Da bodeva za začetek kolikor toliko aktualna – se v Raju kaj čuti vpliv recesije?

Recesija Raja sicer ne bi smela prizadeti, ker tam že po definiciji vlada večno izobilje. Sicer smo trenutno ravno pri epizodi, kjer Bogu zmanjka denarja za uvoz tropskega sadja za koktejle ter se zato zateče k trgovini z organi. A večinoma prebivalcem raja v teh črnih časih ni hudega.

So pa stradajoče množice v obdobju krize verjetno toliko bolj vesele zastonj podob Raja na svetovnem spletu. Če si torej lahko privoščite laptop in širokopasovno povezavo, imate nato možnost, da z nosom, pritisnjenim ob ekran, v nedogled cedite sline nad krajem, kjer se večno cedita med in mleko.

Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo, ki je očitno trenutno tiste sorte, ki ne hodi na razne celjske kongrese in jih zato Bog, ki puca mačja stranišča, popije preveč alkohola in je celo ločenec, ne moti, čeravno bi se v kakšnem bolj proti desni strani orientiranem tisku ob tem najverjetneje zgražali – če bi seveda vedeli, kam gre davkoplačevalski denar. Bi kaj dodali?

Iz nekih ne povsem zanesljivih virov sem sicer slišal, da je bila komisija, ki je Založeni raj odobrila, tam še iz časov prejšnje vlade ter je subvencijo stripu dodelila kar v istem mahu z Ognjiščem in Družino. To pa me pravzaprav sploh ne čudi, saj je prva skrb našega stripa pravzaprav promocija monoteizma – na čelu s sprejemanjem Boga natanko takega, kot je, z vsemi njegovimi napakami, spodrsljaji in, zakaj ne, včasih tudi kakšnim kozarčkom preveč. Mi ga zato res ne bi smeli obsojati.

Poleg podpore ministrstva in Stripburgerja pa projekt tudi sami tržite na zelo zanimiv način: v zameno za nekaj fičnikov narišete oglas za mecena, ki je hkrati tudi oglas za spletno stran Paradisemisplaced – tako je svoje mesto na strani dobila tudi Airbeletrina. Se da v Sloveniji od kulture prav lepo živeti?

V Sloveniji se od kulture da nekako prebijati. Naša stran trenutno živi izključno od donacije ministrstva, ki znaša ravno dovolj, da ustvarjalci Raja ne umremo od lakote. Sam sem trenutno v hudih dolgovih pri ženi zdravnici.

Glede sponzorjev smo imeli sicer velike upe, a ker smo s štartom stripa nabasali na že omenjeno recesijo, so po več ducatih oddanih prošenj podjetjem na naši spletni strani še vedno le trije zastonjski oglasi, njihovi naročniki pa nas podpirajo bolj duhovno kot pa finančno. To so dizajn studio Ilovarstritar, ki je stran oblikoval, podjetje Neolab, ki jo je ujelo v splet, in Airbeletrina, v zahvalo za pričujoči spotlight.

Mogoče je interesa še malo manj tudi zaradi nenavadnega načina oglaševanja, ki smo si ga zamislili in ki sponzorjevo dejavnost predstavlja kar z junaki iz našega stripa, njegov proizvod pa tako ponavadi dobi vlogo izvirnega greha. Po mojem bi sponzor to sicer moral vzeti kot kompliment, vendar na to ne gre vedno računati. Toda vsa zainteresirana podjetja, ki bi svojo storitev rada zagledala v okviru rajskega vrta, na tem mestu še enkrat prisrčno vabimo k sodelovanju in donacijam.

Gre za slovensko-angleški internetni projekt: zdi se, da se strip globalizira in da ste si zadali izziv razširiti svoje občinstvo tudi izven meja naše ljube domovine, ali pa se morda za tem skrivajo kakšni drugačni razlogi?

