Literatura Mirane Likar Bajželj je vedno na lovu za resnico: ne za tisto ''tam zgoraj'', ampak za tisto, ki je okoli nas, ki je sestavljena iz večih resnic, a prav zato tudi svoja lastna. Z odstiranjem zaves, odstranjevanjem mren, ki si jih ljudje tako radi polagamo na oči, ji uspe videti tiste prave vzroke, prave človeške dileme, ki jih neleposlovni diskurz le težko ugleda. S tem pa ustvarja tudi za zgodbe značilno etiko: iskanje tiste sebi najbolj lastne resnice, pogosto boleče, ki pa v svojem jedru nosi izrazit optimizem in vitalizem.
Kakršne so zgodbe, taka je tudi avtorica sama: čeprav vedno v iskanju omenjene resnice, so njeni odgovori polni smeha, elana in predvsem pripovedovalskega užitka. Ta užitek gotovo občutijo bralci njenega kratkoproznega prvenca, Sobotnih zgodb, s svojo pisateljsko spretnostjo pa je prepričala tudi žirijo AirBeletrininega natečaja, saj je na natečaju zmagala njena zgodba Nadin prt.

Ko sva se nekoč z znanko pogovarjala o tebi, sva ugotavljala, da te ni užitek samo brati, ampak tudi poslušati, pa naj pripoveduješ karkoli že. Poleg tega sva tudi ugotavljala, da obstaja lep prehod med tem, kar govoriš, in tem, kar pišeš – za razliko od nekaterih drugih pisateljev, ki v svojem pisanju izoblikujejo neko povsem drugo persono. Prišla sva celo do zabavne oznake, da si neke vrste ''moderni rapsod''.

Če sta res tega mnenja, sem tega samo vesela. Na splošno pa mi to pove veliko ljudi. Mož mi pravi, da sem zgrešila poklic in da bi morala biti psihiatrinja, ker me ljudje po svoje radi poslušajo, po svoje pa mi tudi veliko stvari radi povedo, kar mi seveda pride pri pisanju zelo prav. Ljudje in njihove zgodbe me tudi strašno zanimajo. Zdi se mi, da tako kot pripovedujem, to sem. Najbrž ima to veliko opraviti z okoljem, v katerem sem odraščala: v tem okolju so ljudje še zelo veliko pripovedovali in so bili prav gotovo tako dobri pripovedovalci kot jaz, le da svojih zgodb niso zapisali. Najlepše mi je bilo, kadar so pripovedovali ali kadar so se pogovarjali, kako je bilo včasih, kaj se dogaja zdaj ...
Zdi se mi, da je okoli nas neverjetno veliko zgodb. Povsod so zgodbe. Včasih se mi zdi, kot da smo vsi skupaj na odru, upravlja pa nas nek lutkar, ki vleče nitke in dela naše zgodbe – treba jih je samo znati videti.

Pa bi te zanimalo tudi ''živo'' pripovedovanje zgodb?

Pojma nimam. Ravnokar sem se vrnila z roditeljskega sestanka, na katerem sem staršem povedala ''zgodbo'' o njihovih otrocih – ker me sploh niso spustili, sem tudi zamudila. Bili so kot pribiti in me poslušali, čeprav sem jim govorila povsem navadne stvari, o tem, kako se otroci učijo, kaj mislim, da bi bilo potrebno ukreniti, zraven še kakšno svojo starševsko izkušnjo ... In tudi ob tem sem se počutila, kakor da jim pripovedujem zgodbo.
Vendar – če bi zgodbe pripovedovala ... Pisana forma je vendarle nekaj drugega. Napišemo ''vzkliknil je'', rečemo pa tega nikoli. V takem primeru bi se najbrž hotela zgodbe naučiti na pamet. Težko bi katero od Sobotnih zgodb povedala v takem okolju; ne vem, če bi bilo to za koga zanimivo. Zdi se mi, da moraš imeti pri takem nastopu vendarle zelo premišljeno zgodbo; to pa, kar pripovedujem v družbi ali kar se pogovarjam z gosti, ni nič premišljenega, vse je spontano. Ne vem, če bi si kdo želel na nastopu poslušati take spontane zgodbe.

Kako se je tvoje pisanje pravzaprav začelo? Kolikor vem z zgodbo Medaljon?

