Na Resljevi ulici v Ljubljani je svoje prostore po dveh letih delovanja dobil inštitut IRIU, odprta institucija z vsaj občasno zaklenjenimi vrati. Kadar so odprta, to pomeni povabilo, zato se ne bojte vstopiti, pustite se presenetiti in nagovoriti malo drugačni umetnosti, kot ste jo morda vajeni sicer. Po otvoritvi, ki je vzbudila veliko zanimanja in je bila zelo dobro obiskana, naj bi sledila še tiskovna konferenca, vendar so stoli ostali prazni. Bila sem edina obiskovalka in čisto spontano sem namesto uradnega intervjuja, ki sva ga z Glorjano Veber, ustanoviteljico IRIU-ja, nameravali v prihodnosti narediti, dobila odgovore na vsa vprašanja, ki jih prej nisem niti zapisala. Pesnica, publicistka, urednica, oblikovalka, fotografinja, performerka, avdio-vizualna umetnica, politologinja in sociologinja, ki pripravlja doktorat iz literarnih ved, je tudi soustanoviteljica društva za sodobne umetnosti Aggressive Theatre, iz katerega je zrasel IRIU in ga prerasel: društvo sedaj deluje pod okriljem inštituta.

Avgusta so sterilno moderni in na novo prepleskani prostori IRIU-ja dobili popolnoma drugačno podobo, ki privablja poglede mimoidočih: galerija A, kot so jo poimenovali, je polna slamnatih bal, ki se ti pogrezajo pod nogami, saj nenehne spremembe časa, v katerem živimo, ne dopuščajo več trdnih tal in trdnih definicij, če malo posplošeno povzamem tezo iz kataloga Umetnost tekoče moderne, ki so ga v IRIU izdali ob otvoritvi. V tem fluidnem obdobju, ko nič več ni fiksno, ima umetnost možnost izstopiti iz navajenih konceptov in teorij in se vrniti k svojim začetkom, iz katerih lahko na novo zraste. »Gre za vračanje k primarnosti, gre za umetnost A, ki se poraja v stiku gledalca z umetnino samo,« pove Glorjana, ko sediva naslonjeni na veliko leseno skrinjo, polno žita, sredi slame, ki je del inštalacije Žetev Damjana Popelarja. »Najprej je nekaj časa samo gledal,« se zasmeje, »zdelo se mi je, da ni točno vedel, kako naj se loti zaprtega prostora, on namreč sicer ustvarja zunaj, v naravi.« Ta umetnika nagovarja, da se vživi v prostor in mu skuša odgovoriti z umetniško inštalacijo. »Galerija A je pravzaprav samo tista bela stena, tam zadaj, ampak se nočemo omejevati, zato umetnikom damo na voljo celoten prostor,« še doda. »Znanost in umetnost izhajata iz narave in prav je, da se k njej tudi vračata. Gre za cikličnost časa, žetev je simbol umetnikove ustvarjalnosti, ki se shranjuje v kašči kot žito, hrana naroda.« To hrano pa je treba deliti, zato so galerijo otvorili tako, da so prelomili kruh in ga razdelili – med obiskovalci in po prostoru se je začela pretakati prav posebna ustvarjalna energija. »A si jo ti tudi čutila?« se Glorjana obrne k Ani Geršak. Na vprašanje, kakšna umetnost jo prepriča, mi nato kot iz topa izstreli, da jo najprej sicer zanimata vložen trud in ozadje, potem pa je predvsem važno, da te, še preden začneš razmišljati o pomenu, umetnost »nagovori, v trenutku pretrese, da rečeš (tleskne s prsti): cf, to je to.«