Ker strip pri nas ni ravno masovna kultura, je dostop do brezmejnih množic uporabnikov svetovnega spleta gotovo dobrodošel za širjenje občinstva. Če se človek strip že potrudi narisati, je zelo fino, če ga poleg tistih petih slovenskih entuziastov lahko prebere še par Kitajcev, Indijcev in Islandcev. Poleg naših rojakov so sicer najštevilčnejši bralci Založenega raja Američani, za povrh pa se najde posamičnih bralcev iz skoraj devetdesetih svetovnih držav. Monoteizem se je skozi zgodovino vedno izkazal kot primerna tema za globalizacijo.

Kako se ustvarjanje internetnega stripa razlikuje od klasičnega načina, ko strip potrebuje kar nekaj časa, da pride od avtorja do bralca? Verjetno je drugače, če avtor strip objavi takoj, ko ga nariše, ali pa šele, ko pridobi določeno distanco do svojega dela in lahko med vsemi narisanimi stripi naredi določeno selekcijo najboljših, primernih za objavo.

V primerjavi s časopisnimi stripi bistvene razlike v tem smislu ni: tudi stripe za Delo ali Novice smo vedno oddajali zadnji večer pred izidom in v knjižni izdaji nato ni bil nobeden izpuščen zaradi slabše kvalitete.

Spletni strip se od klasičnega razlikuje predvsem po ustvarjalni svobodi, prostosti od uredniške politike in možnosti, da si sam poišče nišno občinstvo samo zase. Rezultat tega je danes že več kot deset tisoč stripov, ki se na spletu objavijo vsak dan in med katerimi so nekateri zelo, zelo slabi, par pa jih je odličnih ter zaradi svoje radikalnosti v tiskanem mediju nemara ne bi bili nikoli mogoči.

Kakšni so odzivi na Založeni raj – komentarjev na strani ni prav veliko, a Slovenci smo že tak narod, da se raje potiho hahljamo, kot da bi javno razlagali, kako smo se smejali ob Bogu, ki se je spremenil v ovna, da je lahko namahal Evo v kopalkah ...

Zdi se, da je posebnost slovenskih forumov sploh v tem, da se na njih na široko razpasejo primitivni širokoustneži, medtem ko inteligentni bralci svoje mnenje raje zadržijo zase. To seveda ni najbolje in po mojem bi se morali pametni Slovenci pričeti vključevati v spletne debate, da bi dobili nekaj podobnega kot v tujini, kjer lahko na forumih (ki so strogo moderirani in sankcionirajo primitivne izpade) zaslediš tudi razprave na precej visokem nivoju.

Sam bi zelo rad videl, da bi se pod posameznimi epizodami Bogovega stripa razvile obsežne moralne, verske in filozofske debate in pozivam vse bralce Airbeletrine, naj le prispevajo svoj delež.

Seveda je treba povedati, da strip riše in piše Bogo Brezimni oz. Anonymus Gosh, ki je dolga leta z Bogom, tistim vsemogočnim, popival v isti beznici, pa je zato malo bolj na tekočem z dogajanjem v raju, vi pa ste le producent Založenega raja. Da stripe dobite od zgrbljene postave v zakotnih ulicah mesta, ste že povedali za Mladino, mene pa zanima, kaj producenti stripov sploh počnejo? Poskenirajo strip in ga dajo na internet? Morate kdaj Brezimnega Boga ilustracije in stripe tudi

cenzurirati?

Bogo je dragocen obveščevalec prav zato, ker ima zaradi določenih zvez prepustnico za neomejen dostop do zakulisja nebes, pekla in kar je še te metafizične navlake. Zato ga nikoli ne cenzuriram, temveč kvečjemu poskušam iz njega izvleči še kaj, kar bi nam zaradi sramežljivosti utegnil zamolčati.

