Nedavno je izšla knjiga Tragedija v Turski gori, ki komemorira desetletnico največje nesreče med vrstami gorskih reševalcev, ko je med vajo reševanja s helikopterjem v steni Turske gore nad Okrešljem v globino padlo pet izkušenih reševalcev. Poleg vrste sodelavcev je glavni avtor Iztok Tomazin, ki se ukvarja s toliko dejavnostmi, da se zdi, da v njem biva več ljudi.

Tisti, ki je izdal že šest večinoma potopisnih knjig, med njimi pa tudi pesniško zbirko, za katero mu je predgovor napisal sam Dalai Lama. Tisti, ki je kot alpinist postavljal slovenske rekorde v gorah v Ameriki, po eni najtežjih smeri priplezal na najvišji vrh takratne Sovjetske zveze Pik komunizma (7495m), in, če omenimo le najvidnejše, stal na petih osemtisočakih v Himalaji, od tega se je na enega podal sam, iz drugega pa postavil takratni slovenski smučarski višinski rekord, iz tretjega smučal z vrha, iz pobočij četrtega pa celo skočil z zmajem. Tisti, ki je navdušen zmajar in bil nosilec mnogih državnih rekordov v tej panogi, hkrati pa postal prvi človek, ki je poletel iz vrha Mont Blanca (4807m) in nato jadral nad njim, to mu je uspelo tudi z vrha najvišje gore Afrike Kilimandžara. Tisti, ki je zavzet gorski reševalec zdravnik in že vrsto let pomaga reševati ponesrečence v slovenskih, včasih pa tudi tujih gorah in nosi odgovornost za mnoge pozitivne spremembe in napredek v slovenski Gorski reševalni službi. Tisti, ki je po študiju medicine opravil specializacijo za splošnega zdravnika in magisterij ter v zadnjem času postal tudi primarij ter hkrati direktor v Zdravstvenem domu Tržič …

 
Začela bova z Vašo najbolj literarno knjigo, zbirko pesmi Iskanje Šambale (Šambala: simbol samouresničitve; podoba raja; mistično, legendarno kraljestvo severno od Tibeta).  Kaj v samem Tibetu Vas je navdihnilo, da ste se začeli izražati v poeziji?
Racionalno je to težko razložiti. Zelo me je udarilo, ko sem prvič prišel v Tibet, čeprav sem ga že prej večkrat gledal iz Nepala, ker je seveda Himalaja na meji in če si dovolj visoko, vidiš na severu pod sabo Tibet. Vse se je dogajalo precej iracionalno. Zelo me je pritegnil in zelo domače sem se tam počutil, pa ne domače v klasičnem smislu, ampak z zelo jasnim občutkom, da sem tam že bil. To se sicer sliši malo patetično, metafizično, celo newagersko, a so tudi mene ti občutki presenetili, ker so se pojavili čisto spontano, brez kakšnih ambicij ali želja, da bi bilo to res.

Zakaj ste si izbrali japonsko pesniško obliko tanka?
To predvsem zaradi tega, ker mi je bila na več nivojih zelo blizu. V poeziji imam rad zgoščeno izražanje, tudi Tibet je na nek način sam po sebi tak. Tam je vse izredno jasno, globoko jedrnato, hkrati tudi kruto … Zdelo se mi je, da kratki in jasni, hkrati pa vseeno večplastni izrazi bolj sodijo tja kot kakšno besedičenje z dolgimi pesniškimi oblikami. Haiku se mi je vseeno zdel malo preveč omejen, tanka pa nekako prava. Ko sem jo našel v Borisovi knjigi (knjiga Oblike sveta oz. Oblike srca Borisa Novaka, op. p.), mi je kar spontano prišlo, da bo to prava oblika za tisto, kar bi rad s to knjigo povedal. Hkrati pa sem lahko s tem zadeve v zelo majhnem oblikovnem prostoru pilil in poskušal sčim manj besed čim več povedati. Ko sem v to zapadel, so se mi tanke, ne morem reči ravno kar same od sebe porajale, ampak so bile ideje že tako oblikovane in je bilo treba le še malo spiliti. Približno pol knjige je nastalo kar tam, na kraju samem, v večini primerov v baznih taborih, ko sem počival po kakšnih himalajskih vzponih.

