Njeni ustvarjalni svetovi so prepleteni, svilena nit med njimi je beseda – pisana, gledališka, esejistična ali nenazadnje pesniška beseda.

Danes prvakinja SNG Drama Ljubljana in profesorica za dramsko igro in umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se v gledališče vrača že tri desetletja. Kot igralka, kot gledalka.
Na odru zvečer je v vsakem liku tisto, kar je v tistem trenutku tudi sama. »Ni vedno le lahko,« pove. A na svetu so prostori, ki hranijo in nahranijo. Tako kot gledališče, tako kot poezija. Slednja povsem drugače od igralskega poklica, ki ga Saša Pavček še vedno postavlja za svoj edini poklic.

Njena prva pesniška zbirka Obleci me v poljub je v poezijo zavita ljubezenska zgodba, ki jo je kot pesnica želela dati med ljudi. V pogovoru nam je razkrila, kako je zbirka nastajala, zakaj pesniška zbirka prav zdaj, o radosti in temini, ki pronica skoznjo, in predvsem o življenju, ki ga umetnica občuti skozi svojo poezijo. Svoje pesmi – nekaj odlomkov ponujamo tudi med odgovori – pa je ob tej priložnosti ob spremljavi tričlanskega ansambla tudi zapela.

Ne reci mi,
naj se držim,
ne pljuvaj mi za vrat,

ne drži fig za srečo,
samo poljubi me
in me pusti samo.
(Poljub kostum, Obleci me v poljub, Založba Miš)

Saša, se spomnite, kdaj je nastala vaša prva pesem?
Nekatere pesmi, zbrane tudi v tej zbirki, so stare več kot petnajst let. Pisati sem začela pravzaprav že kot najstnica, kot gimnazijka. Pozneje na akademiji, pa tudi zdaj, včasih kakšno pesem zapišem v dramska besedila, ki jih trenutno študiram, doslej še največ v tekst Dostojevskega Bratje Karamazovi – inspirativen pisatelj in dolga predstava, moja vloga v njej pa na srečo manjša. Dolgo nisem imela niti časa niti potrebnega poguma ter miru, da bi se v svoje pesmi resnično poglobila. Potem pa sem na literarnih večerih ob izidu svoje prve knjige z naslovom Na odru zvečer (Založba Miš, 2005) v sproščenem vzdušju včasih povedala tudi katero od svojih pesmi. Tako so me pri Založbi Miš – tu gre zahvala prav njim – spodbujali k objavi pesmi in me hkrati potrpežljivo čakali kar nekaj let, da sem bila pripravljena dati te pesmi ven ... in vam.

Ne glej me v hrbèt,
ko drsim v soj luči pred sabo,
obrni se in vedi,
da tvoj poljub me stiska

in me osvobaja,
da to, kar sem in bom nocoj na odru
uglašuje v skladje prostislovja.
(Poljub kostum, Obleci me v poljub, Založba Miš)

V pogovoru ste omenili, da pogosto pišete zase. Samo zase. Kaj je bilo tisto ključno – kaj se je zgodilo v vas, da ste se odločili podariti te pesmi tudi drugim?
V življenju navadno obžalujem stvari, ki jih nisem naredila, ne tistih, ki sem jih, četudi sem zagrešila napake. To je eno od mojih vodil – tvegati, spustiti se v neznano, popolnoma se predati stvari, ki jo delaš. Dati nekaj zelo svojega brez pričakovanj v dar drugim, ne pa to sebično zadržati zase in se ob vsem ne slepiti, da je za vse še čas.
Poezija je za razliko od drugega mojega dela najbolj osebna, najbolj ranljiva, je esenca moje biti. Tveganje je tu največje in hkrati mi pomeni največji izziv in najvišjo predanost. Pri igralskem delu mi dajejo besede drugi – sprva so mi tuje in jih potem udomačim, da postanejo moje; pesmi pa so kot neka notranja substanca, ki je čisto moja, čutim jo, a je še ne poznam, je skrivnost, ki jo odkrivam z lastnimi besedami. Kot bi tipaje risala zemljevid svoje duše, v želji, da bi se še kdo sprehodil po teh poteh; želja, da bi kdo delil pogled na pokrajine, barve in stiske prerašča sramežljivost in dvome. Čutim jo kot darovanje, daš in se ne vprašaš, koliko te je stalo, da si darilo izumil. Tudi tveganje, da bo darilo obležalo neodvito, nevšečno tistemu, ki ga poklanjaš, je tu povsem drugotnega pomena. Hoditi, izumljati, opazovati in dihati v ritmu stopic, je bila moja pot, velikokrat naporna, polna dvomov, stranpoti, zastojev, a tudi užitka, veselja v napredovanju, postopanju in prispetju v spevnost pesmi.
Priznam, da mi je sedaj po izidu lažje kot prej, zadovoljna sem, rešila sem se bremena zastoja in nenehnega premlevanja verzov, moja glava in duša sta lažji, očiščeni mrgotanja teh besed in pripravljeni, da se morda začne nekaj novega. Očitno pa dolgo odlašanje in zorenje ni bilo odveč, saj so v slabem mesecu prodali štiristo izvodov od tisočih, kar je za naš prostor nepričakovano in razveseljivo. Morda je k temu pripomogla tudi priložena zvočna knjiga, kjer interpretiram celotno zbirko in je tako bolj dostopna tistim, ki za branje nimajo časa in raje poslušajo.

