Zgodba Glasnika sega v leto 1984, v londonsko postpremiersko druženje v francoski restavraciji La Cloche, nasproti gledališča Tricycle, kjer je skupina petih književnikov govorila o razliki med balkansko in zahodno literaturo oziroma celotno mentaliteto – o tem, da ima balkanska svoj posebni bouquet; večer je rodil idejo o vsesplošnem balkanskem literarnem časopisu (najširše balkanskem – segajoč od Bolgarije do Grčije) Polotok. Ta se ni zgodil, ker so »sledila ogabna in grozna leta«, po katerih je Dušan Gojkov edini iz petorice ostal živ. Dvajset let kasneje, leta 2004, se je v Opatiji zbrala skupina mladih ljudi, ki je prevzela poglavitno idejo davnega londonskega večera  – predstavitev tega specifičnega balkanskega »bouqueta« na enem mestu. Konec leta 2005 je bil v Bitef Art Cafeju v Beogradu prvi sestanek uredništva Balkanskega književnega glasnika, poleg tega so bila ustanovljena regionalna uredništva.

Balkanski književni glasnik je literarni časopis, zaenkrat zgolj na internetu, katerega urednik in sodelavci se ukvarjajo »z najlepšim poslom na svetu – z literaturo«. BKG izhaja na dva meseca; na mesec stran obišče 150.000 različnih bralcev, kar je več kot katerikoli drugi regionalni (tiskani ali elektronski) literarni časopis v območju. Seveda obstaja želja po tiskani verziji – Gojkov namreč goji – še zmeraj – posebno ljubezen do tiskanega (do knjig, časopisov, pač, do vonja natisnjenih strani; do »sveže tiskane knjige s svojim posebnim parfumom«); tudi zaradi mnogih bralcev, ki so še zmeraj elektronsko nepismeni.

Dušan Gojkov pravi, da se BKG ne odloča po narodnosti ali pripadnosti avtorja, objavljajo pač tisto, kar je dobro – »glavno je, da se dobro piše.« Njegov glavni napotek pisateljem, urednikom, vsem, ki se ukvarjajo z literaturo, je – »Berite! Vsak posel mora biti opravljen pošteno.«

In o času, v katerem smo, o bralcih v njem? »Ni skupnega naslovnika. Po obdobju, ko smo brali vojno, povojno, post-povojno literaturo, se ponovno pojavlja ljubezenska poezija, pojavljajo se tudi poučnofantastični romani; v glavnem – pojavljajo se dobre knjige.« Dolgo se je govorilo, da se v tem predelu bere zgolj šund literatura (»knjižna varianta latinsko ameriških limonad«). To je do neke mere res – a ne popolnoma, dokazuje Balkanski književni glasnik: »Narod ne išče šunda. Prav nasprotno.« Pa vendar: »Dobra literatura se išče, a se ne plača.« Mnogo pove podatek, da BKG deluje v razmerju prihodkov in odhodkov 0-0 (brez vštetih izdatkov za paprino birokracijo). 

Glasnik se uveljavlja postopoma, na različnih naslovih – Dnevni glasnik ponuja informacije zgolj iz literature, za sicer specifično publiko, je literarni dnevnik; Balkanska čitaonica je projekt v angleščini, ki je namenjen tujcem, ki jih zanima tukajšnja literatura. BKG je književno društvo, deluje kot informacijska in založniška hiša – kaj se bo zgodilo, je nemogoče napovedati. »Počasi,« pravi Gojkov. 

In kaj Gojkov meni o novodobni, elektronski obliki literature, o blogovstvu? »Priznajmo, kot vse ostalo, večina blogov je čisto smetje.«  Ampak: »BKG ne bi bil to kar je, če (tako, priznam) ne bi glavni in odgovorni urednik `fanatično prežal´ na talentirane blogerje po interentu.« In: »V zadnjem času blogerji tiskajo knjige. In to je dobro. Nadvse dobro.«

Gojkov zaenkrat ne razmišlja o novem romanu, pravi, da nima poguma za to. »Sedaj, po desetih knjigah, res nimam poguma za nekaj tako velikega.« Saj, počasi: »Živel bo ta bralski balkanski narod. Verjamem v to.«

Vir: revija Zarez (Zagreb)