1. V nekem intervjuju ste dejali, da živite 'dolgočasno življenje javnega uslužbenca, ki vsak dan tiska in preklada papir' in da o tem ne pišete, saj to za bralca ne bi bilo zanimivo. Na misel pride nekakšen Supermanov sindrom: ''Javni uslužbenec podnevi – in pisatelj ponoči!'' Ali pa mogoče življenje kakšnega Franza Kafke ...

Sem mislil, da boste dneve in noči primerjali s ciklom kakšnega likantropa - vampirja ali volkodlaka (smeh). Ponoči bi bil lahko tudi slep. Ko ustvarjam leposlovje, največkrat se to zgodi po mižanju, med katerim se v mislih filmsko odvrti dogajanje v zgodbi, padem v nekakšen trans in ne potrebujem zunanjih čutov, saj pozabim na dimenzije. Potem strastno, hitro, skorajda manično, desetprstno slepo udarjam po tipkovnici, da v čim krajšem času v znakovni format prenesem svoje videnje. Podnevi je vse bolj praktično. Med službovanjem branim javni interes, ki zahteva, da so oči odprte.

2. Rahlo ironično je tudi, da ste, tiskar papirja, po lastnih besedah menda prebrali v življenju le kakšnih petdeset knjig. To bi lahko šlo v nos marsikomu, od osnovnošolskih učiteljic pa do učiteljev kreativnega pisanja. Kako se zagovarjate? Morda z odločilnostjo in vrhunsko kakovostjo tistih petdesetih knjig?

Temu je treba dodati še podatek, da jih vsaj desetkrat toliko nisem prebral do konca. V zagovor tej nepremišljeni lastni izjavi morda kot glavni vzrok navedem težave s koncentracijo zaradi introvertiranosti. Ob trenutkih prostega časa, ki jih posvečam čutnemu zaznavanju knjižnih in drugih umetniških del, me namreč velikokrat odnese v spremljajoče miselne paralele, iz katerih me največkrat predrami listič z datumom vrnitve izposojenega knjižničnega gradiva. Pri nekaterih umetniških delih pa ostanem v njihovem svetu in se vživim v enega od junakov. Tako me je najbolj držal Bulgakov s svojim Mojstrom in Margareto, režiser oziroma scenarist Tarkovsky z Zrcalom, pravzaprav bi to lahko podpisal za celotno filmografijo velikega Rusa, pa Witkin s svojimi kadavri in Saudek z bizarnimi akti. Ob tej priložnosti naj še povem, da sta sreča in naključje hotela, da je fotografija z naslovnice cruxa.ansate delo meni najljubšega slovenskega fotografa Hermana Pivka.

"nasičena z ogljikovimi hidrati sva se odpeljala na bližnji grad bogenšperk – priljubljeno izletniško točko kultiviranih zaljubljencev in uradno končno postajo parov, ki optimistično vstopajo v zakonsko urejena razmerja propadajoče monogamne skupnosti."

3. Na platnici vašega prvenca je zapisano, da ste svoje zgodbe povezali ''z rdečo nitjo iskanja življenja in pomanjkanja pristne ljubezni''. To bo pa precej romantična knjiga, bi si lahko rekel kdo, ki bi prebral samo ta opis. V resnici pa ni ravno tako ...