Nekoč davno sem res napisala Medaljon kot svojo prvo zgodbo – vendar daleč od tega, da bi to bila ista zgodba, kot je danes v moji knjigi. Tista zgodba je bila božjastno slaba, čeprav ne tako slaba, da ne bi bila nato objavljena v Dnevniku. Ampak vseeno – zadnjič, ko sem jo povlekla nekje iz kleti ... Boljše, da tega nihče ne prebere. To je bila edina zgodba, ki sem jo v tistem času napisala – in to povsem slučajno; da je bila to prva zgodba, je zelo pogojno rečeno, ker to sploh ni bila nobena zgodba, ampak kar nekaj. Takrat sem sicer res pomislila, da bi pisala, ampak tudi zelo hitro pozabila – za deset, dvanajst let. Nato sem se nekega lepega dne spomnila, da bi morda jaz to znala; šla sem na internet in našla razpis Tanje Ahlin za natečaj Spletnega peresa – in takrat je nastala moja prva zgodba. Na natečaju je bila kar ostra komisija, Tanja mi je pozneje povedala, da je prišlo 360 zgodb – in moja prva zgodba (mislim, da se je imenovala Analiza) je prišla med deset najboljših, kar me je že kar nekako spodbudilo. Druga zgodba je bila nato za Ono – pa ne ta, ki je pozneje zmagala, ampak neka druga, ki je tudi prišla med deset finalistk. Potem sem nekega dne po radiu slišala Andreja Blatnika, kako je pripovedoval o svoji delavnici kreativnega pisanja in da morajo tisti, ki želijo sodelovati, poslati dve zgodbi – in jaz sem slučajno dve zgodbi imela. V vsem življenju samo dve zgodbi, ki sem ju poslala na razpis za delavnico in bila sprejeta.
V glavnem pa imam v življenju tako srečo, da ko pomislim, da bi se z nečim ukvarjala in če je to prava stvar ... potem mi življenje pove, da je to dobra zamisel, in ker mi je očitno s tem, da sem prišla na delavnico, povedalo, da je to dobro ...
Vse ostalo je nato, če zdaj pomislim, šlo zelo bliskovito. Še zaželela si nisem, pa je bila želja že izpolnjena in knjiga že tukaj. Še pomislila nisem, da bi lahko izdala knjigo, ko sem jo že izdala.

Zadnjič sem slišal misel, da ni pravega nadomestila za čas: tako kar se tiče osebnega razvoja pisatelja kot tudi na primer razvoja neke države, umetnosti v njej ... Po eni strani se mi dejstvo, da si začela pisati relativno pozno, zdi zanimivo, po drugi strani pa se mi zdi to tudi dobro: da si namreč začela pisati takrat, ko si najbrž začutila, da imaš kaj povedati.

Da, sama v to verjamem. Mislim, da se take stvari zgodijo točno takrat, ko se morajo – in da bi verjetno prej pisala slabo. No, ne vem, tega ne morem vedeti; vendar sem včasih ob misli, da bi kaj napisala, in to ob vseh dobrih stvareh, ki sem jih v življenju prebrala, zardevala že sama pred sabo, kaj šele pred kakšnim bralcem. Tudi kadar sem napisala kaj strokovnega za službo, sem se bala ponovnega branja teh sestavkov, ker se mi je zdelo, da morajo biti grozno zanič. Kadar pa sem slučajno kaj izvlekla iz predala, sem si rekla: »Kdo je pa to pisal? A tako dobro jaz pišem? Saj to je pa kar v redu«. A največkrat je zmagal strah in sestavkov za sabo nisem brala: kaj sem tudi strgala in vrgla stran – in daleč od tega, da bi bile to zgodbe, samo kakšni moji zapisi ali misli. Ob primerjavi s pisatelji okoli mene, ki so se mi zdeli tako prekleto dobri, se mi je zdelo nespodobno, da bi se spuščala na to polje ...