Glorjana med pogovorom večkrat omeni, da skušajo v inštitutu IRIU vzgajati sporočilo, ne rezultatov, zato ne podpirajo lenobe gledalcev, temveč jih silijo, da sami razmišljajo o pomenu in globljih idejah umetnosti. »Mi ponudimo vabo, neko šablono, okostje projekta, meso da publika. Kaj bo nastalo, je vedno odvisno od odziva ljudi. Gre za naš skupni umetniško-sociološki projekt, publika je del projekta.« V projektu Mišelovka so jo s skrivnostnimi navodili zvabili v zaklonišče, jo vanj zaklenili in tako publiko dobesedno ujeli v poezijo, ki so jo skupaj z različnimi zvočnimi učinki predvajali v popolni temi. Spet drugič so naključno izbrano ljubljansko stolpnico ponoči napadli s poetično agresijo: pustili na vratih zapečateno poezijo, v nabiralnikih navodila in blok spremenili v pesniško zbirko. S takšnimi projekti umetnost nepričakovano vstopi v posameznikovo intimo in tako vsaj malo predrami tudi tiste, ki jih sicer to področje ne zanima, kar je v skladu s filozofijo Aggressive Theatra, ki že od leta 2007 z neobičajnimi umetniškimi pristopi predrzno širi pozitivno agresijo: »Zanima nas, ali je publika res tako otopela ali pa smo umetniki preveč mrtvi.«

Pomen latinske besede aggredior, iz katere izhaja ime društva, pomeni približevati se, pristopiti, začeti, lotiti se, pa tudi napasti, zato sem Glorjano povprašala, če jih je bilo kdaj strah, da bi bili preveč predrzni in bi bilo njihovo približevanje zato razumljeno negativno. »Strah? Nikoli nisem razmišljala o tem. Malo nas je bilo strah le represije: ko smo ponoči hodili po stolpnici pri projektu Stop poezija, smo se bali, da bi nas kdo videl in poklical policijo. Pri Mišelovki, ki se je dogajala v zaklonišču, je bil vstop na lastno odgovornost, poskrbeli smo tudi za varnost, imeli rezervni načrt, če bi šlo kaj narobe. Mi ponudimo možnost, izbira je tvoja. Odziva publike nas ni bilo nikoli strah, narobe: čutiš le adrenalin, ker ne veš, kaj bo nastalo. Temu bi rekla pozitivna zaslepljenost. Vodi te močna, iskrena želja in prepričanje, da nosiš pozitivnost.« Člani Aggressive Theatra zato tudi napad razumejo kot pozitivno aktivno delovanje, ki spreminja stanje, s katerim niso zadovoljni. »Res smo se posluževali tudi šoka, a z vsebino, znanjem in jasnim sporočilom, ker nočemo biti kič. Projektov smo se zato vedno lotevali premišljeno. Mladi pogosto mislijo, da je dovolj iti na ulico in kričati, če s čim nisi zadovoljen, a je treba svoje početje tudi teoretično utemeljevati, imeti načrt, predvsem pa: ponuditi rešitev.« Tako so se na kritiko mrtve generacije, ki naj bi ji pripadali, odzvali z umetniškim delom: med branjem poezije so se priklopili na EKG in dokazali, da so živi, projekt pa poimenovali GEN80. »Kako se odzvati na takšno posplošeno formuliranje? Najlažje je biti slabe volje, kritizirati, ampak takšna kritika ničesar ne spremeni, zaradi nje je le še več gnoja. Odgovor je umetniško delo, ki presega stanje nezadovoljstva. Ali ni to naloga kulture? Da vodi naprej.« IRIU trenutno financira le Mestna občina Ljubljana, na ministrstvu za kulturo in javni agenciji za knjigo pa so ocenili, da po njihovih lestvicah, pri katerih ni točno znano, kaj pri posameznem merilu pomeni prejeto število točk v razmerju do maksimuma ali minimuma, ne dosegajo dovolj visoke ocene, zato so jim financiranje že večkrat zavrnili.»Umetnosti se ne da matematično meriti, učinek ni vnaprej znan. Naloga umetnika je, da družbi nastavi zrcalo, in sicer vsem družbenim sferam, zato si umetniška institucija tudi birokracijo prilagodi na umetniški način: odločili smo se, da bomo mi ocenili njih in smo z utemeljitvami točkovali njihov način točkovanja. Na ministrstvu za kulturo so nas povabili na razgovor, saj smo vzbudili njihovo pozornost, kar je dobro, a še zdaleč ni dovolj. Kriteriji razpisov so linearni, umetnost pa je vse prej kot to: kot če bi skušali zajeti vodo s cedilom. Pravijo, da težke razmere spodbujajo ustvarjalnost. Res je, vendar kakšno je razmerje med tisto ustvarjalnostjo, ki kljub vsemu preživi in tisto, ki zaradi tega zamre?«

