Pred kratkim je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšel že njegov drugi roman, Sanjajo tisti, ki preveč spijo, o katerem v glavnem govori tudi sledeči intervju.

Gre za zgodbo o skupini mladih ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi. Pripovedovalec, ki je eden izmed njih, se jim pridruži v posebnem zavodu, kamor ga pošljejo potem, ko je ubil prijatelja Antona. V tej ustanovi se vse bolj otresajo spominov in sanj v spanju in otopelosti ter izgubljajo svojo identiteto in moč, ki je povezana z njo.

Kot opozarja pisec spremne besede, Gašper Troha, je roman mogoče brati kot alegorijo odnosa sodobne družbe do umetnikov in umetnosti. Njegovi glavni junaki so posebneži, katerih miselni svetovi niso samo njihovi, saj se v njih srečujejo, tako kot pisatelji gradijo dela, v katera vstopajo misli bralcev.

Kljub utrudljivemu dnevu, ki ga je imel za sabo, je Nejc prijetno odgovarjal na vprašanja, čudovito osredotočen, s čilim pogledom in blagim nasmeškom, neskončno skuliran.

Glede na to, da je bil tvoj prvenec zbirka kratkih zgodb, to pa je že tvoj drugi roman, me zanima, ali si se bolj kot v kratki zgodbi našel v formi romana.
Naslednje leto pripravljam zbirko kratkih zgodb. Oba žanra sta mi zelo zanimiva. Čeprav s tem je podobno kot pri kratkem filmu in celovečercu - kljub vsemu imam celovečerce rajši in tako imam rajši roman kot kratko zgodbo. Oboje pa je svojevrsten izziv. Mogoče bi dal prednost romanu, če bi se moral odločiti, ampak hvala bogu se mi ni treba.

Bi lahko povedal kaj več o tem, kar pišeš zdaj? Saj so to kratke zgodbe, kajne?
Ta zbirka kratkih zgodb nastaja že dlje časa. Vse, ki sem jih že napisal, ter nekaj novih naj bi izšlo pri založbi Goga enkrat naslednje leto, bomo še videli. Hočem, da so res v redu, da gre za izbor in da so dodelane za zbirko. Ne bom jih samo zlagal na kup.

Že naslov tvojega zadnjega romana, Sanjajo tisti, ki preveč spijo, in posvetilo, Za vse, ki se ne strinjajo z naslovom knjige, narekujeta posebno branje tega dela. Zdi se, da se z njim postavljaš na stran sanjačev. Roman izraža vero, da sanjanje ni nujno dejavnost lenuhov, ampak je lahko nekaj zelo aktivnega in ustvarjalnega. Tvoji junaki, posebneži, ki so pristali v utesnjujoči instituciji, ki naj bi jih nadzirala, ne spijo kaj dosti, ampak vseeno dosti sanjajo, ne?
Ja, rekel bi, da je to nekako značilno za umetnike. Po določeni plati sem sam zelo realističen človek. Nihče ne dosanja umetniškega izdelka. Mogoče se s sanjami, čeprav se to patetično sliši, začne. Ampak naredi se pa z delom.

Z delom ponoči, ko bi moral spati?
Ja, točno to. Z delom ponoči, ko bi moral spati. Večinoma. Ker, glede pisanja, sem pač bolj nočni ptič, kljub temu, da rad veliko spim. Pisati moram zvečer. Če bi hotel delati ob kakih dvanajstih, enih podnevi, ne bi naredil ničesar.

To pomeni, da si enkrat ponoči dobil idejo za naslov?
Ne, ne vem točno, od kod je prišla. Zdi se mi, da jo je enkrat omenil moj oče, ampak ne v tem kontekstu, v kakršnem jo omeni v romanu Viktorjev oče Viktorju. Bilo je bolj v šali. Mislim, da gre za znanstveno dokazano dejstvo.