                                                                                                                                 

Nikoli še nisem napisala zgodbe o kraju, kjer še nisem bila. Bila sem v vseh krajih, ki jih opisujem v zgodbah. Ko si pa že omenil zgodbo, v kateri je vključena Romunija*: V Tuniziji sem spoznala romunskega telovadca, ki je res delal v all inclusive hotelih in mi pripovedoval, kako se seli iz hotela v hotel. To je bilo oktobra in pripovedoval mi je, kako je zdaj tam sezona končana, zato gre v en hotel južneje. Ni sicer pripovedoval o posebnih uslugah za starejše gospe, je pa pripovedoval, kako se je v tistem hotelu znašel in kako je delal v njem. Kako trenerji ravnajo z mladimi gimnastičarji, mi je pripovedoval eden izmed takih trenerjev osebno; v hrupni kabini na trajektu pa sem bila sama. Kar pa se tiče dogodka z Romunom, ki je Italijanki prerezal vrat, in Italijanov, ki o tem govorijo po salonih: na istih počitnicah smo šli nato v goste še k nekim Toskancem, ki so nam pripovedovali točno to zgodbo in uporabili še celo prav to formulacijo, da jih namreč tujci ropajo, ne glede na to, koliko imajo rešetk, fašisti pa v Rimu z ''romunskim'' izgovorom že glancajo škornje. Ta zgodba je torej narejena iz petih čisto resničnih fragmentov.

Ko bi ti vedel, kaj vse sem naredila za Medaljon! Šla sem v NUK na časopisni oddelek in brala, kaj se je takrat dogajalo; pregledala sem vse o Beli Kunu ... Za vse zgodbe naredim cel research, sicer se mi to ne bi zdelo prav.
V eni zgodbi so lahko tri zgodbe, ki sem jih slišala, in iz treh resničnih likov lahko nastane en povsem nov lik in nova zgodba. Še vedno pa iščem po internetu in v drugih virih odgovore na vse nejasnosti, ker ne bi rada pisala nepreverjenih traparij. Nekatere stvari vem že tudi iz splošnega znanja, vseeno pa veliko stvari raziščem. Za Medaljon sem preverjala tudi, kako so se v tistem času ženske oblačile, modo iz tistega časa, nekje sem našla tudi tisto pastirsko pismo o tem, kako naj bodo ženske oblečene.
Veliko zgodb pa je nastalo tudi tako, da sem si jih izmislila, čeprav je lik resničen. Recimo moja Gospodična, ki hodi v knjižnico: zgodba je popolnoma izmišljena, je pa gospodična v mojem življenju zares obstajala, namreč kot lik, kako je bila oblečena in tako naprej. Vse ostalo pa je stvar fikcije.

V tvojih zgodbah ne nastopajo samo ženske. Ko sem prešteval, koliko je v zgodbah glavnih moških in ženskih likov, sem ugotovil, da je razmerje, z eno neuvrščeno zgodbo, nekako devet proti sedem, torej precej uravnoteženo. Ponavadi se ob literaturi, ki jo pišejo ženske, pojavi tudi vprašanje o morebitnem feminizmu, vendar se mi ob tvoji knjigi zdi, da ni pisana toliko iz feministične pozicije, kot je univerzalno pravična. V tvojih zgodbah ne gre ravno za ženske proti moškim, ampak bolj za ženske in moške proti svetu.

Kot ženska se ne počutim deprivilegirano in se pravzaprav še nikoli nisem. Nikoli se mi tudi še ni zgodilo, da nečesa ne bi smela, ker sem ženska. Zato tega problema sama ne vidim tako, da bi morala na tem področju kaj narediti. Mogoče bom spremenila mnenje sedaj, ko vstopam v pisateljski svet – mogoče so tukaj ženske bolj deprivilegirane. Ta premislek in izkušnja me šele čakata.

Res je med avtorji več moških kot žensk.

Morda zato, ker sta ženska in moška narava zelo različni, ker so moški popolnoma drugačni od žensk. Morda ima to kaj opraviti s tem.

Se pravi da moški po naravi pišejo, ženske pa ne?

No, tega ne vem. Ne ravno da moški po naravi pišejo, temveč da moški po naravi počnejo druge stvari kot ženske. Kje je tukaj pisanje, še ne vem, vemo pa, da so moški in ženski možgani različni, da imajo moški po naravi boljšo prostorsko predstavo, več je statikov, matematikov ... Se mi pa zdi, da imamo v resnici iste eksistencialne težave, predvsem to, da moramo vsi umreti in da nismo večni.

Veliko premišljuješ o tem?