Knjiga Iskanje Šambale ima predgovor, ki ga je napisal Dalai Lama. Se z njim osebno poznate?
Osebnega stika nisva imela, sem pa zlasti z njegovimi sodelavci komuniciral po pismih, kakšno leto, dve smo si dopisovali. Pol knjige sem moral prevesti v angleščino, da je lahko to prebral. Potem se je odločil, da bo to napisal. Ni bilo pa lahko, treba je bilo kar precej vztrajnosti, saj je izredno zaposlen..

Kje vi najdete svojo Šambalo? Nejc Zaplotnik je zapisal, da je pot pomembnejša od cilja …
Pot je v samem iskanju, tukaj se z njim strinjam, on je to povzel iz vzhodne duhovnosti. Pot je res pomembnejša od cilja, a v končni fazi prideš do spoznanja, da je tista prava Šambala v tebi, čeprav je treba precej delati že za to, da to začneš slutiti in se morda kasneje tudi jasno zavedati. Mi smo navajeni to vse zelo zracionalizirati in razložiti, kaj je tu pomembnejše. Zelo enostavno rečeno je pot pomembnejša od cilja, vendar je cilj zelo globalen. Šambala je zato pot in cilj. So pa simboli, ki so zelo konkretni, recimo Tibet je bil zame na nek način tudi Šambala. Ampak ne kot končen cilj v smislu »zdaj sem pa tukaj«, ampak kot cilj, kjer se stvari šele in vedno znova spet odpirajo, v bistvu spet pot. To je simbolika poti, saj je vsak njen odsek v končni fazi tudi cilj. Več načinov je, kako se to dosega, težko je dajati prednost. To je pač večplastnost funkcioniranja oz. doživljanja. Izolirano, poenostavljeno  gledano ne bi bilo treba nikamor iti. Vse že imaš, le ne moreš do tega. Zato pa pot je, če bi bilo do cilja tako enostavno priti, poti ne bi bilo, ampak bi bil enostavno že tam. Stik z naravo se mi zdi zelo lep način iskanja tega.

V čem je, poleg Tibeta, povezava med poezijo ter alpinizmom, zmajarstvom, turnim smukom, gorskim reševanjem itd.?
Te dejavnosti so po mojem subjektivnem pogledu že same po sebi tako lepe, da si zaslužijo poetično obravnavo. Zdaj spet predalčkam, ampak hkrati je tudi vse to, kar se ti tam dogaja in kar raziskuješ v sebi, vredno poezije. To je vse prepleteno.

V pravkar izdani Tragediji v Turski gori opisujete razvoj slovenske GRS, njene najhujše nesreče na čelu s Tursko goro in njihove posledice. Nesreče so prevelika cena, a vendar se zaradi njih napreduje. Kako ste zadovoljni z delovanjem GRZS danes?
Vsekakor delujemo boljše kakor smo pred desetimi leti. Seveda pa nisem tip človeka, ki bi bil zadovoljen s počasnim napredkom. Marsikaj je še potrebno izboljšati, marsikaj se da izboljšati. Izzivov in nalog je še veliko. Lahko bi rekel, da sem zmerno zadovoljen, vendar daleč od tega, da bi bil zelo zadovoljen. Nekatera področja delujejo odlično, druga pa malo manj dobro. Po tej nesreči so se stvari začele premikati, a po splošnem mnenju precej počasneje kot smo upali in pričakovali po takem hudem pretresu.

Pred kratkim ste gorski reševalci reševali dva slabo opremljena alpinista, ki sta kljub slabi vremenski napovedi šla plezat v Špik. Policija je zaradi malomarnosti prvič izstavila račun za helikopterski prevoz v dolino. V svoji knjigi se posvečate predvsem tisti strani reševanja v gorah, ki jo predstavljajo  reševalci. Kako gledate na odgovornost samih ponesrečencev?
Ta konkreten primer je zelo delikaten, sam ga nisem tako podrobno študiral, da bi lahko rekel: to je prav, to ni prav. Dejstvo je, da je vsak do neke mere odgovoren sam. Kljub temu se lahko zgodi nesreča, ampak če si ti dorasel turi, če si upošteval vremensko napoved, če si ustrezno opremljen pa se ti kljub temu zgodi nesreča, potem tukaj ne moremo govoriti o malomarnosti. Če pa je slaba napoved, če se gre s pomanjkljivo opremo, če se dela vmes še kakšne napake, pa že lahko govorimo o elementih malomarnosti.

