Mateja Bizjak Petit nima let. V njej še vedno živi enajstletna deklica, ki se je vpisala v literarno delavnico Lojzeta Kovačiča. Ta jo je predstavil lutkam in postal njen dolgoletni mentor, toda po kratkem pomisleku Mateja doda, da je bil pravzaprav »njen duhovni oče«. Po srednji pedagoški šoli se je vpisala na študij dramaturgije (AGRFT). Postala je članica lutkovnega gledališča FRU-FRU, sodelovala z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, igrala, režirala in vodila lutkovne delavnice. Prav ljubezen do lutk jo je prvič pripeljala v Francijo, na svetovni festival lutk v Charleville-Mézières, a zaradi ljubezni do svojega sedanjega moža Yvesa je tam od leta 1993 tudi ostala. Izpopolnjevala se je v centru za lutkovno umetnost v Atlanti in v Parizu pri mojstru ročnih lutk Alainu Recoingu. Ustanovila je lutkovno gledališče MALO in v njem uprizorila med drugim pet svojih lutkovnih besedil. Lutkovna besedila ter pesmi za otroke in odrasle, ki jih je objavila tudi v Reviji 2000.

Lansko leto je Mariborska založba izdala njen pesniški prvenec Le ti, ki ga je v Društvu slovenskih pisateljev predstavila ob zvokih žage. Ko je ta instrument prvič zaslišala na neki tuji ulici, so se ji namreč »po licih nenadoma ulile solze« in tako je odkrila svoj najljubši zven. Poezijo piše hkrati s hčerko in babico v sebi. Z otroško preprostimi besedami se ne igra skrivalnic, ampak odkrito pripoveduje svojo zgodbo, sebe in še naprej, če le pogledaš v njeno smer. In s svojimi pesmimi je zares zadovoljna šele, ko jih pošteno premelje s Saro Jester.

Pred davnimi petnajstimi leti si se preselila v Francijo, a nikoli nisi živela v enem mestu več kot nekaj let. Kako je sedem selitev, med drugim tudi v Združene države, vplivalo na tvoje dojemanje sebe? Kako si skozi to pot vlekla rdečo nit?
Ko sem živela v Sloveniji, sem se preselila samo enkrat, ko sem bila stara pet let. Potem sem skoraj dvajset let živela v istem bloku z modrimi balkoni, na koncu Celovške ceste. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi se preselila v drugo mesto, še manj v tujino. Dobro sem se počutila v Ljubljani. Obetalo se mi je živahno profesionalno življenje, nekje med lutkami in gledališčem, ki sem se ga veselila. Potem sem srečala Yvesa, ki je Francoz. Prvi od naju je diplomiral, se zaposlil, želela sva si druzino, zato sem odšla. Nisem imela občutka, da odhajam v tujino. Odšla sem v svoj novi dom. Po nekaj letih življenja v Dunkerqueu, na severu Francije, sva se znova preselila. Najprej v Pariz, potem v Atlanto, nato v Lille in tako dalje. Moža so vodile službene obveznosti, jaz pa sem mu sledila iz mesta v mesto. Selitve dojemam kot igro, ko odkrivam novo okolje, nove običaje, ko iščem gledališča in lutkarje, s katerimi bi lahko sodelovala, muzeje, knjižnice, knjigarne, zdravnike, trgovine, ko spoznavam sosede, ko se sprehajam po parkih, in še posebej, ko se v do pred kratkim neznanem mestu nenadoma počutim Doma. Zdi se mi, da je prilagoditev odvisna od tega, kako mesto sprejemaš. Ne gre za iskanje, gre predvsem za odkrivanje. Vsakega novega mesta sem se vedno veselila, vsako mesto sem vselej žalostna zapustila, v vsako mesto se vselej rada vračam! Osebno so me vse te selitve zelo sprostile in osvobodile. Rojstni kraj cenim, ker mi veliko pomeni, hkrati pa mi je tudi drugje lahko lepo. Toliko vsega je okoli nas, mi pa se vse prevečkrat obračamo le navznoter. Pa ne mislim samo geografsko. Ko se človek zave, da mu to, kar je, ne bo nikoli ušlo, postane dojemljivejši za svet okoli sebe. Mene tako ves ta čas spremljajo lutke in pisanje.