Oder, ti prazna dlan,
naj ti narišem črto preživetja!
Naj jočem, naj se smejem, naj udari noga ritem!
Naj srce zaledeni, naj radostno se vžiga,
Naj se čuti podvojijo,
Naj seme poči,
naj ljubim, naj mrzim, naj bom neodločna,
naj plešem, naj mi veter roke dviga,
naj mi angel boke ziba,
naj smrt počaka, zamudi, odide...

Obleci me v poljub
in ne sprašuj,
če me kaj greje.
(Poljub kostum, Obleci me v poljub, Založba Miš)

Na platnici svoje prve knjige, ki ste jo omenili (Na odru zvečer) zapišete vprašanje: zakaj igralka? Se je v vas zdaj – ob izidu zbirke vaše poezije – morda pojavilo vprašanje: zakaj pesnica?
Ne, nikoli se tega ne sprašujem. Tudi same sebe ne morem poimenovati kot pesnico. Moj poklic je poklic igralke. Mislim, da lahko o tem, ali je nekdo pesnik ali pisatelj, sodijo bralci skozi čas – takrat, ko se odplakne tisto, kar ni bilo vrednega in se delo ovrednoti objektivneje.

Jokam iz tvojih oči,
ker moje, potopljene v solzah
dedovanih,
molčijo.

Posodi mi lica,
naj po svetlobi drsim,
naj te vsaka solza
spoštuje.

Pokloni mi usta,
naj v toploti vedrim,
čakam na pravo besedo.
(Spoštovanje, Obleci me v poljub, Založba Miš)

Rasli ste obdani s čudovito poezijo. Je dejstvo, da je vaš oče Tone Pavček, izjemen pesnik in ustvarjalec, za vas kdaj pomenilo tudi kakršne koli vrste pritisk? Je morda tudi to razlog, da ste kot pesnica do zdaj »molčali«?
Brez dvoma sem čutila težo, odgovornost in večno nedodelanost svojega dela. Hkrati pa se mi zdi – tako, kot je moj oče napisal v eni svojih čudovitih pesmi: vsak človek je zase svet – da je pomembno, da vsak živi svoje življenje z darovi, ki so mu bili dani in da teh ne zanemarja. Ko sem kasneje premišljevala o tem, sem spoznala, da če sama čutim, kot čutim, in če svinčnik na nek način sam zapisuje misli – pa čeprav potem potrebujem veliko časa, da pesmi dodelam, jih uskladim, izčistim, saj sem zelo zahtevna do sebe – se mi zdi, da so lahko namenjene tudi drugim ljudem. Da bi le komurkoli lahko služile! Našla sem svoj smisel, zakaj, in s tem tudi motiv, da svoje osebne zadrege in družinsko navezanost odmislim. Izjemno sem vesela, da mi je to uspelo – da sem se tega osvobodila, saj gre tu tudi za osebno osvoboditev. Res je seveda tudi, da sem obremenjena s pesmimi brata, ki je bil sijajen pesnik. Njegova pesem Blues je ena najlepših ljubezenskih pesmi, ki sem jih kadar koli v življenju prebrala. A kot sem že rekla – jaz sem jaz, seveda kri ni voda, a kljub temu je moja kri moja in tako to je. (nasmeh)

To je blues, ki prihaja z nočjo.
To je žalostni blues, najčudovitejša pesem.
Pomirjujoče valovi po zraku, staplja se vame, me polni.

Napisan je z barvo večerne zarje na travnike tvojih oči.
Šelestenje tvojih las mu je glasba,
gib tvojih rok je nežni ples nanjo.