Ja, s tem, da smo smrtni, se je sedaj potrebno resnično sprijazniti. Do tega spoznanja prideš v nekem določenem obdobju, saj pri dvajsetih in tridesetih tega še ne veš – se mi zdi ...
Življenje je zelo lepo. Upam, da se pozneje zgodi kaj, zaradi česar nato umreš lažje ... Nekateri stari ljudje pravijo: »Jaz si pa tako želim umreti.« Ne vem pa, če si tega v resnici kdo želi. Tudi tisti, ki tako pravijo in imajo na primer angino pektoris, si še vseeno dajo tableto pod jezik.
Sama strašno rada živim in mislim, da je to stvar, s katero se moraš resno spopasti.

Težko si je predstavljati, da bi nekdo umrl povsem mirno, da ne bi bilo vsaj tistega najkrajšega obdobja strahu ali groze ...

Sploh pa sedaj v naših časih, ko smo smrt že tako stehnokratizirali, da ljudje umirajo sami in da je že pravi privilegij, če je družina z njimi. Včasih je obstajal cel kup obredov, držali so se za roke in prižigali krstne sveče, to je bil nekakšen obred prehoda – danes pa ne vem, kdo te drži za roko v kakšni bolnici, če te sploh še kdo drži za roko in kako se to sploh še naredi.
Verjetno so včasih tudi bolj trdno verjeli v zagrobno življenje, kot danes verjamemo mi, ki dvomimo, ali je še kaj. Čeprav gotovo je.

Od kje izhaja tvoja vera – iz optimizma?

Zakaj tako mislim, ti ne znam povedati. Najbrž po intuiciji. Morda je ta intuicija res iz optimizma, vendar ... Kako je že rekel Platon? Da je duša nesmrtna in da so ideje nesmrtne, samo telo umre ... O tem seveda nimamo nobenih pravih dokazov, so pa celi verski sistemi zgrajeni na veri v reinkarnacije, posmrtna življenja, druga življenja in tako naprej. Sama konkretnih izkušenj nimam, sem pa govorila z ljudmi, ki so jih imeli, in ti so globoko prepričani, da za zemeljskim življenjem še nekaj je.

V zgodbah se tvojo osebo in tvoj glas čuti tudi skozi ''govorjenost'' tvojega jezika, ki pa ni nujno pogovornost. Velikokrat se na primer pojavi stavek tipa »No, ...«  ali pa »Zdaj, ...«

Zdi se mi, da to tako mora biti. Tako besedilo bi sama rada brala. Jezik mora služiti zgodbi in se pravzaprav pojavi kar sam. Če je imel Telly Savalas deko**, potem ni imel odeje; konjska odeja je nekaj čisto drugega kot konjska deka, vsaj v mojem svetu. Tisto je bila konjska deka, pod čimer si predstavljam tisto sivo stvar z eno rdečo črto – konjska odeja pa je zame nekaj drugega, nekaj svilenega ...

Nekaj, česar konji sploh nimajo.

Nekaj, česar konji sploh nimajo, tako nekako. Všeč so mi tudi kakšni stari izrazi, ki niso knjižni, jih pa še kako uporabljamo. Zdi se mi, da na primer Srbi s tem sploh nimajo nobenih težav, mi Slovenci pa. Ne vem, kaj bi o mojih zgodbah rekla kakšna zagreta slovenistka. Čeprav po Čefurjih najbrž ni nobenih zadržkov več. Zdi se mi, da taki izrazi jezik bogatijo. Sama tudi rajši poslušam pripovedovalca, ki uporablja take izraze. Izrazi so del pripovedovalca, del zgodbe, ki ne more biti drugačna oziroma bi bila drugačna, če jih ne bi bilo.
Očitno pa ti izrazi zelo ugajajo tudi bralcem, ker mi zelo veliko ljudi reče: »Pa kako ste napisali ravno mojo zgodbo! Jaz sem se v tej zgodbi našla ali našel.« Zmeraj sem presenečena, ko na kakšnem literarnem branju pride kakšna stara gospa, vsa objokana – to se mi je na primer zgodilo v Šiški – in mi reče: »Vi sploh ne veste, kaj sem jaz doživljala, ko ste vi to brali. Kako vi to veste!« Nasploh mi veliko ljudi reče, da so kar veliko jokali, ko so brali to knjigo. Kako do tega pride, kakšen tok steče čez te besede – to pa ve lutkar tam zgoraj, jaz pa ne.