Verjetno je založba želela, da slovenski ljubitelji romantičnih knjig cruxa.ansato uvrstijo na seznam stvari, ki jih morajo vzeti na plažo (smeh). V resnici je seveda drugače. Največ o knjigi bi znal povedati odločujoči bog leposlovja, torej tisti stvarnik, ki botruje nastajanju miselnih procesov v glavah pisateljev. Njegove telefonske številke žal nimam, saj me največkrat pokliče sam. V sodobni zgodbi pripovedovalec ne opisuje ozadja, največkrat ga niti ne pozna in predstave o tem prepušča bralcu, ki zgodbo prav zato toliko bolj intenzivno doživlja. Tako se tudi v cruxu.ansati junak štiriindvajsetkrat znajde na neposlikanem platnu. Zato rdečo nit knjige verjetno najbolj intenzivno doživijo bralci, ki se postavijo v vlogo junaka ali nekoga, ki ga iz svojega življenja poznajo kot junaku podobnega. Ko bralci začnejo s poslikavo ozadja in razmišljanjem o zapisanem, nekateri ugotavljajo, da slovenski kratkoprozni Don Kihot za svoj cilj potrebuje ljubezen=potomca=večnost in da se vitez iz Manče pred temno resnico skriva pod masko, ki jo potrebuje za zaslepljeno nadaljevanje doseganja cilja. Eksistencialisti med bralci bi lahko trdili, da pentljasti križar stremi k tragičnemu koncu, ker se v trenutku, ko je maska sneta in gleda smrti v oči, zave nujnosti svojega in propada človeške rase. Ta dandanes ni več sposobna duhovnosti, ljubezni, saj s kvalitetno embalažo prikriva slabo vsebino, ki jo napol načeto brez reciklažnega postopka zamenja za novo. Seveda bralci, ki ne ločujejo, rdečo nit sučejo tudi drugače. Skozi Pričo junak bralcem dopušča upanje, da bo za trenutek moral sneti masko, se soočiti z resnico in prek hipnoze poskusiti preusmeriti privzgojene freudizme, ki se v literarnem delu kažejo prek njegovega odnosa z večno materjo in trenutno žensko. Hitrim očem namreč ti dve razelektrita eterični in naelektrita erotični naboj zgodbe o utelešenju ankha, simbola nadaljevanja življenja skozi potomstvo.

"takrat je na dekolteju prvič začutila pogled iz njegove smeri in se nasmehnila. ko se je približal in jo povprašal po dejanju, ki bi ga moral storiti, da bi pridobil njeno pozornost, ga je zavrnila z besedami, da njeno pozornost uživa tisti nežni moški, ki bo z njim v sklepnem dvoboju prekrižal orožje."

4. Pravzaprav zgodbe bolj povezuje skupni junak, 'pentljasti vitez', ki nekako shizofreno preskakuje iz vzvišene patetike do precej bolj prozaičnega pogleda na svet. Kateremu polu lika gre po vašem mnenju bolj zaupati: gre za romantika, ki se skriva za masko prozaičnosti, ali obratno?

Pustiva, naj ubogega reveža secirajo bralci (smeh), saj so oni tisti, ki se morajo pustiti prepričati enemu od obeh polov lika, da bi se primerno potopili v domišljijski svet cruxa.ansate. Glede bralk, ki se najdejo v ženskah iz zgodb, pa sva lahko zlobna in rečeva, da naj romantiku zaupajo idealistke, ki bi rade sanjarile, prebirale poezijo, se nežno ljubile, realistu pa intelektualke, ki bi rade uživale v pogovorih, znanstvenih člankih in umazanem seksu (smeh). Kdo ve, verjetno junak namenoma daje vtis dvoličnosti, da bi prišel do sicer nemogoče priložnosti tudi izven dimenzij, v katere ga je postavil avtor (smeh).

5. Čeprav knjigo povezuje en in isti junak in čeprav si zgodbe včasih časovno že kar sledijo, ste se odločili za zbirko zgodb. Ste pomislili, da bi jih morda raje pretopili v roman?

Vprašanje na mestu. Do podobnega pomisleka sem prišel, ko sem zbiral gradivo. Toda takrat sem se odločil, naj knjiga izide v obliki, ki je prej značilna za poezijo kot prozo, vsebina pa naj ostane prozna. Verjetno bi lahko z nekaj korekture in kritiške pomoči cruxa.ansato uvrstili v romaneskno produkcijo, saj je v svoji eterični epiki dovolj kvaliteten, da bi lahko prišel celo pod lupo Kresnikove komisije, toda zaradi odprtosti založbe sem se odločil, da priložnost izkoristim in sestavim eksperimentalno literarno delo. Kam je in bo knjižni eksperiment uvrščala slovenska knjižničarska in kritiška miselnost, mi kot večpredstavnostnemu umetniku niti ni pomembno, saj besed nisem ustvaril z namenom, da bi jih predalčkal ali primerjal z drugimi avtorji. Povedati moram, da me meje med poezijo in prozo motijo, še posebej meje v prozi, med kratko in dolgo zgodbo. Zakaj moramo literaturo omejevati že na samem začetku njenega nastajanja?

