Čez manj kot mesec dni bomo na Ptuju začeli točiti vino in pretakati poezijo. Festival Dnevi poezije in vina bo letos potekal že sedemnajstič, na njem pa se bo predstavilo dvajset domačih in tujih pesnikov. Še preden se prepustimo omami zadnjih avgustovskih dni, vam razkrivamo priznanja pesnikov, s katerimi se bomo družili v objemu verzov in vrtincu vinskih kapljic. 

Mateja Bizjak Petit že celo desetletje živi in dela v Franciji. Kljub tujemu okolju svoj pesniški izraz še vedno neguje v materinščini. Leta 2005 je izšel njen prvenec Le ti, predlani pa njena druga pesniška zbirka, tokrat dvojezična, z naslovom Alica s tisoč rokami / Alice aux mille bras. Ukvarja se z gledališčem, posebej lutkarstvom, v Franciji pa je ustanovila tudi Hišo slovenske poezije. Nekaj njenih pesmi lahko najdete tudi v stihoteki.

Ime: Mateja Bizjak Petit

Zadnja knjiga:

Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala, je zbirka sonetov Vrouz Valerie Rouzeau, ki je pred dvema meseca izšla pri Table ronde. Valerie mi jo je podarila za rojstni dan, v Reimsu, ko sva se po dolgem času znova srečali in si privoščili nekaj kratkih, a dragocenih trenutkov.

Kje ste odraščali?

Odraščala sem v Ljubljani, najprej na Titovi ulici, nato na Celovški, malo tudi v Sežani, predvsem pa v Pionirskem domu, z lutkami in Kovačičevimi lutkar'cami. Odraščala sem tudi v parku v Dravljah, pa na dvorišču pred blokom, z volno in iglami, s sestro in bratom ter z neprestano željo po pisanju, po ustvarjanju, po gledališču.

Kaj ste študirali in kje?

Študirala sem in še vedno po malem študiram. Ob tem sem štiri leta obiskovala AGRFT in tam poslušala predmete v zvezi z dramaturgijo. V Dunkerqueu sem se naučila francoščine, v Ameriki lutkovne režije, v Reimsu pa vztrajnosti.

Kje živite in zakaj?

Živim v Tinqueuxju, v predmestju Reimsa. V Šampaniji. Sem me je zaneslo naključje življenja. Kmalu pa sem tu našla svoj otok. Delo, ki ga trenutno opravljam v kulturno-umetniški ustanovi »Centre de Creations pour l'enfance / Maion de la poesie«, je spoj vsega, kar me je do sedaj zanimalo in hkrati mravljišče novih obzorij. Teren potrditev in novih izzivov. Ustanova se ukvarja s promocijo sodobnih umetnosti, ki jo širi predvsem preko dela z mladimi, ki jim omogoča stik s sodobnimi živečimi umetniki, francoskimi in slovenskimi. Ustanova je namreč tudi sedež Hiše slovenske poezije, prvega tovrstnega slovenskega društva v Franciji.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

To vprašanje bi morala prebrati, še preden sem odgovorila na prejšnje vprašanje, kajti trenutno sem najbolj ponosna na Hišo slovenske poezije, ki sem jo, kot rečeno, postavila na noge v sklopu svoje službe. To je nov, a že zelo aktiven projekt, ki omogoča, da se slovenska poezija in kultura širita po Franciji, da se v Sloveniji predstavljajo novi francoski avtorji, da se nekaj ljudi tudi v Tinqueuxju uči slovensko, da celo mesto Tinqueux praznuje 8. februar in da se mnogi ljudje, ki iščejo informacije o slovenski kulturi, obračajo na nas in jim mi lahko nato svetujemo oziroma jih natančneje orientiramo. Od svojih knjig sem najbolj ponosna na svojo hčer.

Izberite svoj par: poezija in vino, filozofija in brandy ali proza in pivo?

Odvisno od družbe in vremena. Vsak od parov lahko v nekem trenutku zazveni kot pravi.

Kaj si predstavljate, ko pomislite na Ptuj?