To je blues, ki prihaja z nočjo in traja na veke.
Blues, ki ne pozna juter.
Umirajoči blues, moja najljubša pesem.
(Marko Pavček, Blues iz pesniške zbirke Z vsako pesmijo me je manj)

Kdaj veste, kaj je tisto, kar vas prepriča, da je vaša pesem končana, da je dovolj izbrušena?
Besede dojemam čutno. Osnova je gotovo iskreno emotivno stanje, iz katere izhaja pesem. V tem ne prenesem nobene potvorjenosti. V iskanju oblikovnega, metričnega, zvočnega skladja iščem čutno harmonijo s svojo notranjostjo, tako z občutjem kot z mislijo samo. Včasih se zgodi, da dolgo iščem skladje v verzih, razporeditvi v kitice, skušam biti čim bolj nenasilna do svoje notranjosti in hkrati čim bolj čista v zunanjem izrazu.
Premišljujem tudi o percepciji bralca ali poslušalca, verjetno ta naravnanost izhaja iz narave igralskega poklica, kjer je kljub notranjemu svetu končni izraz vendarle namenjen gledalcu. Želela sem, da se bralec ne sprašuje po nepotrebnem, zakaj taka formalna ureditev, kaj hočem reči, zakaj tak zapis; sem dokaj prijazen človek in bralca ne želim brez potrebe mučiti z dešifriranjem mojih prezapletenih misli, ki včasih zelo skačejo in so jasne le meni.
Glede oblikovne končnosti le še to: ko si je pevka Darja Švajger zaželela peti prvo pesem zbirke Poljub kostum, sem jo seveda prepesnila, upoštevaje zahteve po čistem metrumu, refrenu, rimah, številu kitic, spevnosti vokalov. Delo ni bilo enostavno, a me je zabavalo, odločila sem se, da bo imel vsak verz šest zlogov kot beseda poljub šest črk, ritem tričetrtinskega takta bi ta metrum lahko ujel. Njena pesem je zdaj drugačna, kljub isti vsebini, sporočilu, notranjemu življenju. Izvirna oblika pesmi je bolj namenjena branju, živemu govoru, tudi šansonu, njena inačica pa spevni popevki.
Skratka, zadovoljna sem, če spontano ujamem ritem, ki je izraz mojega notranjega utripa, metrum se včasih sklada, včasih ga v iskanju živosti pomena namenoma kršim. Nekatere pesmi so bolj namenjene branju, a večinoma stremim, da njihova barvitost in zvočnost izgovorjene besede igrivo zadene v črno, da nima slepih rokavov in ni preobložena. V želji, da deluje organsko, imam včasih raje notranje rime, asonance namesto končnih rim. Če mi notranje emotivno stanje narekuje formo soneta, se tega držim, na silo ne tlačim besed v nobene spone, to me fizično boli. Ko začutim svobodo v pesmi, ko se zlije in zapoje, je bliže njenemu zaključku. Konec je vedno odraz nekega trenutka, ko me snov ne vleče več, ko pač najbolj tenkovestno poslušam in kar slišim, zapišem in ne poslušam več.

Oblekli ste nas v poljub – v iz emotivnih drobcev življenja sestavljeno ljubezensko zgodbo, kjer je na piedestalu pogosto dvojina. Kaj vam, kot ustvarjalki, pomeni dvojina?
Zdi se mi, da človek, če je sam, ni popoln. Popoln postane šele v odnosu z drugim človekom – naj bo to ljubezenski odnos, naj gre za materinsko, očetovsko ljubezen, naj gre za prijateljstvo, ljubezen do staršev ... Zdi se mi, da šele skozi drugega spoznavaš samega sebe in tudi si. Dajanje drugemu se mi zdi največje darilo, saj s tem, ko daješ, prejmeš. To mehko valovanje je življenje samo.