»Ker ni jokala in se smejala in ker je bila stolz, se ni noben moški domislil, da bi se je dotaknil.« Tako si zapisala v zgodbi Gospodična. Zanimivo je, da so nekatere stvari v tvojih zgodbah zelo jasne in razvidne in da imajo zgodbe skoraj vedno nek precej jasno razviden nauk – kar pa je v določenem nasprotju z literarno teorijo, ki ponavadi trdi, da je kvaliteta literature ravno v njeni odprtosti, večperspektivnosti, nedorečenosti ...

Moj namen ni nikoli, da bi koga karkoli poučevala. Daleč od tega. Želim samo pokazati neko svojo resnico, za katero pa mislim, da je zelo mnogoplastna, da ni samo ena in da je vsa tu okoli nas. Zame resnica ni ''tam gor'', ena sama in v ideji, ampak jo lahko najdeš in si iz več resnic ustvariš svojo.
Zadnjič je na literarnem večeru v Trubarjevem antikvariatu moderatorka rekla, da so vsi moji liki žrtve, da se vsem dogaja krivica. Meni pa se to ne zdi res: lahko se jim sicer zgodi krivica, saj življenje ni pravično, kljub temu pa se vsi strašno dobro poberejo, najdejo in sploh niso nobene žrtve. To mi je všeč, ker sama v to, da je kdo kakšna huda žrtev, načeloma ne verjamem; menim, da so to v precejšnji meri stvari lastne odločitve. Moji junaki vsi najdejo nek izhod. No morda ga Nono ne, morda je včasih izhod mojih junakov tudi zelo slab, vendar ...
Jasno, da svet ni pravično urejen, vsak, ki ima malo razuma, to ve, toda – ali je to res taka katastrofa? Tako pač je, to smo naredili in ... Kako je že rekel sveti Avguštin? Sprejeti tisto, česar ne morem spremeniti, spremeniti tisto, česar ne morem sprejeti – pa se spremeniti da – in imeti razum, da razlikuješ med obojim.

Pravzaprav si tvoji junaki ne pustijo biti žrtve. Imajo probleme, a jih rešujejo.

Res je. Popolnoma se strinjam, da literatura ne sme imeti praktičnega namena v didaktičnem smislu, vendar sem sama marsikateri svoj življenjski problem – ko sem bila še najstnica ali tudi ko sem bila že mlada ženska – rešila s pomočjo literature. Literatura mi je odpirala marsikatere poti, marsikatero stvar sem premislila z vidika junakov: to je tudi mogoče, oni so naredili tako, dajmo pogledat še s te strani. Rekla bi celo, da je bila literatura moja najboljša vzgojiteljica: kadar sem morala zavzemati svoja stališča, izbirati svoje poti in odločitve, sem strašno veliko prebrala in iskala uteho v knjigah. In jo tudi našla. V tretjem ali četrtem letniku srednje šole sem vse nesrečne ljubezni pozdravila s Tagorejem (se naglas zasmeje).

Če se povrnem k tvojim razmišljanjem o moški in ženski naravi: feministične teoretičarke bi te najbrž skritizirale, da narave ni, da je vse samo vzgoja in socializacija ... Morda bi kdo celo pripomnil, da bi kot učiteljica morala o tem premišljevati drugače.

Menim, da so feministke s tem, ko so ponavljale tezo o enakosti, spregledale fiziologijo; takrat znanost tudi še ni bila tako razvita, da bi lahko ugotovili, kako delujejo ženski in moški možgani. Zdi se mi, da so v svoji veri, da delajo dobro – kar tudi so počele – kar naenkrat ženskam naložile preveč, oziroma da so se ženske morale na nek način vesti tudi proti svoji naravi. Seveda pa je res, da je to, da danes tukaj sedim in godem, kako kot ženska nisem nikoli čutila nobenih razlik, zasluga mojih predhodnic, ki niso imele niti volilne pravice, niso mogle dedovati, niso mogle odločati o skoraj ničemer. Z današnje pozicije je meni razlagati o tem seveda lahko, gotovo pa je bilo to, da so postale ženske moškim na ta način enake, nujnost.
Mislim, da ženske moškim niso enake, a ne v smislu, da so manjvredne ali večvredne, menim samo, da so drugačne: da smo moški in ženske med seboj različni. In sem zaradi tega tudi strašno vesela, to me izredno veseli.
Moj prijatelj kirurg je nekoč rekel, da je ženska težko kirurginja. Seveda sem se razburila. Nato pa je razložil, da je to huda adrenalinska vožnja, ki traja štiri-pet-šest ur, v nekem prisiljenem položaju, za kar moraš biti ne samo psihično, ampak tudi fizično zelo dobro pripravljen. Žal, je dejal, ženska to težko zdrži. In nekaj resnice v tem najbrž je.

