila nagrade, ali jih ni dobila. Ideja, da se stvar ponatisne, je malo zrasla tudi na mojem zelniku. Skratka ni bilo tisto: aj, to pa moramo ponatisniti, ker je tako dobro. Knjiga ni bila dosegljiva, hkrati pa se je začela pisati poezija, ki je nekako korespondirala z mojo knjigo (Čučnik, Podlogar … ) oziroma, ki je imela, ali pa še ima ista tla, kot jih ima, ali pa jih je imela, moja poezija (Američani in Poljaki), pa smo se odločili, da Sutre ponatisnemo. Zdelo se mi je fino, da bi to tiskal Cunjak. Leta 1990 naj bi on tiskal Sutre, a me je na srečo Andrej Blatnik prepričal, da naj dam knjigo na Aleph. Problemi s Cunjakom so bili seveda cunjakovski. Obljublja in obljublja in potem naredi nekaj popolnoma drugega, da ne rečem tretjega. Sem popenil, ko sem videl, kaj je naredil. Knjiga brez hrbta, brez vsakih podatkov. Ne ve se, ali gre za prvenec, ali za izbrane pesmi. Čisto drugače od dogovorjenega. Da bi natisnil Sutre , je zanimanje pokazal tudi Primož Čučnik, ki je takrat pognal Šerpo. Ker s Cunjakom ni bilo skoraj nič, knjiga je sicer končala v nekaterih knjižnicah, pa v njegovem antikvariatu, pa seveda včasih na Šuštarskem mostu, smo naredili še en ponatis. Žepno Šerpino izdajo, ki je takšna kot pejperbeki od City Lights Books. O moji izjemni prepoznavnosti in mojih adutih pa moraš vprašati koga drugega. Moj adut je verjetno pikova dama, odvisno do igre. Ali gre za remi, ali za šnops, ali kanasto ali pa za kakšno drugo igro s kartami.  

V Jesenskem listju imamo zelo kratke in izjemno dolge pesmi. Kako so nastajale ene in kako druge?
Najprej sem napisal dolge, ker z dolgimi nisem bil zadovoljen, pa sem jih razbil in iz njih naredil kratke, oz. ohranil od dolgih tisto, kar se mi je zdelo jezikovno zanimivo in kar, skozi fragmente, deluje kot nekaj s podobnim feelingom, kot nekaj, kar je podobne barve, kar se podobno oglaša, ali pa podobno šepeta in, če je treba, molči.  Tako so nastale nekatere takratke. »Takratke domače«. Skratka, šlo je za nekakšen velik izkoristek, da ne rečem recikliranje odpadkov, ali pa preštevanje preživelih po veliki katastrofi.
Nekatere druge kratke pesmi iz knjige(tiste, ki imajo bolj preprost in rudimentaren jezik), pa so bile napisane pred skoraj dvajsetimi leti. Takrat, ko sem bil prvič v Ameriki. A leta in leta nisem vedel, da jih še imam. Ko sem jih našel, mi je bilo žal, da jih nisem dal v prve Sutre. Zdele pa so se mi dovolj dobre (pesmi-podobe), da jih dam v to knjigo.
Dolge pesmi pa so bile seanse (predvidevam, da se govori o Jesenskem listu I. in II.), ki so trajale po nekaj dni. Zgoščena obdobja, ko sem sedel za računalnik, ali pa imel v rokah blok in je tekst rasel in rasel. Nekje sem začel in potem so prihajali sklopi in asociacije in spomini in trenutne podobe in branja. Kot bi se opilki lepili na ogromen magnet, ki potuje skozi prostor. Vse skopaj je precej podobno kiti: različne ravni teksta se prepletajo, nekaj časa je v ospredju ena, potem druga. Ali pa je ta »pesnitev« podobna nekakšnemu brizgajočemu vodnjaku. Voda leti na vse strani, ker je vodnjak tako narejen, ali pa, ker jo na vse strani raznaša veter. Njena osnovna značilnost pa je, da prihaja iz istega zajetja. Na njem je tabla z napisom: Pričakujemo dojenčka. Ne moti!

