Medtem ko čakam na Alojza Ihana, se razgledujem po njegovi pisarni na medicinski fakulteti. Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo je od zunaj, s hodnika, videti točno tako, kot je slišati. Precej imuno in prav nič umetniško. Toda pisarne so že povsem druga kitica. Edina vidna medicinska tehnologija so knjige, ki se nagibajo v prostor, vendar jim ga ne uspe zapolniti. Soba je odprta skoraj na vseh straneh. Za pisalno mizo in računalniškim ekranom je ogromen kos neba – in pod njim poležano predmestje z vrtovi –, veliko okno, da lahko človek s kakšnim ptičem hitro odleti daleč proč. V tem letnem času le še z golobi. Za mano in na obeh straneh po stenah visijo pretežno modri zemljevidi, kjer se nebo spogleduje s svojimi brati, z morji in oceani, da spet ni čudno, če sogovorec na moja vprašanja odgovarja včasih kot nekakšen jadralec in včasih spet kot morski volk. Nenazadnje je njegov roman Hvalnica rešnjemu telesu trenutno* na vrhu najbolje prodajanih knjig in novinarji si podajajo kljuko. »Pa še sezona gripe je,« pravi.

Ta roman je pravzaprav literarizacija poljudnoznanstvene knjige, ki je še v nastajanju, pravi, ko skušam vklopiti svoj diktafon. Trenutno ima okrog 350 strani in je poskus nizanja nekih resničnih človeških usod, ki jim bodo priloženi poteki, izvidi. Od tam so torej zgodbe iz Hvalnice, pobral jih je iz povsem kliničnih primerov. Večina ni izmišljenih, tega si ne bi mogel izmisliti. »Kot posameznik, kot pisatelj imaš eno izkušnjo življenja in je – ne glede na to, koliko imaš socialnih stikov – ne poglabljaš, ker so ti socialni stiki veliko preohlapni, kar nenazadnje tudi morajo biti, glede tega nima smisla jamrati, nikoli v zgodovini niti niso bili bolj intenzivni, ker bi bilo to že patološko. Kot zdravnik pa ima človek vpogled v zgodbe, ki se v resnici dogajajo drugim ljudem. A ker se to dogaja v nekih kritičnih situacijah, ko bolniki ne mislijo več na svoje socialne obrambe, ampak jim gre pravzaprav za življenje, je človek takrat seveda pripravljen razkriti karkoli, da bi se njegove težave razrešile. Zato imamo zdravniki nek privilegij, da praktično nimamo samo svoje izkušnje, ampak tudi tisto "ornk" človeško izkušnjo od zelo veliko ljudi. Jaz si večine teh zgodb ne bi znal izmisliti.«

Povem mu, da je bila moja prva asociacija ob prvih straneh romana televizijska nadaljevanka House, MD. Nasmeji se in prikima: »Mogoče sem malo nihal med dr. Rugljem in dr. Housom. Ruglja precej dobro poznam, poznal sem ga tudi osebno, to njegovo provokacijo in "zoprnijo". A po drugi strani tudi neskončno zavzemanje za pacienta, ker sta oba, tako Rugelj kot House, paradoksna. Takole na zunaj se zdi, kot da bi House najraje vsakogar utopil v žlici vode, iz njegovih ravnanj pa je gledalcu jasno, da je pripravljen za tistega pacienta narediti več kot 99,9 % drugih zdravnikov. Ta paradoksnost značaja je tisto, kar bralca takoj pritegne, ker če je nekdo na ta način večplasten, življenjski, da ga čutiš tako v njegovi najbolj trdi kot mehki obliki, ki je razvidna predvsem iz njegovih dejanj, potem imaš širok diapazon.« Pokaže z rokami kot izkušen ribič. »To pa je tudi v naši tradiciji. Tipična moška – gorenjska, če gremo v ekstreme – drža je tista … robatost. V resnici bo tak robat posameznik, na primer, za svoje otroke naredil vse. Kar sploh ni korelativno. Ali pa se lahko razneži sam zase tudi pri neverjetnih malenkostih. Temu ne bi rekel skrivanje, pač pa gre za tak način funkcioniranja. Robatost, ki izgine, ko se človeku približaš – ki je ni notri, ampak obstaja kot neka forma. In House je tak univerzalen primer …« Gorenjca?, mu pomagam. Pri tem ostaneva.