Osrednja ženska pripovedna oseba v romanu, Sara, gospa Warrick oziroma nekdo, ki je v bistvu brez imena, absorbira vse, kar ljudje želijo pozabiti, obenem pa se tudi institucija, ki jo vodi Jonatan, trudi ubijati spomine svojih gojencev. Spomini so nabiti s čustvi, pozaba pa vodi k neobčutljivosti, kajne? Pripovedovalec ves čas podoživlja spomine svojega prejšnjega življenja, iz časa preden je prišel v zavod.
No, mi smo, če začnem recimo tako, generacija, ki nima neke hude travme … Ravno zadnjič smo se na Airbeletrininem portalu o tem pogovarjali, pa mi je bilo v komentarjih h kolumni očitano, da preveč jebivetrsko jemljem zadeve. Pa to ni res, saj ne moreš zares doživeto govoriti oziroma nimaš pravice govoriti o hudih ranah nekoga drugega … Oziroma lahko o tem govoriš, lahko se s tem ukvarjaš, ampak najbolj intimna stvar, umetniško delo, izhaja iz človeka, iz tega, kar je ta doživel. Zaradi tega pa se mi zdi, da so spomini tako pomembni. Kakršni koli pač že so. Saj včasih se zgodi, da se ti celo leto ne zgodi nič zanimivega. Lahko pa se ti, lahko v vsakem dnevu najdeš kaj vrednega spominov. Zaradi tega je Warrickova, ta lik, ki žre spomine, na nek način takšna, kakršen jaz nikoli ne bi hotel biti. Ona je kradljivka zgodb, ki jih požira. Zdi se mi, da ima vsak svojo zgodbo, zgodbo, ki jo ima za povedati, ki jo mora znati povedati, ki mora biti njegova. No, Warrickova pa tega nima. Zato tudi na nek način ne obstaja.

A zato nima imena?
Ja, zato nima imena. Nisem še pa nikoli povedal, zakaj je ravno Warrickova. Dejansko se mi je enkrat sanjalo o gospe, ki lahko ubije vsakogar tako, da izgovori njegovo ime. Ime ji je bilo Warrickova, in to z dvojnim v-jem, dvojnim r-jem in ck-jem. Nimam pojma, zakaj ji je bilo tako ime, ampak potem sem se odločil, da če sem že imel te fine sanje, ki so mi dale osnovo za roman, je pa ne bom zatajil in ji dal ime Lojzka.

Warrickova je zelo skrivnosten lik, ki ima vsaj dva obraza, in eden od teh je izjemno nevaren. Zanimivo je, da je ženska.
Ja, ženske večinoma imajo dva obraza, od katerih je en mil, en pa nevaren.

Ali pa samo moški to vidite?
Ne vem, če samo moški to vidimo, mogoče moški to na ta način percipiramo. Nek režiser, zdaj se ne spomnim kdo točno, je rekel, da se vsaka zgodba začne s tem, ko fant sreča dekle. Jaz sem fan te trditve. Meni se zdi, da je ljubezen v kakršni koli obliki, ali kakršnikoli odnosi med ljudmi, osnova vsega, o čemer moram ustvarjati. Tako kot me v filmu ne zanimajo lepi kadri narave ali pa kako kapljice polzijo po oknu, za to mi gladko dol visi, tako me tudi v literaturi ne zanimajo opisi pokrajine in neke abstraktne metafore. Saj rad berem … Jaz imam zelo rad te osnovne žanre. Žanri ne obstajajo zastonj, so zato, ker res nekaj ponujajo, od znanstvene fantastike do kriminalke. Ampak se mi pa zdi brez veze, da ohranjamo neke stereotipe oziroma da te žanre delamo tako kot takrat, ko so jih izumili. Zdi se mi, da postmodernizem, karkoli že je to, ta trapasta skovanka, je vsaj to, da lahko vsak dela, kar hoče. Iz česar sicer pride ogromno sranja … Vesel sem, da živim v tej dobi umetnosti, ker imam toliko izbire.

Torej se ti ne zdi, da je bilo že vse napisano?
Kje pa, nikoli ne bo. Vse je bilo napisano že v Bibliji, še pred tem. Saj to je vse, saj nekih velikih zgodb je zelo malo - zaradi tega delajo največjo napako avtorji, ki iščejo veliko zgodbo oziroma tisti, ki iščejo zgodbo za nagrado. To mene sploh ne zanima. Mene zanimajo odnosi, seveda me zanima tudi govoriti o današnjem svetu, o svoji generaciji ... Ne nameravam pa se podvreči ne depresiji ne veselju zaradi tega, ker velikih zgodb ni več. Mislim, velike zgodbe so. Mogoče ni novih velikih zgodb, ampak vedno bodo obstajale.

Se vidiš kot postmodernističnega pisca?
Pojma nimam, kaj sem. Čim manj časa izgubljam z razmišljanjem o tem, kaj sem, tem več lahko delam.

