Od srede pa do sobote bo potekal vsakoletni festival Dnevi poezije in vina, ki bo že drugo leto gostoval v mestu Ptuj. Nastopilo bo 26 domačih in tujih pesnic ter pesnikov, ki bodo svojo poezijo brali in o njej razpravljali tako na javnih večernih kot tudi na zasebnih branjih, ki bodo potekala na posebnih mestnih lokacijah. Vrsti poetičnih dogodkov, podkrepljenih z izbranimi dosežki slovenskih vinogradnikov, bosta svoje dodala še filmski in glasbeni program: v sredo zvečer bosta s predstavo Nepozabne nastopila Jani Kovačič in Vita Mavrič, v naslednjih dneh pa jima bodo sledili še kantavtor Tadej Vesenjak, Uršula Ramoveš in Fantje iz Jazbecove grape, Godalika in Katalena. Poseben večerni dogodek bo v soboto posvečen poeziji Mile Kačič, ki jo bodo interpretirale slovenske igralske legende Štefka Drolc, Ivanka Mežan in Iva Zupančič.

Vse to pa je le nekaj dogodkov iz raznovrstnega programa.

Kot uvod v festival na AirBeletrini objavljamo portrete letošnjih častnih gostov festivala: francoskega pesnika Jacquesa Roubauda, romunske pesnice Nore Iuga in slovenskega klasika Tomaža Šalamuna.

Tomaž Šalamun

Letos smo v literarnem svetu praznovali sedemdesetletnico Tomaža Šalamuna. Slovencu je Šalamun skoraj sinonim za ultramodernizem in kozmopolitskost (hkrati pa postaja klasik slovenske poezije!). Prvi naziv si je prislužil z likovnim delovanjem v skupini OHO in ga nato uveljavil s svojo prvo zbirko Poker, ki pa že prinaša noto druge oznake z znanim verzom »utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil«. Izselitev v tujino je bila večkrat tudi dejanska (ZDA, Mehika), a ga je moč materinščine, ki je v poeziji nezamenljiva, vedno pritegnila nazaj. V njegovi poeziji opazimo odtise raznovrstnih kultur in številnih umetnikov, ki so ga navdušili in spodbudili k odzivu, hkrati je Šalamunov vpliv tako na naše kot tuje pesnike prav tako obširen (in dosega epigonstvo), saj predstavlja velik rez v takratni poeziji, ki jo je obrnil k lingvizmu, reizmu in ludizmu. Osupljiv je tudi njegov opus: do danes je spisal več kot štirideset del, povprečno izda eno pesniško zbirko na leto. Ta nenavaden, bruhajoč tempo odraža svobodnost njegovega peresa: pesnik zapiše vse, svojo poezijo živi, saj vse, česar se dotakne, postane artefakt. Njegov bliskovit, a tudi bleščeč vstop na literarno sceno je kljub neoavantgardnim vratom že takoj kazal v smer, po kateri je pesnik dejansko stopal, to je v smer prostosti: značilna sta mrk subjekta in njegove lepote, hkrati pa (predvsem vizualna) domišljijska eksplozija in odprtost za različne izkušnje. Vse stvari so enako pomembne (s človekom vred) in samozadostne, vera v moč besede pa je ključna, saj nadomesti zrušeno metafizično in transcendentno, obenem pa izkušnje bivanja v tujini in večjezičnost besedi postavljajo piedestal.

Karizmatičen, a zadržan pesnik je zavit v paradokse in je od kanoniziranega Pokra naprej vedno korak pred nami. Šalamun se ima za pesniško pošast, ki že skoraj pol stoletja bralcu de-monstr-ira stvari. V zadnjih letih se spet vrača z začetnimi ironičnimi in igrivimi elementi, kar se pozna tudi pri bralstvu, saj ga je vmesna stopnja Šalamunove poezije, ki se je takrat zapirala v hermetične mreže in asociativno nabite verze, v svoji nekomunikativnosti posledično zmanjšala. Za nekatere blefer, za druge kultni pesnik poezije jezika, ki v svoji poetiki potrebuje le bralca – gurmana, ljubitelja jezikovnih piruet, nekoga, ki lahko v poeziji sprejme poštarje, pakeljce in paradajz in ob tem neulovljivem jezikovnem materialu hudomušno uživa.

