Romanopisec in esejist César Aira se je rodil leta 1949 v mestu Coronel Pringles, okoli šeststo kilometrov južno od mesta Buenos Aires. V argentinsko glavno mesto se je preselil leta 1967. Preživljal se je kot prevajalec. Njegov prvi roman, Moreira, je izšel leta 1975 in od takrat naprej je redno objavljal. Bil je eden najplodnejših argentinskih pisateljev – objavil je namreč več kot štirideset knjig. Naj naštejemo nekaj naslovov: Ujetnica Ema (1981),Canto castrato (1984), Kitajski roman (1987), Jok (1992), Kako sem postala nuna (1993), Vojna telovadnic (1993), Šivilja in veter (1994), Klovna (1995), Literarni kongres (1997), Čudežna zdravljenja dr. Aire (1998), Epizoda v življenju popotnega slikarja (2000), La Villa (2001), Praznovanje rojstnega dne (2001), Varamo (2002), Noči v Floresu (2004), Kako sem se smejal (2005), Parmenides (2006) in eseja Copi (1991) ter Alejandra Pizarnik (1998).

César Aira se odmika od tistega, kar navadno vemo o pisatelju. Ti govorijo prek svojih del in teh ima Aira veliko. Bralci se ukvarjajo z njim kot s pojavom, literarni kritiki pa ga poskušajo ukalupiti ali diskvalificirati. Tudi Aira veliko govori o sebi. Pravi, da skoraj ne daje intervjujev, pa vendar je o njem mogoče izvedeti tako veliko, da se upravičeno sprašujemo, ali bi nas sploh še kaj zanimalo.

V Buenos Airesu je na tisoče pripovedovalcev, piscev črtic in romanov. Aira jih večinoma označuje za realiste, pisatelje brez ustvarjalnosti. Sam ceni kreativnost, drugačnost, nekonvencionalnost.  Tako se lahko upravičeno vprašamo, kdo pravzaprav sploh je? V kakšnem okolju ustvarja? V kakšnem literarnem ozračju je zorel?

Argentinska književnost

V Latinski Ameriki se je v dvajsetem stoletju razvila vrsta odličnih pisateljev. Med njimi je več takih, ki v svetovni literaturi pomenijo vrhunsko kakovost ali opazno inovatorstvo – Miguel Ángel Asturias, Roa Bastos, Jorge Luis Borges, Julio Cortázar, Carlos Fuentes, Gabriel García Márquez, Gabriela Mistral, Pablo Neruda, Mario Vargas Llosa in drugi. Če bi dodal še svoj lasten izbor, bi omenil Manuela Mujica Láineza, Alejandra Del Pasa, Octavia Paza, Ernesta Sábata, Adolfa Bioya Casaresa, Juana Rulfa, tudi Vlady Kociancich in Pabla Štruklja. A vendar bi bila to že razprava o okusih, raje se posvetimo usmeritvam in se osredotočimo na argentinsko leposlovje.

Tu sta se od leta 1930 razvijala na videz nespravljiva tokova: Boedo in Florida. Boedo je pomenil industrijsko naselje, Florida aristokratsko in tradicionalno buenosaireško ulico. Pisatelji četrti Boedo (danes gosto naseljene četrti v bližini četrti Flores, kjer živi César Aira) so vključevali krajevne značilnosti, se opirali na socialni in revolucionarni realizem. Predstavniki Floride so poudarjali literarni ludizem in ustvarjalnost, nekoliko odmaknjeno od vsakdanjosti.

Leposlovje je nihalo med socialnim in političnim sporočilom Boeda ter umetniškim in metafizičnim izražanjem Floride. Robovi polemike so se obrusili, vendar so od druge polovice 20. stoletja do danes temeljne razlike teh literarnih smeri ostale – le tako črno-belo ločene niso več. Na eni strani je bil krajevni in realistični tok s podeželsko ali predmestno perspektivo. Značilnost tega pripovedništva so bili verizem, socialna in psihološka tematika v različnih družbenih plasteh in pogovorni jezik. Drugi pol je bil fantazijska smer, prepojena s francosko in angleško tradicijo. Ustvarjala je večinoma dobro napisano znanstveno fantastiko in kriminalke brez moralističnih ali vzgojnih namenov. Borges je sodil v skupino Floride. Meje teh dveh skupin niso bile absolutno določene, v naslednjih letih tudi ne več tako opredeljene z družbenim  položajem; tudi avantgarda ni bila zgolj last liberalcev, kompromis s stvarnostjo pa ne samo domena privržencev socialno manj podjetnega sloja.