Ko sva se prvič srečali, mi je z besedami »ne maram se ponavljati« v branje dala svoj članek, objavljen v majsko-junijski številki letošnje Literature, zato je o umetnikalistih in ostalih -istih (kritikalisti, kulturalisti, literatisti) nisem spraševala. Uvodnik 21. norost – umetnikalisti vseh dežel razdražite se! že s podnaslovom Viden sem, torej sem, lepo povzame, kdo naj bi -isti bili: »Ena od možnosti je, da se prilagodiš tržnemu bumu.« Marinka Fritz Kunc, ki slučajno pride mimo, še preden ji Glorjana karkoli uspe razložiti, vsa navdušena začne razlagati o tem, da umetnost rabi sveže ideje in si razloži instalacijo tako, da umetnik ne sme mlatiti prazne slame, uveljavljeni lobiji pa si danes med seboj kar delijo nagrade, čeprav bi lahko le Bukowski uporabljal takšne izraze, kot jih je Vojnović v Čefurjih raus!. Nasproti umetnikalistov trdno za svojimi deli stojijo umetniki, ki se nočejo oddaljiti od bistva zaradi publicitete. »Kaj ostane, kakšne občutke nam umetnost daje, kaj je propaganda in kaj Bukowski, pokaže čas.«

»Ne, nisem žalostna,« pravi o tiskovni konferenci, ki se ni zgodila, ker nanjo vsi tisti, ki so bili povabljeni, niso prišli. »Včasih gre, včasih ne. Gre za odločitev novinarjev. Tudi to, da jih ni, je za nas povratna informacija. Pa saj res, bogi revčki morajo hoditi na kup dolgočasnih stvari.« Prostor, napolnjen s slamo, v katero so se naselili molji, da je umetniška instalacija dobesedno oživela in tako postala še bolj povezana z naravo in konceptom Žetve, dve sliki Brigite Požegar Mulej, ki sta po eni strani kontrast »naravnemu« okolju in se hkrati s svojimi barvnimi toni skorajda zlijeta z njim, v ozadju, pod obokom iz slamnatih bal, pa velika lesena skrinja, napolnjena z žitom – daleč od dolgočasnosti, za katero se z Glorjano strinjava, da je žal pogosto prisotna na umetniških dogodkih.

»Ne maram se dolgočasiti,« pravi, in zato so se po treh letih delovanja v Aggressive Theatru odločili, da je treba naprej: »Po tolikšnem številu projektov nujno pride do ponavljanja idej, umetnost se izpoje, izčrpa, pa tudi umetniki, ki ustvarjajo drug z drugim, trpijo. Ustanovitev IRIU-ja je bila logično nadaljevanje. Tako smo razširili področje svojega delovanja, saj je sedaj Aggressive Theatre le eno od društev znotraj institucije, po drugi strani pa smo se lotili projekta Immigrating art: zanima nas, kako določena ideja učinkuje v drugačnih družbenih okoljih. Umetnost postane bakterija, parazit.« Povezali so se z izraelskimi umetniki: ti so ustanovili podružnico Aggressive Theatra Mongoose group, ki je njihov izvorni koncept preoblikovala po svoje. V projektu Oblaček so na primer na reklamne panoje, ki nam posredujejo točno določena sporočila, prilepili prazne (stripovske) oblačke, ki so ljudi vabili, da povedo svoje mnenje oziroma spremenijo pomen oglasa – odziv je bil presenetljivo dober, saj so imeli ljudje za povedati veliko več tehtnega ali humornega, kot so ustvarjalci pričakovali.