"star človek me je izbral, da mu varujem grobnico. zazidal me je k sebi. minevale so sezone, minevala življenja, da sem se v kamnu namnožila. ko je vanj vdrl plenilec grobov, sem nanj začela pljuvati strup. z nožem mi je odrezal glavo, da je odnesel zlato."

6. Zanimiva oblikovna posebnost vaše zbirke je razporeditev besedila. Odstavki, večinoma bolj kratki, si sledijo v navpičnem vrstnem redu in se razvrščajo zdaj na levo zdaj na desno stran navidezne črte ločnice. Kako in zakaj ste prišli na zamisel o taki razporeditvi?

Takšna razporeditev introvertiranim ljudem s težavami pri branju omogoča lažjo koncentracijo, saj so vrstice krajše (smeh). Izmenična desna poravnava na levi in leva poravnava na desni polovici strani sta del celostne podobe, ki sem jo v celoti izvedel sam. Užival sem zaupanje založnika, da oblikujem vse, le platnic ne. Praznost in polnost, ki se pri izpovedni prozi junakovih dogodivščin nenehno prepletata, spominjata tudi na heraldične oblike ščitov in bander iz srednjega veka, saj gre konec koncev tudi za poskus obujanja srednjeveškega romana v zgodbah. Celostna podoba zbirke zelo kratkih zgodb prav tako daje pridih spletnih tekstualno grafičnih rešitev, kjer opazujemo prepletanje med praznimi in polnimi polji informacij.

7. Taka postavitev nadvse ustreza tudi vašim stavkom. To niso le stavki, ki skupaj gradijo smisel, temveč želi vsak stavek zase postati umetnina: s svojo razbohotenostjo, zapletenostjo in obenem eliptičnostjo vsak stavek posebej 'kriči' iz besedila.

Res je. Proza ponekod celo zveni kot poezija. Zdi se, da pripovedovalec neprestano išče pozornost bralca oziroma poslušalca, saj morda ta pozna rešitev njegovih težav. Seveda je sporočilnost posameznih odstavkov pretirana, patetična, arhaična, absurdna, nerodna, tragična, celo klišejska, pa tudi bravurozna, toda pripovedovalec s svojimi pretiravanji na simpatičen način podcenjuje bralca in nanj pritiska, naj knjige ne odloži in pomaga iskati rešitev. Ko ga ne preseneča z zabeležkami iz sedanjosti, poseže tudi po pravljičnem ozadju njegovih prednikov, tvorcev ankha, ki najbrž izvirajo iz antičnega Egipta, v katerega se v trenutni genski sestavi vrača prek regresije.

8. Zanimiv je tudi 'internetni naslov' vseh vaših zgodb, saj pred vsakim naslovom stoji zaporedje znakov, ki ga srečujemo na svetovnem spletu (://) Čemu?

Naslovi spletnih mest vsebujejo zaporedje teh znakov. Podobno sem storil tudi z naslovi zgodb, ki ne poznajo presledkov. Sicer pa je tudi to zaporedje znakov del celostne podobe, ki spominja na spletne medije.

"tisto noč je neznani bojevnik in stezosledec sanjal o ujeti puščavski roži. prebudil se je in vstal. spomnil se je stopinj, ki so ga v sanjah vodile čez sipine. osedlal je konja in odjezdil ponoči v kamp razbojnikov. tiho je na tla pobil stražarje, da še danes šakali ližejo kri prerezanih vratov, ker je puščava ni želela zase."

