Končno se je začelo poletje in v toplih nočeh v dlani že lahko lovimo kresnice. Samo še dva dneva nas ločita od kresne sobote, ko bo znano, kdo je avtor najboljšega slovenskega romana preteklega leta. V tem tednu boste vsak dan lahko prebirali priznanja letošnjih finalistov za nagrado kresnik. In ker je ta čas nekaj posebnega, smo Knjigi priznanj dodali še nekaj kresnih vprašanj.

Če želite avtorje spoznati bolje, v roke vzemite tudi njihove romane. Tistim, ki živite v Ljubljani, pa toplo priporočamo tudi sobotni vzpon na Rožnik. Naj bo kresna noč omamen uvod v krasno poletje.

Zdenko Kodrič je na literarno prizorišče najprej stopil kot pesnik, nato pa se je prelevil še v dramatika, romanopisca in avtorja kratkih zgodb. Med kresniške finaliste se je letos uvrstil drugič. Prvič se je med peterico uvrstil leta 2001 z romanom Barva dežja ali Pritlikavec iz kavarne Pilvax, enajst let pozneje pa z Opoldne zaplešejo škornji, romanom o Pohorskemu bataljonu. Kodričev opus šteje več kot dvajset literarnih del, ob tem pa je tudi novinar pri časopisu Večer. Več o avtorju in njegovi kresni poti v posnetku.

Ime: Zdenko Kodrič

Zadnja knjiga: Nebotičnik Mitra.

Kje ste odraščali?
Na Dravskem polju: pred mano zmeraj cerkev, levo Pohorje, zadaj Haloze in Boč, desno gostilna, ki mi je zastirala pogled na dimnik tovarne aluminija Kidričevo.

Kaj ste študirali in kje?
Na začetku kemijo na FNT Ljubljana, vmes AGRFT, na koncu novinarstvo.

Kje živite in zakaj?
V vasi Cirkovce zato, ker je tam ogromno trave.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na roman Barva dežja ali Pritlikavec v kavarni Pilvax in na nekdanje ljubljansko gledališče Pekarna.

Opišite svojo jutranjo rutino.
Brez umitja in britja nikamor.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Na začetku pisateljske kariere sem navdih iskal v namakanju nog v lavorju. Zdaj ne vem več, kje so noge, kje lavor in kaj je navdih.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Hlače. Zmeraj vem, katera noga gre v desno hlačnico.

Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Javier Marias: Tako belo srce, Drago Jančar: Katarina pav in jezuit, Viktor Pelevin: Čapajev in praznota. Če gre komu kdo od omenjenih v nos, priporočam odlične nadomestke: pesmi Katje Perat, prozo Janje Rakuš in eseje Urbana Vovka.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Triintrideset let se že trudim. Neuspešen sem zato, ker za navdih in pomoč nočem nič tvegati. Nič plačati. Niti toplega piva!

Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
Peter Sloterdijk, Srd in čas.

Na katerem kraju/V katerem mestu iščete navdih?
Nazadnje na Ptuju.

Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje.
Slika Petra Breugla Census at Betlehem, črne slike Sandija Červeka, inštalacija Stanke Vaude Benčevič Očiščevanje kurenta, muzika Tomasza Stanka Suspended Night in Moveknowledgement Pump down …

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Najprej berem, veliko berem, precej historične in znanstvene literature. Potem čakam, veliko časa čakam. Potem izberem temo. Potem datum in uro. Potem nekaj brkljam po tipkovnici in sestavim načrt, nekakšen račun, na eni strani prihodki, na drugi odhodki. Če je več prihodkov kot odhodkov, se roman/zgodba tako rekoč izpišeta sama. Zgodba tudi lepo teče, če na prihodkovni strani med številkami ni decimalnih vejic.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Ko pišem daljši tekst, ni ritualov niti posebnih priprav, je obsedeno stanje duha, obstaja gluha soba, mogoče kak švenk po črno belih fotografijah, iz spomina kličem obraze, gege, besede, daljše stavke; sestavljam ženske obraze – ti imajo v mojih romanih obrobno, a močno/odločujočo vlogo – in rišem moške – ti so sicer prisotni ves čas, a so njihove lastnosti velikokrat votle, prenapihnjene – nazadnje sledi še opis kulis za ozadje odnosov med osebami. Na začetku pisanja je ozadje nejasno, zatemnjeno. Včasih se zgodi, da detajl, eksterier in interier dopisujem tako, kot to počnejo glasbeniki, ki nasnemavajo vokale in inštrumente na temeljno melodijo. Največ napišem v soboto in nedeljo. Med delovnim tednom zelo malo, le kak stavek ali dva. Med ponedeljkom in petkom se bolj posvečam formi kot vsebini. Pišem tudi zvečer, a le do 22. ure, ponoči ne gre od mene nič, še voda ne. Izjemno produktiven sem samo v soboto in nedeljo dopoldne. Bruham strani.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Nekoč sem skoz okno zrl v zvonik in uro na njem, zdaj gledam sosedovo hišo, vrt in poleti sosedo pri zgodnjedopoldanski kavi.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Umaknem se s položaja. In spet berem in čakam.