Med najinim pogovorom se pred IRIU-jevo izložbo ustavljajo mimoidoči in Glorjana jim vedno znova z isto navdušenostjo hiti razlagati o instalaciji in o delovanju odprte institucije, ki z umetnostjo skuša nagovoriti čim širši krog publike, čeprav vsaj nekaterih med njimi to ne zanima, saj v zanimivi izložbi bolj iščejo nekoga, ki bi jih poslušal, kot pa nekoga, ki bi jim kaj posredoval. Ali odprtost kot koncept pomeni nenehno odprta vrata za vsakogar? »Razmišljala sem že, da bi pustila kar odklenjeno, ampak te slike sploh niso moje – bi rabili varnostnika. (se zasmeje) Bi bilo pa zanimivo videti, če bi institucije puščale vrata odprta, da bi lahko vdirale druga k drugi.« Odprta institucija IRIU nagovarja vse, saj v njihovem katalogu Umetnost tekoče moderne lahko preberemo, da je umetnost treba iskati povsod, brez predsodkov o njeni trivialnosti, zato Glorjana mimoidoče vabi na obisk in k sodelovanju na slikarskih delavnicah, literarnih večerih in pravljičnih uricah za otroke. »Povabimo vse, a vsak ne more sodelovati. Tudi mi imamo ogromno idej, ampak niso vse ideje zares dobre ideje. Morajo biti v skladu z našimi cilji. To je sito, selekcija, da ohranimo kakovost. Zanima nas dobro, tehtno.« Ali kot je zapisala v katalog: »Slaba krma ne redi živali in z ljudmi ne more biti drugače.«

Glorjana še pove, da bodo najbrž uvedli uradne ure, kar se ji ne zdi v nasprotju z idejo odprte institucije:»Teža publike te izčrpa, sebe pa ne smemo izčrpati, ampak hraniti. Treba je najti pravo mero med zunanjimi in svojimi potrebami. Družbeni angažma se začne doma, za štirimi stenami. Umetniki potrebujemo zasebnost, moramo biti sami, zaprti, da rastemo, razmišljamo, zorimo. Treba se je angažirati najprej v sebi in se spoznati kot pesnik. Inspiracija niso neki nejasni občutki, neka nepoznana višja sila, ki te navdahne – ne, ti si ta večja sila. Treba je raziskovati svoj notranji svet, da veš: to sem jaz, in potem prideš ven in spregovoriš. Lepo je treba širiti, ne pa imeti doma v predalu.« Umetnik mora biti aktiven in se usmeriti v prihodnost s sedanjostjo: »Zgodovina je polna absolutnih teorij, predalčkanja in zaključkov, ki jih je treba pozabiti in re-osmisliti z novimi teorijami – v tem smislu jaz razumem, da zgodovine ni, zato bomo v IRIU-ju izdajali eseje tako mladih, neuveljavljenih, kot tudi uveljavljenih avtorjev in s tem spodbujali teoretično inovativnost.«

