Splet dandanes odpira vrata v svet in potiska umetnike bližje recipientom njihove umetnosti. Zaradi moči družabnih spletnih strani je nastal tudi sledeč intervju. Z mladim slovaškim pisateljem in novinarjem Michalom Hvoreckým sva virtualna prijatelja že leto dni, in ker je prijetno pametno kdaj združiti s koristnim, sem ga poprosila za sodelovanje. Moderen avtor z modernim stasom, frizuro, obleko in modernimi sončnimi očali je tako privolil v moderno porojeni intervju, v katerem spregovori o svojih modernih idejah in literaturi, ki jo piše. 

Bratislavčan Michal Hvorecký (1976) je svojo literarno kariero pričel leta 1998 z zbirko kratke proze, napisane v duhu kiberpunka, Močan občutek za čistočo, ki ji je čez tri leta sledila še ena podobna zbirka z naslovom Lovci in nabiralci. Za tem se je Hvorecký podal v romanopisje, zaporedoma so izšli trije njegovi romani: Zadnji hit (2003), Pliš (2005) in Eskorta (2006). Lani je izšel roman Donava v Ameriki.

Več o Hvoreckem si lahko preberete na njegovi spletni strani, kjer lahko sledite tudi njegovemu blogu v nemščini in angleščini: http://hvorecky.wordpress.com/.       

Na prvi pogled se zdi, da ste eden izmed redkih slovaških pisateljev ali pesnikov, ki ima spletno stran v tujem jeziku, več kot 4000 prijateljev na Facebooku, bralci lahko sledijo vašemu blogu in podobno. Bržčas to pomeni, da ste, ko gre za odnos pisatelja z bralci, najprijaznejši slovaški avtor. Se skriva za tem kakšna globlja ideja, kot jo ima na primer Daniel Hirst v likovni umetnosti, ali gre zgolj za iskanje materialne in eksistenčne varnosti?

No, jaz imam občutek, da so na Facebooku zbrani že vsi slovaški avtorji in avtorice. In pozabili ste, da ima Daniel Hevier precej več Facebook prijateljev od mene. Da ne omenim pisateljev, ki so vsak teden na televiziji ali radiu. Zame internet že leta predstavlja običajen del življenja. Veliko sem ga uporabljal že pred tem, ko je to postalo moda. Včasih mi je v glavnem pomenil nek izhod iz dolgčasa – samo na internetu je bila namreč reklama brezplačna, kar smo uporabili za mistificirano kampanjo za knjigo Lovci in nabiralci (slš. Lovci & zberači).

Na to, da sem hitro prišel do računalnika in zgodnjega interneta, je vplival moj oče – profesor informatike. Prvi računalnik, ki sem se ga dotaknil, je bil velik kot dnevna soba in monitorji so gotovo vplivali na način, kako pišem. Od leta 1998 redno objavljam na spletu, vendar je le v zadnjih letih končno tudi na Slovaškem število spletnih bralcev vidno naraslo. No, konec koncev je zame bistven le tekst in njegova kvaliteta, medij je le forma.

Kako razumete odnos med avtorjem teksta in bralcem? Zdi se, da vam je blizu neposreden odnos z bralci – reagirate na njihove kritike, razmišljanja in podobno. S tem na nek način razbijate tabu, ki je bil uveljavljen v preteklosti, da je avtor bolj ali manj nedotakljiva avtoriteta, s katero pridejo v (posreden) stik le kritiki …

Na recenzije ne odgovarjam, to je uzus, s katerim popolnoma soglašam. Večina avtorjev, ki je odgovarjala na recenzije in se je na nek način »branila«, se je s tem samo osmešila. Kritika k mojemu delu pač spada že od nekdaj. Kdor piše, gre s kožo na tržišče in ve, da bo ovrednoten. Jaz spoštujem vsak nazor. Veselim se recenzij, ker je ta žanr na Slovaškem zapostavljen. Sodobna literatura je le malokrat vrednotena. Gotovo pa ni nihče, tudi veliko bolj izkušeni avtorji od mene, zadovoljen z negativno kritiko, a to je treba prespati in iti naprej ter najti v tem nekaj, kar mogoče posameznika opozori na napake in pomanjkljivosti. So recenzije, ki so mi dale veliko in to, kar sem se naučil, skušam uporabiti v naslednji knjigi. Ljudje mi pišejo e-maile, reagirajo na fore na moji spletni strani ali Facebooku, kar je inspirativna povratna informacija. Jaz skušam odpisati vsakemu in le-to me je obogatilo že za mnoge informacije in kontakte.

Vaš knjižni prvenec je zbirka kratke proze Močan občutek za čistočo (slš. Silný pocit čistoty), ki je bila izdana leta 1998. Kritika jo je definirala kot del »literature coolness«, kiberpunk, sci-fi pisanje. Menite, da so te sintagme primerne za oris konteksta vaših prvih del?

Do določene mere gotovo. Najbolj mi je všeč oznaka punk, ki je tam bil in do določene mere še vedno je prisoten. Pri pisanju mi je všeč prvinskost in neprestana sprememba. Sam sem izšel iz bratislavske subkulture, ki je ostala moje najbolj pristno okolje.