Pisec spremne besede, Gašper Troha, te vidi kot zarjo najnovejše prozne generacije.
Seveda, saj to je fino, ampak ne vem, kaj naj si točno mislim o tem. Vidim se kot generacijo osemdesetih in ne vem, če sem njen neklasičen  predstavnik … Pač ne obremenjujem se s tem, samo delam, ustvarjam, in bi najbrž tudi, če bi se rodil deset let kasneje. Gotovo sem iz tega časa in okolja in iz vsega, kar živim, potegnil določene značilnosti. Ampak se pa nikoli ne bom usedel in se spraševal: aha, zakaj sem pa jaz zdaj takšen.

Ne vem, če sva že dorekla Warrickovo. Precej arhetipska je, kajne?
Ja, Warrickova je nek simbol, v katerega se glavni junak zatrapa. Ni nujno - to je čisto moja osebna izkušnja - da je ženska, v katero se boš zaljubil, prava zate. To je takšen lep paradoks, ko se človek vpraša: jaz sem zaljubljen v nekoga, zakaj pa on ni vame? Čisto preprosto. Ljubezen je najbolj kompleksna zadeva na svetu, hkrati pa zelo preprosta. S tem se vse začne. Ta dvojnost Warrickove je dvojnost pripovedovalčevega sveta. Živi v iluziji, hkrati pa ima zelo konkretne dokaze stalno pred nosom - glavni junak bi lahko že dosti prej prepoznal, da ona ni to, za kar se izdaja. Ona je mogoče preprosto taka, kot je vse v današnjem svetu, ena velika iluzija, kjer še resničnost prodajamo kot nekaj, kar je vredno gledati.

Spomine in sanje postavljaš na isti nivo. Oboje je samo konstrukt …
Ja, če smo že generacija brez spominov, si jih bomo pa naredili, ne? Glede na to, da so pomembni … Jaz ne povezujem spominov samo z izkušnjami. Ker včasih imam občutek, ko mi vsi vedno znova rečejo, koliko sem star, da bi moral biti do petintridesetega v kletko zaprt, potem bi me šele spustili in rekli: O madona, zdaj si pa zadosti zrel, da sploh lahko hodiš po tem svetu. To se mi zdi blazno, ker imajo že najstniki ogromno za povedati. Samo hvala bogu, da jim ne damo priložnosti, ker bi potem ugotovili, da odraščajo v svetu, v kateremu se bodo morali precej boriti, da bodo lahko v njem normalno živeli.
Seveda pa so potem sanje tiste, ki spominom pomagajo in jih mehčajo ter spreminjajo, in ki so zelo realna stvar, kemični proces, ki pa je bistvo fantazije in človeka.

V romanu je prizor, ko se Viktor odloči ostati v enem koščku svojega spomina. Odloči se ostati v enem predelu svoje preteklosti, in sicer v tistih par trenutkih, ki jih je mirno preživel s svojim očetom, ki ga je vrsto let pretepal zaradi njegove drugačnosti. Zdi se mi, da v tvojih delih živi misel, da je družinsko življenje ključ do osebne sreče.
Družina je, se mi zdi, zmeraj vir vse sreče in vseh travm, ki jih imaš. Zato pa je tako zanimiva, kakršnokoli obliko družine že imaš. Tony Soprano se je včeraj vprašal – razpizdil se je na svojo psihiatrinjo – ali so res za vse stvari na svetu krive mame. Ne, niso, ampak … (Maša: »… so pa skoraj za vse.«) (smeh) To si ti rekla. Imam pa zelo rad svojo družino. Če jo bom kdaj sam imel, o tem pa še sploh ne razmišljam. Ne vem, zakaj sem zdaj ta rumeni podatek ven dal.

Pisec spremne besede govori med drugim o tem, da se oblast ne more vzdrževati, ne da bi imela nekoga, ki ga izključuje. In res, ko v romanu zagori stavba zavoda, v katerega so mladi posebneži zaprti, vaščani, ki sicer teh drugačnih ljudi ne marajo v svoji sredi, poskačejo v ogenj. Ta prizor deluje precej sanjsko. Zakaj vaščani skačejo v ogenj?
Jaz sem tako razmišljal: ko je Warrickova tukaj dobila moč, je dobila oblast nad vsemi, tudi nad vaščani. Ne mislim dobesedno, da uživa, ko ljudje gorijo, ampak gre za to, da ljudje, kjer je ogenj, ponavadi najraje poskačejo noter. Ko je bila ta institucija nekje tam daleč vstran, vaščanom ni bila všeč, zdaj pa, ko gori, se bodo temu z veseljem pridružili. Raje se mečejo v ogenj, kot pa da bi razmišljali o tem, kaj se je zgodilo.