Edina stalnica tekoče moderne je fluidnost, zato Glorjana pravi: »Nismo fiksirani, ni določeno: točno tja gremo, saj nočemo potrjevati svojega prava, ampak raziskujemo. Nič ni absolutno rečeno, niti vprašanje, ali je nekaj dobro ali ne, ampak se je treba vprašati, zakaj je temu tako. Dobro zakaj?« Umetnik ne sme odnehati raziskovati sebe, svojega položaja v družbi, družbe same in njenih meja, saj le tako lahko preseže stanje nezadovoljstva. »Ne bi rekla stanje, ampak klima. Klima v Sloveniji je fiksna.« V članku v Literaturi je zapisala, da umetnost in kultura odgovarjata na čas in sta hkrati pred njim – kako odgovoriti na recesijo, na politično in ekonomsko krizo? Odgovor je bil predvidljiv: »Gospodarstvo in politika nista znala ponuditi rešitve, zato jo mora dati umetnost.« Skeptična kot sem, sem vrtala dalje, saj je nenazadnje tudi umetnost vsaj finančno odvisna od ekonomije: »Res je, a umetnost je tista, ki vedno zaokroži čas. Recesija je tudi recesija vrednot, in ali ni to domena kulture, umetnosti? Mi smo tisti, ki moramo ponuditi odgovor. Vedno se da naprej.« Zato ni čudno, da Glorjana piše tudi doktorat Poezija kot element družbene spremembe, o katerem pravi: »Poezija zame ni samo tekst, je tudi odnos med družbo in obliko, žanr, vpetost, način družbenosti, kontekst med intimo in družbo. Vse to je treba upoštevati pri branju.«

»Aja, saj res,« pravi, ko jo Ana Geršak spomni, da tistega večera še bere na Metelkovi, in sliši se kot da so ji takšnale klasična branja na literarnih večerih vsaj malce odveč. »Ne, sploh ne. Oder, tišina, ti, publika, ta prvinski stik mi še vedno predstavlja izziv. Umetnik si mora upati dotakniti bralca.« Ker se ji absolutne teorije zdijo preživete, bi morda pričakovali, da ima podoben odnos tudi do tradicije, a to ne drži: »Čutim veliko spoštovanje do tradicije – predstavlja mi nenehen vir črpanja idej in navdiha.« Seveda pa jo moti, da na razpisih kot eden od odločilnih kriterijev obveljajo pretekle umetnikove izkušnje, saj so s tem uveljavljeni umetniki takoj privilegirani – tudi to je eden od razlogov, da so IRIU zasnovali kot odprto institucijo, ki jo kot kriterij zanima le kakovost, ne pa kakršnikoli medgeneracijski, izobrazbeni, recenzijski ali medijski kriteriji.»Umetnik mora imeti možnost, da ustvarja,« in IRIU jo skuša ponuditi vsem, ki imajo dobre ideje in bi si želeli sodelovati, kar se v svetu institucij s težkimi, velikimi vrati precej redko dogaja, saj tudi napis galerija nad njimi prav nič ne odtehta zaprtosti njihovega delovanja – kaj šele za umetnike same, če se tako pogosto zdi že nam, navadnim obiskovalcem. Tako mladi in perspektivni umetniki težko pridejo do alinej v svoji biografiji, s pomočjo katerih se dobi denar za nove projekte na razpisu in začarani krog je sklenjen, zato Glorjano vprašam, kako je uspelo njej, glede na to, da je mlada, njena biografija pa precej obsežna: »Uspela ali ne – to, da sem v časopisih, nič ne pomeni – to ni uspeh. Ne morem živeti od tega, a delam, kar čutim, uživam v projektih, v tem, kaj bo iz njih nastalo.«

Vse, kar pripoveduje, pripoveduje zelo doživeto in tako tudi deluje: razlaga mi, kako je ponoči ležala na slami in razmišljala, kakšno mizico naj pripravi za tiskovno konferenco – svetleča bela nekako ni sodila v okolje instalacije, zato jo je zložila iz slame. Najboljše ideje se utrnejo najbolj spontano, podobno je z besedami, ki so zares prišle do izraza šele, ko sem zaprla zvezek, v katerega sem kracala njene odgovore, in jo vprašala, če bi rada tudi sama kaj dodala. »Ja,« je dejala po krajšem razmisleku, »razumem, da so starejši pesniki navajeni na svojo umetniško držo – doživeli so vojno, imajo drugačne, žalostne zgodbe, ki so del zgodovine, mladi pa imamo možnost biti svobodni. Zajc pravi 'Za vse boš plačal, največ boš plačal za svoje rojstvo ...', jaz pa nočem plačati, ne bom plačala! Treba se je upreti hlapčevstvu, treba se je upreti plačevanju, a seveda na pozitiven način, tako da delaš tisto, kar te osmišljuje, tisto, kjer si sebi najboljši.« Potem pripomni, da je za doktorat ravno brala članke o biografijah umetnikov, ki bi morale biti bolj javne, saj so izvor njihove teorije, umetniškega dela in drže. Pogosto gre za travmatična doživetja, o katerih ni lahko govoriti: »Jaz recimo o tem ne govorim.«

