»Imaš zgodovino in imaš prihodnost. Vmes je zelo zanimiv trenutek, v katerem se svet spremeni.«

Margriet de Moor: Virtuoz

Ena najpomembnejših nizozemskih avtoric je v nekem intervjuju dejala, da je začela pisati v trenutku norosti: povsem običajnega ponedeljkovega jutra je vzela v roke pero in nekaj listov papirja z namenom, da napiše deset strani dolgo zgodbo. Dela se je lotila zagnano, iz pristne igrivosti in notranjega vzgiba, da v življenju poskusi nekaj novega – in tako je Margriet de Moor pri petinštiridesetih postala pisateljica.

Tovrstna spontanost zaznamuje njeno celotno umetniško pot. Rodila se leta 1941 v obmorskem mestecu Noordwijk, in sicer kot četrti od desetih otrok v pobožni katoliški družini. Zahvaljujoč gneči v hiši, kamor so prihajali na oddih tudi številni sorodniki in družinski prijatelji, so jo doma večinoma pustili pri miru in je imela zase veliko časa, ki ga je navadno preživela ob knjigah. Čeprav je nameravala študirati psihologijo, se je pri sedemnajstih na lepem odločila za študij glasbe. Na konservatoriju v Haagu je diplomirala iz klavirja, v tretjem letniku pa je vzporedno vpisala še študij solopetja. Učiteljica klavirja in koncertna pevka je bila pozneje ob možu kiparju tudi v tesnem stiku z likovno umetnostjo in je tako sredi sedemdesetih v Amsterdamu vpisala še študij umetnostne zgodovine in arheologije, vendar ga ni zaključila. Zato pa sta Heppe in Margriet de Moor leta 1984 odprla umetniški salon, kjer so se združevali nizozemski slikarji in kiparji – in prav prek njihovega dela je glasbenica začela iskati nov umetniški izraz, pri katerem bi ustvarjala v samoti in brez neposrednega stika s publiko.

Največ svobode je našla v pisanju. Iz omenjene deset strani dolge zgodbe je pozneje nastal roman, ki ga ni nikoli objavila, zato pa se je leta 1988 predstavila z zbirko kratke proze S hrbtne strani (Op de rug gezien), za katero je prejela celo nagrado za najboljši prvenec. Zajema sedem zelo raznolikih zgodb, v katerih se z osamljenimi, nenavadnimi protagonisti kot rdeča nit vleče tema obstranstva. Da je s svojimi zgodbami presenetila nizozemsko literarno srenjo, dokazuje celo nominacija za prestižno literarno nagrado AKO. Slednjo je štiri leta pozneje prejela za svoj prvi roman, Najprej sivo, potem belo, potem modro (Eerst grijs dan wit dan blauw, 1991), ganljivo, tragično pripoved o zakonskem paru, v kateri mož ubije ženo, ker mu ne želi povedati, zakaj je za dve leti izginila iz njegovega življenja. Tako zbirka S hrbtne strani kot nagrajeni roman raziskujeta sodobno stvarnost in nepredvidljivost medosebnih odnosov. Na Nizozemskem si je z obema deloma prislužila sloves ene najzanimivejših avtoric 20. stoletja, katere romani so kot »okno, polno ledenih rož«, saj so različnim slogovnim registrom, subtilni ženski pisavi in bogatim podobam navkljub napisani z presenetljivo distanco. To deloma velja tudi za Egiptovskega vojvodo (De hertog van Egypte, 1996, slov. prev. 2005), s katerim je De Moorjeva ostro zarezala v pregovorno strpna družbenomoralna načela svoje dežele. Roman o ljubezenski zgodbi tihega, zvestega dekleta in večnega klateža se na poseben način spogleduje s preteklostjo, saj vanj spretno vpleta pripovedi iz zgodovine ciganov od 15. stoletja do danes. Egiptovski vojvoda tako združuje tri pomembna avtoričina področja zanimanja, in sicer odnose med ljudmi, od katerih ima vsak »svoje razloge za nerazumljivo vedenje«, raziskovanje njihove preteklosti, ki vpliva na bralčevo razumevanje določenih družbenih fenomenov, ter končno indirektno kritiko sodobnega sveta in predsodkov, s katerimi se soočajo bodisi marginalizirani bodisi (fizično) hendikepirani posamezniki.

