Zadovoljen sem najprej s tem, da je bilo Društvo sploh ustanovljeno, da smo speljali uradne postopke, da smo prišli do sklica prvega občnega zbora, da smo imenovali upravni odbor in v. d. predsednika. Seveda pa glede na to, na kar si me tudi sam ravnokar opozoril, da bo namreč minilo že dve leti, odkar smo trije ustanovni člani podpisali ustanovno listino Društva, bi se v preteklem času najverjetneje dalo narediti več. Žal pa nam čas tega ni dopuščal. Vsi, še posebej Mitja Čander in jaz - v zadnjih mesecih je pomembno vlogo opravila tudi koordinatorka društva Dijana Matković -, delamo na več različnih projektih istočasno, zato včasih preprosto zmanjka časa, kar pomeni, da se vse skupaj zelo sporadično razvija – v določenih časovnih intervalih naredimo več, potem stvari nekaj časa stojijo in tako naprej. Kljub dejstvu, da bi lahko iztržili več, moram biti z dosedanjim delom zadovoljen.

Z Mitjo sva na začetku sestavila seznam povabljencev z okoli petdesetimi imeni. Povabila sva kritike različnih generacij, od najstarejših do trenutno najaktivnejše mlajše generacije, nekateri pa so bili povabljeni tudi zaradi preteklih zaslug, torej predvsem zaradi teže njihovega kritiškega opusa in vpliva na mlajše. Odziv na povabilo je bil zelo ugoden, večina je bila nad idejo ustanovitve Društva slovenskih literarnih kritikov navdušena. Na kakšne posebne pomisleke ali zadržke nisva naletela. Na načelni ravni so se torej vsi strinjali z idejo, da se to društvo ustanovi, in da se bodo kasneje vanj tudi aktivno včlanili. Seveda pa je postopek včlanitve nekoliko bolj »papirnat« in zamudnejši od tiste načelne potrditve v ustnem pogovoru. Kljub temu imamo v tem trenutku že okoli trideset uradnih članov, njihovo število pa se iz tedna v teden povečuje, zato predvidevam, da nas bo do konca leta nekje med štirideset in petdeset, kar se mi vsekakor zdi lepo število glede na dejstvo, da še pred nekaj meseci marsikdo sploh ni vedel, da se kaj podobnega pripravlja.

To je res, nagrada pravzaprav predstavlja osnovni namen Društva. Moja ideja je bila, da bi ob vseh nagradah, ki jih poznamo, torej ob nagradi za najboljši roman, za najboljšo zbirko kratke proze, pesniško, esejistično zbirko itd., ustanovili nagrado, ki bi se enostavno podeljevala za knjigo leta, ne glede na zvrst, žanr in vse ostale opredelitve. To pa predvsem zato, ker je v zadnjem času opaziti porast t.i. »hibridnih žanrov«, kar žirijam posameznih nagrad povzroča težave koga uvrstiti v konkurenco in koga izpustiti. Znan je denimo primer Štegrovega Berlina, ki je konkuriral za dve nagradi, za najboljšo esejistično zbirko in za najboljšo zbirko kratke proze. Tudi pri romanih se pojavljajo zadrege; denimo kakšno stališče naj zavzame žirija do žanrskih pisav in podobno. Nagrada bi se torej podeljevala za knjigo leta, pomembno pa je tudi to, da bi jo podeljevali literarni kritiki, kar pri nas do sedaj ni bila praksa. Ideja nekoliko črpa iz filmskega sveta, kjer je v navadi, da se na festivalih podeljujejo nagrade filmskih kritikov. Zamisel sama po sebi torej ni posebej nova in bombastična, dejstvo pa je, da tega pri nas do sedaj nismo poznali. Z Mitjo sva nato precej hitro prišla do sklepa, da kaj takšnega ne bo izvedljivo brez tega, da se literarni kritiki tako ali drugače institucionaliziramo. Prišla sva torej na idejo, da bi ustanovili društvo s svojim vodstvom, organizacijo in bazo članstva. Postopek izbire knjige leta naj bi bil zelo demokratičen. Vsi člani bodo sodelovali s predlogi, nakar naj bi se ustanovil ožji izbor, sledilo pa bi glasovanje. Mislim, da se bo ta nagrada hitro prijela in postala cenjena po svoji strokovni plati, neglede na finančno protivrednost, ki jo bo, vsaj v začetku, ponujala. Trenutno je namreč največji problem Društva prav financiranje. Na projektnem razpisu Javne agencije za knjigo se mora prijavljeni izkazati z referencami za zadnja tri leta, kar pomeni, da je začetek zelo težak, saj je potrebno vložiti takorekoč tri leta volunterskega dela, da bi lahko po tem prvem obdobju sploh kandidirali na projektnih razpisih za določena javna sredstva. Ko začneš enakovredno konkurirati na razpisih, bodisi za mednarodne dejavnosti, organizacijo literarnih prireditev in tako naprej, je vse veliko lažje. Upam, da se bomo kot Društvo prebili skozi to prvo fazo. Tudi če bo nagrada za knjigo leta na začetku le simbolična, recimo 1 evro, se mi zdi vredno v tej smeri nadaljevati in priti do željenega cilja.