 
Že vrsto let govoriš francosko, tvoja prva zbirka Le ti pa je napisana v slovenščini. Kako občutiš svoj materni jezik in kakšno vlogo igra v tvojem pesnjenju?
Zbirka je nastala v obdobju, ko se mi je prvič pojavilo globoko domotožje. Domotožje za otroštvom. In to je bilo lahko zaenkrat opisano le v slovenščini. Ko sem se preselila v Francijo, sem nekaj let bolj ali manj govorila zgolj francosko. Prvič, ker se je bilo treba jezika naučiti. Drugič, internetne povezave takrat (le petnajst let nazaj) še nismo poznali. Telefonske zveze so bile drage, potovanje iz severa Francije do Ljubljane pa cela odprava, ki si je nisem mogla privoščiti več kot enkrat na leto. Tako je bilo moje tedanje pisanje, predvsem besedil za lutkovne predstave in nekaj malega poezije, v francoščini.  To je izredno širok jezik in takoj mi je bil všeč prostor, ki ga odpira. Igra besed, natančnost izraza, večpomenskost, dvoumnost, muzikalnost ... A bolj mi je francoščina postajala domača, bolj me je mikalo, da se vrnem k slovenščini. Kot da mi je obogatitev z novimi jezikovnimi prvinami dala dovolj poguma, da se mi zdi moje pisanje zdaj drugačno in nekaj novega v primerjavi s tem, kar sem s slovenščino lahko povedala prej. Danes pišem skoraj izključno v slovenščini.  Morda je to vezano le na neko obdobje, verjetno tudi na moje materinstvo. Vsekakor se tu počutim svobodnejšo in iskrenejšo.

In vendar se v tvoje pesmi sem in tja vtihotapi tudi francoščina – zgolj kot orodje za besedno igro ali postaja vse pomembnejši del tebe?
Francoščina je, kot rečeno postala del mene. Ko se oziram nazaj, se ne spominjam, kako je bilo, ko francoščine še nisem govorila. Na vprašanje, v katerem jeziku razmišljam, ki mi ga pogosto postavljajo, ne morem odgovoriti. Razmišljam z mislijo, ki veže nase besede, ki jih poznam. Včasih je francoska beseda natanko prava beseda in je ne more nadomestiti nobena slovenska. Tako se vpletajo tudi v poezijo. Kot neke vrste kamenčki, ki delajo vzorec. Vselej me zabava, ko neka francoska beseda pove nekaj drugega v slovenščini. In obratno. Na nek skoraj čaroben način ponavadi oba pomena sovpadata z mislijo cele pesmi in ji dodata dimenzijo, ki jo zgolj »monojezična« pesem gotovo ne bi imela.

Med enim najinih prejšnjih pogovorov si poudarila, da »pesniška zbirka niso preprosto naključno izbrane pesmi, ampak natančno oblikovana celota«.
Pesmi so v moji zbirki nanizane v ritmu misli, torej ne nujno časovno-prostorsko linearno.  Veže jih rdeča nit – pripovedovanje Sarah Jester. Pesmi se delno naslanjajo na otroško izštevanko »leti leti leti« ... pri tem, da se igram z dvema glavnima motivoma: le ti in leteti. Točka in vesolje. Kljub navidezni  nelinearnost pa so pesmi strnjene v krog, ki naj bi vzbudil občutek nenehnega gibanja, kot ga ponazarja letenje okrog samega sebe ali okrog nekega drugega planeta.
Pesmi sva izbrala skupaj z urednikom spletne literarne revije Locutio Marjanom Pungartnikom, ki mi je ob prvem branju nakazal smernice, ki so se mu zdele v mojem pisanju zanimive. Sledilo je »luščenje«, dokler nisem imela občutka, da sem se res dotaknila le samega jedra. Gospodu Pungartniku sem zelo hvaležna za čas, ki mi ga je posvetil. Preko njegovih nasvetov sem se na nek način še bolj približala sama sebi. Zdelo se mi je, da je znal, ne da bi pri tem kakorkoli omejeval, odpirati zračne poti, ki sem jih predhodno sama nastavila, a jih nisem znala razviti tako, da bi se po njih lahko kam priletelo. 

Kazala so ponavadi dolgočasna, ampak pri tebi je tudi to nekaj posebnega.
Kazalo v zbirki Le ti v klasični obliki ne bi imelo pravega pomena. Menim, da se lahko pesmi preberejo v naključnem vrstnem redu ali pa ena za drugo. Zbirka je vpeta v zgodbo Sarah Jester. Vsaka pesem zase pa nosi svojo misel, ki je popolnoma neodvisna od celotne zbirke. Zato kazalo ni zares potrebno, a je vendarle vključeno, saj lahko tudi nekaj pove. Moje kazalo pove, da ga ni. Kot da bi reklo, da je red le navidezen. Kar je neke vrste eden od ključev do vstopa v zbirko.