Po drugi strani je House, MD vendarle tipična detektivka in te se v časih krize po nekaterih teorijah še posebno razpasejo – ker ljudje iščejo krivce, izhod iz nastale situacije, ker hočejo znova vzpostaviti prejšnje, normalno, zdravo stanje. Tudi sam v romanu nikakor ne skriva svoje zavzetosti, angažmaja. Je knjiga v tem smislu torej tendenčna? »Absolutno. Absolutno je tendenčna v tem smislu,« previdno pokima. »S tem, da tega ne jemljem kot nekaj negativnega.« Tu se strinjava. »Knjiga nudi eno plast tistega, kar je racionalno – o zdravstvu, zdravju in tako naprej; da lahko ljudje, ki kupijo ali berejo knjigo, rečejo, da to počnejo, ker jim koristi. O teh temah se lahko pogovarjajo. Hkrati pa knjiga vsebuje blazno osebne motive, o katerih se ljudem ni treba pogovarjati. Zlasti Slovenci na prvi pogled, na zunaj hočemo kupovati v kakršnem koli smislu uporabne stvari, norimo za priročniki, da lahko rečemo, da smo to kupili, zato ker je koristno. Ta plast, ki je informativna, je med osrednjimi kvalitetami knjige. Naj to ilustrira tipičen zapis, eden mnogih, ki sem ga dobil po elektronski pošti od neke pravnice.« Bere z računalniškega zaslona: »... moram Vam povedati, da me je knjiga zelo navdušila, prav zelo pritegnila, da mi ni bilo žal časa, ki bi ga morala posvetiti vnukom, pa tudi skrbi za svoje zdravje. Resnično me je navdušila, saj je v njej mnogo napisanega o nas, ženskah, kako nas vidi moški svet, kaj od nas pričakujejo in kaj me od moških. V nekaterih delih v knjigi sem našla sebe, stvari, ki jih počnem, pa tako ni v redu in moram spremeniti, predvsem pa me veseli, kaj si moški mislijo o nas, ženskah. Knjigo bom z velikim veseljem posojala naprej, priporočila pa mi jo je moja kolegica, doktorica medicine ...« »Zakaj bi mi bilo torej nerodno ob omembi tendenčnosti? Knjige so za bralce, vsaka nova knjiga je eksperiment, ki tipa, kaj bralci trenutno potrebujejo. Tiste, ki to uspejo zatipati, so vredne spoštovanja in spraševanja o tem, kako jim je uspelo, da odsevajo toliko bralcev in aktualnega časa. Razmišljati o tem je naloga inovativnih kritikov, ki si upajo pomisliti, da lahko v Sloveniji nastane tudi nekaj novega, raziskujočega, še neimenovanega – in ni naš največji domet le beletrija, v prevodu leporečje. Seveda pa je lažje žvečiti, v čem neka knjiga odstopa od naučenega ideala romana. Pa vendar imate danes polno umetnosti, ki v umetniško doživetje združujejo naravoslovje, ekologijo, politiko, filozofijo, komunikologijo ... Samo gledati je treba. Če kdo, ki ima vsaj solidno srednješolsko izobrazbo, v Hvalnici ne opazi večplastnosti hormonskega kroga, ki je hkrati realna znanost in medicina in antropologija in zgodba in metafora, potem ... Hja, bi se vzdržal komentarja.« 