V statutu smo sicer opredelili tudi to dejavnost, vendar je jaz osebno ne vidim kot prioritetno dejavnost Društva, saj se mi zdi, da trenutno ni posebne potrebe po tem, da bi se ta dejavnost vidneje okrepila.

Morda, kot je nekoč že obstajala revija Kritika. Vendar pa bi bilo v tem primeru smiselno, da bi ta revija pokrivala več področij, kar zopet pomeni, da bi se morali kritiki različnih panog med seboj povezati. Takšna revija bi se morala v svojih prispevkih posvečati tako glasbi, likovni umetnosti, multimediji, literaturi in še čemu. Vsekakor pa mislim, da je literatura v tem primeru preozko področje za neko samostojno kritiško revijo.

Prva stvar, ki jo je potrebno omeniti, je, da je prostora za objavljanje zadosti – bodisi v dnevnem časopisju ali strokovni periodiki. Morda je tu največji problem odmevnost. V dnevnem časopisju obstajajo specializirane strani, kot so Književni listi v Delu ali pa Večerova Čitalnica, ki pritegnejo izrazito manj bralcev kot pa že splošne kulturne strani. Če bi torej hoteli oživeti zanimanje in posledično povečati težo literarnokritiških prispevkov, bi bilo nemara potrebno tovrstne prispevke drugače umestiti v medijski prostor. Pri urednikih tovrstnih rubrik ne opažam posebne vizije, kar pomeni, da se med vsemi imeni, ki se v teh rubrikah pojavljajo kot kritiki, in teh je seveda kar veliko, ne vzpostavi določena hierarhija. Nenazadnje imamo institucijo Stritarjeve nagrade, ki se podeljuje za področje literarne kritike, zato bi bilo smiselno ta izbrana imena katapultirati v širšo javnost, kjer bi se lahko dokončno uveljavila. Dejansko pa se vse skupaj odvija na isti ravnini brez realne hierarhije. Gotovo pa k temu botruje tudi dejstvo, da je pisanje kritik zelo slabo plačana dejavnost. V dvanajstih, trinajstih letih, odkar se sam ukvarjam s kritiko, kakšnih povečanj honorarjev skorajda ne beležim, kakršnikoli dvigi so rahli in praktično neznatni, kar pomeni, da se realno višina honorarjev iz leta v leto niža. Prav to pa botruje dejstvu, da se večina kritikov že zelo zgodaj preneha ukvarjati z literarno kritiko in se preusmeri v znanstveno ali širšo publicistično sfero. Kritika jim torej predstavlja zgolj odskočno desko za uveljavljanje na nekaterih drugih področjih, kar se mi zdi škoda. To pa je tudi razlog, da je povprečna starost slovenskega literarnega kritika zelo nizka. Velikokrat smo se že norčevali iz dejstva, da je Stritarjeva nagrada, kljub temu da se podeljuje za mlada obetavna kritiška peresa do 35 let, postala že nagrada za življenjsko delo, saj se večina Stritarjevih nagrajencev ponavadi v kratkem tudi neha aktivneje ukvarjati z literarno kritiko. Skratka, zdi se mi, da gre opisano stanje pripisati skromni opaženosti dobrih kritkov v javnosti in nenazadnje skromnemu plačilu, ki preprosto ne omogoča normalne eksistence.