Akrostih kazala se je izoblikoval na enem od literarnih večerov v kulturnem centru »Centre de création pour l'enfance«, ki jih vodi francoska pesnica Valerie Rouzeau, v mestecu Tinqueux – predmestje Reimsa, kjer živim. Srečanje z njo je neprecenljivo vplivalo na to, da sem se opogumila za izdajo zbirke.

 
Tvoj prvi poklic je lutkarstvo. Se pri pesnjenju igraš z besedami tako kot z lutkami?
Lutke so tako zelo prisotne v mojem dojemanju in čutenju sveta, da se nenehno vpletajo v misel. Verjetno se to dogaja iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je vse pisanje pravzaprav ena sama nit. Hkrati pa se ta nit vpeta v mnoge druge niti in vse skupaj tako tvorijo celoto, v mojem primeru pesem. Torej bi lahko rekla, da so pesmi neke vrste marionete, ki jih sproti zavedno ali nezavedno manipuliram. Drugi razlog pa je ta, da se z besedami v resnici rada igram. Lutke so podobe-simboli, tako kot so podobe-simboli tudi besede. In ker igro z lutkami poznam že od otroštva dalje, se je le ta avtomatično prenesla tudi v pisanje. Resna tematika pisanja in igranje z njo tako na nek način ustvarjata ravnotežje. Samo za ilustracijo – marionete imajo ponavadi osvinčene noge, a lahko s pomočjo nitk in manipulatorja-lutkarja tudi letijo.

 
Realnost je lahko težka, a domišljija nam da krila in nas ponese v lepši svet. Se ti zdi, da umetniki s svojim ustvarjanjem v bistvu rešujejo svoje osebne stiske?
Domišljija so okna na hiši. Če si v hiši in gledaš skozi zid, veš, da je na drugi strani »nekaj«, a največkrat na to pozabiš. Ko pogledaš skozi okno, vidiš ta »nekaj«. Pisanje so torej okna. Tisto za okni pa obstaja že prej.  Potem pa je seveda odvisno, kako so ta okna postavjena, kje, kaksnih oblik, koliko... s kaksnimi zavesami ... (smeh). Pisanje o osebnih stiskah so tako morda okna s pogledi navznoter. Pri teh oknih je zame bolj pomembno to, kako so domišljena in kakšen pogled odpirajo, kot to, kaj bodo rešila. Da pa ustvarjanje ustvarjalca postavi samega pred sebe, se mi zdi kar dejstvo ...

 
Med pesmimi je celo nekaj piktogramov, tako da ima bralec občutek, da govoriš prek slike in besede, ki ima svoj pomen, pa tudi svoj zven.
Pesem zame ni namenjena samo tihemu branju. Pesem naj bi bila tudi slišana in videna. Če je kratka, bo polna drugače, kot je polna dolga pesem. Če je pesem vizualno razgibana-poskočna, bo moj pristop do nje lahkotnejši. Če bo stala kot visok blok, bodo njeni zidovi že na prvi pogled izgledali težko dostopni. S čimer se je potem seveda moč poigrati in bralca ali celo presenetiti ... Podoba in zven sta zame tako pomembna kot vsebina, ob tem da je vsebina navadno mišljena kot zgradba.

 
Kdo je tvoja sogovornica v zbirki, Sarah Jester?
Sarah Jester sem skušala čimbolj natančno opisati na začetku zbirke. Je glas, ki se je zaenkrat najbolj približal mojemu načinu komuniciranja preko poezije. Je glas človeka. Ženske. Deklice, ki je zrasla v žensko in v kateri zvenijo glasovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti strnjeni v refleksijo trenutka. Sarah Jester obstaja zato, ker se zavedam, da je tak način dojemanja sveta rahlo odmaknjen od realnosti in je njen obstoj nekako bolj prepričljiv na fiktivni ravni. Kljub temu pa je Sarah Jester realna, od kar obstaja njena prva pesem.

 
Kje je potemtakem meja med realnostjo in fikcijo?
Meja med realnostjo in fikcijo je kot meja med deklico in kipom, ob katerem stoji. Oboje je tu pred menoj. Eno je dejstvo, pa čeprav skrivnostno in verjetno nikoli do potankosti dosegljivo, drugo je podoba. Podoba nečesa, kar v meni sproža refleksijo, ki ji določam mejo, saj se zavedam njene fiktivnosti, torej »nezivosti«. Morda bi torej lahko rekla, da je fikcija za spoznanje bolj obvladljiva, oprijemljiva. Meja med njima pa je prostor svobode duha ...

