Znani glasbenik, doktor filozofije in svobodni umetnik (profesura na oddihu) je izbral pravi kraj in čas: Kino Šiška na topel in temen decembrski petek, poln zanimivih koncertov. Kmalu bodo prišli njegovi kolegi Mina Š., Dejan L. in Aldo I., ki bodo po polurnem intervju z nama spili kozarec vina in pokadili nekaj cigaret. Naratov šansonjerski videz daje slutiti področja njegovih zanimanj, o katerih sva se pogovarjala. Kmalu izide druga kantavtorska plošča, kot glasbenik in performer sodeluje z gledališčem, tu so še mnogi glasbeni večeri in filozofski prispevki, s Kataleno, eno najuspešnejših slovenskih glasbenih zasedb v zadnjih letih, pa so trenutno na kolektivnem dopustu.

Za Katalenin peti album Noč čarovnic pravite, da z njim »podajate zgodbo o norosti, približevanju in prestopanju meje, o ljubezni, izgubi, iskanju, bolečini in sreči«, torej o skrajnih, čarovniško divjih občutjih. Kako ste prišli do coprništva?

Mogoče ravno po poti, ki jo opisuje tale tekst, ki si ga citirala, se pravi po poti fascinacije nad mejnimi stanji, emocionalnimi ali psihičnimi, po poti raziskovanja teh stanj, razmišljanju o njih, po poti iskanja načina, kako jih uglasbiti, kako jih ubesediti. Kar se besede tiče, so to več kot enkrat mestoma storili že tudi drugi, najprej tukaj mislim na pesnike, ki smo jih uglasbili na tej zadnji plošči: v prvi vrsti Svetlana Makarovič, v drugi vrsti Gregor Strniša, v tretji vrsti Dane Zajc. Glasbeno in pa tekstualno pa je bil tudi za nas zelo velik izziv, ko smo mu poskušali slediti – in mislim, da smo ga kar uspešno zasledovali.

Strniša, Zajc, Makarovič, Taufer, katerih poezijo ste uporabili, so modernistični pesniki, ki so bili oziroma so pod močnim vplivom ljudskega slovstva. Je bil to povod za izbiro in tematiko albuma? Je k temu prispevala obojestranska simpatija z legendo coprništva Svetlano Makarovič?

Povod je v prvi vrsti vsebinski in mislim, da je v tem, kar so počeli vsi ti štirje omenjeni pesniki – v prvi vrsti Svetlana Makarovič – v šestdesetih in sedemdesetih letih s poezijo, in v tem, kar počnemo mi oziroma smo počeli do te plošče, možno potegniti kar precej vzporednic. Sploh kar se tiče tega iskanja lastne govorice skozi že obstoječo, v tem primeru ljudsko izročilo. Jasno, Svetlana je tu najmočnejša in tudi najbolj očitna, saj gre v tem spogledovanju z ljudsko pesmijo zelo zelo daleč tako v ritmiki kot v motiviki, v simbolih, praktično na vseh nivojih. Preostali trije mogoče manj. Je pa Veno Taufer, ki si ga omenila in ga sicer ni na naši plošči, zelo veliko pripomogel k temu, da se ta naš laboratorij, kot mu pravimo, sploh vzpostavil. Leta 1976 je izdal blazno zanimivo pesniško zbirko, ki se mi osebno zdi malce zapostavljena, z naslovom Pesmarica rabljenih besed, kjer je počel točno to, da je izhajal iz ljudskih motivov in jih na precej bolj modernističen način kot npr. Svetlana ubesedoval in raziskoval.

Zanimiva sta recimo instrumentala s skritim Zajčevim besedilom, ki sta kot ilustracija.

Ja, prej sem omenil besedo laboratorij: od vsega začetka nas je zanimalo, na katerih vseh možnih relacijah lahko vzpostavimo dialog. Na eni strani imamo ljudsko dediščino, glasbeno in pesmsko, na drugi poezijo slovenskih modernističnih pesnikov, ki so črpali iz te tradicije, potem imamo sebe, kot glasbeno skupino, ki že ves ta čas črpa pri ljudski dediščini, in v končni fazi tudi sebe kot tekstopisce, skratka, kako lahko vse te relacije nekako izpeljemo, na kakšen način lahko znotraj vseh teh odnosov vzpostavljamo dialog. To je bil tudi eden od eksperimentov: kako vzeti pesem kot celoto, ki ustvarja neko atmosfero, ki ima določeno sporočilo in ki jo vsak sfiltrira na svoj način, in jo prevesti izključno v jezik glasbe. Mesečne krave pase mesec in Po mesečni travi sta naslova teh dveh instrumentalnih komadov, ki sta našla mesto na naši plošči in sta zvočna ilustracija oz. zvočna interpretacija poezije.