9. ''knjiga nikoli ni dokončana ... '' piše na samem koncu zbirke. Tudi vaše novejše zgodbe, npr. tista, ki je lani izšla v reviji Literatura, imajo pred svojim naslovom internetno 'znamenje'. Obenem pa so vaše novejše zgodbe še nekoliko bolj eksplicitne, surove, in niso več navdahnjene z občasnim idealizmom 'pentljastega viteza'. Obenem so tudi daljše. Se vaša proza razvija v daljše in drugačne oblike?

Knjiga dejansko nikoli ni dokončana. Vsakič, ko sem poslal zadnjo različico v tisk, sem imel pomisleke in še vedno vem za nekaj sprememb, ki bi jih opravil. Pozna se, da izhajam iz živega, spletnega medija, kjer lahko avtorji neprestano spreminjamo in izboljšujemo svoje tekste, literatura na papirju v knjigi pa umre, preneha dihati. Tako bom knjigo eno leto po izdaji objavil še v spletni in nadgrajeni različici na posebnem spletnem mestu (http://gregor.rozman.si/crux.ansata). Zgodba ://opazovanja, ki je izšla pri reviji Literatura, in ki stilsko ne sodi v zbirko zgodb iz prvenca, ima takšno oznako brez posebnega razloga. V letu 2009 me je nekaj zagrabilo, da sem tudi druge tekste naslavljal s takšnimi oznakami. Res je, novejše zgodbe so drugačne, vendar pa obstajajo tudi močno krajše, celo enostavčne. Bralci, ki me poznajo le po cruxu.ansati, bodo presenečeni.

10. Toda zakaj potem sploh izdajati knjigo, zakaj 'ubijati' zgodbe in jih shraniti v formalin, če lahko po vašem bolj svobodno dihajo na internetu?

Mislil sem, da zgodbe umrejo z avtorjevega zornega kota, ne pa tudi bralčevega. Kot kibernetični ustvarjalec svoje osnutke že najmanj deset let objavljam v svojem spletnem mestu in jih tudi nenehno izboljšujem. Magična moč pisatelja kot stvarnika zgodbe pa v knjigi uplahne. Ker se umetnik počuti kot bog, ki nima več vpliva na svoje stvarstvo, je najtežje, ko pisatelj izda svojo prvo knjigo. Sam do nje še zdaj čutim posebno vez, ki me je zaradi te stvarnikove nemoči pahnila v brezvoljnost pri ustvarjanju podobnih zgodb. Besede pa tako in tako v papirnati formaldehid shranjujemo zaradi nekakšnega kompromisa med pisateljem, založbo in bralci. Konec koncev je najbolj primeren medij za branje knjiga. V ospredje sicer prihajajo elektronski pdf čitalniki, vendar na področju literature prijetnejšega občutka od zvoka šelestenja in vonja sveže natisnjene knjige ne poznam.

"pisateljeva pot se je vila med posušenimi travniki in vijugala po obronku gozda plemenitih listavcev. med boječim približevanjem začrtani destinaciji sem jeklenega konja ravno toliko brzdal, da sem si še lahko privoščil sprotno procesiranje panoramskega razgleda. prisegel bi, da sem za desetinko sekunde med debli uzrl satira."

11. ''Zalivanje zibeli življenja s tekočino življenja je človekov največji užitek in čudež.'' Po vsebinskem seštevku zgodb se zdi, da tako ne meni le junak knjige, ampak tudi njen avtor?

Sicer sam prakticiram zgolj hedonistično polovico pravila (smeh), lahko pa o tem reku povprašate kakšnega starša, ki se bo verjetno strinjal, da je nastanek otroka čudež. K sreči tega ljudje nismo izumili sami in smo vsaj v postopku reprodukcije odvisni od narave, stvarnika živega in mrtvega.