 
»Sarah Jester pleše Mrtvaški ples Otroških stvari.« Jemlje igrivost smrtno resno ali se razigrano smeji smrti?
Sarah Jester se ne boji življenja ne smrti. Včasih jo to zabava, včasih jo to straši. Sarah Jester je tesno povezana s časom, ko sem srečala pisatelja Lojzeta Kovačiča  v lutkovnem ansamblu v Pionirskem domu. Lojze nas ni učil le igre z lutkami, ampak nam je bogato, z ljubeznijo in hkrati s pikrim humorjem odpiral vrata v naša življenja. Nekatera se odpirajo šele s časom. In Sarah Jester je zdaj očitno našla svoj prehod. Prehod med smrtjo in rojstvom. Zato se posmiha.

 
Tvoje pesmi so sicer večinoma svobodnega verza, proti koncu zbirke pa se pojavi nekaj čisto pravih haikujev. Manj torej pove več?
Ne pišem zato, da bi nekaj povedala. Čeprav seveda upam, da nekaj sporočam. Pišem o tem, kar zaznavam. In ker ne zaznavam stavkov, je pripovedovanje temu prilagojeno. Zaznavam občutke, ki se preko besed pretvarjajo v misli. Da pa bi bila misel čim bolj jasna, jo skušam vsakič znova oluščiti balasta ... in tako na koncu velikokrat ostane haikuju podobna oblika ... Ne vem, če manj pove več.  Najbrž največkrat več pove več. A mene vsekakor zanima povedati čim manj, ki v sebi nosi čim več. Zdi se mi, da besede lažje letijo, če je okrog njih dovolj prostora, tišine, neizrečene misli, kot če so stisnjene ena ob drugo.

 
Sarah Jester ima celo svoj elektronski naslov. Kako lahko, po tvojem mnenju, svetovni splet pripomore k besednemu ustvarjanju?
Kot sem omenila že na začetku, sem bila nekaj časa precej oddaljena od slovenskega socialnokulturnega dogajanja. Književne novosti sem lahko konkretno preverjala na knjižnih policah le enkrat na leto. Naročanje na razne revije je bilo zelo drago in morda je tudi moje zanimanje že samo po sebi na začetku upadlo. Ko pa se je moje zanimanje za dogajanje na slovenskem podričju znova prebudilo, sem se takoj naslonila na internet. Že zaradi osebnega komuniciranja z družino in znanci, kot tudi literarnega ustvarjanja. Včasih, ko več ur preživim pred računalnikom, ko berem slovenske članke, ko poslušam slovenski radio ali gledam slovensko televizijo, niti ne vem več, da ne živim v Sloveniji. Kar me zelo zabava.

Sama sicer  redno obiskujem predvsem naslednje spletni strani: Locutio, Spletno pero in pesnik.net.  Zanimivi so tudi nekateri literarni blogi, ki jih je vedno več. Žal mi je le, da redko naletim na kvalitetnejše ustvarjanje »on line«. Kljub temu, da ima papir še vedno svojo čarobno moč in da so literarne prireditve v ožjih krogih lahko zelo intenzivni in kot taki neprecenljivi dogodki, pa se mi zdi, da se bo morala slovenska poezija in proza tudi s profesionalne strani množičneje pojaviti na spletu, kot se to dogaja v Franciji. Eden takih francoskih pesnikov je na primer Charles Pennequin. Skoraj vsi aktualni ustvarjalci so prisotni na netu, a ne gre za komercializacijo. Gre za aktivno ustvarjanje.

Nekje sem prebrala, da se poezije danes ne bere veliko. Kolikor jaz sledim obisku na literarnih spletnih straneh, se mi zdi, da je tu marsikaj postoriti.  In verjetno ne le s tem da bi do neskončnosti množili tovrstne strani, ampak predvsem s tem, da bi jim s svojo prisotnostjo dali možnost: sebi, bralcem in na sploh slovenski literaturi, da se razvija v skladu s časom.

 
Že letiš čez planet naslednje zbirke?
Občutek imam, da kljub mnogim pesmim, ki jih spišem, ne bom nikoli več spravila skupaj nobene zbirke. Hkrati pa vem, da so že na poti. Vsekakor potrebuje vsaka zbirka svoj čas in se mi zaenkrat nikamor ne mudi.

--

Povezave:

- pesmi zbirke Le ti (Mariborska založba, 2006)