Sicer Gosha poznam že od malih nog. Ko sem imel kakih deset let, je namreč neke poletne noči s svojo vesoljsko ladjo treščil na streho garaže mojih staršev. Že od takrat živi v mojem predalu s skicami – visok je le kakih dvajset centimetrov – kjer ga na skrivaj redim z majhnimi koščki kozjega sira. K nam prihaja iz 12. stoletja, kjer pa se je nekoč zapletel z nekimi sumljivimi mistiki ter ga je med eno od duhovnih vaj posrkalo v razpoko v prostoru-času ter od tam v našo, moderno dobo.

Ker je bil vedno poln fascinantnih zgodb o svojem vsemogočnem sosedu, sem ga vseskozi vzpodbujal pri likovnem ustvarjanju, ga naučil nekaj anatomije ter mu, ko mi je časopis Delo naročil tedenski strip Oklepaj, odstopil celo spodnjo polovico svojega stripa. Zdaj je prevzel celotno produkcijo, jaz pa sem se malo umaknil v ozadje in skrbim predvsem za tehnikalije in piarovske posle.

Religiozne teme so načeloma bolj občutljive sorte in vsi še dobro pomnimo tisto nizozemsko afere z Alahovo karikaturo – kako gledate na to? Se je tudi zaradi takšnih razlogov bivša gospa Bog raje poročila v Indijo kot kam drugam? Ima humor svoje meje ali se lahko šalimo na račun čisto vsega?

Religiozne teme so seveda zelo občutljive, toda prav zato so tudi ene najbolj zanimivih. Verske zapovedi upodabljanje Boga tako pogosto prepovedujejo prav zato, ker lahko le tako na dan pride njegova telesna, slučajna in tako smešna plat. Verstva, ki prepovedi o upodabljanju Boga ne poznajo, imajo tudi precej bolj jeznorita, egocentrična in celo smešna božanstva, človeku pa je tam celo dopuščeno, da jih kdaj spelje na limanice.

Po mojem se lahko šalimo na račun čisto vsega in se, vsaj če je to naš poklic, tudi moramo. Smešenje nečesa namreč nikakor ne pomeni, da to tudi že uničujemo: pravzaprav je smeh prav tako nek poseben način čaščenja tega, čemur se smejemo. Smešno religiji nikakor ni tuje in precej verstev v svojem bajeslovju pozna tudi pomembne komične junake, folklora pa je sploh polna bajk o izvoru sveta, ob katerih se lahko pošteno nakrohotamo.

Poleg religioznih tem in mešanja svetopisemske tematike z drugimi ravno tako pomembnimi deli iz zakladnice svetovne literature – recimo Čarovnika iz Oza pa Ostržka, se radi lotevate tudi filozofskih tem – vse to pa kaj radi pomešate še s popularno kulturo: Bog recimo bere Penthouse. Zgodbe vaših stripov nasploh so zato nekakšna zmes vsega mogočega, naberkovane iz vsega, kar na tem vesolju je, je kdaj bilo, bo, bi lahko bilo ali pa tudi ne bi moglo biti. Mešanje visokih tem z banalnimi – to je tisto, kar v večini primerov vaše stripe dela humorne: recimo Svetega Duha zaprete kar v kletko ...

Res je, osnovna strategija tega stripa je, da vse svetove spravi na isto raven: bibličnega, pravljičnega, vsakdanjega, posamezne popkulturne žanre … Vse to so običajno povsem ločeni sistemi, vsak s sebi lastno logiko, tu pa se njihove zgodbe preko nekega skupnega motiva nenadoma prepletejo. Zlatolaska na primer namesto na hišo treh medvedov naleti na nebeško palačo svete trojice ter tako (ker ji hostija in ptičja piča pač ne dišijo) poje Bogu-očetu vso večerjo in zaspi v njegovi postelji. Pri teh stripih vedno nastavimo neko tako situacijo in potem logiki sledimo do konca, kamor nas pač pripelje, brez vsake ovire.