V času vojaških diktatur so bile svoboščine omejene. Nekateri pisatelji so se izselili in ustvarjali v Mehiki, Španiji ali drugih državah, nekateri so se odločali za samocenzuro. Po letu 1982 je prišlo obdobje odpiranja prepovedanih tem – »destape« (razkritje) – in središče pisateljske pozornosti so postale represija diktatur, usoda izginulih (desaparecidos), vojna za Malvine ipd. V desetletju Menemove vladavine in denacionalizacij se je prebudila gospodarska rast, povzpela sta se srednji in visoki sloj, hkrati pa je bila kultura v senci. Kulturni posamezniki in skupine so bili organizirani daleč od tradicionalnih krogov, torej v četrtnih kulturnih središčih, galerijah, zapuščenih tovarnah ipd. Ti ustvarjalci so izdajali v manjših založbah, po gospodarskem zlomu leta 2001 pa so se še temeljiteje zabarikadirali v majhna kulturna in založniška ognjišča. Politiko večjih založb namreč že dalj časa krojijo v Španiji in je podrejena logiki širokega špansko govorečega tržišča.

Med najbolj prodajanimi špansko pišočimi avtorji zadnjih pet ali deset let so klasični sodobni južnoameriški pisatelji (Isabel Allende, Vargas Llosa, García Márquez) in novejši, kot  so npr. Roberto Bolaño (1953–2003), Marcela Serrano, Claudia Piñeiro, Gloria Casañas in še posebej Florencia Bonelli s številnimi zgodovinsko-ljubezenskimi romani. Uspešnih pisateljev iz Španije je v Argentini v zadnjih letih malo, v letu 2009 je bil prvi na lestvici Idelfonso Falcones.

Osrednja alternativna osebnost zadnjih trideset let v Argentini je bil Rodolfo Enrique Fogwill (1941–2010). Bil je avtor izvirnih in bogatih zamisli. Leta 1980 se je odločil za pisateljsko pot, ko je prejel nagrado Coca-Cole, ustanovil je svojo založbo, objavil nekaj za argentinsko literaturo ključnih pesnikov (Osvaldo Lamborghini, Néstor Perlongher), boljših od njega samega. V drugi polovici prvega desetletja se je utrjevala nova pisateljska generacija, novi avtorji s krajšimi besedili, tudi eksperimentalnimi in pogosto objavljenimi na spletu. Ta generacija izraža stvarnost, v kateri živi, nekoliko drugače razmišlja in tudi njena estetika je drugačna. Med drugim uporablja dvoumnosti, humor, parodije, relativizira vrednote, blizu ji je domišljijski svet, gradi mite. Sooča različna obdobja in jih prepleta. Dejavnost pisatelja temelji na ustvarjalni uporabi domišljije. Tu pa je doma Aira.

Airova ustvarjalnost

Apologija ustvarjalnega dejanja je glavni cilj pisatelja Césarja Aire. Središče njegove pozornosti je lahko kar koli, tudi najbolj plehka ali nepomembna snov. V Fragmentih dnevnika iz Alp, enem izmed njegovih najboljših romanov, je to dobro vidno. V besedilu piše, kako je teden po zrušenju dvojčkov WTC pri svojih gostiteljih, prijateljih iz bližine Grenobla. Okolica ni pomembna, ampak je pomembno to, kar se dogaja v hiši Ane in Michela. V hiši je dovolj umetniških del in knjig. Vanjo zunanji svet lahko neopazno vstopa z listom, ki ga prinese veter in zaradi katerega je mogoče sklepati, da je zunaj gozd in še kaj. Tudi po besedi fragmenti je mogoče  sklepati, da leto pozneje, ko je Aira prepisoval dnevnik, ni napisal vsega.