Nina Pfajfar

Nora Iuga

Eleonorei Almosnino, osemdesetletna Romunka iz Bukarešte, je za človeka, ki brska po internetu in ne zna nemško ali romunsko, skorajda neizsledljiva oseba. Nekaj skopih informacij v slovenščini najdemo, če iščemo podatke o Nori Iuga, najbrž tudi zaradi njenega študija germanistike, ki ji je pomagal pri predstavljanju na nemškem in romunskem trgu. Sicer gre za eno izmed najbolj priznanih romunskih književnic, tako med avtoricami kot tudi avtorji, nastopa kot pesnica in pisateljica in je gotovo najbolj priznana med pripadnicami iste okupacije. Kaj torej skriva psevdonim Nora Iuga?

V prvi vrsti pesnico, avtorico petnajstih pesniških zbirk, za katere je prejela številne nagrade in priznanja. Izdaja treh romanov jo uvršča med romanopisce, priznanje kakovostnemu pisanju pa pomenijo nagrade Društva pisateljev Romunije za vsa tri dela. Zaradi znanja nemščine je bogat tudi njen prevajalski opus. Iz nemščine je prevedla številna dela pomembnejših avtorjev, med drugim dela Günterja Grassa ter Nobelovih nagrajenk Herte Müller in Elfriede Jelinek. Za nemško tržišče je prevajala romunske avtorje, tudi Paula Celana in Oskarja Pastiora. Avtorica je kot prevajalka pripomogla k povezovanju in gradnji mostov med nemško in romunsko kulturo ter je bila za delovanje na mednarodnem nivoju na Nemški akademiji za jezik in poezijo (Deutsche Akademie für Sprache und Dichtung) nagrajena z nagrado Friedricha Gundolfa.

Njeno prvo delo, pesniška zbirka Življenje ni moje, je bilo objavljeno leta 1968, a je ostajala poznana le manjšemu krogu zvestih privržencev, saj so avtorici v času spremembe političnega sistema (Ceausescujeva diktatura) prepovedali delovanje. Po osmih letih zatišja je spet začela ustvarjati in pričela se je rojevati nova zvezda romunskega kulturnega prostora.

Danes je idol in muza mnogih mladih romunskih pisateljev in bralcev. Zaradi svojega vitalnega ter nekonformističnega načina razmišljanja in pogleda na svet je postala zanimiva ravno mlajšim generacijam. Krog njenih oboževalcev in privržencev se iz leta v leto povečuje, saj kljub svojim letom ostaja dejavna in pripravljena komunicirati – ne samo skozi svoja dela, temveč s sodelovanjem v projektih, z mentorstvom mladim pisateljem in pesnikom ter s svojo močno osebnostjo. Kljub uspehu ostaja Nora Iuga trdno na tleh in si želi, da »bi ostal živ njen organ za pisanje«.

Maruša Samobor Gerl

Jacques Roubaud

Francoski pesnik, rojen leta 1932 v Caluire-et-Cuire, si je za literarnega ustvarjalca izbral sila nenavaden poklic. Po začetnem razočaranju nad obravnavanjem literature v sklopu pripravljalnega tečaja za vstop na univerzo se namreč odloči za študij matematike in je pozneje zaposlen kot profesor na Université Paris X. Vseeno pa pod mentorstvom Yvesa Bonnefoya spiše doktorat iz književnosti. Pesnik, pisatelj, esejist, profesor matematike in predvsem borec za sodobno francosko poezijo objavlja že od leta 1944, ko je izdal svojo prvo pesniško zbirko. V obširnem opusu zaseda častno mesto zbirka Quelque chose noir (Nekaj črnega), spisana za ženo Alix Cléo, ki je za posledicami bolezni preminila komaj tri leta po poroki. Njej je posvečen še roman Le Grand Incendie de Londres, delo, s katerim se začenja tako imenovani Projekt, ustvarjanje, ki je avtobiografsko, a hkrati to ne sme biti. Od leta 1966 naprej je član francoskega združenje Oulipo (Ouvroir de la littérature potentielle) – v svobodnem prevodu Delavnica možne literature, ki jo je ustanovil Raymond Queneau. Fascinaciji nad tradicionalnimi pesniškimi oblikami, najsibodo nove ali stare, se Jacques Roubaud kot zvest podanik soneta pridružuje z nekaj inovativnimi formami, kot sta »baobab« in »haiku oulipien généralisé«. Poleg matematike najde navdih tudi v trubadurski poeziji, katere velik poznavalec je, ter v japonski književnosti. V slovenščini bo v kratkem na voljo izbor njegovih pesmi z naslovom Parnik in druge pesmi: 1997–2010, omenimo še, da je Jacques Roubaud prispeval uvodne besede k prevodu pesmi Tomaža Šalamuna v francoščino.

Eva Markun