To demonično čutno, čarobno in neobvladljivo smo srečali že v rezijanski glasbi.

Absolutno. Rezijanska muzika se po mojem mnenju ves čas giblje tam nekje na meji inferna, ima v sebi nekaj peklenskega s to svojo repetativnostjo in neobvladljivostjo, saj se ves čas samo ponavlja in to gre v nedogled, dokler se človeku že napol ne zmeša. Kar se besedil tiče, je mogoče tega v rezijanski muziki manj oziroma je precej bolj prikrito. Res je naphana z motivi narave, v prvi vrsti jasno njihovih gora – vsaka druga pesem, ki jo pojejo, govori o njihovih gorah. Ko si enkrat tam, razumeš, da ne moreš peti o ničemer drugem, kot o gorah: dolina je tako ozka, da se, kamorkoli pogledaš, zaletiš vanje. Gore so pri njih prostor misterija, skrivnosti, niso pa v tem tako eksplicitni, dobesedni. Skozi to simboliko, skozi simbol narave, bolj nakažejo neke skrivnosti, neobvladljivosti, mogoče tudi demonskosti – ali pa po drugi strani božje urejenosti. Gre za nekaj, kar človeka presega, nekaj, nad čimer nima nadzora.

Kaj pa baladnost, balade? Zdijo se mi vaša rdeča nit. Balada je že v principu plesna pesem in nenazadnje se vaša skupina imenuje po baladi.

Ja, kar nekaj pesmi nosi določene značilnosti balad. Težko bi rekel, da je kakšna prav klasična balada, mogoče po atmosferi še najbolj Šla bom na goro visoko, ki pa nima tega epskega momenta, vendarle ni tako fabulativna, zgodbena. Opisuje bolj neko stanje, ki je v bistvu akcija ženske, ki gre na goro, da bo vrgla sinka v Donavo, toda mimo te slike ne ponuja neke zgodbe. Baladni občutek oz. občutek balade pa nas tako ali tako zelo globoko definira. Kot si rekla, je že Katalena balada, se pravi pesem s tem naslovom oz. natančneje Smrt roparjeve žene je klasičen primer ene najlepših in najbolj krvavih balad, kar jih Slovenci premoremo. Ta fascinacija se pri nas vleče že ves čas. Meni se zdi Noč čarovnic ena najbolj darkerskih plat, kar jih je kdo posnel v Sloveniji.

Nekatere etno skupine si izberejo poustvarjanje starega izročila, torej folkloro, godčevstvo, vi pa ste v ustvarjalnem odnosu z ljudsko glasbo, izročilo posredujete na sodoben način. Je vaš stik z ljudsko dediščino kontinuiteta ali obujanje tradicionalnega? Je rekonstrukcija, oživitev ali prenovitev?

Zadaj je avtorska in to zelo avtorska rekonstrukcija. Tisto, kar mi poskušamo rekonstruirati, ni muzika, taka kot je bila, ampak je občutje, je v bistvu komunikacija. Poskušamo ugibati in uganiti, na kakšen način je neka pesem, neka emocija, ki jo je pesem nudila, funkcionirala v svojem času in ljudeh, za katere je bila aktualna. To emocijo poskušamo prevesti v jezik, v prvi vrsti glasbeni, ki to komunikacijo spet omogoča. V tem smislu gre bolj za rekonstrukcijo občutka kot pa stvari same.

Vsako glasbeno (po)ustvarjanje nujno izhaja iz obstoječe glasbene resničnosti. Torej tudi tisti, ki delajo folkloro, počnejo nekaj podobnega.

Absolutno. Če gremo tako daleč, potem vsi, ki delamo glasbo, delamo nekaj podobnega. Razlika je v tem, da si folklora za cilj postavlja ohranjanje. Zame je folklora bolj podobna muzeju. Muzej je krasna stvar, ki ti nudi neko izkušnjo, ampak jo nudi v tem smislu, da vidiš stvari take, kot so bile v tem primeru, da jih slišiš. Muzeji so blazno dragoceni in absolutno morajo obstajati. Nas vidim kot nekega mladega modnega dizajnerja, ki bo vzel idrijsko čipko in iz nje naredil povsem svoj izdelek.