Bog je na primer že v Bibliji pravzaprav predstavljen kot samski oče, ki je do Adama in Eve pretirano zaščitniški ter jima zadaja neke navidez nesmiselne zahteve. Zakaj se ne bi vprašali, če je tako, ker ga je morda ob njunem rojstvu zapustila žena in mu ušla v Indijo – on pa zdaj zato osramočen zanika, da je sploh kdaj obstajala – ter kaj bi se zgodilo, če bi nato otroka še pred izvirnim grehom vendarle dobila pismo od svoje mame?

Kar pa se pri tem tiče »banalizacije« svetega: komičnost res ponavadi dosežemo tako, da visoko temo pomešamo z banalno, toda to ne pomeni zgolj enosmernega ponižanja visokega na banalno. V smešnem tudi banalno ob stiku s svetim postane nekaj več. Sveti Duh res postane le golob, ki ga lahko zapreš v kletko, a tisti golob v kletki pri tem nekako vendarle ostane Sveti Duh in to je zares smešno – da je Sveti Duh, ki je še vedno Sveti Duh, zaprt v kletko. Smešno se vedno dogaja na tem kratkem stiku svetega in banalnega.

Raj smo si do sedaj predstavljali kot nek čudovit kraj na kakšnem karibskem otočku s sinje modrim morjem, palmami in peščenimi plažami, ampak takšnega ponuja že vsak turistični katalog, vaš Raj pa je malo drugačen. Ni tako idealen, kot smo si ga dolga stoletja predstavljali, saj Adam kaj kmalu ugotovi, da bi bilo življenje v takšnem idealnem raju nadvse dolgočasno, zato začne prekopavati vrt in saditi paradižnike, čeprav bi mu ne bilo treba ničesar početi. Smo ljudje skozi stoletja pridobili preveč delovnih navad v svoj genski zapis, da bi lahko križem rok živeli v raju oziroma smo precivilizirani, da bi goli in bosih nog skakali naokrog?

Raj je lahko idealiziran vedno šele, ko smo iz njega že padli. Živeti v njem bi bilo neskončno dolgočasno in to navsezadnje potrjuje tudi Biblija, saj Adamu in Evi kljub vsemu ne da miru, kaj se bo zgodilo, če bosta pojedla tisti sadež, ki ga ne smeta.

Naš strip ugotavlja, da je rajsko stanje zelo nestabilno in krhko ter da ga lahko iztiri karkoli, vsaka novost ali razvoj dogodkov, ne le kača z jabolkom, ampak tudi lenivec s posteljo ali kamela z zavojčkom cigaret. Ne glede na to, kakšna je ta novost in ali koga zares ogroža, se Bog nanjo odzove s popolnim, nerazumnim besom.

Na vaš projekt lahko gledamo tudi kot na prvovrstni reality show, ki nam kar preko interneta postreže z vsemi ekscesi dogajanja v njem: golota, seks, varanja, prepiri, skušnjave – zdi se, da bi vse to ljudje rajši gledali po televiziji kot brali v stripu. Zakaj gledalce/bralce pritegnejo takšni dramatični scenariji? Ker bi bila zgodba o Adamu in Evi, ki se cele dneve držita za roke in nabirata rožice, Bog pa se jima samo smehlja, pač dolgočasna? So naše želje in ideali torej živ dolgčas?

Del razloga, zakaj bi bilo življenje v raju precej dolgočasno, je ravno v tem, da je zelo podobno reality showu. Kaj pa je to drugega: Adam in Eva morata izolirana od vseh drugih ljudi pomanjkljivo oblečena živeti na nekem omejenem vrtu, medtem ko ju v vsem, kar počneta, nekdo gleda in presoja – v tem primeru Bog. Na koncu jima je sicer obljubljena neka negotova nagrada, a edini gotov način, da prideta iz zadušljive Big Brother hiše je, da prekršita eno od njenih čudaških zapovedi.