Pomembne so njegove impresije. Aira zaupa zaznavanjem in mislim in že samo dejstvo, da se mu oglasijo, so vredne zapisa. Hiša je izhodišče, je »adaptacijska komora«, kot pravi Aira, zaprt prostor, v katerem dobiš občutek za novi svet. To je tudi knjiga. Ali kip. Aira ima zelo izostren čut za likovno umetnost. Kip je še posebej izziv za umetnika, ker pri oblikovanju poskuša obvladati material in se mu ne želi podrediti. Umetnik poskuša ustvariti nekaj, nastane pa nekaj drugega. »Ideali so neuresničljivi«. Lep primer je skulptura, ki jo je izklesal češki kipar in stoji ob vhodu v vas: »Jiri je želel iz marmorja klesati lepe ženske, srnjake, orhideje, angele, posrečili pa so se mu kocke, krogi, piramide … smešno, a to se nam vsem dogaja.«

Roman Napaka (El error) je izšel lani. Pripovedovalec sledi ženski in gre skozi edina vrata, nad katerimi piše:Napaka. Ko pride skoznja, se pred njim pokaže vrt z živo mejo v obliki nenavadnega labirinta. Začetek je nenavaden, a bralec knjige, ki ima naslov Napaka, je tudi prekoračil okvir, ki ga, čeprav tega še ne ve, popelje v labirint. Pisatelj zapusti začetnega pripovedovalca in potisne bralca v blodnjak, da se izgubi v goščavi in poteh Napake. Vrt se je spremenil v labirint zgodb, v katerih se poti križajo in ločujejo in nastajajo zgodbe. Vse je videti v novi luči in pripoved postane fantastična, zmedena in nora. Bralec zdaj bere zgodbe, ki med seboj niso videti povezane. César Aira pusti fantaziji, da poleti. Ni vezan na nobeno od oblik romana in bralec mu težko sledi. Tudi cilja ne vidi, zato se bralec upravičeno vpraša, ali Aira sploh ve, kam ga pelje, ali pozna pot do izhoda - če ta sploh obstaja. Roman preseneča in zabava, Airov humor presega vse meje resnega pisatelja. Zato vsi bralci z Airovimi besedili niso zadovoljni. Kaj šele kritiki!

Zaradi sestavljanja paradoksnih svetov in literarnega eksperimentiranja bi Airo lahko povezovali z Borgesom, toda Aira se ne navdušuje nad imenitnim slogom in lepim jezikom, prav tako tudi ni privrženec izbranih in imenitnih pripovednih zgradb. V intervjujih je priznal, da del Vargasa Llose ali García Márqueza ne ceni preveč, Cortázarja pa ima v primerjavi z Borgesom za drugorazrednega pisca. Toda to se Airu hitro maščuje. Pisatelj Luciano Lamberti ga v Navodilih za branje Cesarja Aira[1] (sic!) opredeljuje kot enega izmed »križancev, ki jih Južna Amerika občasno ustvari«. Tako kot nekateri drugi ga kot pisatelja ne jemlje resno.

Zagovor in metafora postmodernizma

Roman s sugestivnim naslovom Kako sem postala nuna je še en dober primer, ki kaže, kako Aira razumeva pisateljsko svobodo in išče svojo lastno identiteto. Pisatelj bralca popelje v nenavadno kaotičen svet, v katerem glavna oseba romana Niña (Punčka) prestopi prag med stvarnostjo in nemogočim. Roman (morda prej novela, prevajalec  bo verjetno prevedel naslov kot:  Kako sem postal nuna) se začne, ko oče pelje svojega šestletnega otroka na sladoled, vendar ga sin ali hči zavrne, ker ji/mu ni všeč. Tako se začne dogajanje, pri katerem nič ni to, kar je videti. Literarno delo postane travestija. Morebitno žgečkljivo zgodbo o poklicu redovnice avtor spremeni v spomin otroka, za katerega ni jasno, ali je deklica ali deček, v resnici pa je to avtorjev spomin. Bralec se sooča s prevaro, morda se sprijazni z razkrinkanjem njegovih perverznih pričakovanj in sprejme opise trivialnih trenutkov, ki naposled velikokrat spremenijo življenje.