Vendar je včasih zelo težko ločiti, kaj je malomarnost, kaj pa le splet okoliščin.
Alpinizem je že sam po sebi tvegana dejavnost in nikakor se ne da stoodstotno pripraviti teoretično in praktično in z opremo, da bi popolnoma izključil možnost nevšečnih dogodkov. Tudi sam sem recimo dostikrat kljub slabi napovedi že odšel plezat, ampak potem moraš računati s tem, da te bo mogoče dobila nevihta v steni, da boš moral bivakirati, in se za to ustrezno pripraviti, ne pa se zanašati na prenosni telefon in na reševalce, kar se danes vse pogosteje dogaja.

Koliko klicev dobite od ljudi, ki so se le zaplezali in ne morejo ali ne znajo naprej ali nazaj, niso pa dejansko poškodovani?
Gotovo jih je iz leta v leto več. Ljudje si vse več upajo privoščiti, adrenalinske dejavnosti so vedno bolj popularne, najraje bi se jih imelo na instant način – nič znati, nič se opremiti, ampak samo poskusiti. V stilu adrenalinskih parkov, ki so po mojem mnenju negativna dejavnost. Hkrati pa se računa na reševalce in prenosni telefon: če kaj ni, pokličemo 112 in prileti helikopter …

Potem se strinjate, da se v takih primerih izstavi račun.
Za ekstremne primere ja. Za konkretni primer v Špiku si ne bi upal trditi, bi se moral zelo poglobiti. Sam imam za sabo skoraj petintrideset let alpinizma in smo marsikateri podoben dogodek preživeli s slabšo opremo pa nam še na misel ni prišlo, da bi klicali reševalce. Kdo iz moje generacije je tudi umrl zaradi tega, tako glede tega ne bi podal mnenja. Taki, ki pa so evidentno malomarni, ko gre kdo recimo celo vinjen v hribe, pa mu je odsvetovano že v izhodišču in potem kliče na pomoč, ali pa ko gre popolnoma neopremljen, v običajnih čevljih, brez čelade, pa ga potem nekje postane strah in kliče – to pa so že primeri hujše malomarnosti.

Knjiga se mi je kot zelo lep spomenik umrlim pod Tursko goro zdela pretresljiva, hkrati pa sem opazil vztrajno ponavljanje in zatrjevanje o nepopolnih dejstvih o sami tragediji, organizacijskih in drugih pomanjkljivosti GRS v tistem času, plemenitosti poklica gorskega reševalca oz. še toliko bolj zdravnika gorskega reševalca. Gre za način obračunavanja s psihološkimi in širšimi posledicami tragedije, za podoživljanje ob pisanju ali preprosto stil pisanja?
Jaz bi rekel vse skupaj. Eden temeljnih namenov te knjige je bil postaviti neke vrste spomenik ponesrečenim fantom, to je bilo mogoče tudi najpomembnejše in zato je knjiga izšla ob deseti obletnici nesreče. Hkrati je dejstvo, da je pisanje take knjige tudi neke vrste »psihoterapija«. Tretji namen pa je bil dati več informacij o gorskem reševanju, ne samo skozi moje oči. Kot je morda bolj plastično zapisal Tomo Virk v recenziji, primarno skozi moje oči, hkrati pa tudi skozi oči drugih ljudi, ki so imeli različne funkcije in položaje v GRS in ki tudi do neke mere različno gledajo na te stvari. Skratka, nekakšen mozaik, ki bi bralcu predstavil, kako vidimo gorsko reševanje sami reševalci. Gorsko reševanje v širšem smislu, predvsem pa tudi to nesrečo. Vidi se, da so pogledi ponekod malo različni, so pa predvsem dopolnjujoči se, vsaj jaz tako mislim.

Eden Vaših očitkov ali opažanj je tudi, da gorskim reševalcem ni samoumevno na voljo pomoč za psihične napore, prizadetost itd. Se kot zdravnik s tem lažje soočate?
Ne bi rekel, da lažje, mogoče na nek način celo težje. Za manj izkušene ali amaterske reševalce so to res izjemni in redki dogodki – tako huda nesreča prijateljev je seveda tudi zame izjemen dogodek, a zdravniki se s podobnimi, mogoče manj hudimi stvarmi srečujemo vsak dan. Težko se utrdiš, lahko recimo otopiš, ampak mislim, da to ni dobra smer, občutljivost je pri našem poklicu pomembna. Si pa stalno obremenjen in če se več takih stvari nabere, je na nek način še toliko težje. Zdravnikom tu ni nič lažje, ker se s tem večkrat srečujemo. Ker to ni neke vrste trening, ki bi te utrdil, ampak te konstantno počasi sesuva

Zdravniki se pogosto ukvarjajo z dodatnimi dejavnostmi, morda da se malce sprostijo.
To je znano v zdravstvu. Mnogi zdravniki pa tudi drugi zdravstveni delavci se ukvarjajo na primer z umetnostjo ali rekreacijo, ki so nekakšni odvodi stresov in poklicnih napetosti.