Kljub tej očitni zoprnosti rajskega stanja je v Bibliji izgon iz njega vendarle prikazan, kot da je vreden vsega obsojanja ter da smo z njim izgubili nekaj zelo pomembnega. Že folklorna mitologija pa se glede tega precej manj slepi: Janez Trdina je v 19. stoletju v Šiški, ki je bila takrat še vas, na primer zabeležil zanimivo bajko, po kateri je Bog sicer sprva živel na Zemlji skupaj s človekom in skrbel zanj, a je bil človek ob tem vendarle strašansko nesrečen, zemlja pa pusta in nerodovitna. Bog nato požrtvovalno naredi samomor in odide v nebo, njegovo truplo pognoji zemljo, da vzcveti, človek pa končno lahko začne uživati …

Verjetno je vsak stripar tudi ljubitelj stripov. Prebrala sem, da vam je od slovenskih ljub Lavrič, kar je seveda logično, rekla pa bi, da vas z njim povezuje to, da združujete odlično risbo s še bolj odlično zgodbo. Kljub temu pa je verjetno zgodba tista, ki prva poblisne skozi možgane, da potlej iz nje nastane strip. Nenazadnje je bila najprej Beseda ... Se vam kdaj pripeti, da vam kakšna zgodba povzroča težave pri ilustraciji, ali preprosto že v glavi vidite zgodbe v slikah?

Lavrič je genij in že od mladih nog strastno prebiram vse, kar ustvari. Med drugim sem se tudi od njega naučil, da je dobra risba zelo pomembna za dober strip. Znana je sicer teza, da je zgodba še pomembnejša od risbe in res je, da je lepim slikam brez zgodbe komaj mogoče reči strip, medtem ko lahko povsem solidno stripovsko zgodbo poveš le z možici iz črtic in krogcev. Toda pri tem si pri izboru zgodbe preklemansko omejen: težko boš z zelo preprosto risbo, recimo, prikazal napeto zgodo s prizori iz zraka, kompleksnimi ozadji in tako dalje. Dobra risba je zelo pomembna za to, da se bralec v dogajanje vživi in da se počuti, kot da je tam z junaki. Enostavna risba pa je spet primerna za drug tip zgodbe, kamor natančna ne bi pasala.

Pravzaprav bi rekel, da je v stripu oboje skoraj nemogoče ločiti – tip zgodbe, ki si ga pišeš v glavi, je vedno že določen s stilom, v katerem bo ta narisana. Ob pisanju stripov se ti torej skozi misli res že vrti zgodba v slikah in zato načeloma nimaš težav z njeno upodobitvijo.

Je strip bolj beseda ali bolj slika, je bolj namenjen branju ali gledanju? Kakšen pa je vaš odnos do stripovskih razstav – je prav, da se strip razobesi in gleda nanj kot na risbo?

Za strip je res značilno ravno to, da je oboje naenkrat, zgodba in slika. Seveda tudi na razstavi izobešene stripe lahko beremo, a gotovo ne tako zlahka, kot ko so natisnjeni, saj so bili zrisani z mislijo na tiskano izdajo. Razstave stripov, namenjenih za tisk, so tako zanimive predvsem za nas, risarje, saj se na izvirnikih lažje vidi delovni proces, kako je strip nastajal (sledovi čopiča, svinčnika, popravki) in se iz tega lahko kaj naučimo.

Mislim pa, da bi bilo seveda mogoče – in s to zamislijo sem se igral med študijem na Akademiji – narisati strip, ki bi mejil na sliko ter bi bil namenjen razstavi, zato bi se na njej dejansko bral bolje kot v tisku; nekako tako kot »beremo«, recimo, poslikavo Sikstinske kapele ali slike Hieronymusa Boscha.

Poleg slikarja ste po poklicu tudi filozof. Bojda pripravljate doktorat iz filozofije arhaične religioznosti in smešne popularne kulture – ga boste tudi ilustrirali oz. prelevili v strip glede na to, da vam je na zabaven način uspelo ilustrirati učbenik za logiko, kar se meni zdi nepredstavljivo težka naloga. Lahko recimo kdaj pričakujemo kakšnega Heideggerja v stripu? Ali pa Žižka – ta bi bil šele idealen stripovski junak!