12. A vendar v zgodbi 'Touche' prerokujete izumrtje moških ali vsaj njihov vse bolj težaven življenjski položaj.

Verjetno ste opazili, da gre pravzaprav za junakov drugi največji strah, bojazen pred kastracijo. Ko ljudje nekje v prihodnosti iznajdejo seme, moški postanejo družbeno nekoristni in diskriminirani. Zanimivo pa je, da tako simbolika ankha kot ideja tega futurološkega matriarhata temeljita na podrejanju moškega dela enačbe spočetja ženski pentlji oziroma ansati, tj. zibeli življenja. Kastracija moškega predstavlja tudi konec simbolike ključa večnega življenja, saj falus, tj. palica življenja, v enačbi ne bo več nujna spremenljivka. Simbolika ankha tako zamre, matriarhat pa ostane, saj bo seme proizvajal stroj.

"svet se je manjšal, ko je moški jemal zemlji, da bi dajal njej, ki ji nikoli ni bilo dovolj. vsaka je otroku želela dati več kot druga."

13. Od kod vam pravzaprav ideja, da bi moderno iskanje večnega življenja povezali s prastarim egiptovskim simbolom, ankhom? Zdi se, da je ta nekakšna 'zvezda vodnica', ki vodi pentljastega viteza skozi zmedeni svet današnjega vsakdanjika.

Zanimivo je to, da sem o ključu življenja najprej sanjal in šele nato poiskal njegov pomen. Že mogoče, da sem ga verjetno videl kot otrok, in da se dogodka nisem zavedal, toda iz sanj se spominjam romanja, ki se je končalo pred nekaj metrov visokim znamenjem nenavadnega pentljastega križa, iz katerega je sevala energija, ki je željam mimoidočih dajala življenje. Ko sem pod znamenjem sede meditiral, se je naenkrat pojavila oseba, za katero sem bil prepričan, da je pokojna babica, in se z menoj začela pogovarjati. Ko sem se zbudil, sem se začel zanimati za simboliko tega križa. Takrat interneta še ni bilo, tako da sem vse, kar sem izvedel o tem znamenju, izvedel iz mitološke, enciklopedične in druge literature o starem Egiptu. Medtem sem razvil tudi svoj pogled na ta simbol. Povezal sem ga z občutki poganskih bogov in smrtnikov skozi egipčansko zgodovino pa vse do danes, ko podobne senzacije spremljam tudi sam. Moški doživlja največji užitek v trenutku vrhunca, ko v zibel življenja zlije tekočino življenja in prispeva svojo polovico genskega zapisa. Med tem užitkom opazuje lepoto ženske, ki je legla z njim, in ki bo svoj obraz predala otroku, ki ga bosta imela zaradi čudeža njune ljubezni. Tako se prek svojih potomcev in njihovih potomcev nadaljujemo v večnost.

"z nekom bi se združil. z nekom delil svoj zapis. ker potrebujem večno življenje."

14. Zanima vas tudi intermedialna umetnost in sodelovanje z umetniki drugih medijev; likovna umetnost, film, glasba ... ?

Nekaj mojih intermedialnih projektov je mogoče najti tudi na spletu, pravzaprav je takšna že kar sama spletna stran, ki je sama po sebi sodoben psihološko socialni umetniški eksperiment in nekakšno križišče mojih ustvarjalnosti, kjer najdete veliko o alter egu in malo o avtorju. Sicer pa sem pri večpredstavnostnih projektih do zdaj sodeloval z glasbeniki, slikarji, fotografi, baletniki, gledališčniki, filmarji ...,  kar pomeni, da nisem zgolj klasičen pisatelj. Sodelujem tudi s stanovskimi kolegi; tukaj bi omenil predvsem pesnika Kobrowskega, s katerim sva s Kobrizmi in Kurbizmi zabavala že nekaj mladinskih centrov po Sloveniji.

15. Prozni prvenec je torej uspešno pod streho, literarni večeri si sledijo v rednih presledkih – kaj je naslednji korak?