Je bila to, da je ljubezen svilena nit te pesniške zbirke, zavestna odločitev?
To se mi zdi popolnoma nemogoče. Nasploh pojmujem poezijo, morda za razliko od igralskega poklica, za izrazito intimno, neracionalno, instinktivno početje. Kar me vznemirja, kar me preganja, to zapišem, kar je lahko že vse ali pa še nič. Zagotovilo za kakovost napisanega ni samo instinktivnost, navdih, je le izvor, a ne nujno tudi pot. Očitno je ustvarjalnost zelo muhasta in je za pisanje potrebno tudi zelo veliko discipline, notranje čistosti in hkrati nonšalantne igrivosti poleg obveznega navdiha. Denimo, komedijo Al' en al' dva? sem napisala po naročilu, presenečena sem, da niti ni bila slaba, ker ima zelo veliko humorja in neko svojo prismojeno filozofsko noto, napisana je za igralca Aleša Valiča, ki jo je zelo rad in več kot stokrat odigral, pisanje me je zabavalo in mučilo hkrati. Tudi pisanje pesmi je lahko zelo mukotrpna in precej utrudljiva, občutljiva zadeva, še zdaleč ni le tako, ko ti nekaj pade na pamet in potem kar je, no če je sreča, se tudi zgodi, a večinoma bolj ne. V niansah je včasih tektonski premik, metafore letijo in včasih nisem dovolj nežna, da bi jih pravočasno ujela. Seveda je pesmi treba urediti v dramaturško celoto. Občudujem dobro dramsko zgradbo, da se dogajanje začne s sprožilnim impulzom, da pride do vrha napetosti in da se potem steče ter da vmes prihaja do presenetljivih preobratov. Dobra zgodba me navdihuje; skušala sem jo najti v zbirki, kakor tudi v pesmih samih. Pesmi tako zapisujejo ljubezensko zgodbo, ki bi lahko bila moja osebna, se pravi realna in fiktivna hkrati, in ker je tako zelo moja – upam, da lahko postane tudi univerzalna za žensko dušo. Pa tudi za moško. Ravno tako se mi zdi, da se moški prepoznajo v ljubezenskih čustvih kot ženske. Enako v osvobojenosti svojih notranjih stanj in spon.

O, podarjêni hip obstoja!
Mar ni lepo okušati to polnost pričakovanja?
Ko prek vrtoglave bŕvi gledam piko,
ki raste proti meni, ne dvomim več,
stopim na las,
se zagugam med sanjo in resnico,
drsim po krhki pajčevini zaljubljenega časa,

bolj ko se ti bližam, bolj grem ponižno vase,
manjšam se pred tvojo veličino,
rastem znotraj sebe.

Pa kaj zato, če si le privid,
če ljubim pač za nič!
To pot ne bom beračica,
ne bom več stekel pes,
ki vsakega obgrize,
ker si želi bližine!
(Ljubiti za nič, Obleci me v poljub, Založba Miš)

Vaše pesmi o ljubezni so tudi pesmi o radosti. Zdi se, da v prepletu svetlobe in teme občutenj vsakič znova prevlada svetloba. Je za to potrebna posebna moč, tudi v življenju?
Svoje bivanje občutim kot boj s temino in dopuščanje, da se zgodi, kar je namenjeno. Občutljivemu človeku je velikokrat jasno tisto, kar je skrito, kar se sluti v prihajanju, a življenja se ne da živeti polno, če si ne upaš zadihati v trenutku, si dopustiti živeti polno tudi srečo in radost ter zdržati trenutke bolečine z mirom in dostojanstvom. Moj temperament je vsled temu nenehnemu boju svetlobe s temo bolj vihrav, z večjimi vzponi in padci, a če se poslušam, najdem v tem žuborenju tudi mir in svobodo. Z njo pa je večkrat tako, da je težje živeti svobodno kot v okvirih, za to potrebujem več moči in poguma, večjo odgovornost do sebe in drugih, a se mi zdi, da je to bližje moji naravi in krepi ustvarjalnost. Je že tako, da je za vztrajanje v svetlobi potrebno več energije kot za obup, več notranjega ognja in veselja do življenja, ki ni vedno lahko in ne vedno radostno. Je pa temina lahko plemenita, če ne škodi drugim. Kakor koli že, v svoji svetli inačici sem za okolico in zase bolj koristna, imam se raje in zdi se mi, da me imajo tudi soljudje radi tako. Tako sem ljubezenskim pesmim včasih iz tega prepričanja namenoma narisala nasmeh namesto solze, a tu so tudi pesmi o osvobojenosti duše, ki so sledile iz tega stanja optimizma.

Je poezija, ko jo interpretirate ob glasbi, kaj manjši del vas? Ste jo »dali ven« ali še ostaja v vas in v vas budi podobna občutenja kot takrat, ko je nastajala?
Noben trenutek ni enak prejšnjemu, nikoli ne damo enako število zrnc sladkorja v kavo, ki jo postrežemo nam dragi osebi, a želja, da naredimo nekaj lepega, ostaja. Trudim se tudi, da nisem navezana na sadove svojega dela, da dokončano delo pustim ljudem, ki jim morda nekaj pomeni ali pa tudi ne. Da se ne obremenjujem za minulo delo, ki ga ne morem več spremeniti, da se, denimo, za slabše odigrano predstavo, slabše napisan stavek ali verz po nepotrebnem ne žrem v nedogled, ampak raje uvidim, kaj bi lahko bilo boljše, in skušam ob naslednji priliki popraviti, če se da. Rečem si: v danem trenutku sem iskreno segla do samo do tu, torej to skromno sprejmem. Rada ostajam odprta za življenje in čudeže, ki jih prinaša.