Komaj čakam.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Odprem oči. Izgovorim: ljubezen moja. Si pripravim kavo in jo, medtem ko nujno počnem še kaj drugega, počasi uživam. To drugo, kar počnem, je zelo raznoliko: preberem kakšno pesem ali odstavek iz zvečer odložene knjige, odgovorim na mail, zapišem spisek stvari, ki jih moram nujno opraviti, prelistam revijo, ki že par dni leži na kupu, ki se bo zdaj zdaj prevrnil, poslušam poročila, dajem nasvete hčeri … Dokler se ne zavem, da je že zelo pozno. Skočim pod tuš. Se posušim in letim.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Jopa.

Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Vse knjige Valerie Rouzeau, »Femme Allemande« Fabienne Swiatly in »Petit arbre« Katsumi Komagata.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Fabienne Swiatly, Valerie Rouzeau, Anne Marie Soulier, Jean Pascal Dubost.

Na katerem kraju / V katerem mestu iščete navdih?

Prostor, ki me najbolj navdihuje, je stanovanje v Ljubljani, ki je neizmerno podobno stanovanju moje babice. Tam se čas ustavi. Reža v oknu, skozi katero gledam na vrtičke, ki jih sredi velemesta s potrpežljivostjo in neizmerno ljubeznijo obdelujejo ženice … me vsakokrat odlepi od socialne preobremenjenosti in mi dovoli, da se srečam face-à-face s krokarji in golobi.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na pisateljsko blokado?

Počnem kaj drugega.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Zelen. Spominjam se neke oddaje, kjer so večkrat spraševali »šta je bilo prije, kokoška ili jaje«. V eni od oddaj so otrokom povedali, da je pogled v zeleno pogled, ki umirja … Kadar le lahko, gledam v zeleno. Tudi, ko zelenja ni v bližini. Sicer imam rada temo.

Opišite svoj idealen dan.

Dan, ko sem opravila, kar je bilo treba, in sem imela čas tudi za druge stvari, ki morda niso nujno potrebne, a se brez njih prav dolgo ne da živeti.

Opišite svojo večerno rutino.

Počakam, da se hiša umiri. Nato počnem, kar mi paše. Spat ne hodim rada. A včasih je to prav koristno.

Kaj vas zagotovo spravi v smeh?

Brihtnost.  

Kaj vas zagotovo spravi v jok?

Ljubezen.

Ste vraževerni?

Kdaj pa kdaj.

Kakšna zgodba se skriva za izidom vaše prve knjige?

Glede na to, da se skriva, naj ostane skrivnost. Je pa nepozabna.

Kdaj ste, če sploh, začutili, da vam je kot pesniku/pisatelju (pesnici/pisateljici) uspelo?

Ko dobim sporočilo, da je bilo nekemu bralcu lepo, ko je knjigo ali pesem prebral.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Se strinjam, ampak vseeno mislim.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Najbolj zabaven trenutek na sceni je moja prva lutkovna predstava. V publiki sta sedela dva fantka, ki naj bi ju poklicala na oder in se delala, da sta slučajna obiskovalca. Ko sem otroke, tudi sama sem imela komaj 11, vprašala, kdo bi rad pazil na mojo račko, so vsi dvignili roko in iz publike sem izbrala deklico, ki se mi je zdela najboljša pastirička. Šele po predstavi sem se zavedla, kaj sem naredila. Fanta sta razočarana in užaljena odšla domov, jaz pa sem bila ponosna na svojo pastiričko, ki mi je na odru iskreno pomagala.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? S čim bi se še lahko preživljali?

Počela sem že marsikaj, kar je prišlo na pot in kar se mi je zdelo zanimiv nov izziv. Predvsem rada prevajam poezijo.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Vsak svoje drevo smo. In naša senca včasih pride prav tudi drugim. Ali pa naši sadeži. In če nič drugega, pride prav les. Le dovolj mora zrasti.

Imate najljubši verz ali citat? Bi nam zaupali enega?

Nekoga moraš imeti rad.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Napisati dramski tekst.

*Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.