Žižek je že sam svoj najboljši stripovski junak, vsak strip o njem bi po mojem razočaral. Jaz pa sem doktorat pravzaprav dokončal in zagovoril že pred enim letom ter zdaj pripravljam njegovo knjižno izdajo, ki bo sicer imela precej slikovnega gradiva, a ne izpod mojega čopiča.

Moja knjiga stremi k temu, da bo sama dokaj resno znanstveno delo. Čeprav se mi zdi, da se pri meni strip in filozofija med seboj lepo dopolnjujeta, pa obe področji raje držim na spoštljivi razdalji ter jima pustim, da imata vsak svojo logiko. Le če ostaneta ločeni, se lahko med seboj tudi oplajata.

Vedno znova me navdušite s tem, kako zlahka zapletene filozofske ideje upodabljate v stripu – je torej filozofija v osnovi preprosta? Sploh Oklepaj: Metuljeve sanje je en tak filozofski strip, če ta oznaka sploh obstaja – tiste znane sanje Zhuang Zija, da je metulj, ste postavili le kot oklepaj oz. prolog in epilog celotni zgodbi – Je naše življenje le plod domišljije nekega neuravnovešenega metulja?

Mislim, da filozofija sicer ni po sebi preprosta, vsekakor pa bi nas morala nagovarjati čim bolj neposredno. Tudi umetnost nas nagovori neposredno, pa je zato lahko njeno sporočilo zelo kompleksno. Filozofija pravzaprav obenem mora biti kompleksna, večplastna, ne pa tudi komplicirati. Čeprav se morda kdaj zdi drugače, cilj filozofije ni, da vse še bolj zaplete, ampak da pokaže, kako prepletena je resničnost sama po sebi ter nato eno za drugo secira plasti tega prepleta. Kadar je filozofija prava, stvari ne komplicira, ampak pojasnjuje – res pa je, in to je zelo važno, da se izogiba temu, da bi jih pri tem poenostavljala.

Za Metuljeve sanje pa ne bi ravno rekel, da so filozofski strip, ampak prej nekako zafrkantsko mističen – kot kak komičen pasijon o sleherniku, ki gre čez vse arhetipske postaje življenja ter na koncu pride nekam, kjer mogoče res ni bolje kot tam, kjer je začel, se je pa po poti veliko naučil. Tudi Zhuang Zija jaz ne bi povsem uvrstil v »filozofijo«, ampak prej v neka navodila za razsvetljenje. Filozofija je bolj analitična disciplina.

Verjetno otroci ravno ne sanjajo o tem, da bodo striparji, ko bodo veliki, saj si bolj kot to želijo voziti bager ali smetarski avto. Kakšen je poklic striparja? Samoten, naporen, lep, stresen? Predstavljam si, da si skupaj s tajnicami in računalniškimi programerji delite sključenost nad pisalno mizo in celodnevno uničevanje hrbtenice – nenazadnje lahko na platnicah Metuljevih sanj beremo o njeni anatomski deviaciji v levo – skolioza?

To je res skolioza in to od intenzivnega risanja ravno v času, ko sem najhitreje rasel. Za druge otroke ne vem, ampak mene je vsekakor bolj od poklica šoferja kake težke strojne opreme ves čas mikalo ravno to, da bi bil risar stripov. Zdaj ko to sem, vidim, da sem vendarle malce razočaran – spet sva pri uresničenju želja in sanj.