Lovci, ki so homofobi in primitivci, so eni najbolj zanimivih likov v romanu. Si mogoče želel z njimi podati tudi kako sodbo o Slovencih?
Moj oče je bil lovec. Samo je raje kot živali streljal glinaste golobe. Jaz nisem občutljiv na stereotipe. Jaz ne mislim, da Bosanci nosijo šuštarske trenirke in da vsi Slovenci poslušamo samo harmoniko, pijemo in potem zvečer tepemo žene. Prepričan sem, da je slabo, da stereotipe direktno izkoriščaš. Moraš se potopiti v njih in iti mimo. Lovci so taki pač zato, ker so taki zanimivi liki. Utelešajo pa nestrpnost družbe, ki je značilnost vsake družbe, ne samo slovenske. Vsaka družba ima svoje tujce, ki jih na vsak način potiska na rob in izloča.

Si sam tudi tako dvoobrazen kot tvoj pripovedni svet?
Sam absolutno ne verjamem v horoskope in ne vem, ali naj rečem, da sem po horoskopu gozdar ali da sem režiser. Glede na to, da sem dvojček, naj bi imel dva obraza. Predvsem se v meni tepe mnoštvo svetov.

Iz tega mnoštva prihajajo potem liki?
Like sestavljam iz vsega, kar poznam, torej tudi sebe, in hkrati noben lik v romanu nisem jaz. Obenem pa imam to dvojnost v sebi, saj ravno zato se vsak večer usedem in nadaljujem - ker sem skoz v rahlem sporu sam s sabo, ki ga vedno znova razrešujem. Najslabše je, če živiš v sporu sam s sabo in hkrati najboljše. To je ta paradoks. Ker samo tako prideš do nečesa. Tako, da dvomiš v svet in vase.

Se ti zdi, da moraš biti kot pisatelj empatičen človek? V romanu tudi odpiraš vprašanje o možnosti empatije, medsebojnega razumevanja.
Absolutno moraš biti dojemljiv za to, kar se dogaja v svetu, in to najbolj v medčloveških odnosih. Sam nisem podpornik literature, ki se ukvarja z velikimi vprašanji, to je literature, ki nastaja na podlagi ne-vem-kakšnih tragedij … Blazno težko jo berem. V redu je, da se s tem obračuna. Mojstrovine so nastale zaradi upora proti sistemu, ampak dandanes čimbolj se upiraš, tem večja karikatura tega si. Meni se zdi, da se zdaleč največje bitke še zmeraj bijejo med nami, na kavi … Gotovo pa moraš biti dojemljiv in dober opazovalec, ne glede na to, kakšne vrste umetnik si. To pride samo po sebi, jaz sem bil od nekdaj tak. To je nekaj, česar se ne morem znebiti, pa saj se tudi nočem. Dojemam človeške odnose in mi je to prijetno, hkrati zna včasih biti neprijetno, ampak ja, absolutno se vživljam v drugega človeka, samo tega ne delam na podlagi kakšnega čudnega gurujstva in magije …

Imaš kar nekakšno obsesijo z motiviko branja misli. Je to tvoja velika fascinacija, mogoče skrita želja?
Enkrat sem bral en fenomenalen znanstveno-fantastični roman, Pathos Seventeen. V njem nastopa bejba, ki bere misli. Ko junak na koncu pritisne nanjo in jo vpraša, kaj je to, pravi, da ko pogleda človeka, vsako potezo na njegovem obrazu takoj zazna in ve, o čem razmišlja. Meni se zdi, da je to (no, seveda, tam je to pretirano v znanstveno fantastiko) branje misli in da lahko človeku kar dobro bereš misli, če si samo z njim na kavi. Torej ne želim si te sposobnosti, še posebej pa si ne želim, da bi to sposobnost kdo drug uporabljal na meni.

Da ti ne bi kradel idej za zgodbe?
Ne, najhujše je to, da cel svet - no, ne cel svet, če bi ga cel svet poznal, to ne bi bilo tako - pozna 1984 in Big Brotherja, simbol nečesa zdaleč najslabšega in najbolj groznega, kar se lahko človeku kot svobodnemu bitju zgodi, zdaj pa ga imamo kot najbolj pozitivno oddajo. Naslov »Big Brother vas gleda« je zabaven tag-line. Vsakemu svobodnemu človeku pa bi morala ta beseda pognati dlake pokonci, da bi kriče zbežal nekam, kjer ga ne bi motili.
                          