Zdi se mi, da bi se morali v prvi vrsti ukvarjati s tem, kako čim dlje zadržati že uveljavljena imena, ki so se izkazala z določenim obsegom in kvaliteto dela, ter navsezadnje tudi z zrelostjo. Ne vidim posebnega problema v tem, da bi premladi vstopali na kritiško sceno. Mislim, da so na oddelku za Primerjalno književnost prav na željo študentov začeli s seminarjem iz literarne kritike, kar se mi zdi prav, saj je v današnjem času pomembna tudi praktična sposobnost. Konkurenca med komparativisti je verjetno huda, tako da se hitro izloči tisto najboljše. Neko sito pa lahko pomenijo tudi delavnice in prve objave v medijih, ki več prostora namenijo uveljavljanju mladih piscev – takšna je recimo tudi revija Literatura ali pa Airbeletrina – skratka, v tem ne vidim nič slabega. Ko sem še sam študiral, smo pogrešali več praktičnih veščin in izkušenj, saj razen nekaj seminarjev nismo imeli nikakršnih izkušenj s pisanjem, premalo je bilo »feedbacka«. Tako smo po končanem študiju vstopali v nek prostor, ki ga nismo dobro poznali in v katerem smo se s težavo orientirali. Jaz sem imel takrat srečo, da sem prišel k Literaturi, kjer je bila v tistih časih urednica za kritiko Vanesa Matajc, ki se je zelo veliko ukvarjala z mladimi pisci, to pa je v literarnem prostoru bolj izjema kot pravilo. Skratka, z vstopom mladih na področje kritike nimam nikakršnega problema, selekcija se po mojem mnenju zgodi sama po sebi. Vsekakor pa je pri kritiki pomembna kilometrina oziroma kvantiteta, skozi katero se pri določenih piscih pokaže nek razmeroma stabilen kakovostni nivo. Marsikdo je sposoben o določeni knjigi napisati dober tekst, a na dolgi rok ne opraviči začetnih pričakovanj. S kontinuiranim večletnim pisanjem se kot kritik tudi profiliraš. Opredelitev za prozo, poezijo in humanistiko je seveda že od samega začetka na delu, kasneje pa je zelo pomembno, da kot kritik razviješ neko občutljivost oziroma stik z določeno literaturo, da zaznaš avtorjevo intenco in da na njeni osnovi presojaš, ali je bila ta intenca v delu prepričljivo realizirana, da se znajdeš na že zakoličenem avtorjevem terenu. Če tega posluha ni, je lahko celotna kritika zelo zgrešena. Prav zato vedno poudarjam, da se pisanja kritike lotevamo takrat, ko imamo o nečem mnenje, pišemo namreč iz notranje potrebe, ko mnenje kipi iz nas, ko komaj čakamo na priložnost, da bi ga lahko pisno izrazili, ne pa obratno, da se najprej ponudi priložnost, da bi nekaj objavili, in šele potem začnemo razmišljati, o čem bi pravzaprav pisali. Takšnim tekstom se pozna, da so napisani na silo.

Tukaj sta prisotna dva momenta. V svojem vprašanju si se dotaknil obeh. Če se najprej osredotočiva na t. i. razgradnjo normativne kritike. Zdi se mi, da danes tovrstne kritike ne potrebujemo več, saj preprosto ni več v duhu časa. V preteklosti je literatura vedno bila v službi ideje, imela je recimo državotvorno funkcijo, kot lepilo je držala skupaj narod brez samostojne države, ohranjala knjižni jezik, družbeni red, razredno zavest itd., zato je tudi kritika skozi te ideje, na podlagi ostrih kriterijev, ločevala »pravo« literaturo od »manj prave«. S pluralizacijo, ko smo vstopili v čas razmaha izdajateljske prakse, torej po letu 1990, se je samo število izdanih naslovov potrojilo, celo početverilo, podatkov za natančnejšo primerjavo sicer zdajle nimam, toda nekateri govorijo o kar 6.000 izdanih knjigah na leto, kar je za Slovenijo res ogromna produkcija. Znotraj tega imamo opraviti z izjemno raznorodno literaturo, kar pomeni, da se hkrati producira široka paleta kritiških pristopov, ki reflektirajo to raznovrstno literarno prakso. Kritik mora biti temu primerno gibljiv, če je potrebno tudi prilagodljiv. Znotraj te produkcije mora poiskati svoj segment, s katerim se lahko uglasi, in o katerem se lahko verodostojno izreka. Imeti mnenje o vsem po dolgem in počez se mi zdi zgrešeno oziroma lahko v to smer vodijo le dolga leta prakse.