Kako je potem, če se v ta namen ukvarjate z alpinizmom in se še tam zgodi taka nesreča?
No, povprečne užitkarske oblike alpinizma so prava smer za to. Ekstremni alpinizem, s katerim sem se in se v manjši meri še danes ukvarjam, pa je ravno tako psihično zelo naporen in deluje bolj v to smer kot tudi nesreče, izjemno te obremeni.

Kako se Vi osebno s tem soočate?
Tega počnem vedno manj. Ne samo zaradi obremenjenosti, tudi leta in poklicne obveznosti naredijo svoje. Resno se ukvarjam z jogo, seveda ne samo zaradi tega. Potrebno je imeti neke mehanizme, metode sproščanja in ukvarjanja s seboj. Če se vrnem na začetek vašega vprašanja, psihološka pomoč po zelo stresnih dogodkih je danes standard in bi morala biti vključena v resne reševalne službe, a je pri nas ni, ne pri GRS ne pri drugih službah nujne medicinske pomoči, ki so sicer pri nas zelo razvite. Zunaj dajejo temu večji poudarek, to so hude obremenitve za vse udeležene, lahko imajo dolgoročne psihološke, socialne in zdravstvene posledice..

Je joga tista duhovnost iz katere črpate moč in duševni mir?
Ja, vendar ne kot jogo razume večina ljudi, kot neke telesne vaje pa mogoče še tehnike dihanja. Avtentična joga je precej več, je globalen koncept vsega, od znanstvenih principov do tega, kar sodi že v sfero religije, čeprav seveda ni religija. Vsaj po indijskih teorijah in znanstvenih raziskavah prav iz joge izvira večina danes vodilnih religij, seveda gre za izvorno, že v Vedah in drugih dokumentih opisano jogo izpred mnogih tisočletij.

Kaj doživi človek, ki stopi na vrh osemtisočaka? Kateri od Vaših petih osvojenih je bil najtežji, kje ste pustili največ sebe?
Najtežji je bil prvi, Daulagiri, tam sem skoraj umrl. Saj sem tudi še na kakšnem drugem skoraj, ampak tam je bil ta skoraj najbližji. Na racionalnem, razumskem nivoju doživljaš zelo malo, predvsem si zelo utrujen, zavest imaš zelo zoženo zaradi naporov in pomanjkanja kisika, to so medicinsko znane stvari. Tako da na površinski zavesti doživljaš zelo malo. Veselje, olajšanje, nekaj teh eksistenčnih nivojev obstaja, toliko da prideš dol, če imaš srečo, da ti to še funkcionira, hkrati pa je na nezavednih nivojih zelo intenziven proces dogajanja, sprejemanja… Marsikaj se dogaja, kar lahko potem, ko si že zdavnaj dol, če prideš, začneš raziskovati in črpati iz tega. To je zelo zanimiv proces.

V zadnjem času se razni rekordi na Everestu kar vrstijo – najstarejši na vrhu, najmlajši, prvi župan, prva ta in ta, da gospoda, ki si želi doseči vrh v sandalih sploh ne omenjam … Kje je meja v adrenalinskih in nevarnih športih, ko človek poskuša osvojiti dosežke le še zaradi dosežkov in rezultatov samih in kaj pomeni prekoračitev te meje?
Osebno sem vedno bolj proti temu, čeprav sem tudi sam dolgo časa postavljal in presegal rekorde in dosežke, vsaj na nekaterih področjih. Spet malce poenostavljeno: če je to preseganje meja v kontekstu nečesa drugega, širših dimenzij, potem je to logično, je pravzaprav gonilo napredka, če pa je samo sebi namen, kar se mi zdi da v sodobnem svetu vedno bolj je, kot se vidi že iz teh banaliziranih primerov, in se to izrojeva v smislu medijske eksploatacije, v smislu »naj naj naj stvari«, to mi pa ni blizu. V alpinizmu je bilo to vedno prisotno: kdo bo najtežjo smer preplezal, kdo bo najvišji vrh osvojil, dokler se je to še dalo, ampak je bilo vedno v kontekstu širše dimenzije alpinizma, zdaj pa se mi zdi vedno bolj iz konteksta.