Se ti zdi, da je človek, ki je umetnik, že sam po sebi upornik?
Lahko si tudi umetnik zaradi tega, ker se ti biti to zdi kul. To je lahko ogromen problem. Nekateri imajo blazno radi Atomic harmonic in čevapčiče. Potem pa sam rečeš: Ne, jaz imam pa najraje stare albume Pink Floydov in pijem samo cabarnet sauvignon, in si potem čisto isti klinac kot tisti, ki imajo radi Atomic Harmonic in čevapčiče. Če ne delaš tega zaradi tega, ker res čutiš to željo, slo, hrepenenje po ustvarjanju – drugače temu ne morem reči … Ne ustvarjam zaradi tega, da lahko na koncu rečem, glejte me, jaz sem umetnik, ampak vedno znova, ko imam knjigo zunaj, razmišljam samo o tem, kako bom naprej pisal. Po življenjskem stilu nisem umetnik, tak sem bil, tudi ko nisem pisal in tudi če ne bi pisal, bi bil tak. Tudi s prijatelji se družim zaradi marsičesa drugega, ne pogovarjam se z njimi o umetnosti, večinoma se pogovarjamo o ženskah in cvičku.

Saj res, Dolenjec si. Rada bi, da komentiraš še en citat Maryanne Williamson, ki se je znašel tudi v govoru Nelsona Mandele in ki mi je prišel na misel ob branju romana: »Naš najgloblji strah ni to, da smo nesposobni. Naš najgloblji strah je, da imamo brezmejno moč.«
Ena blazno zanimiva teorija obstaja, ki sicer ni čisto v povezavi s to, in to je, da so na najvišjih družbenih položajih zmeraj ljudje, ki so nesposobni za te položaje. V družbi začneš na enem položaju in potem greš malo višje, slej ko prej pa priplezaš do položaja, od katerega nisi več sposoben iti naprej, ampak ga nisi sposoben opravljati. Idealno bi bilo, da bi bil na tistem prejšnjem.
Vse prevečkrat dobivajo moč tisti, ki hlepijo po njej. Moč bi morali imeti ljudje, ki si želijo narediti spremembe, moč spreminjanja države, sveta, bi morala biti orodje, s katerim bi uveljavili nekaj, kar ni v njihovem interesu, ampak je v interesu (bedarija, ampak ja) – človeštva. Jaz politike na maram. Ne mislim, da je politika kurba ali kaj podobno stereotipnega, ampak meni je to takšen dolgčas. Spremljam te stvari, ker si mislim, da mora vsak to spremljati, ker drugače te preveč zlahka nategnejo. Ampak nisem politično opredeljen, ne zanima me nobena stranka in ne zanima me, kaj se dogaja z Jelkom Kacinom ali Urško Bačovnik, niti ne vem, če je Janša alpinist, oni so meni dejansko dolgočasni ljudje. Hkrati pa sem prepričan, da moramo vršiti pritisk na njih ravno zaradi tega, ker je večina takih, ki so si želeli moč in so dobili moč in jo zdaj izvršuje zato, da imajo moč, to pa se ne sme.

V svoji literaturi nisi zavestno družbeno angažiran?
Tako je. Jaz sem tak, da ne bom hodil protestirat. Na nobenih študentskih protestih nisem bil, ne borim se za pravice živali, nikjer nisem ekstremno na eni strani, ker se mi zdi, da ima oboje dve plati. Ampak hkrati se mi zdi o vsaki stvari vredno razpravljati. Zdi se mi, da moraš ljudi z močjo - to bom grdo rekel - zdi se mi, da jih moraš za jajca držati. To je dejstvo. Do te plati sem družbeno angažiran. Kot pisatelj pa samo, če se priplazi noter, zavestno pa ne. Ne morem mimo tega v določenih okvirih.