Drug moment, ki se mi zdi za današnjo kritiko izjemno pomemben in zopet zaznamuje duh tega časa, pa je, da kritika danes bolj kot kadarkoli prej kliče po komunikativnosti. Dobro je, da je kritika bralcu prijazna, da zna biti zabavna in, kar je najpomembneje, da je strastna. Matematično natančna, strogo na znanstvenem diskurzu utemeljena kritika seveda ima svoje mesto v specializirani periodiki, ne moremo pa pričakovati, da bi lahko nagovorila širši krog bralcev. Skrivanje za objektivnimi merili, kot sva že ugotovila, danes ni več mogoče, zato je pomembno, da je kritik v izrekanju svojih stališč jasen, neposreden in karseda oseben.

Zdi se mi, če zaključim, da je danes kljub vsemu težje napisati dobro kritiko, saj je pri normativni kritiki oziroma kritiki, ki se neposredno navezuje na določeno normativno teoretsko izhodišče, literarno delo obravnavano samo skozi njegovo skladnost oziroma neskladnost s teorijo. Tu sta na delu dva postopka, na eni strani lahko določeno teorijo za silo prilagodimo konkretnemu literarnemu primeru, da lahko ta rabi kot sredstvo za ciljno interpretacijo, na drugi strani pa lahko posamezne razsežnosti literarnega dela opazimo šele zaradi poznavanja teorije same. V obeh primerih gre lahko za dvorezen meč. Kvaliteta manevriranja med teorijo in prakso pri posameznih avtorjih pa je zopet posledica kilometrine in kritiškega instinkta.

Gotovo je to le redkokdaj koristno. Mislim, da si nihče takšnega stanja ne želi, razen če hoče izzvati večjo pozornost, kot bi si jo morda zaslužil. Kljub temu, da je prepletanje različnih vlog v tako majhnem literarnem prostoru nujno zlo, se je treba tovrstnim zapletanjem po najboljših močeh izogibati. Sam sem prav zato, ker sem trenutno aktiven žirant za nagrado Kresnik, zavrnil nekatera povabila za sodelovanje v drugih žirijah, saj sem mnenja, da pomnoževanje žirantskih vlog kar kliče po upravičenih pomislekih, da ima recimo neka oseba prevelik vpliv na oblikovanje kriterijev, na vrednostne hierarhije in podobno. Popularno geslo dneva je bilo »samoomejevanje« in tudi jaz sem ga leto ali dve nazaj, sicer bolj razbremenjeno, rad uporabljal. To je preprosto edini način, ki še omogoča določeno higieno v tem prostoru. Ko prideš do neke točke, je možnosti, da zasedeš določena mesta, vloge ali funkcije v literarni sferi kar veliko, zato je predvsem od tebe odvisno, kakšen odnos boš do tega razvil in kako se boš omejeval na ustrezen obseg udejstvovanja. Tudi sam sem se seveda že pogostokrat zalotil, da sem nastopil v različnih vlogah hkrati, bodisi kot urednik, pisec spremne besede, kritik in kasneje žirant. V letih, ko sem na Literaturi opravljal funkcijo urednika kritiške rubrike, sem bil vedno pozoren na to, da naši interni pisci, ki sestavljajo uredniški odbor revije, niso presojali knjig iz knjižnega programa LUD Literatura. Vendar pa se je, kot že rečeno, prepletanju različnih vlog v tako majhnem prostoru praktično nemogoče izogniti.