Vrnem se k naslovu, pri katerem so se ustavili še vsi spraševalci do sedaj, le da noben od njih še ni postavil pravega vprašanja. Kaj je torej odrešilnega pri telesu? Sam je v nekem intervjuju izpostavil testosteron, češ da je knjiga zasnovana kot esej o njegovi antropologiji. Je to rešitev za izhod iz krize? Več testosterona v jajcih slovenskih moških? Odgovor je nikalen: »Z rešnjim telesom imam v mislih predvsem telesne meje, ki nas držijo pri življenju oziroma stran od smrti. Meje telesa so tisto, česar nočemo prestopiti, oziroma če jih prestopimo, nas več ni. Telesna šibkost nas v nekem smislu rešuje s tem, da nekje postavlja mejo manipulacije. Kar pomeni, da je stopnja manipulacije, bodisi da manipuliramo sami s sabo ali da manipulirajo drugi z nami, pravzaprav limitirana z našim telesom in ne z našim duhom. Duh je neskončno manipulabilen. Duhu ni problem nek pojem prekategorizirati in preimenovati v drugega. Zločin je mogoče z eno samo miselno operacijo hitro omiliti, preimenovati, vzpostavimo paradoks, pa zločina naenkrat ni več. Telo pa je naša evolucijska dediščina, ki zahteva toliko in toliko angažmaja, toliko in toliko počitka, akcije, toliko cilja, smisla, se pravi, vse te komponente, ki so v končni fazi tudi duhovne. In če to ni izpolnjeno, potem se telesno slej ko prej zrušimo. Jaz zato telo razumem kot nekaj, kar nas odreši, kar nas rešuje, kar nas drži v neki disciplini. Disciplina in forma sta osnovi življenja. Klinični primeri, ki jih navajam v knjigi, so čisto didaktični primeri discipline in nediscipline.« Odličen primer manipulacije telesa je tako imenovana "modra tabletka". »Ravno to. Ta del z viagro je eden od centrov knjige, ker je problem teh manipulacij, tega podaljševanja oziroma zanikanja smrtnosti, te hoje po robu ravno to, da družba vsako tako sredstvo takoj izkoristi, naredi iz njega normo. Mi si želimo podaljšati svojo nesmrtnost, družba pa bo viagro izkoristila kot normo, kot podaljšek zahtev do posameznika. Viagra naenkrat postane nujna. Kot antidepresivi. Zato pa normalen človek sodobnega službenega ritma ne more zdržati, ne da bi prišel domov in se zrušil.«

Lotim se provokativnejših vprašanj, vendar ga ne uspem pretirano vznemiriti. Roman je paradoksen, ambivalenten najprej že na ravni esejističnih odlomkov, na ravni teme in motivov, ki se jih lotevate, začnem. Testosteron je po eni strani socialni hormon, omogočal naj bi stabilno urejenost socialnih vrst. V knjigi je omenjeno, kako se testosteron zviša pri navijačih zmagovalne nogometne ekipe. Toda tu je seveda še druga stran kovanca, tu je vendar tudi nebrzdano kopičenje lastnine, izkoriščanje, nasilje, vojne ... Mar ni tudi tu na delu ravno testosteron? Mogoče bi morali izmeriti nivo testosterona tudi potrošnikom, ki jim uspe po večurnem čakanju pred vsemi drugimi priti do novega iphona (Oh, te male potrošniške zmage …). »Seveda, to sta dve plati iste medalje,« se strinja. »Po eni strani je testosteron skupinski hormon, ker pač omogoča urejanje skupine, preprečuje medsebojne konflikte, kar pomeni, da skupina ni konfliktna navznoter, je pa borbena navzven – ob skupinskih uspehih se raven testosterona viša. Obenem pa je tudi individualni spolni hormon. Oboje je povezano; paradoks testosterona je ravno v tem, da to tako imenovano socialno kletko najbolj ureja spolnost. Vedeti moramo, da ima v evoluciji večina živalskih vrst samo redka obdobja, ko so spolno aktivne, kar je enostavno smiselno, ker je takrat toliko žrtev spolne aktivnosti, ker živali takrat mislijo samo še na boje in konflikte, na to, kako bi prišle do samice, in če bi to trajalo celo leto, bi bilo to za vrsto pogubno. Ljudje smo pravzaprav edini, kjer se je spolnost popolnoma nebrzdano razvila, kar pomeni, da tu ni govora o naravnem, biološkem stanju vrste, v bistvu se je to razvilo ravno zato, ker se je pojavila družbena funkcija spolnosti kot motivatorja za družbene projekte. Ljudje imamo samo ene testise, samo ene možgane, ene emocije in človek kot posameznik ne more ločiti, ne ve, kateri del te njegove nebrzdane celoletne spolne energije izhaja iz reproduktivnega stanja živali, kateri del pa iz tistega, kar družba rabi zato, da ukalupi in na ta način dela kulturo. Zato imamo pri ljudeh deviacije v vse smeri, ker človek vsako testosteronsko simulacijo razume enotno, kot en občutek. Od njegove discipline samega sebe in od discipline družbe je odvisno, ali bo res ves testosteron usmeril v spolnost, kar pa je totalno destruktivno. Človek je od Darwina dobil mogoče samo petino hormona, da ga porabi za svojo spolnost, ostalo pa mu je dal Freud za to, da bi gradil družbo. Ampak kot rečeno, nekdo bo ta občutek, bolj ali manj po sreči, lahko usmeril samo v spolnost in bo to destrukcija, drugi samo v družbeni vzpon, kar pa je prav tako destrukcija. Tu nas ne rešijo naši občutki, ampak disciplina, ki pa ni samo disciplina posameznika, ampak tudi disciplina družbe.«