Opisi vsakdanjosti so znak Airovega realizma, a pisatelj ne ostaja pri njih. V romanu La villa (2002) pripoveduje o zdolgočasenem dvajsetletnem Maxiju, ki del svojega časa začne posvečati obubožanim pobiralcem papirja in klošarjem in jim pomaga. Beseda Villa je okrajšava za villa miseria ali villa de emergencia, to je slum, mestna četrt, v kateri živi revno prebivalstvo. Večerni in nočni Buenos Aires v Airovem opisu živi v popolnoma drugačni luči. Maxi vstopi v nenavadno in nevarno območje enega izmed slumov v četrti Flores. Ta tematika je bila nekoč levičarska, morda tudi tematika angažiranih kristjanov, njen namen je bil identifikacija s problematiko ali ogorčenje zaradi socialnih razmer. Vendar Aira ne išče nič od tega, tudi kake katarze ne.

V Epizodi v življenju popotnega slikarja Aira osvetljuje stvarnost prek pogleda v zgodovino 19. stoletja. Airove knjige so, kot pravi Nancy Fernández,[2] kot Leibnitzeve monade, nekakšne določene enote v neskončnem svetu. Vsaka od teh enot, vsaka knjiga, kaže na smer, s katero se identificira s celoto. Pri Airi ni predpostavk, ni modelov za ponazoritev. Omenjena profesorica na univerzi v Mar del Plati je Airo opredelila kot baročnega pisatelja. Aira oblikuje miniature, intarzije, teksture. Pri njem ni treba iskati smisla ali identifikacije z ideali, ampak le inovativnost.

Aira je vsekakor pisatelj, ki v zadnjih letih izstopa v svetu španske književnosti. Ne glede na to, ali ga literarno opredelimo, in tudi ne glede na to, ali ljudem ugaja, in na njegovo kakovost, je jasno, da gre za veščega pisatelja, ki zna nagovoriti javnost, je inovator in je dosleden v iskanju poti iz realizma. Še posebej je treba poudariti njegovo nalogo – sporazumevanje z bralcem. Razkrinkavanje lastnih in bralčevih apriorističnih predstav kaže na človeka, ki poskuša preseči svoje egocentrične težnje. Vsekakor pa Aira temelji na nekakšni tradiciji. Če ne bi bilo viteških romanov, bi najbrž tudi Cervantes ne napisal Veleumnega plemiča don Kihota iz Manče. Brez Borgesa, Cortázarjev in drugih pisateljev tudi ne bi bilo drznega Aire.

Da lahko ustrezno ocenimo pisateljevo delo, pravijo, mora miniti sto let od njegove smrti. Prezgodaj, da bi tehtali morebitno presežno vrednost opusa pisatelja Cesarja Aire, ki je nedavno prevzel na svoja pleča šesti križ. To presežno vrednost bi nekateri že pripisali Čilencu Robertu Bolañu, ki je po smrti zaslovel z romanom Divji detektivi, ali Carlosu Fuentesu in še komu. Kritiki bodo lahko pisali še veliko traktatov. Mislim pa, da je edino pomembno, da bomo (ali ne) pisatelja še vedno radi brali. To je odvisno ne le od tega, koliko sta nam njegovo delo in pisanje všeč, ampak tudi, koliko nas nagovarja, kako zna ubirati strune naših bivanj ... Prodaja njegovih knjig je tako skoraj nepomembna, čeprav spreminja njegovo stvarnost ustvarjanja. Dejstvo je, da se je pisatelj César Aira nekoč trudil, da ne bi bil v medijskem središču pozornosti - v tej bitki je klonil, a to je le ena izmed drobnih zgodb.

Luciano Lamberti, Instrucciones para leer a César Aira, Fe de rata, leto 2, št. 18 (junij 2003). http://www.federata.com.ar/18_puno_11_01.h (pridobljeno 2. marca 2010).

[2] Nancy Fernández, Variaciones sobre el realismo. Sibila, Estado crítico, št. 58.