Kaj pa glede nevarnosti, ki preti v teh dejavnostih? Zakaj se trmasto in včasih z golo voljo vztraja tudi na račun svojega življenja?
To je zelo mnogoplasten problem, odvisno s katere točke gledaš. S stališča družine, če imaš partnerja, otroke, je to zelo neodgovorno. S stališča alpinizma, razvoja dejavnosti, vrhunskih dosežkov, je to nuja, če pa gledaš s stališča osebnega razvoja, je to en način poti, kjer se lahko raziskuješ, kjer lahko dosežeš kakšne presežne stvari. Tega ni mogoče enoznačno opredeliti.

Kaj pa s stališča medicine? Danes se zelo poudarja preventiva, kar vrhunski alpinizem gotovo ni.
Psihiatri so to zelo enostavno porinili v koš indirektnega samodestruktivnega vedenja, to je širša skupina, kamor spada tudi opijanje, cigarete in tako naprej, skratka dejavnosti, ki jasno škodujejo zdravju. Saj če vzameš tak ozek pogled, je tudi to del resnice. Pri alpinizmu mislim, da je toliko drugih pozitivnih elementov, tako zdravstvenih kot psiholoških in duhovnih,  da to ni v ospredju, vsaj pri večini ljudi ne. V tem smislu sem imel že kar nekaj polemik s psihiatri, ki so teoretizirali v to smer. Je pa to gotovo parcialen aspekt tega. To je dejanje, ki je življenjsko ogrožajoče, a v končni fazi je tako tudi gorsko reševanje, ki je zelo nevarna dejavnost. Vendar je na drugi strani tehtnice to, da pomagaš drugim, tukaj pa pomagaš sebi oz. razvoju samega sebe< oz. širših dimenzij v sebi, če ne gre zgolj za goli šport ali dosežek.

Vrhunske alpinistične odprave imajo poleg adrenalinske in poetične strani tudi bolj zoprno: nabiranje sponzorjev in denarja. Kako gledate na medijske akcije Tomaža Humarja?
To je stvar osebnega okusa, do koliko daleč se gre. Danes je vse skupaj toliko bolj agresivno, da moraš tudi uporabljati drugačne in bolj agresivne medijske prijeme, da kaj dosežeš. Včasih je bila vsako leto ena himalajska odprava neke vrste državna reprezentanca in je bilo lažje dobiti sredstva. Bolj jasno je bilo, tudi laikom, kaj je res dobro in kaj ni, kaj tisti, ki so šli v Himalajo, so bili državna reprezentanca. Danes pa gre lahko v Himalajo vsak, ki zna denar zbrati in v medijih stvar zelo napihniti, pa je lahko zelo povprečen ali celo podpovprečen alpinist. Javnost, zlasti pa potencialni sponzorji zelo težko presodijo, ali bo to vrhunski dosežek, ali je ta človek to sposoben narediti, tako da so stvari precej bolj zamegljene. Tako je tudi povsod drugje: vedno težje je dobiti sponzorska sredstva, vedno bolj kruta je bitka, ljudje uporabljajo raznorazne prijeme. Za moje pojme je to pretirano, ampak seveda imajo do tega pravico. Tomaža kot alpinista zelo cenim, a če je to edini način, da zbere sredstva, pač dela tudi stvari, ki se meni osebno zelo upirajo. To je na nek način »prostituiranje« v javnosti, v medijih, ampak to je danes nujno zlo, če želiš kaj doseči.

Za konec: s čim se trenutno največ ukvarjate in kakšne načrte imate za naprej?
Kakšnih velikih ali izjemnih načrtov zdaj ne upam imeti tudi zaradi poklicnih obveznosti, pa tudi zdravje mi že kdaj pa kdaj malo ponagaja. V glavnem gre za različne oblike alpinizma, zaenkrat bolj v zmerni ali pa srednje težki obliki. Reševanje me zelo angažira, nove knjige, imam pa še upanje, da bom sčasoma v visokih gorah poskusil še kaj dobrega narediti, če bo zdravje služilo. Letim pa na žalost ne več, za to je čisto zmanjkalo časa.

--