Največ stika z ljudsko dediščino imajo pravzaprav otroci v zgodbah in pesmih. Sodelujete tudi s pripovedovalkama ljudskih pravljic in pripovedk Ano Dušo in Špelo Frlic. Torej se ukvarjate tudi s pripovedništvom?

Ne morem reči, da se ukvarjam, ampak sodelujem pri tem. Z Ano Dušo in polovico Katalene, se pravi s Polono Janežič, Vesno Zornik in mano, je nastala t. i koncertna pripoved Tri zdrave Marije in en oče naš. To niso zgodbe za otroke, zelo daleč od tega, to so zgodbe za odrasle, ki smo jih opremili z avtorsko glasbo in izvajali kot neke vrste gledališko predstavo. S temi stvarmi se ukvarjamo, kar se tiče pripovedovanja, to ni moje področje, ki bi ga obvladal, tudi tukaj sem lahko le nekdo, ki je zraven, nekdo, ki zadevo podpre. Ravno Ana Duša pa je primer človeka, ki se s tem ukvarja profesionalno.

Kako se je pričelo pisanje avtorskih besedil za Kataleno? Tudi ljudska pesem je nastajala kot poezija posameznega genija, tako da preskok k avtorski poeziji pravzaprav ne spreminja logike.

Zame je bil to v prvi vrsti izziv, kako k pisanju besedil pristopiti zelo usmerjeno in ciljno. Ko pišeš svoje stvari, jih pač pišeš. Seveda si postaviš omejitve, a si jih postaviš sam. Tu pa te spet omejuje komunikacija z ljudskim, se pravi, da poskušaš v ritmiki in motiviki slediti zakonitostim ljudskega pesništva, jih upoštevati in uporabiti, da konkretno poveš neko zgodbo. Ta fabulativni moment je bil zame osebno (govorim seveda o svojem pisanju, ne o pisanju drugih) velik izziv, saj so sicer moje pesmi vse prej kot fabulativne, v sebi imajo zelo malo epskega, so precej bolj ali lirične ali še kaj drugega. Precej bolj izhajajo iz atmosfere, iz trenutka, iz prebliska, kot pa iz kontinuirane zgodbe. Kot sem omenil že prej, je ta naš laboratorij, ki smo ga vzpostavili, ko smo delali Noč čarovnic, definitivno vključeval tudi našo besedo, našo avtorsko pesem, ki se je napajala pri ljudskosti in pesništvu temnega modernizma.

Pri slovenski ljudski pesmi je zanimivo, da lahko govori o najbolj groznih rečeh, smrti, umoru, odhodu v vojsko … v duru.

Ja, najbolj žalostne slovenske pesmi so v duru. Vse je v duru – z izjemo Prekmurja, ki je molovsko, tako lepo, elegično. To so dobili preko Panonije, od Rusov v bistvu ali pa od Romov. Bela krajina ima tudi nekaj, a je treba upoštevati, da je tu ogromno uskoških vplivov, kar pomeni srbskih, hrvaških. Pobelelo pole z ovcama je v bistvu belokranjski, srbski, uskoški komad, torej prihaja z juga. Če odmislimo te zelo vidne tuje vplive – tuji vplivi so seveda povsod –, se pravi mejne pokrajine, kot sta Bela krajina in Prekmurje, ter gremo gledat na Štajersko, Koroško, Gorenjsko, so vse najlepše, najbolj žalostne pesmi durovske. V osnovnih šolah učijo narobe.

Vrniva se na začetek: kako je nastala Katalena? Člani ste bili očitno prava kombinacija, saj ste uspešna skupina že celo desetletje.

Včasih se kakšne stvari kar zgodijo in se zelo posrečijo. Ko sem sestavljal to zasedbo, nisem niti približno računal na to, da se bo ustvarila taka kemija med nami. Z bendom je pač tako kot s familijo: kakšne stvari dobro delajo, kakšne ne, kregaš itak da se, ampak se potem počasi naučiš, če se, sobivati in skupaj ustvarjati – in če ti to uspe, če dosežeš to stopnjo, na kateri smo zdaj mi … Mislim, da je zdaj edina stvar, ki lahko konča Kataleno, to, da se odločimo, da smo povedali, kar smo imeli za povedati.