Zakaj se je na Slovaškem razvil ta »cool« pogled na življenje in človeka ter čemu je pritegnil tudi vas?

V mojem primeru je do tega prišlo po čisto naravni poti. Kot letnik 1976 sem otroštvo preživel še v socializmu, nato pa sem kar naenkrat dozoreval v turbokapitalizmu. Prva leta po nežni revoluciji so bila res težka. Veliko mojih prijateljev je uživalo trde droge in tudi sam sem eksperimentiral z vsem možnim. Cele vikende sem preživljal na tehno žurkah in v klubih ter obenem požiral knjige in poskušal pisati. Zanimal me je kiberpunk, prve računalniške igre, filmi, kot sta Tron ali Blade Runner, fascinirali so me supermarketi, ker sem še pet let prej hodil v samopostrežne trgovine, kjer so imeli le eno vrsto sira in mleka … Te spremembe so pretvorile identiteto cele generacije in prav to me je inspiriralo.

Poleg prve se je tudi vaša druga zbirka kratke proze Lovci in nabiralci (2001) dotaknila aktualnih generacijskih problemov. Zakaj so vas pritegnila aktualna vprašanja – globalizacija, potrošniška družba ipd.? Je razlog tega preprosto dejstvo, da ste bili mladi, ko ste začeli pisati?

Te teme so me zanimale takrat in me še vedno zanimajo tudi danes, čeprav se je seveda v enem desetletju veliko stvari spremenilo – med drugim tudi jaz. Gotovo je to izhajalo iz dejstva, da me večina slovaške književnosti ni prepričala, zdelo se mi je, da živim v nekem drugem svetu kot ljudje, ki jo pišejo. Zato sem hotel pisati take knjige, ki bi jih v slovaščini rad bral tudi jaz in kakršne sem pogrešal. V tem nazoru je bil košček drznosti, saj navsezadnje drznost k tej starosti tudi spada. Danes sem veliko bolj ponižen in veliko bolje poznam slovaško literaturo kot takrat.

Preden je izšla vaša druga knjiga, ste osnovali tudi nenavaden, zanimiv načrt za njeno reklamo. Bi lahko na kratko opisali takratno dogajanje?

Pred tem, ko je bila izdana knjiga Lovci in nabiralci, je potekala najbrž prva mistificirana kampanja v zgodovini tukajšnjega interneta. Želel sem si, da bi knjigo prebralo kar največ mladih ljudi, in vprašanje je bilo, kako jo mladim približati. Ali, če želite, kako jim jo prodati? V tem obdobju sem sodeloval z DJ-em in grafičnim oblikovalcem Tiborjem Holodo. Skupaj sva leta 2000 organizirala tudi glasbeni festival Wilsonic. Združevalo naju je prepričanje, da četudi reklama ni umetnost, med njo in literaturo že od nekdaj obstaja neka vez. V tem času so v srednji Evropi postali popularni plesni partiji na stadionih, ki jih je obiskovalo tisoče mladih. Tibor in jaz sva jih izkusila na lastni koži, on iznad didžejskega odra, jaz s parketa. Na začetku kampanje za knjigo sva bila prepričana, da bi mladi hitreje opazili in si zapomnili reklamo za party kot reklamo za knjigo. Tako je nastala ideja za fiktivno Brand party, ki sva jo poimenovala po noveli iz knjige. Kampanja je bila zelo uspešna, še bolj, kot sva pričakovala.

Kdo je na vas tedaj vplival? Ste imeli kakšnega vam osebno priljubljenega pisatelja ali filozofa, ob boku katerega ste kovali svojo pisateljsko pot?

Ogromno jih je bilo. Gotovo je name najbolj intenzivno vplival češki pisatelj in filozof Egon Bondy, ki je zadnje desetletje svojega življenja preživel v Bratislavi. Bondy mi je zelo pomagal. Med drugim je obšel slovaške založnike z rokopisom knjige Močan občutek za čistočo, četudi mu ni uspelo in so rokopis sprejeli šele čez par let. Za vse, kar je naredil, sem mu zelo hvaležen in pogosto se ga spominjam.

Nekateri kritiki vaš opus povezujejo s postmodernizmom … soglašate z njimi? Je resnično na vas vplivala filozofija postmoderne?

Teorija postmoderne je name najmočneje vplivala, ko sem pisal kratko zgodbo Prva zmaga supermarketov (slš. Prvé víťazstvo hypermarketov). V tej zgodbi sem nekatere citate o dekonstrukciji in postmoderni estetiki pretvoril v izjave o izložbah in dizajnu trgovin. Od tedaj številni mislijo, da sem neznanski strokovnjak za trgovske centre. Jezik stroke je pogosto podoben poeziji, zato se mi je zdelo, da spada v ta svet tehnike.