Praviš, da je naša generacija zelo brezskrbna in neobremenjena s preteklostjo. Se ti ne zdi, da bi morala biti vsaj malo obremenjena s prihodnostjo, glede na podnebne spremembe? Vseeno smo generacija, ki bo vstopila v to prihodnost.
Ja, tako je, dejansko smo dobili konkretno razjeban svet, dvajseto stoletje, in zdaj je na nas, da nekaj iz njega naredimo, če začnem na čisto tako malo klišejski način. Ampak ja, prihodnost bi nas absolutno morala skrbeti. Je pa nekaj, prihodnost je spet v rokah ljudi, ki imajo moč zaradi tega, da imajo moč, zdi pa se mi tudi, da moraš najprej rešiti sebe, preden boš sploh začel reševati druge. Naš trenutni predsednik države, ki ni nikoli rešil sebe, poskuša zdaj reševati cel svet in ga ne bo rešil. Najprej moraš razčistiti stvari v intimi. Ljudje si želijo rešiti podnebne spremembe, hkrati pa ne znajo punce povabiti na pijačo. Mogoče se to zdi zelo banalno, ampak ni. Ni. Ker če bomo izgubili človečnost, potem tudi Zemlje ne rabimo. Potem jo lahko razfuka v vesolju in je to to.

Če greva zdaj nazaj konkretno k romanu: Kako si prišel na idejo o ilustracijah? Nenazadnje so nenavadna poteza.
Za svojega bratranca sem že od nekdaj vedel, da dobro to dela, Tanjo pa sem spoznal prek Jokerjevega foruma in so mi bile všeč njene stvari. Hkrati sem vedel, da imata oba blazno različen stil, in ker gre v romanu za posebno dvojnost, sem si rekel, hej, zakaj pa ne. Poskušam narediti nekaj novega z vsako stvarjo, ne na silo nekaj novega, ampak malo raziskujem, pa sam sem tudi vizualen tip, obožujem filme. Sem pa obema striktno naročil, da naj ne portretirata glavnih junakov, ravno zato ker se mi zdi, da mora književnost puščati veliko domišljiji.

Res obstaja neko nasprotje, ona dela zelo nežne ilustracije, on pa take bolj mehanične.
Ja, ona ima take nežne, on ima pa take bolj industrijske. To se mi je zdelo najbolj fajn.

Ne moreva mimo tega, da si študent filmske režije. Kakšne so zate bistvene razlike med žanroma literature in filma? Verjetno obstaja kakšna razlika in ne pišeš literature samo zato, ker jo je bolj poceni delati, kot je filme?
Ne, ne, daleč od tega! Razlika je. To je dobro vprašanje. Oboje ima svoje zakonitosti, svoje dobre in slabe strani - čeprav je težko govoriti o slabi strani medija. Recimo glasba ima slabo stran, ker je ne vidimo, slabo stran, ki je ne more imeti. Slaba stran filma je, da si ne moremo toliko sami predstavljati, Brad Pitt je Brad Pitt in ni noben drug. Oboje, film in literatura, je medij za pripovedovanje zgodb in oboje je lahko zelo intimno - to se mi zdi pomembno. Razlika je pri samem ustvarjalnem procesu, rezultati pa so lahko zelo podobni, s tem da ti seveda vsak da doživljanje na drugačen način. Film ima eno zelo fino stvar, to, da ni omejen ne s prostorom ne s časom, in to, da so ti preskoki, elipse, v njem lahko taki kot v literaturi nikoli ne bodo mogli biti, medtem ko je literatura medij, v katerem lahko zelo spretno pelješ ravno zaradi tega, ker bolj manipuliraš z domišljijo.

Ko si bil majhen, si si želel postati režiser ali pisatelj? Ali nič od tega?
Ko sem bil čisto majhen, sem si želel biti smetar, potem sem hotel biti duhovnik, ker duhovnike vsi ljudje poslušajo, potem pa sem že kmalu, v osnovni šoli, rad delal filme - saj sploh nisem vedel, kaj je to režiser. To mi je bila prva želja.

Kaj pa danes? Si v enaki meri želiš biti oboje?
Oboje. Ne bi se mogel odločiti. Oboje je enako fascinantno, oboje je blazno kreativno.

Pripovedovalčev oče se trudi pisati poezijo in v romanu naletimo tudi na kak njegov verz. Si kdaj pisal poezijo, jo pišeš, jo bereš?
Ja, oboje, pišem jo in berem, ampak ne verjamem, da sem zadosti dober, da bi jo objavil. Mogoče jo bom kdaj izdal, če bom našel kak dober jagodni izbor. Sem mnenja, da ne smeš bralcu poturiti nič takšnega, s čimer nisi sam zadovoljen. Najprej pišem iz sebe, ampak gotovo pa pišem za bralca, gledalca, konzumenta umetnosti. To ne pomeni, da se komurkoli podrejam, to je največja napaka, tako ali tako obstaja milijon različnih okusov, ampak nekaj, kar samo jaz razumem, ni za v javnost. Nimam pravice, da dajem to v javnost.