Kaj pa vas žene v raziskovanju glasbe? Vsi člani Katalene imajo tudi druge projekte.

Če bi živeli na Poljskem, bi lahko od takega benda, kot je Katalena, se pravi, primerljivo uspešnega, zelo udobno živeli. Dvomiljonski trg v primerjavi s štiridesetmilijonskim – to so sicer čisto banalne okoliščine, vendar ne nepomembne. Mislim, da bi vsi počeli še kaj drugega, tudi če bi nam Katalena omogočala eksistenco, saj tudi druge stvari zelo radi počnemo. Ne morem govoriti za druge, mene osebno žene – saj ne vem, kaj bi drugega počel v življenju! Cel kup drugih stvari bi lahko počel v življenju, ampak ta trenutek se absolutno najbolj vidim in čutim ravno v tem, kar delam.

Deset let je dovolj dolga doba, da se kot vodja Katalene ozrete nazaj in pokomentirate, reflektirate svoje delo.

Ne vem, zakaj mi zdaj po glavi hodi citat iz Štoparskega vodnika po galaksiji, ko Marvin, zamorjeni robot, reče: »Začelo se je katastrofalno, potem pa je šlo samo še navzdol.« (smeh) Ne, saj ne! Predvsem sem zadovoljen s tem, da imamo Kataleno kot bend, kot kontinuiteto, saj v bistvu delamo ves čas, da smo ustvarjalni, da smo naredili ogromno muzike, da še vedno napredujemo … Ko zdaj pogledam nazaj, bi marsikatero stvar najraje spremenil, ker nisem več zadovoljen z njo. Zdaj razmišljaš drugače kot takrat, ko si jo naredil. Takrat si bil slabši, manj izkušen, seveda so failerji, ogromno jih je. Ko poslušam našo prvo ploščo, Zgodbe, se včasih primem za glavo: kaj smo pa tu počeli? Kaj smo pa tu mislili, kaj pa je to?! Ampak po drugi strani ne bomo nikoli več posneli take plate, kot so Zgodbe. V marsikaterem pogledu je to naša najbolj pogumna plata: je najbolj neobremenjena, najbolj direktna, v nekaterih stvareh gre najdlje. V bistvu je tako, da pri vsaki plati, ki jo poslušaš, rečeš: »O, madona, to bi pa najbrž danes naredil drugače!« Po drugi strani pa veš, da je prav, da je točno taka, kot je, ker je odraz tistega časa, ker je Katalena iz leta 2002, iz leta 2004, 2006 … Mislim, da je najbolj grozljiva stvar, ki človeka lahko doleti pri delu ali pa v življenju nasploh, nostalgija. Ko enkrat začneš gledati nazaj, češ kako je bilo včasih fajn, to predvsem pomeni, da zdaj ni. Jaz te nostalgije ne v življenju ne pri Kataleni absolutno ne čutim. Je pa ena stvar, ki me zdaj malo pekli, in sicer dejstvo, da se bomo s Kataleno za dobrega pol leta prisiljeni umakniti zaradi naše kolektivne porodniške. Seveda sem blazno vesel, da bomo v bendu dobili še enega otročka, za bend pa je zdaj to prvo obdobje v več kot desetih letih, ko bomo na malček daljši pavzi, ko pač ne bomo igrali. Nikjer pa ne piše, da se ne bomo mogoče vmes tudi česa novega spomnili.

Poznamo vas že iz premalo znanega in kvalitetnega benda Sfiltrom kot rockerja na kitari, danes pa ste svobodni umetnik. Kako je šla vaša glasbena pot?