Kolikor opažate pri sebi, menite, da se bo ta vaša tendenca v dolžino še razvijala? Bi napisali pesniško zbirko, ki bi bila ena sama dolga pesem?
Ne vem, kako bo s to tendenco. Mišljeno je bilo, da naj bi bilo Jesenko listje ena sama knjiga, narejena iz ene pesnitve, ki naj bi imela štiri dele. Vsak del, drug letni čas.
Imel sem poletje in jesen. Zimo sem izpustil. Očitno sem takrat šel skozi obdobje nekakšnega zimskega bedenja. Napisal sem tudi pomlad, ki je bila tretji del, a je intenziteta padala, zato sem ga, kot sem že povedal, razbil in z njega naredil krajše pesmi, ki so v knjigi objavljene pod naslovom Rumeno. Moram reči, da se ne ukvarjam in ne načrtujem, ali bodo pesmi kratke, ali dolge. Se preprosto zgodijo. Verjetno je vse skupaj tudi povezano s tem, kaj berem. Sem pa vesel, da lahko pišem tako ene, kot tudi druge. Rad bi pa seveda napisal pesnitev, recimo dolžine Homerjeve Ilijade, ki bi šla potem v eno knjigo.

Mislite, da je zen filozofija kakorkoli relevantna za razumevanje vaše poezije? Ali pa japonski slikarski mojstri?
O tem težko kaj povem. Premalo poznam zen, in le bežno japonske slikarke mojstre, pa še te najbolj iz kakšne knjige reprodukcij. Sploh pa nimam tiste potrebne predrznosti in vehemence, ki bi mi dovoljevala govoriti o stvareh, ki jih slabo poznam. Mogoče bo kdaj drugače, a dvomim, da bo. No, še anekdota, moj najbližji in prvi kontakt z zenom, Suzukija in Allena Wattsa sem bral kasneje, je bila plošča Buldožerjev Pljuni istini u oči in na njej risbica z vajo za mlade nirvaniste. Na njej je prazen prostor in sredi njega črna pika.

Kako pomembna je čutna nazornost med vašimi osebnimi merili dobre poezije?
Tale čutna nazornost me je pa kar malo iztirila in precej spomnila na šolo, v katero nisem posebno rad hodil in v kateri sem se slabo znašel, ker se mi je konstanto zdelo, da ne spadam tja. Precej stvari sem »prešprical« in pozabil, čeprav imam v indeksu visoke ocene. Še vedno pa imam doma nekaj knjig, ki govorijo o stvareh, ki sem jih »prešprical«, kar pomeni, da sem se jih naučil, ko je bilo to potrebno in potem skoraj v celoti pozabil. Problem pri teh knjigah je, da so na policah nekje v ozadju, recimo v tretji vrsti in bi bilo zelo težko priti do njih, poleg tega nisem niti točno prepričan, kam sem jih založil in kje naj jih začnem iskati.

Se vam še vedno zdi edini slovenski pesnik ženskega spola, ob katerem lahko govorimo o vrhunski poeziji, Svetlana Makarovič?
Zelo korajžna izjava Uroša Zupana iz Literaturinega intervjuja iz leta 1996. Deset let je že tega. Ali so se zadeve kaj spremenile. Sedajle bo sledila še ena zelo korajžna izjava. Niso. Pa daleč od tega, da bi si želel, da bi bilo tako. Mogoče se bodo. Zelo si želim, da bi se. Tudi zaradi mojega ambivalentnega odnosa do temnega modernizma.

Vaše pesmi, predvsem tiste iz Nafte, občasno obravnavajo ženske kot čuten (s)pol sveta, moške pa duhoven. So ženske tiste, ki stavijo na videz in zato nujno izgubijo, ali pa zato vedno zmagujejo nad moškimi na ulicah poleti?
Nisem vedel, da je moj svet tako shematičen in črno-bel. Grozno. Duhovni in telesni. Moralo bi biti ravno obratno, moški polteni in prešvicani in ženske duhovna in višja bitja, kar tudi so. Seveda seksi bitja. Res čisto pomanjkanje senzibilnosti, skoraj kot ameriški predsednik Bush. Kdor ni za nas, je proti nam. Ženske, na cestah in pločnikih poleti, so seveda velika nevarnost, ki lahko povzroči zastoje v prometu, če že ne česa hujšega.  Ampak tako funkcionira svet (denar), ki jih (vas) vedno znova zreducira na seksualne objekte, seveda se večina žensk rada pusti zreducirati na seksualni objekt in ima večina moških rada ženske zreducirane na seksualne objekte. Feminizem nima šans proti denarju in duhu sveta, v katerem živimo. Reče pa se mu: družba zunanjega videza. Politično nekorektna umetnost je nuja, največja nuja.