Če se ves čas ukvarjaš samo s stripom, je to res malo preveč samoten poklic in večina risarjev stripov prične pregorevati od te izolacije. V deželah z bolj razvito avtorsko stripovsko sceno, kot je denimo Francija, se imajo striparji sicer nekoliko bolje, saj jim ne manjka obstranskih dejavnosti, kot so festivali, predstavitve albumov, razstave, ali pa možnosti za medsebojno sodelovanje, pa še tam nekateri, na primer Lewis Trondheim, ki je ustanovil eno njihovih največjih založb avtorskega stripa, tožijo nad »zaporniškim sindromom«, ki da pride s tem poklicem.

Zato sem hvaležen še za filozofijo kot drugi pol svoje kariere: ta je vendarle precej bolj komunikativna, živi v debatah, na konferencah, v vsakem pogovoru s prijatelji, kjer tuhtaš o smislu tega ali onega … Izogibam se temu, da bi risal več kot tri dni na teden, in skušam čim več prostega časa preživeti v družbi in potovati. Če ti to uspe in potem rišeš res sproščeno in veselo, lahko tisti del časa, ki ga preživiš za mizo, ostane enako lep, kot ko si bil majhen: neprecenljive urice, ko sam, lastnoročno, ne da bi se v tvoje delo kdorkoli vmešaval, ustvarjaš cele svetove.

Glede na vašo mladost imate že kar impozanten opus – poleg objav v raznih časopisih in revijah, ilustracij raznih knjig, imate tudi že kar nekaj samostojnih izdaj: Beštije, Miniji, ki so bili že ponatisnjeni, pa Oklepaj in Oklepaj: Metuljeve sanje, trenutno pa se ukvarjate z Založenim rajem, ki bo v prihodnosti izšel tudi v tiskani obliki. Kateri od teh projektov vam je najljubši, na katerega ste najbolj ponosni?

Moja težava je v tem, da mi je to, kar sem narisal v preteklosti, vedno nekako mučno brati, ko se enkrat lotim novega projekta. Trenutno se mi zato nedvomno zdi moj najboljši projekt Založeni raj, kjer mislim, da sem dosegel neko novo stopnjo v svojem razvoju, tako v risbi kot v pristopu k zgodbi. Miniji, recimo, ki so bili še najbližje »uspešnici«, se mi zdaj, z distance, zdijo nezreli in bi nekatere epizode najraje narisal na novo. Mogoče jih tudi bom, kaj se ve. Nad Metuljevimi sanjami pa sem bil že takoj malo razočaran, ker sem od njih ogromno pričakoval, potem pa sem z izvedbo ponekod malo preveč hitel in bil površen.

Vsak album je neka faza v razvoju in vedno ti je najbolj pri srcu zadnja. Stripe, s katerimi sem na dolgi rok povsem zadovoljen, lahko preštejem na prste ene roke, pa še to so v glavnem krajše, nekajstranske zgodbe, ki ne spadajo v nobeno serijo, recimo Mož s falosom, osemstranski strip, ki ga je bilo do zdaj mogoče videti le na mojih razstavah.

In še za konec: bliža se čas dopustov – bomo tudi v poletnem času lahko vsako nedeljo na tekočem z dogajanjem v Raju ali bodo šli tudi njegovi prebivalci na zaslužen dopust?

O tem sem že razmišljal. Ker bo šel na dopust tudi Bogo, bi seveda lahko vnaprej zrisal vse epizode za čas njegove odsotnosti, a jaz bi vseeno rad, da bi bila vsaka stran narejena brez priganjanja in kar se da kvalitetno. Zato bomo tam med največjim poletnim zatišjem od srede julija do srede avgusta verjetno v Raju res razglasili kolektivni dopust.

Kar pa se tiče dopusta in popotovanj naših junakov, smo lahko pred nekaj meseci brali epizodo, kjer so se morali vsi skupaj, z Bogom na čelu začasno potuhniti v pekel zaradi policijske racije v Raju, zdaj pa z Brezimnim načrtujeva tudi zgodbo, kjer se Adam in Eva s turističnim avtobusom odpeljeta v Vice in skozi vseh devet krogov Pekla, tam pa Evo nenadoma prične tiščati lulat …