Gotovo ste že bili v takšnem položaju: ravno letos vam res ni uspelo prebrati vseh nominirancev, čeprav ste se trudili; faks, služba, otroci – ali morda vse skupaj – so vam ukradli še tistih nekaj minut, ki ste jih želeli posvetiti branju. In potem v dobri družbi, ki je ne bi radi izgubili, kar naenkrat v vas prileti vprašanje: ''Kaj pa ti misliš o Zrelih rečeh?'' Mnogo parov oči vas motri v napetem pričakovanju; za hip zardite, a se zberete in udarite malo na blef: ''Zrele reči? Zelo v redu, moram reči. Zelo ... zrelo.'' V mislih si čestitate za ta sijajni manever, a kaj ko sledijo podrobnejša vprašanja: na koncu priznate poraz, kresnikovci so vam letos spolzeli skozi prste. Večer se za vas konča kaj klavrno; še leta zatem ste znani kot 'tisti/a, ki ne prebere niti nominirancev'; čedalje več je zabav, za katere izveste prepozno; grizete se v ustnico in obžalujete tisti nesrečni večer.

Rešitev je na dlani: tik pred zdajci ponujamo prelet nominirancev in njihovih romanov ter branja odlomkov po lastni izbiri avtorjev. Le hiter pregled - in že boste v družbi zopet sproščeni in sijoči.

 Andrej E. Skubic

Pred desetimi leti je kresnika dobil za prvenec Grenki med, kar ga je po lastnih besedah kar nekoliko zbegalo – in tudi bolj odločno napotilo na pisateljsko pot. Sledili so romani Fužinski bluz, Popkorn in Lahko (z vsemi je bil za kresnika vsaj nominiran), poleg tega pa še knjiga kratkih zgodb Norišnica in drama Neskončni šteti dnevi. Predzadnjemu romanu Popkorn je, kot se je sam izrazil, 'zlomil hrbtenico': odsekano ga je končal s kratko zgodbo. Kritiki te odločitve niso najbolje razumeli. Tudi novi roman Lahko je sestavljen iz krajše in daljše zgodbe, vendar tu ne gre več za 'lomljenje'. Kot je pojasnil, je sprva vsaka zgodba nastala sama zase, iz dveh različnih idej, a je v procesu pisanja ugotovil, da gre pravzaprav za isto zgodbo: zgodbo, ki govori o tistem, kar je na robu družbe, kar prelomi družbene norme in na kar posledično družba noro reagira. Tako v primeru daljše zgodbe o romski problematiki – kjer je bil inspiracija razvpiti primer družine Strojan – kakor v primeru krajše zgodbe o najstnici, ki umori svoje starše, se namreč pojavi točka, kjer družbeni smisli odpadejo. Ob združitvi dveh zgodb je nastala knjiga, ki ne govori toliko o družbeni odrinjenosti (kar bi si lahko mislili ob tematiki Romov) kot govori o zločinu in o tem, kar na družbo učinkuje razdiralno.

 Jani Virk

Avtor mnogih zbirk kratke proze (Preskok, Vrata in druge zgodbe, Moški nad prepadom, Pogled na Tycho Brache) in romanov (1895, potres – kronika nenadejane ljubezni, Smeh za leseno pregrado, Aritmija ...).  Po Potresu in Aritmiji je z novim romanom Ljubezen v zraku za kresnika nominiran tretjič. Če Skubic letos piše o zločinu, stoji Virk s svojim romanom ravno na obratnem tematskem polu: kot je povedal, sta bila v središču zanimanja predvsem ljubezen in jezik. Med pisanjem ga je zanimalo predvsem, kako se v 'bazenu besed naredijo čustva' in ali je danes sploh še možno napisati ljubezensko zgodbo, ki ne bi bila kičasta ali cinična.

Virk sicer pravi, da piše v svojih romanih vedno eno in isto zgodbo, vendar so bralci menda ugotovili, da se je junak najnovejše zgodbe glede na prejšnje nekako spremenil. ''Ko se avtor stara, se starajo tudi njegovi junaki,'' je Virk pokomentiral to ugotovitev. ''Morda je v tem romanu nekoliko več ironije. Poskušal sem malo bolj subtilno slediti tudi ženskim likom.''  Kakorkoli že, novi roman je, kakor se je izrazil, 'všeč še celo njemu'.

 Evald Flisar

Pisec romanov in potopisov ter dramatik, čigar dela uprizarjajo na različnih koncih sveta; nazadnje prav pred kratkim v Egiptu. Za kresnika je bil do sedaj nominiran dvakrat, in sicer za romana Potovanje predaleč in Čaj s kraljico. V svojem novem romanu Opazovalec se Flisar vživi v mladega Simona Beblerja, literata, ki zmore svoje življenje živeti le skozi opazovanje in simulacije že prebranih ali videnih zgodb. Ko mu zdravniki sporočijo, da ima pred sabo le še leto življenja in ko ga ljubljanski brezdomec napoti v New York, kjer se Simon med drugim sreča z dvojniki Brucea Willisa, Woodija Allena in Ala Pacina (res, fabula romana je ena bolj živopisanih v slovenski literaturi), se Simonovo življenje zaostri v dilemo: še naprej ostati le opazovalec ali dejavno poseči v življenje in ga živeti po svoje?

 Tadej Golob

Roman Svinjske nogice je njegov romaneskni prvenec, a iz tega nikakor ne sledi, da gre za pero začetnika. Golob ima namreč za sabo že zbirko kratkih zgodb/kolumen Moške svinje ter biografiji Petra Vilfana in Zorana Predina, poleg tega pa vrsto časopisnih člankov. A vendar je tema, ki morda najbolj karakterizira njegov roman, strah pred neuspehom. ''Med pisanjem sem povezal štiri zgodbe,'' je pojasnil Golob, ''okvir pa ugotavljam šele sedaj. To je posameznikov strah, da mu ne bo uspelo, na primer moj strah, da mi ne bo uspelo kot pisatelju. Bal sem se, da me ne bo niti med desetimi nominiranci za kresnika in vesel sem, da sem pristal med petimi.''  Tudi junak romana, stripovski umetnik Jani, se bori s podobnimi strahovi in umetniškimi blokadami, poleg tega pa še z žabami, vlago v steni novega stanovanja in kokainom; rešitev iz zagonetne situacije se pojavi v podobi svinjskih nogic, a tudi ta rešitev je zgolj začasna ...

 Lojze Kovačič

Čeprav je od njegove smrti minilo že šest let, je pisatelj letos znova nominiran. Še več: če bi dobil kresnika še letos, bi bila to že njegova tretja kresniška zmaga in to kar druga posthumna; dosežek, ki bi ga bilo zares težko preseči. Njegov prvi kresnik (za roman Kristalni čas) je bil pred devetnajstimi leti tudi prvi podeljeni, letos pa so bili njegovi Prišleki po devetih letih znova izbrani za maturitetno branje. Vsekakor je Kovačič pisatelj, ki je že karseda trdno zasidran v kanonu slovenske književnosti.

Zrele reči opisujejo zadnje desetletje pisateljevega življenja, ob tem pa so prežete z značilno temo samote in s premišljevanji o prihajajočem odhodu. Obenem je zadnji Kovačičev roman bolj kot kdajkoli avtobiografski in iskren, s tem pa nazorno, skozi mozaik subjektivnih pogledov posameznika, oriše tudi dejansko resničnost življenja v Sloveniji in Ljubljani, in spregovori ne le o pisatelju samem, temveč tudi o drugih umetnikih, družini in tako rekoč vseh, ki ga v teh zadnjih letih – v dejanskosti ali v spominih – še obdajajo.