Opišite svoj idealen dan.
Sobota ob pol osmih zjutraj: najprej preberem del zadnjega poglavja, si rečem, vse je razumljivo, vse je kristalno čisto, da sem super pisec – in ko to slišim, nadaljujem v takem zagonu, da me ustavi samo ženino vabilo: »Kosilo!« 

Opišite svojo večerno rutino.
Napišem kratek stavek, a ko ga preberem, ga zbrišem. Spet napišem, tokrat daljšega, ga preberem in ga spet zbrišem. In poskusim znova. Vmes skočim na internetski glasbeni you tube. Ko je ura deset, zatemnim zaslon in izginem iz literature. Pisanje ima zame dvojni pomen, dvojno vlogo: izgubo lastne identitete in naložbo v lasten razvoj.

Kaj vas zagotovo spravi v smeh?
V vedro razpoloženje in smeh kolumne Marka Crnkoviča.

Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Vnukinjino listanje po otroških knjigah Borisa A. Novaka (Domišljija je povsod doma), Boruta Gombača in Milana Dekleve.

Ste vraževerni?
Ne do te mere, da bi bil lahko vraževeren.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez robca in ure.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Platona. Zaradi njegovega stavka: »Torej se strinjava glede tega, da nekdo ljubi to, kar mu manjka in česar nima.« 

Kaj je vaš najljubši prigrizek?
Masa, ki je mehka, sočna, sladka, topla, okusna in privlačnega videza. Lahko je servirana na knjigi.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Pogodba podpisana, honorarja še ni!

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Ko sem na zadnji predstavitvi romana Opoldne zaplešejo škornji rekel, da o Pohorskem bataljonu ne bom več pisal, mi je novinarska kolegica zabrusila, seveda ne, ti ga boš ustanovil! Pomislite, kak zoprn cinizem!

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Z vso vnemo časnikarim pri Večeru.

Kaj bi svetovali mladim piscem?
Začnite objavljati že danes. V literarnih revijah, seveda!

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Prvo krasno pesem sem napisal pri enajstih, prvi resen roman objavil pri 51.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Pot na Islandijo in pisanje scenarija za dokumentarno-igrani televizijski film o spiritualistki in filozofinji Adelmi von Vay, ki je leta 1925 umrla v Slovenskih Konjicah.

Kateri je vaš najljubši kresniški nominiranec ali zmagovalec preteklih let?
Med najljubše kresnike sodi Drago Jančar.

Kakšno moč ima kresna noč in v čem se sen kresne noči razlikuje od sna drugih dni? (Poznate kakšno kresno vražo ali posebne rituale?)
Nisem človek ritualov. Spomnim pa se, da je nekoč v moji vasi o tej noči bežno govorila ženica, ki je sicer silno rada govorila o krščanskih praznikih in praznovanjih. Za kresno noč je rekla, da ženske, ki ne prespijo te noči, rodijo dvojčke. Prvega dojenčka, ki bo privekal na svet, morata starša imenovati Jožek, drugega pa Marija. Jožek bo delavec, Marija pa skrbna mati. In kaj se zgodi, če privekata na svet dečka ali punčki, so jo vprašali. Brez skrbi, jim je odgovorila, na kresno noč se parijo in ljubijo samo pari: Jožeki in Marijike!

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.