Glede na to, da je tudi tebi v mladih letih pomagala literatura: si razmišljala o tem, da bi napisala kaj mladinskega?

O tem sem že premišljevala, ne vem pa, če življenje današnjih otrok še dovolj poznam. Verjetno bi me morala sin in hčerka pripustiti na Facebook, da bi pogledala, kakšen je jezik, kakšne so zgodbe, pa bi potem mogoče lahko ...
Morda so tisto področje, ki bi me utegnilo zanimati, pravljice. Vendar vsega, kar bi rada, najbrž ne bom mogla nikoli napisati, ker imam tako malo časa. Pol življenja živim povsem drugo življenje, torej življenje učiteljice, kar je po svoje kar frustrirajoče. Preden se spraviš za pisalno mizo, preden vzameš zamah, rabiš tri ali štiri ure, vsaj jaz. Morda bi se morala bolj disciplinirati, bolj zgodaj vstajati, pisati pred službo ... Po službi prideš domov precej zbit: toliko parov oči, toliko parov ušes, toliko spregovorjenih besed, ki jih moraš premisliti, poslušati, kaj govorijo drugi ... To ni pisarniško delo, to je delo z živimi ljudmi in z ravnokar izgovorjenimi besedami z obeh strani ... Včasih je to res zelo naporno; želela bi si, da bi tisti, ki pravijo, da bi učiteljice morale delati osem ur, prišli sami in toliko časa delali: najprej pet ur dela v razredu, nato pa še tri ure zbrane spremljevalne dejavnosti. To ni lahek poklic ravno zaradi tega, ker toliko ljudi vidiš, s toliko ljudmi komuniciraš, ker ljudje pričakujejo, da se jim boš posvetil; vsako besedo, ki ti jo učenec pove, moraš sprejeti in je ne moreš preslišati. In to je zelo veliko besed, da bi potem še doma štiri ali pet ur intenzivno delal z besedami.

Če torej napraviva med tvojimi načrti selekcijo: kaj bo zares tvoj naslednji projekt?

Rada bi seveda napisala roman. Treba pa je najti ''manevrski prostor'', kajti roman moraš zdržema pisati veliko časa. Sama napišem eno stran v kakšnih dveh urah. No, v resnici pišem zelo hitro, eno zgodbo v dveh do štirih urah, vendar jo prej en teden ali štirinajst dni premišljujem: medtem ko vozim avto, ko si zjutraj umivam zobe, medtem ko se češem ... Tudi ponoči se včasih zbudim in ne morem zaspati, ker se mi zgodba vrti v glavi – premišljevala sem že, da bi morala imeti pri sebi diktafon. Te misli so tako intenzivne, da se moram nato preseliti v svojo delovno sobo in nekaj prebrati, da lahko naprej zaspim; sicer bi v tem premišljevanju minile cele noči in naslednji dan sploh ne bi mogla iti v službo.
In tudi ko mi doma včasih kaj pripovedujejo in jim v odgovor samo mrmram in gledam nekam drugam, mi rečejo: »A pišeš?« – in ko jim pritrdim, mi povejo, da se vidi. Nisem pri stvari. Tudi medtem ko smučam ali ko hodim na Šmarno goro, premišljujem, kaj bom napisala. Nato se samo še usedem in napišem, potem pa samo še čistim, zamenjujem besede, povsem stilistično.

Kakšen roman bi torej to bil?

Tudi do tega sem že prišla. To bi bil roman o tem, kako iz naključij nastane zgodba in kako smo pravzaprav mi vsi plod nekih naključij; kako se pravzaprav življenje pretaka po čisto drobnih kanalih, pa se vendar naredi neka nova zgodba. Roman o tem, kaj naključja prinesejo in ali so naključja res samo naključja. In kako se sestavljajo v neko čudovito celoto. Pravzaprav se mi zdi, da o tem govorijo vse zgodbe.

* Gre za zgodbo Strežaj.
** Glej zgodbo Zibanje.