V zadnjem romanu Donava v Ameriki (slš. Dunaj v Amerike, 2010) ste se oddaljili od intelektualizacije, vaš stil je bolj klasičen, linearen, realističen. Vrnili ste se k zgodbi. Zakaj se je to dogodilo v vašem primeru ter kje iskati razloge za to, da je podoben trend mogoče prepoznati tudi v širšem kontekstu – vaš starejši kolega Pavel Vilikovský je na primer »obupal« nad postmodernistično držo in prešel k zgodbi z avtobiografskimi motivi.

Knjigo o Donavi tudi sam dojemam kot radikalno drugačno. Je poskus bolj klasične epike, močne narativnosti. Želel sem izkusiti nekaj novega. Medtem ko sem pisal Donavo, sem od začetka čutil literarni potencial. Kljub temu, da sem se nagaral v prid potovalne agencije*, sem ne glede na težko delo še vedno dojemal Donavo kot epsko reko. Junak romana je sodoben človek, čigar izkušnja je podobna moji: živeti želi od literature, prevajanja, vendar mu te sanje realnost onemogoči ter ga prisili v spremembo poklica. Številni ljudje, ki so z menoj delali na ladjah, so literarni prevajalci, sociologi z doktorati, ki so se tam zaposlili zaradi nuje. Znašel sem se v konfrontaciji s popolnoma drugačnim pristopom do sebe. Pogosto je bilo težko, vendar tega ne obžalujem. Naučil sem se ponižnosti. In našel sem novo temo. In vrnitev k zgodbi je očitna povsod, v filmu, v reklami …

*Pisatelj je dve leti delal na ladji.

Ste predstavnik literature malega naroda. Kako ste sprejeti v tujini – na primer v Avstriji in Nemčiji? Razumete to kot prednost ali pomanjkljivost?

V Nemčiji imam izredno dobrega založnika: izšla sta že prevoda dveh knjig, trenutno se pripravlja še prevod tretje, sodeloval sem na številnih literarnih večerih. Na drugi strani me doma še več ljudi sovraži, ker je, v šali rečeno, uspeh na Slovaškem nekaj nedopustnega. Mislim, da na splošno tujih založnikov češka in slovaška literatura ne zanimata, a jih seveda zanimajo konkretne knjige, zgodbe, ki bi prepričale in privabile tudi bralce iz tujine. Slovaška ni več eksotika, čeprav imamo lasten glas, ki lahko najde svojo publiko. Češki književnosti je lažje, ker so avtorji, kot so Hrabal, Kundera in Havel, svetovno znani, kar ni uspelo še nobenemu Slovaku. Mene še kvalitetni nemški časopisi redno označujejo za slovenskega ali češkega pisatelja. Pogosto moram na začetku kakšnega literarnega srečanja razložiti, od kod sploh prihajam. Ob tem se seveda znam tudi pozabavati.

Zelo ste kritični in aktivni, ko gre za politiko kulture. Kako vidite prihodnost književnosti in kulture nasploh? Vedno bolj postaja očitno, da sta politika in gospodarstvo Evrope v velikih problemih, obenem pa je vedno bolj ogroženo tudi dostojno življenje umetnikov.

Pri nas je trenutno kulturna politika zelo slaba, ekonomiji pa gre že nekaj let zelo dobro. V slovaški družbi je uveljavljeno prepričanje, da umetniki živijo odlično, ker odlično živijo igralci, ki nastopajo v televizijskih nadaljevankah. V resnici pa morajo umetniki plačati dva procenta višji davek, nimajo stalnega prejemka, morijo jih dajatve za državo in životarijo s honorarji, ki so na nivoju tistih iz leta 1988. Mislim, da bi si morali pisatelji, pa tudi ljudje nasploh, več pomagati in se medsebojno podpirati.

Bi soglašali z Vilikovským, ki je v intervjuju za Airbeletrino izjavil, da so vsi literati, ki želijo izdajati svoja dela, na isti ladji, ki se potaplja, saj je literatura vedno bolj nezanimiva za ljudi.   

Nisem tako skeptičen kot Vilikovský. Ne. Znotraj naše književnosti je veliko kvalitetnih del, samo poiskati jih je treba. Žal, pouk literature na gimnazijah študente od slovaške književnosti odvrača. Veseli pa me, da ljudje ponovno radi berejo originalno slovaško produkcijo drugih avtorjev in avtoric. Tudi mojo.

O krizi sveta literature navsezadnje delno spregovorite tudi v svojem romanu o Donavi …

Tako je. Mojega junaka močno zaznamuje kriza literarnega prevoda. Sam se ne predam. V odločilnem trenutku me je namreč vzgojil in poučil Egon Bondy, ki mi je vcepil prepričanje, da je umetnost zadnja braniteljica ljudstva, njegova največja želja, zaradi česar bi morala posledično biti center življenja. Tega se držim in izplačalo se je. Ne zaslužim veliko, vendar me to ne moti, saj delam nekaj, kar me veseli, napolnjuje in daje občutek sreče. To je v današnjem deprimiranem svetu velika redkost. Upam, da mi bo uspevalo kar najbolj dolgo. Ko mi je težko, se spomnim, v kakšni dobi sem odraščal, in takoj se počutim bolje.