Naslednji korak je izdaja druge zbirke kratke proze v letu 2011. Šlo bo za surov, sodoben realizem, promiskuitetno pesem moškega suženjstva v zgodbah, torej novejši, urbani, prostaški stil, ki sva ga že omenila in ga najbolj zvesti bralci poznajo pod nazivom Kurbizmi.

://velike.nerodnosti.malih.osvajalcev

minuli vikend sem gostoval na dolenjskem. na izletu po rodni deželi svojih staršev sem užival v spremstvu rjavolaske, do katere sem čutil nekakšno osebnostno sorodnost in nekaj spolnega.
v bližnjem lokalu sva si, med neutrudnim obletavanjem muh, razdelila pico in svoje gurmanske užitke sklenila ob izvrstnih rezinah tiramisuja. strinjala sva se, da je šlo za enega boljših, kar sva jih jedla.
nasičena z ogljikovimi hidrati sva se odpeljala na bližnji grad bogenšperk – priljubljeno izletniško točko kultiviranih zaljubljencev in uradno končno postajo parov, ki optimistično vstopajo v zakonsko urejena razmerja propadajoče monogamne skupnosti.
ob poslušanju radia, iz katerega so nama v ušesa prihajala notna zaporedja tomasa albinonija z adagiom v g-molu, sva, drugače od te mojstrovine, občudovala suho krajino, kjer v slogi z naravo še živijo preprosti ljudje. med potjo sva pri domovanju enega takšnih zasledila prav prisrčen napis »prodajam kozličke«.
v trenutku, ko sva zapeljala iz gozda, se je na desni strani prikazal prvi stolp konzerviranega obzidja sicer dobro ohranjenega valvazorjevega gradu. belo osamljeno zidovje se je v soncu in še bolj belih peščenih stezicah, speljanih po skrbno negovanih travnikih, bleščalo kot tkanina v propagandnem filmu za pralni prašek.
sprehod za gradom sva nadaljevala po aleji in ravno v trenutku, ko sem se ji približal, se ji zazrl v oči ter se nekoliko priklonil, da bi prvič preizkusil sladkost njenih ustnic, se je zgodilo ...
limonino pivo, ki sem ga spil pred nekaj trenutki, je glasno zagodlo in morda je kakšna kapljica iz želodca izpahnjenega zraka zadela tudi njen obraz.
med ogorčenjem spremljevalke in skupinice sprehajajočih se urbanih povzpetnikov, ki jim je naduto dvigovanje glav potrjevalo moralno občut-ljivost, sem se v trenutku zavedel svojega družbenega položaja.
za razliko od nerazgledanosti sodobne slovenske buržoazije, je bil takrat v mojih mislih prešeren, primicovo julijo pa je nadomestila ana jelovšek.
maščevanje meščanskemu ponosu je bilo nagrajeno s tragikomičnim zapletom. spretnemu opravičevanju za slišano nerodnost navkljub, se je zavesa odgrnila prekmalu in na odru sem se znašel nepripravljen. z improviziranjem sem skušal rešiti dostojanstvo pred zahtevnim občinstvom.
komedija je spet postala drama, ko je dama poklicala prijateljico, da bi jo prišla iskat.
umirjeno sem prižgal cigareto in globoko osramočen v sebi zapuščal mesto zločina. kmalu sem frcnil cigaretni ogorek, sedel v avtomobil, si nadel sončna očala in odpeljal.
trenje gum na razbeljenem asfaltu je naznanjalo vrnitev v resničnost. hitel sem, se spotikal ob sklopko, plin in zavore ter si pred morebitnimi pogledi na goloto zakrival dlake. to sem počel s sončnimi očali, ki v primerih
šarlatanstva vedno zakrivajo resnico v očeh lažnih osvajalcev ženskih src.
oziranje na sodomo in gomoro nedeljskega dogajanja na gradu danes prepuščam tistim, ki sem jim zaupal to pomladansko zgodbo. ker je pogled skozi zaščiteno steklo očal enosmeren, vam jih za podobne primere priporočam, da se ne bi spremenili v steber soli.