V enem od spisov, na katerega se najbolj navezuješ, sem izhajal predvsem iz dejstva, da so vrednostna merila pri dodeljevanju delovnih štipendij, konkretno pri DSP – prevajalci sedaj že podeljujejo štipendije v okviru svojega društva po lastnih merilih, morda bi bilo najbolj pošteno, da bi v prihodnje tudi kritiki po svojih kriterijih podeljevali svoje štipendije, toda zaenkrat je to še pod streho DSP – torej, nekoliko me je zmotilo to, da so obstoječi kriteriji za dodeljevanje štipendij zelo pisani na kožo neposrednim literarnim proizvajalcem, če smo kritiki in esejisti nekako posredni literarni proizvajalci, ki reflektiramo dela drugih. Zelo visoko so namreč ovrednotene objave v tujini ali pa nastopi, kjer je popolnoma jasno, da nimamo vsi enakega izhodišča. Kritik lahko doseže izjemno strokovno priznanje, pa bo zaradi primanjkljaja nastopov ali objav v tujini, kjer domača literarna refleksija pravzaprav ne more imeti pravega mesta, izpadel iz konkurence. Na drugi strani pa je, predvsem v pesniški sferi, izmenjava s tujino preko festivalskih prevajalskih delavnic veliko bolj živahna. Zato se mi zdi, da merila vrednotenja pozabljajo na specifiko kritiške dejavnosti. Zmotilo pa me je tudi to, da je večvredno, da se o tebi piše, kot da ti pišeš o drugih. Prav to je verjetno razlog, da se stopnjujejo pritiski na urednike pa tudi same kritike, saj je postalo izjemno pomembno, da je knjiga, ne glede na to ali je bila deležna strokovnih priznanj oziroma nagrad ali nominacij, recenzirana, da se torej o njej piše. To je pomembno za samo prosperiteto avtorja, saj so recenzije nepogrešljive pri pridobivanju določenih statusov in štipendij, ki zagotavljajo nadaljnje delo. Negativnost oziroma pozitivnost kritike ni pomembna, saj je kot vrednost prepoznano že golo dejstvo, da se o knjigi sploh piše. Prišli smo torej do paradoksne situacije, ko se večina poteguje za to, da bi se o njih pisalo, ne pa da bi sami pisali. Skratka, ne glede na to, da je literarna refleksija že nekaj let na seznamu deficitarnih dejavnosti, zaenkrat pogrešam nek dejanski namen, da se ta situacija popravi. Najverjetneje bi morala s svojimi instrumenti poseči država, če je že uvrstila to dejavnost na seznam deficitarnih dejavnosti. Navsezadnje poznamo razpis za pluralizacijo medijev, kjer so tudi večje medijske hiše pridobivale sredstva za razvijanje kulturne kritike, kar pomeni, da bi zadoščalo že to, da bi ministrstvo vršilo nadzor nad porabo teh sredstev.

Glede na to, da je članov žirije pet, se ta pritisk porazdeli. Žiriji nisem nikoli predsedoval, predsednik pa je najbolj izpostavljen in zato tudi najbolj na udaru. Trenutno sem v drugem mandatu, kar pomeni, da bom v žiriji, če ne bo kakšnega presenečenja, še naslednje leto. Sicer pa je tudi mene presenetilo dejstvo, ko sem prebiral Delovo prilogo ob dvajsetletnici Kresnika, da smo v zadnjih treh letih podelili nagrado tako rekoč samim proznim prvencem. Če namreč gledamo imena, ki so dobila nagrado pred njimi, denimo samo od leta 2000 naprej, so to resnično avtorji iz »top lige«, recimo Jančar, Rebula, Kovačič posthumno in tako naprej. V zadnjih letih je torej dokaj spontano prišlo do nekega odklona. Kaj je botrovalo temu dejstvu, je tudi meni, ki sodelujem v tej žiriji, težko pojasniti, ker nisem sodeloval v prejšnjih in ne vem po kakšnih kriterijih so se le-te odločale. Glede na to, da sem najmlajši član žirije in da je žirija generacijsko razmeroma heterogena, bi težko rekel, da je na delu neko generacijsko prevrednotenje vseh vrednot, ampak je bolj verjetno, da je do teh sprememb dejansko prišlo spontano. Očitno se je zavestno ali nezavedno poudarek premestil na to, da je zmagovalna pisava nekoliko bolj komunikativna in berljiva za širši krog bralcev. Kot že rečeno tudi mene včasih kaj preseneti. Razprava znotraj žirije pokaže, kam se nagiba večina, mislim pa, da nobeno leto odločitev ni bila soglasna. Vsekakor mi je v veliko veselje sodelovati v tej žiriji, ki ji nikakor ne gre odrekati kompetentnosti, saj gre za sama renomirana imena s področja literarne kritike, prevajanja, publicistike ter znanstvenega dela. Očitno je bila v danem trenutku, kljub temu, da je bila za marsikoga presenečenje, izbira Golobovega romana prava odločitev.

Urban Vovk, najlepša hvala za zanimiv in izčrpen pogovor.

Urban Vovk, dolgoletni urednik pri reviji Literatura, Stritarjev nagrajenec,

prevajalec in predsednik Društva slovenskih literarnih kritikov.