Kako doživljate vodenje Literaturine pesniške delavnice kreativnega pisanja?
Rad imam to Literaturino literarno delavnico. Navadimo se drug na drugega. Najprej je sicer malo zadrege, potem pa stvari stečejo. Stečejo ponavadi, ko jaz preneham govori, takšni so bili očitki, ki pa mislim, da niso bili ravno na mestu. Najprej je vedno malo strahu, da ne rečem nepotrebnega strahospoštovanja. Veliko sem govoril, ker bi bile drugače tišine predolge, precej daljše od cageovskih. Najraje imam, če ne govorim skoraj nič, če le poslušam lucidne komentarje in vse skupaj malo moderiram in se zraven učim. Kvaliteta poezije, ki prihaja, je čedalje višja. Precej pesnikov je potem objavljalo pesmi v Literaturi, kjer se s poezijo resnično trudimo in delamo z avtorji. Verjetno smo edini, ki počnejo kaj takšnega. Zdi se mi, da obstaja nekakšen aksiom, in sicer, če je poezija objavljena v Literaturi, potem je tudi dovolj dobra za samostojno knjigo, seveda, ko se nabere dovolj dobrih pesmi. Pa še eno dobro lastnost imajo te literarne delavnice, zanje sem plačan, kar ni čisto nepomembno, pravzaprav je precej pomembno. Ne glede na kvaliteto tekstov z literarne delavnice, pa moram povedati, da nanje hodijo senzibilni ljudje, ki že s svojim početjem, s tem, da so nekakšni »verniki počasnosti«, in da si najdejo čas za opazovanje sebe in sveta okrog sebe, nasprotujejo času in duhu v katerem živimo. In to se mi zdi izjemno koristno in dobrodošlo.

Mislite, da bi tak delavniški pristop lahko spodbudno učinkoval tudi na vas, recimo pred vašim prvencem? Ali bi bilo to odvisno od tega, kdo bi bil mentor? Koga bi si želeli za takega "mentorja"?
Težko je to reči. Sploh zato, ker sem bil vedno nekakšen samotar iz province.
Nikoli nisem maral skupinskih seans. Začelo se je s plesnimi vajami, potem je šlo samo še na slabše. Koga bi si želel za mentorja? Seveda bi mi v osemdesetih veliko pomenilo, da bi takrat spoznal Šalamuna. Vprašanje pa je, če bi bil moj takratni domači pesniški heroj tudi dober mentor in če bi bili njegovi podvigi v refleksiji na poezijo tako osupljivi kot so bili podvigi v njegovih pesmih.

Glede na to, da pridno in uspešno pišete tudi eseje, me zanima, koliko osebnega zadovoljstva vam prinaša pisanje te vrste, se lahko v tem oziru kosa s pisanjem poezije? In - ali načrtujete v kratkem še kakšno knjigo esejev?
V zadovoljstvu ni nobene posebne razlike. Sploh je ni, ker sam sebe vidim kot nekakšnega faliranega prozaista, ki skuša svoje sfaljenost rahlo zakrpati in nadomestiti s pisanjem esejev. Bistvena razlika je v času. Poezijo se lahko piše med venezuelskimi nadaljevankami in med kuhanjem špagetov, ko čakaš, da bo voda zavrela, ali pa med peko pečenke, ko vsake toliko časa stopiš do pečice prekontrolirat kaj se dogaja, in ko meso zaliješ, da se ne zažge in ne presuši. To je pri poeziji. Pri eseju pa je treba sedet. Vstat zjutraj ob točno določeni uri in potem sedet za računalnikom ure in ure. Kolikor je koncentracije. Včasih lahko napišeš dva stavka, včasih odstavek, včasih pa nekaj strani.
Trenutno pišem neko zgodovinsko knjigo. Memoar, esej, bildungs roman, vse skupaj pa se vrti okrog nogometa in odraščanja v bivši državi. Manjkajo mi še tri poglavja, pa bo knjiga gotova.

LITERARNE NAGRADE

(1991) nagrada slovenskega knjižnega sejma za najboljši knjižni prvenec

(1991) Zlata ptica

(1995) nagrada Prešernovega sklada

(1996) nagrada Prešernovega sklada

(2000) Jenkova nagrada

(2003) Župančičeva nagrada

BIBLIOGRAFIJA:

Pesniške zbirke

(1991) Sutre

(1993) Reka

(1995) Odpiranje delte

(1998) Nasledstvo

(1999) Drevo in vrabec

(2002) Nafta

(2004) Lokomotive



(2006) Jesensko listje

Knjige esejev

(1996) Svetloba znotraj pomaranče

(2000) Pesem ostaja ista: Življenje v glasbi

(2003) Pešec

POVEZAVE

- pesmi