V tem pogledu je tipičen roman Margriet de Moor tudi Kreutzerjeva sonata (Kreutzersonate) iz leta 2001, ki pa mu dodaja še četrto, zelo pomembno dimenzijo: glasbo. Gre za ljubezensko zgodbo o zvestobi in nezvestobi, ki jo je avtorica ustvarila na osnovi istoimenske sonate za godalni kvartet češkega komponista Leosa Janačka, ta pa jo je osnoval na Tolstojevem romanu z istim naslovom. V slednjem se moški in ženska, ki igrata Beethovnovo sonato, posvečeno francoskemu violinistu Rudolphu Kreutzerju, zaljubita, zaradi česar ljubosumni mož glavno junakinjo ubije. Na to bogato motivno-tematsko osnovo De Moorjeva naveže lik slepega glasbenega kritika Mariusa, ki preprosto ne more razumeti, da njegovo ženo, violinistko Suzanno, razveseljuje zgolj glasba, zato v svoji sumničavosti išče druge razloge za njeno srečo. Pri tem igra ključno vlogo junakova slepota, ki okrepi njegov sluh in torej tudi samo dojemljivost za glasbo. Prav zaradi poudarjanja stika z zunanjim svetom prek vonjav, zvokov in dotika, ki zaznamujejo subtilno pisanje De Moorjeve, je skrivnostna zgodba o umetniški in erotični strasti za bralca posebno intenzivna izkušnja.

Z glasbo pa je še bolj neposredno povezan roman Virtuoz (De virtuoos, 1993, slov. prev. 2011), ki ji je prinesel mednarodni sloves, kot tudi drugo nominacijo za nagrado AKO. De Moorjeva se je nekoč pošalila, da roman zagotovo ni spisan v molu – in res gre za eno njenih bolj lahkotnih del. Zasanjano spisana pripoved o ljubezni med plemkinjo in kastratom združuje pisateljičino strast do glasbe, zlasti petja, in njeno zanimanje za zgodovinsko dogajanje v neapeljskem opernem svetu 18. stoletja. Z Virtuozom se je De Moorjeva odvrnila od temačnih tem težavnih odnosov in iščočih posameznikov in ustvarila roman z junakoma, ki svojega življenja ne jemljeta z obremenjujočo resnostjo. Virtuoz iz naslova knjige je Gasparo Conti, ki se je pri enajstih odločil za življenje kastrata, da je obdržal svoj angelski sopran, v katerega se je med peto mašo v cerkvi zaljubila njegova sovaščanka, tedaj desetletna Carlotta Caetani. Čez več let se Carlotta za čas operne sezone preseli v Neapelj, kjer z Gasparom preživi več mesecev in se vdaja njegovi ljubezni do glasbe ter svojemu hrepenenju do fizičnega stika z njim. Sanjski nemir, ki preveva celotno pripoved, združuje jezikovni in glasbeni sistem v kompozicijo različnih tem, z vsemi času primernimi baročnimi dodatki. Vznemirljive vožnje s kočijami, salonske razprave razgledane in bogate družbene elite, temačni koti cerkva in ozke južnjaške ulice se skupaj z vonjavami, barvami in okusi povezujejo v popolno čutno podobo mesta in napolitanske aristokracije; njene dekadentnosti, igrivosti in celo občasne krutosti. Roman, v katerem se De Moorjeva znova izkaže za mojstrico najrazličnejših slogov, preseneča s pogostim menjavanjem perspektive, kar razbija kronologijo zgodbe in ji daje skrivnosten pridih. V vsej aristokratski  in umetniški lahkotnosti obeh zaljubljencev pa je vendarle tudi nekakšna melanholija, saj Carlotta od vsega začetka ve, da se podaja v svet igre, pijanosti, zaljubljenosti in glasbe, v svet srečnih trenutkov, ki ni zares njen. In kot popotnik začuti morje, še preden doseže obalo, kot pravi avtorica, tako tudi Carlotta kot desetletna deklica sluti, da bo Gaspara še videla, in kot odrasla ženska ve, da ga ne bo videla nikoli več.