Druga dvojnost, dvoglavost je na ravni pripovedi, v pripovedovalcu samem. Telo je zanj kot racionalnega človeka, za kakršnega se razglaša, motor, o sebi meni, da je mehanik s talentom za poslušanje; toda ko beremo roman, ugotovimo, da v resnici sploh ne posluša, da beži skozi okno, da več govori sam – pa spet samo tedaj, ko svetuje drugim, ko rešuje tuje težave, medtem ko je pred lastnimi tudi sam samo jecljavec, mrlič. Pripovedovalec torej v resnici sploh ni telesni tip, človek dejanj, če sklepam po povedanem, sploh ni discipliniran; temveč je refleksiven, razmišljujoč, sanjarski … »To je samo druga oblika tega housovskega nasprotja. Pripovedovalec pacientom sam govori, da se noče ukvarjati z drugim kot z mišicami, da ga zanima samo potek, sila, mehanika, ampak praktično ni psihiatra, ki bi vodil tako dolg razgovor s pacientom in se neprestano ukvarjal z odnosi. Nenehno bruha, kako se noče ukvarjati z odnosi, obenem pa paciente pravzaprav stalno sili, da se ukvarjajo z njimi. Sicer se v zvezi s pacienti potem na nek način lahko izgovarja na metodo čiščenja, ker on želi samo to, da pacient svojo zgodbo razčisti, da se lahko potem sam končno začne ukvarjati s telesom, kar ga "kao" edino zanima. Jasno pa je, da ko pogledamo to njegovo drugo plat, to soočanje s samim sabo, je tista aktivnost, ki jo zahteva od pacienta, pri njem totalno inhibirana. Na koncu še vedno ne vemo, ali si želi, da bi tisti telefon zazvonil, in če bo, ali ga bo dvignil. Sam misli, da ga bo, ampak …« Tu se roman konča.

In ko sva že pri družini: neskončne slovenske razprave o družinskem zakoniku se zdijo v luči Hvalnice rešnjega telesa še bolj očitno patološke. Slovenci smo prav res ena velika želatinasta srečna družina. A temelj naše sreče so zamočvirjeni odnosi in incest. »Do tega sem na koncu prišel z več strani, najprej s stališča družbenih odnosov,« se nasmeji. »Tehnika mojega pisanja je bila takšna, da sem začel s temi obupno dolgimi stavki – to je pač moj esejistični način, ko hočem ogromno asociirati, vendar ne toliko zaradi tega, da bi nekaj dokazal, ampak želim, da bralec s knjigo zelo na široko slalomira po nekih občutkih, zato vtaknem noter polno asociacij in je moj namen takega dolgega stavka predvsem asociativnost. Marsikdaj sem potem v zadregi, ko kdo reče: Tako se strinjam s tistim, kar ste tam napisali, meni pa pravzaprav ni čisto jasno, ali s tem misli na prvi del ali na sredino ali na zadnjo tretjino stavka. Ker je velikokrat začetek popolnoma v drugi smeri kot zaključek. Ta incest je prišel po enem takem slalomiranju v zvezi s to slovensko željo, da vse poznamo. Ta obsedenost, ki se kaže na primer v tem, da imamo vsi za vsako stvar svojega obrtnika. Zdravniki se s tem obupno veliko srečujemo. Dobro vemo, da bi bilo povsem vseeno, koga poznamo ali ne, kljub temu pa verjamemo, da če nekoga poznamo, bo za nas bolje poskrbel. Bolj enostavno se mi zdi z nekom skleniti natančno pogodbo, saj potem z njim ni treba biti prijazen, lahko zahtevaš popravke. Ker če je z nekom vse po domače, potem to zahteva neko prijaznost, ki ni čisto resnična. Lahko nisi zadovoljen, ampak moraš vseeno biti kot da zadovoljen, pa še okoli ne smeš govoriti, da nisi. In tu sem prišel do neke zanimive ideje. Pa seveda ta zaprtost, neka težnja, da se vse naredi v okviru te lastne dolinskosti, lastne domačije, tu smo zelo blizu takemu občutku.« Razširi dlani na mizi. »V tem delu me je veselilo provocirati,« prizna. »Bralcu to nudi možnost širokega prostora strinjanja in ugovarjanja.« Vsekakor pa ga prisili v odziv. »Ja, ja, ravno to. Ker drugače bralec, če ni provokacije, sledi samo tistemu … beletrizmu, leporečnemu občutku, kako pisatelj s čim lepšimi besedami pove pričakovano informacijo. Kar je seveda povsem legitimen način literarnega uživanja. Ampak v tej knjigi sem se vsekakor odločil za nek bolj provokativen način, ki skuša bralca tako z dolgimi stavki kot asociacijami in krepkimi stereotipi spraviti v soočenje.«