Potem bi morali večino poezije prepovedati - avtorji sami sebi.
Ja, poezija je zelo specifična. To, kar sem dal v roman, sta bila odlomka, ki sta bila zdaleč najboljša izbrana.

Imaš rad Edgarja Allana Poeja, glede na to, da se motiv krokarja pojavlja tudi pri tebi?
Ja, kolikor sem ga bral, nisem ga sicer veliko. Ja, določene stvari me vizualno čisto fascinirajo in jih potem uporabim, to so ti močni in fini simboli.

Pripovedovalec ima ime, ampak nikjer ga ne izvemo. Ima to kakšen poseben pomen?
Ne, od nekdaj imam brezimne pripovedovalce. Enkrat sem se tako odločil in jih držim. Fino je to skriti. To je še en delček identifikacije - da mu lahko kot bralec pripopaš svoje ime. Pripovedovalca tudi najmanj opišem vizualno, v tem romanu pač nekje izvemo, da je čupast. Tako da lahko vsak glavnega junaka po sebi oblikuje, kar se mi zdi fajn.

Bi lahko povedal še kaj o Antonu?
Aja, o Antonu. Anton je zvezda romana. Vsi mi ga omenjajo.

Tudi meni se je zdelo, da je glavna zanimivost romana.
On je nastal čisto slučajno. To je bila začetna ideja - nisem hotel iti na enega samega pripovedovalca in se mi je zdelo super, da bi imel zaradi vse te dvojnosti v romanu tudi njiju dva. Fino se mi je zdelo, da nista ne prijatelja, ne sovražnika, ampak da se bolj prenašata, da sta znosna en drugemu. Tudi sebe imam za znosno osebo. To, da rečeš nekomu, da je znosen, se mi zdi kar kompliment. To je boljše, kot če si prijazen. Da si znosen, pomeni, da si ravno prav tečen, hkrati pa nisi tak, da bi se ljudje ob tebi začeli dolgočasiti. Zdelo se mi je fino to, da sem se lahko igral s tem, kaj se pogovarjata - vse do tiste rešitve, ki se je na koncu skupaj domislita.

V romanu je pretresljiv prizor, ko je pripovedovalcu dano, da za hip začuti, kako je biti Anton, torej kako je biti popolnoma brezčuten. Potem pripovedovalec Antonu reče, naj mu nikoli več ne stori česa takega.
Ja, ker en drugega po svoje ne cenita, pripovedovalec ne ceni tega, kar ima Anton, in obratno. Skupaj predstavljata dve plati človeka, ki v bistvu moraš biti: biti moraš izjemno senzibilen in hkrati imeti blazno trdo kožo. Zdi se mi, da je Anton predstavnik generacije, ki bo zdaj prišla, ki je z užitki bičana in potem ne percipira več ničesar.

In ta neobčutljivost je nekaj najbolj grozljivega, kar se ti lahko zgodi?
Ja. Anton se ves čas zaveda tega. Zato pa je tak.

Kako pomembna sestavina literature, ki ti je všeč, je humor?
Moja najljubša zvrst ni bila nikdar komedija, mi je pa blazno všeč satira. Prepričan sem, da se moraš pri dobri komediji vsaj enkrat zjokati in pri dobri drami vsaj enkrat nasmejati. Šele takrat sledi temu, kar je.

Kdo bo letos dobitnik nagrade Kresnik?
Zaradi neprijetnega izpitnega časa svojih sonominirancev še nisem prebral, tako da nimam svojega favorita, sam sebi pa favorit nikoli nisi, vsaj jaz ne, saj vedno najprej vidim napake svojega dela, šele nato dobre plati. Drugače pa pred nagradami nikoli ne "analiziram situacije". Kar bo, bo. Mogoče zveni to kot diplomatski odgovor, ampak dejansko tako mislim. Ne gre zato, da se nočem nikomur zameriti – samo ne obremenjujem se, čisto preprosto.

--

Foto: Maša Pfeifer

Povezave:

- odlomka iz romana Sanjajo tisti, ki preveč spijo

- fotografije z intervjuja