Slikovita, strastna pripoved s poetičnimi vložki o ljubezni, lepoti in umetnosti je na Nizozemskem velika uspešnica, prav tako pa tudi na tujem, kjer bralci raje kot po njenih sodobnih pripovedih posegajo po zgodovinskih romanih. Poleg Virtuoza sta bila velike pozornosti deležna zlasti Utopljenka (De verdronkene, 2005) in zadnji roman Slikar in deklica (De schilder en het meisje, 2010). Če se prvi ukvarja z zgodovinsko nevihto, zaradi katere je leta 1953 Severno morje med drugim poplavilo provinco Zeeland, je zadnji roman, letos nominiran za prestižno nagrado libris, znova posvečen umetnosti: tokrat slikarstvu, natančneje Rembrandtu, čeprav ni v romanu nikoli imenovan. Gre namreč za njegovo drobno skico obešenja deklice po imenu Elsje Christiaens, ki je iz Danske prišla iskat srečo v Amsterdam 17. stoletja. Kot Virtuoz izkazuje avtoričino izjemno glasbeno znanje, je Slikar in deklica plod njenega poznavanja umetnostne zgodovine in osebnega stika z delom likovnih ustvarjalcev, saj gre za intimno zgodbo o slikarju, njegovem modelu in njuni risbi, ki jo vsevedni pripovedovalec opisuje z Rembrandtove perspektive.

Margriet de Moor torej ne piše običajnih zgodovinskih romanov, temveč z vživljanjem v zgodovinske junake v resnici piše sodobno pripoved, saj njihovo pozicijo opisuje z vednostjo današnjega človeka. Junake približuje bralcu s poetičnim jezikom, žensko subtilnostjo in z izjemnim uvidom v človeško naravo, ki se kljub družbenim spremembam skozi stoletja in osebnim prizadevanjem vendarle ne spremeni prav dosti. In če je Margriet de Moor tistega ponedeljkovega jutra sedla k listom papirja zato, da bi se prek pisanja notranje očistila, kot pravi v taistem intervjuju, se osvobodila glasbe in njene tehnike, je v tišini svoje sobe oba umetniška izraza na poseben način povezala. Njeno pisanje namreč spremlja razmislek o glasbi, o njenem ritmu, tempu, melodičnosti in sosledici tematskih sekvenc, prav zaradi tovrstne abstraktne kompozicije ter simultanega raziskovanja preteklega in sodobnega pa so njeni romani znotraj nizozemske književnosti edinstveni.

Mateja Seliškar Kenda (1972) je na Filozofski fakulteti končala študij primerjalne književnosti in francoščine. V času študija je obiskovala ljubljanski lektorat nizozemskega jezika, svoje znanje pa je izpopolnjevala v Franciji, na Nizozemskem in v Flandriji. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev ter prevaja nizozemsko in francosko literaturo za mladino in odrasle. Prevedla je dela avtorjev kot Michel Tournier, Viloette Leduc, Daniel Pennac, W. F. Hermans, Gerard Reve, Hugo Claus,Tom Lanoye, Elvis Peeters itd. Med njene pomembnejše dosežke spadajo antologije in sicer je leta 2003 pripravila izbor sodobne nizozemske kratke zgodbe z naslovom Zeleni volk in bakreni dan, leta 2008 sta izšla izbor ter prevod Tournierjevih zgodb Družina Adam in flamske kratke proze Zgodbe iz Flandrije ter leta 2009 še izbor in soprevod antologije sodobne poezije iz Flandrije Ruimte.