Sfiltrom je bila prva resna zasedba, ki si zasluži pozornost. Zahvaljujem se ti za tvojo opazko. Še vedno sem zelo ponosen na ta bend in na obe plati, ki smo ju posneli. Zdita se mi zelo pogumni plošči. Kar se mojega doprinosa tiče, bi šel vse tekste še enkrat napisat, ker se mi zdi, da se jim še zelo sliši nek odmev gimnazijskosti. Ampak dobro, če ne bi napredoval kot tekstopisec, bi bilo moje ustvarjalno življenje prekleto žalostno. Sicer pa se mi zdita obe plošči še vedno zelo kvalitetni in sem nanju zelo ponosen. Katalena in Sfiltrom, ti dve zgodbi, sta pri meni kar lep čas sobivali. Potem je pa nastopilo obdobje, ko je Sfiltrom nekako upadel – saj nikoli ni zares razpadel, ampak vendarle – in ko je ta zares avtorski moment pri meni malo izostal, je bilo obdobje parih let, ko je bila Katalena dejansko na prvem mestu ali skorajda edina stvar. Potem se je pa itak začelo moje kantavtorstvo, ki je pa spet drug ventil. Očitno rabim različne načine, kako se prazniti in kako komunicirati z drugimi.

Na vaši prvi kantavtorski plošči Strah je odveč ste tak tipičen kantavtor: imate kitaro, glas, svoje pesmi, besedila. Kako v vas sobivajo filozof, glasbeni in pisec – pesnik? Kako ste zašli v kantavtorstvo? Tudi v tem je nekaj starodavnega, prvinskega. Recimo pri Pengovu.

 To ni bila načrtna odločitev, zgodilo se je zelo spontano, ker se je pač začel kopičiti material, s katerim nisem čisto točno vedel, kaj početi. Potem sem ugotovil, da v tej formi, v tej izčiščeni bazični formi mogoče še celo najbolj prepričljivo zvenim. In ja, kantavtorstvo mi je všeč točno zaradi tega momenta starodavnosti. To je v resnici najbolj starodaven način izvajanja glasbe in pripovedovanja zgodb: človek sam ob neki spremljavi poje ali govori tisto, kar ima za povedati. Še ena stvar, ki mi je blazno všeč pri kantavtorstvu: tu ni blefa. Tu ga absolutno ni in ga ne more biti. Ne moreš se skriti za nič, tu ni benda, ni hiperprodukcije, zloščenosti, tu nimaš umetnih prsi. Vse mora biti natur. In če je natur, če je prepričljivo, potem gre čez. Če ne gre čez, potem pač pozabi in pojdi domov.

Kantavtorstvo je podvrženo spremembam, kot pač vsaka zvrst. Je postalo manj uporniško oz. kje se to uporništvo skriva? Kje se skriva vaš protest, na kaj ste besni? Kaj je z refrenom iz Daše in marksista »Ko jo jebe, revolucijo!«

(smeh) Ne, jaz sem zelo jezen človek. Stvari me absolutno spravljajo v bes in absolutno nisem zadovoljen s tem, kako ta svet funkcionira, kako deluje. Neposredno protesten pesnik dejansko nisem, vsaj do zdaj ne. Ampak ne zato, ker ne bi hotel biti. Sicer bo pa na drugi plošči en komad, ki ima mogoče neko tako razsežnost, je pa bolj zgodba kot navodilo. Blazno me moti, če mi ljudje hočejo s svojo poezijo povedati, kako moram živeti in kaj je prav in kaj je narobe. To pač zame ni poezija, to je moraliziranje. Poezija mora biti zmeraj večplastna tako, da ni tako neposredna. Vedno mora ponujati precej širši diapazon možnih branj. Protestne pesmi so dostikrat problematične. Slabe protestne pesmi so tiste, ki so samo protestne. Dobre protestne pesmi so tiste, ki so, poleg tega, da so protestne, lahko tudi samo pesmi, ki jih lahko bereš na različne načine in nimajo samo enega sovražnika. En tak čudovit primer oz. zame osebno ultimativna protestna pesem je Masters of War. To je seveda tisti komad, ki smo ga s Kataleno priredili za kompilacijo, ki je izšla letos pri nas. To je tudi komad, ki ga jaz dokaj redno izvajam na svojih koncertih. Zakaj je ta komad tako fenomenalen? Zaradi tega, ker nima jasnega sovražnika, čeprav je seveda jasno, da je Bob Dylan napisal ta komad kot protest proti ameriški politiki, proti vojni v Vietnamu – vendar gre onkraj tega, onkraj konkretne politične in zgodovinske situacije. To je zame komad, ki govori proti pohlepu, ki protestira proti vsem tistim, ki si na račun tujega trpljenja oblikujejo lepše življenje. In to je večen problem. Tu nima veze, ali govorimo o Vietnamu ali Uzbekistanu, in zato je to dobra, izjemna pesem. Na živce mi grejo ljudje, ki mi hočejo povedati: tako in tako je treba živeti, bodimo prijatelji, bodimo srečni! E, jebiga sad. Zdi se mi težko pisati dobro protestno poezijo, izjemno težko. Mogoče imam zato ravno malo rešpekta do tega. Drugi vidik je pa ta, da se mi zdi, da ves čas protestiram. Vsi moji komadi so na nek način protestni. Vsi poskušajo izrisavati podobe življenja, kot ga jaz razumem in ni v skladu s tem – vsaj upam, vsaj mislim oziroma sem kar prepričan, da ni v skladu s tem, kar mi poskušajo vsiliti kot najboljši možen svet, v katerem naj bi živel. Svet, v katerem zdaj živimo, je zelo daleč od tega, da bi bil najboljši možen, razen če pač rečemo, da je najboljši možen, ampak marsikaj v njem ne štima in ja, mnogokrat sem jezen in ja, mnogokrat sem besen. Mogoče bo na drugi plošči [izide spomladi, op. a.] kak moment jeze več, vsaj bolj eksplicitno.