In ko smo že pri stereotipih ... Kaj pa stereotipna podoba ženske, tega ni mogoče spregledati, previdno nadaljujem. Roman je v tem vidiku povsem testosteronski, ženske so v njem predstavljene kot od strahu obsedene posesivke, tiste, ki izsesavajo svoje moške z nerealnimi življenjskimi pričakovanji, pobranimi iz pravljic; ki so v skladu z biološkim determinizmom zgolj nabiralke oziroma danes nakupovalke; ki slovenskim otrokom privzgajajo hlapčevstvo, nemoč – univerzalne krivke tako rekoč. In ali ni potem vsaj rahlo nenavadno, da je knjiga taka prodajna uspešnica, nenazadnje so bralci predvsem bralke? Ihan si zdaj vzame še nekaj več časa, da premisli, preden začne odgovarjati: »Kot prvo, ženske bralke so stereotip beletrije iz časov, ko je literatura nadomeščala TV-žajfnice. Današnje izobražene ženske in moški pač ne padajo na abstraktna ljubezenska leporečja, ampak želijo avtorja, ki fascinira z načitanostjo in poznavanjem zgodovine, naravoslovja, ekonomije, tega, kar pač danes živimo. Svetovne uspešnice so predvsem inteligentni eseji, ki jih berejo moški in ženske. Če naši literarni teoretiki tega pojava ne opazijo, je to njihov problem, ne problem ostalega sveta. Hvalnica zaradi svoje esejskosti zadovoljuje precej sodobnih bralskih potreb, zato pa tudi veliko moških bralcev. Je pa res, da je pri ženskah od 25 do 35 let recepcija nekoliko problematična. Te ženske imajo biološki program, mehanizme, ki jih v tej knjigi rahlo razkrivam: da hočejo osrečiti moškega, družino … vse to. Ta knjiga za ta segment žensk deluje "disturbing". Obratno je pri ženskah po štiridesetem. Najbolj navdušene odzive dobivam od malo bolj izkušenih žensk, ki pravijo: Ma, škoda da nisem tega mogla prebrati prej, pa se ne bi ločila, pa ne bi … Za ženske je to nekakšen priročnik o moških. Ker knjiga je seveda v prvi vrsti, to je treba poudariti, o moških, o funkcioniranju moških. Ampak kako naj opišeš funkcioniranje moških drugače, kot da opisuješ, kako v nekih problematičnih situacijah moški gleda na žensko? Saj se ne da drugače. Razen če pišeš dobesedno nekakšen učbenik, ampak tega ne bi nihče bral. Knjiga je o moških. Govori samo o moških, tudi esej, ki mu je bil za podlago.« Nasloni se naprej na stolu. »Sicer pa sploh nisem tako grob, kot je bil na primer dr. Rugelj. Rugelj je izrazito poudarjal krivdo tega ženskega mehanizma. Jaz stvari – upam, da se v knjigi to tudi opazi – vseeno jemljem bolj antropološko. Se pravi, vsi ti mehanizmi, ki so opisani v knjigi, so nam Slovencem omogočili preživeti, antropološki vidik tega je, da je bila to najboljša možna rešitev za preživetje – v teh razmerah, v teh dolinah, na teh kmetijah, pri tej količini zemlje, pri tej količini hranil. Vprašanje pa je, koliko so ti vzorci, ki so v nas in se ne dedujejo, ampak se pravzaprav naredijo že v najzgodnejšem otroštvu, koliko so ti odtisi še produktivni, ko se okolje spremeni. Če ponazorim na primeru slovenskega dedovanja: če pogledamo v preteklost, je bilo to sovraštvo, ta blazna angažiranost v tem, kdo bo dedoval, seveda razumljivo. Tisti, ki je dedoval, ki je dobil kmetijo, ki se ni smela deliti, ker ne bi bilo potem nič, tisti si je lahko ustvaril to, kar se je takrat smatralo za normalno življenje: lahko se je poročil, bil gospodar. Tisti, ki ni dedoval, je šel za hlapca in ni imel normalnega življenja, nekdo mu je vse življenje ukazoval. Zaradi vsega tega je jasno, da obstaja toliko mehanizmov razlikovanja in konkurence; to je bilo absolutno upravičeno. Ko pa se danes bratje in sestre zaradi dedovanja neke …« najprej reče nekaj, kar ni za v javnost, se strinjava, »luknje skregajo in so lahko skregani celih 10 ali pa 15 let in nima nihče popolnoma nič od tega, se v resnici ne kregajo zaradi tega. Ampak čustva so ista kot nekoč v preteklosti, ko je bilo to stvar življenja, se pravi, enega dobrega življenja ali pa tega, da si moral na primer v rudnik v Ameriko.« Spet se nasloni nazaj. »In to je tisto; jaz poskušam te stvari gledati bolj antropološko, ne da se mi zdijo ženske krive, ampak smo v resnici vsi ujeti v mehanizem, ki je bil včasih funkcionalen, pa zdaj mogoče več ni. Saj pri teh mehanizmih itak sodelujejo oboji, saj na nek način – mislim, da nekajkrat tudi eksplicitno – pravim, da je celo moški pravzaprav enako odgovoren, če sodeluje v tej igri, ker če bi jo spregledal, ne bi bil njen del. Ne glede na vlogo, ki jo ima, je človek odgovoren za igro, v katero stopi. Tudi žrtev je enako odgovorna kot despot.«