Vedno boš korak,
ritem zmeraj,
zmeraj znotraj mehko morje.
(Vedno boš korak, Obleci me v poljub, založba Miš 2010)

Pogosto se zazdi, da iz vaših pesmi sije človeška toplina, ki je nujna, da ste tudi sami celi. Imam prav?
Če ste tako začutili, potem imate prav. To je vaš pogled in četudi ste hoteli opisati mene, ste veliko povedali prav o sebi. Zase lahko dodam le to, da se za svojo celovitost pravzaprav dnevno trudim, da me čas ne premaga, da me razdrobljenost urnika, ki se mu zaradi igralskega in drugega dela prilagajam, ne scefra.

Potopila sva se tisoč milj pod vodo.
Pod težkim stropom sva lahka kot nikoli.
Tej srebrnini zémske so navade tuje,
vajene dotike umirja morski tok,

telesi zorita v ritmu potrpljenja.
Drug drugemu sva plima in oseka,
oddaljena in hkrati najbolj blizka,
ljubezen počiva na valovih spoštovanja.
(Morska solza, Obleci me v poljub, Založba Miš).

Ljubite morje?
Da, izjemno rada imam morje, jezera, reke, potoke. Rada imam tudi sneg, gore, gozdove, barve, zvoke, živali, človeka v svoji krhkosti. Mislim, da so pesniki najbolj prvinski ekologi, iskreno občudovanje in tenkočutno prisluškovanje naravnim zakonom sta bila vedno vir njihovega navdiha. Tudi mojega. Ko sem nekoč imela srečo, da sem zagledala barvo svoje duše, mi je postalo jasno, da sem bolj povezana z morjem, kot se mi je zdelo. Odtlej ga dojemam bolj prijateljsko, ne glede na nevarnost globin in muhavost vremena. Človek je ocean in zemlja, je zrak in ogenj, le v različnih količinah.

V čem je ta oder, na katerega prihajate s svojimi pesmimi v spremljavi glasbene zasedbe treh odličnih glasbenikov, drugačen od gledališkega odra, na katerem vas lahko spremljamo že več desetletij?
Že več kot trideset let sem igralka in ta oder, ki mi ga pomagajo polniti glasbeniki, je precej drugačen od gledališkega odra, kjer igram. Najbolj moj je, posebej drag, zato ker se mi zdijo vsi trije glasbeniki: Aljoša Rijavec na klavirju, Šemsudin-Dino Džopa s kitaro in Jan Oršič z bas kitaro, darilo mojega življenja. Morda se to sliši patetično, a tako mislim. Izjemno hitro in z veliko predanostjo je z improviziranjem ob mojih pesmih nastala krasna glasba. Prav ta glasba je doprinesla, da lahko izvajam svoje pesmi na tak način – v obliki lepe gledališke predstave, ne glede na to, ali nastopamo na klasičnih odrih, v knjižnicah ali kje drugje, tu se čas za eno uro ustavi in gledalca prestavi v prostor emotivnosti. Mislim, da smo ujeli harmoničen spoj glasbe in poezije, saj se mi zdi, da bi utegnila biti samo moja beseda za marsikoga preveč dolgočasna. Vsi trije glasbeniki so samostojne umetniške osebnosti in skupaj dodajo dodatno vsebino tako mojim pesmim kot mojemu igralskemu nastopu. V velik navdih so mi.

Pravite, da je ljubezen najbolj prvinska in ji nikoli ne pridemo do dna. In če zdaj, ko pripovedujete svoje pesmi, ko so te napisane in izgovorjene – se vam zdi, da ste še bliže tej globini brez dna?
Ljubezen je vseobsegajoča misel, ki zaradi svoje silnosti izpodriva vse ostale. Sprejemam jo, se ji še vedno čudim in upam, da mi jo bo dano še izpovedovati in jo dajati v vseh njenih čudežnih oblikah.

Pogovor s pesnico in igralko Sašo Pavček je nastal v soju gledališko- glasbenega večera poezije Obleci me v poljub v Mestni knjižnici Otona Župančiča.