Zdaj, ko ste to razložili, ste v bistvu dokazali, da med pisanjem besedil in poezijo obstaja povezava ravno s to splošnostjo.

Absolutno. Dobro kantavtorstvo je poezija in dobri kantavtorji so pesniki. Sploh ne trdim, da sem to jaz, definitivno pa se to trudim doseči. Prej si omenila Pengova, ki je eden najboljših slovenskih pesnikov druge polovice dvajsetega stoletja. To izjavo podpišem kadarkoli in jo zagovarjam pred komerkoli, sem absolutno prepričan vanjo. Tu se v končni fazi kaže tudi spregledanost kantavtorstva: zakaj v sedemdesetih Pengov ni dobil Prešernove nagrade? Zakaj je v osemdesetih ni dobil Jani Kovačič? Zakaj je v devetdesetih ni dobil Iztok Mlakar? Zakaj je to taka odrinjena veja – niti ne veš, a si upaš reči – umetnosti? Govorim seveda o nekem občem pogledu, o spregledanosti predvsem tistih, ki so res vrhunski.

Ravno Kovačič in Pengov predstavljata ta glavna tokova v kantavtorstvu, uporništvo in liriko, ki se vedno združita.

Ja, točno tako. Če iščemo uporništvo, ga najdemo tudi pri Pengovu. Ravno s to liričnostjo, senzibilnostjo in občutkom za majhne stvari v vsem, kar ga obdaja, daje radikalno kontro vsem tistim, ki to spregledujejo in se ženejo za nečim povsem drugim.

Kaj pa aktualni protesti pri nas in po svetu ter zasedbe fakultet? Videla sem vas na Filozofski fakulteti.

Ja, predvčerajšnjim (7. 12. 2011, op. a.) sem imel koncert na Filozofski fakulteti, dvakrat sem se udeležil nekih zadev že pred borzo, ko je bil boj za. Na splošno govoriti o teh stvareh je malce težko. Konkretno, kar se tiče zasedbe Filozofske fakultete: jaz bom vsakomur, ki problematizira bolonjsko reformo, aplavdiral in ga bom podprl. Že samo zato, ker postavlja to vprašanje in reformo pod vprašaj, saj je absolutno prav, da jo. Iz akademske sfere ne poznam nikogar, ki bi ga spoštoval, tako profesorja kot študenta, ki ne bi imel pripomb ali celo zelo resnih pripomb glede tega, kaj se dogaja z bolonjsko reformo. To je vprašanje, v katerem absolutno podpiram aktiviste in njihovo zasedbo. Še zmeraj pričakujem oziroma čakam, da bodo jasno izrazili, kaj v resnici hočejo. Vem, da je to težko, vem, da je to prekleto težko! Ampak za to so se odločili in zdaj je na njih, da to izrečejo, ker bodo sicer izzveneli v prazno in tega je zelo zelo škoda.