Ko pozneje doma poslušam najin pogovor, opazim v zadnjih stavkih veliko relativiziranja in oklevanja, tudi brez tega pa si že predstavljam komentarje anonimnih bralcev na portalu. Povsod po medmrežju se pod prispevki o Alojzu Ihanu dviga prah in dvomim, da bo tokrat pretirano drugače. Po eni strani se, kljub njegovemu upanju, da je to jasno že ob branju romana, vseeno zdi, da šele intervju knjigo postavlja v drugačno, milejšo perspektivo. Po drugi strani sem imel po poslušanju več kot enournega posnetka občutek, da skuša Ihan ponekod spet bolj zbadati kot gladiti. Občutek, ki ga, ko sem takrat zapuščal medicinsko fakulteto, nisem mogel uskladiti z Ihanovo umirjeno, premišljeno pojavo. Čeprav … Zdrznil sem se in pogledal gor, da bi poiskal okno njegove pisarne in preveril, če slučajno leti s kakšno ptico, kljub temu da je bil videti izredno zaposlen. Toda moja orientacija je bolj tako tako in okna nisem več našel.

Alojz Ihan (1961), dr. med., je pesnik, pisatelj in esejist. Objavil je pesniške zbirke Srebrnik (1985; nagrada Prešernovega sklada), Igralci pokra (1989), Pesmi (1989), Ritem (1993), Južno dekle (1995; Jenkova nagrada) in Salsa (2003), romane Hiša (1997), Romanje za dva … in psa (1998) in Hvalnica rešnjemu telesu (2011) ter knjigi esejev Platon pri zobozdravniku (1997) in Deset božjih zapovedi (2000).

* Intervju je potekal novembra 2011, op. ur.

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.