Razlaga mi, kako organsko doživlja poezijo, da jo vidi v barvah, kot živa bitja, ki te nagovarjajo, in kar naenkrat padem v njen svet, razumem, od kod vsa ta neizčrpna energija. »Kar naj zvoni,« reče, ko se zasliši zvonec telefona, z rokami grebe po žitu in pred mano po koščkih sestavlja svojo biografijo. »Izhajam iz revne družine,« pove, »moje otroštvo in odraščanje sta zaznamovala bolezen, smrti v družini. V šestem razredu sem doživela prvi hud napad epilepsije. Osemnajst let sem bila prepričana, da o tem ne bom nikoli spregovorila. A v kaj smo lahko zares prepričani? V strah, da nas nekdo najde? Da smo ranljivi in da potrebujemo vedno več kože.« Samo kimam, njena zgodba pa se vedno bolj odpira, čeprav malo okleva, ampak nadaljuje, ker trdno verjame, da je iz grdega treba delati lepo, zato ima travmatično doživetje drugačno nadaljevanje, kot bi ga lahko morda pričakovali: »Na zunaj je situacija drugačna, kot jo doživljaš ti: zame so to najlepši dogodki, od takrat doživljam stvari bolj organsko. Epilepsija je stanje, ki spremeni možgansko aktivnost – od takrat čutim bolj živo, močno. Kot da bi ti nekdo natočil telo in dvignil most, da se zunanja in notranja kri pomešata. Svet, ki obstaja hkrati v našem, je tako lep, zato skupaj neznosno bolita. Te izkušnje se ne da poustvariti, lahko se ji samo bolj ali manj približaš. Artikulacijo te sile premore samo molk, a odstira jo umetnost. Gre za lep vidik te bolezni, ki na zunaj izgleda tako grdo.« Kljub temu pa je bolezen še vedno nekaj, kar te ovira, česar se skušaš rešiti: »Imam precej odklonilno mnenje do zdravnikov, zato sem se zdravila sama. Na pregledih sem sedaj zdrava, pozdravila pa sem se z ustvarjalnim, kreativnim delovanjem – z umetnostjo.« Vsi koncepti, ki jih vneto razlaga in jih je vtkala tudi v poslanstvo IRIU-ja, aktivna drža umetnika, ki se mora izpostavljati, in nenehno ponujanje umetnosti kot odgovora in rešitve za najrazličnejše težave, za birokracijo, kritiko, celo recesijo, zanjo niso le besede, ampak izvirajo iz osebnega doživetja. Potem še jaz malo bolj verjamem, da bodo vsa tista semena vzklila in bodo ljudje prazno babično škrino, ki simbolizira izpraznjeno umetnost potrošniške družbe, z veseljem napolnili s svojimi idejami, znanjem, sporočili. Zato vas zares z velikim veseljem povabim v svet navdihujočih momentov, ki jih s tako navdušenostjo raziskujejo v IRIU-ju, v svet idej, ki nenehno tlijo, v Glorjanin svet umetnosti, v katero tako trdno verjame, da se ti to zapiše v žile in potem nosiš sabo še kar nekaj časa – kot Umetnost, ki je zares vredna svojega imena.