Kar pa se tiče globalnega gibanja začenši z zavzetjem ali, recimo temu okupacijo Wall Streeta, se mi zdi tudi ta splošna opozicija na mestu, ker je v končni fazi tisto, proti čemur se je treba zoperstaviti in boriti, zelo neoprijemljivo. Ne gre za konkretne gospodarske ukrepe in politične napake, ampak za logiko, ki tiči v ozadju. Gre za logiko – to smo v zadnjih letih že tolikokrat slišali, ampak je res lepa ilustracija – tistega reaganonskega pohlepa in reaganonskega gesla Greed is good, ki ga tisti lik, ki ga igra Michael Douglas v Wall Streetu že sredi osemdesetih zelo lepo izpostavi, saj v pravem trenutku izpostavi nekaj, kar mora biti izpostavljeno. Ampak ne kot pravilno, temveč ravno nasprotno – kot napačno. To se mi zdi eden boljših momentov v filmografiji Oliverja Stonea. Ta logika nas je pripeljala sem, kjer smo, in tej logiki se je treba zoperstaviti. Kar smo mogoče vsi po malem upali, ko se je začela kriza, vsaj jaz. Kriza načeloma stvari sčisti, prevetri. Obstajalo je upanje, da bo povzročila spremembo miselnosti. Da bomo poštekali, da preprosto ne moremo z istimi sredstvi, ki so nas pripeljala do krize, te iste krize reševati. To se ni zgodilo: rešujemo jo z istimi sredstvi, z istimi vrednotami, nismo pa postavili pod vprašaj osnovnih, etičnih dilem in etičnih pomanjkljivosti, ki so nas pripeljale do tega stanja. Kar se tega tiče, zelo razumem protestnike, če ne znajo ubesediti svojega gneva, ker je res neubesedljiv, ker tukaj ni konkretnih nasprotnikov. Logika je tista, ki jo je treba spremeniti. In vrednote. Jebeš revolucijo.

Sodelujete tudi z gledališčem, prav pred kratkim na primer z umetnikom Janezom Janšo.

Dosti redno delam z gledališčem v takih in drugačnih vlogah. To sodelovanje z Janšo, ki je sicer že četrto, ker me kar redno vabi k svojim projektom, je bilo zame sploh zelo zanimivo, ker sem bil prvič postavljen v pozicijo, kjer sem bil v bistvu igralec, performer, kakorkoli že to imenujemo, kjer se nisem skrival za instrumentom kot po navadi, in se nisem obnašal kot muzičar, ki ga je po naključju zaneslo na oder. Ja, to je izziv, zanimivo se mi zdi! Rad imam teater, rad delam za teater. Vsi projekti, pri katerih sem bil v zadnjih letih, so mi tako ali pa drugače odprli nek nov predal v glavi. Recimo ena stvar, ki jo z velikim užitkom počnem, je glasba za otroke – lutkovne, gledališke predstave. Otroci so čudovita publika. In najbolj zajebana.

Kaj pa prihodnost? Si s kom posebno želite sodelovati? Katalena je na svojih ploščah gostila že kar nekaj glasbenikov, vi pa na svoji kantavtorski gostite Mino Špiler.

Ta prostor je tako majhen, da se dejansko vsi poznamo med sabo. Z leti počasi spoznaš vse, ki bi jih hotel spoznati, tiste, ki jih ne bi hotel, pa itak bolje, da jih ne. Super je, ko se taka sodelovanja zgodijo. Bolj, kot so spontana, boljše je. Moja sodelovanja do zdaj so bila vsa zelo spontana in sem zelo zadovoljen z njimi. Jaz sicer drugo kantavtorsko ploščo pripravljam z bendom. Tukaj je naveza spet podobna tisti z Mino: Matevž Kolenc, umetniški vodja skupine Melodrom, je poskrbel za aranžmaje, igra pa tudi električno kitaro, potem so tu še Blaž Celarec na bobnih, Polona Janežič (Katalena in Melodrom) na klaviaturah, Jelena Ždrale, ki jo tudi poznamo iz vseh možnih zasedb, na violini. En tak nov in hkrati že preizkušen sestav ljudi, ki se dobro poznamo in delamo skupaj tako ali drugače že kar dolga leta. Vedno se je fajn glasbeno spoznavati z novimi ljudmi. Vedno je pa fajn tudi neke zgodbe peljati naprej, ker potem, ko se z ljudmi že dobro spoznaš, tudi lažje komuniciraš, stvari hitreje nastajajo. Včasih pa mogoče postanejo že malo predvidljive, takrat se je dobro za nekaj časa spet raziti. Kot bi rekel Nino de Gleria: »Saj nismo poročeni!« V muziki lahko vsak z vsakim.

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.