Nek slovaški literarni kritik vas je opisal kot pisatelja, ki nima želje po pripovedovanju zgodb, po veliki epiki, temveč ga privlači problematika besed in jezika.

Besede zanimajo vsakogar, ki se z njimi ukvarja, zato tega ne razumem kot izključno mojo posebnost. Vendar ko sem nekoč o tem razmišljal, sem ugotovil, da je zgodba v mojih delih zgolj naključna. Bolj me privlači situacija in to, kako se človek z njo spoprime; bolj kot potek zgodbe me zanima notranje dogajanje v človeku. Tudi življenje samo nam kaže, kako se lahko neka stvar razreši na različne načine, o čemer včasih odločajo prave malenkosti. Zanima me torej izkristalizirana mejna situacija, v kateri se mora človek spoprijeti z neko dilemo, in trenutki, ko posameznika konfrontirajo lastne karakteristike, ki se jih pred nastopom situacije ni zavedal. Če povem enostavneje – ne znam pripovedovati zgodb. Mislim si, da jih ne znam pripovedovati, najverjetneje pa nimam želje, da bi jih pripovedoval.

Ko beremo vaše kratke zgodbe, neredko naletimo na stavek, ki reflektira vprašanja, ki so predmet moderne lingvistike. Vprašanja o sposobnosti besede biti le označevalec brez označenca, o tem, da za znakom ne stoji trdna vsebina, pomen.

Ta občutek me spreleti v trenutku, ko se poskušam izraziti. Takrat se zavem večpomenskosti oz. netočnosti besed in s tem se moram na nek način spoprijeti. Nekoč sem zapisal, da imamo danes več pomenov kot stvari, iz katerih pomen črpamo, da smo »prepametni«. Za moj primer velja, da besede za občutki in še ne formuliranimi mislimi zaostajajo. Občutek nezadostnosti besed pogosto srečam in to skušam rešiti tako, da napišem več povedi, ki jih potem popravljam. Med temi tremi, štirimi povedmi mogoče ni niti ena točna, toda ker jih je več, lahko vsaj omejijo ta notranji prostor – da tu nekje potem to je. Strah me je, da z leti postajam površen in sem prehitro zadovoljen z enostavnejšimi stavki. Dvom in nezaupanje me nista popolnoma zapustila, ampak rečem si: no, bo že v redu.

O bralcu kot aktivni instanci se je v minulem stoletju veliko razpravljalo, njegovo vlogo je poudarjala recepcijska estetika in hermenevtika, že Valery je izjavil, da piše le partituro za nekoga drugega. Razmišljate kdaj o bralcu, ki bere vaša dela?

Občutek, da je bralec tisti, ki odloča, imam, vendar ne mislim nanj, ko pišem, tudi ideje nekega konkretnega bralca nimam v glavi. Ko sedim in pišem, takrat o tem ne razmišljam. Podzavestno si sicer predstavljam nekoga podobnega meni, ki podobno razmišlja in ga zanimajo podobna vprašanja. Vedno bolj namreč ugotavljam, da je tekst srečanje dveh posameznikov – posameznika, ki je v tekstu in bralca. V tem odnosu lahko pride do razumevanja oz. želje, da bi se srečala in razvila nek miselni odnos ali ne. Obstajajo trenutki, ko avtor naveže z bralcem stik in trenutki, ko njegova knjiga ne vzbudi naše pozornosti. To so občutljive igre, saj gre za intimno srečanje. Eden izmed potencialnih srečancev lahko hrepeni po zvestobi, intimi, drugi pa si njegove bližine ne želi – in v tem primeru se srečanje ne uresniči. Bralec je namreč gospodar teksta. Ko tekst spustim iz rok, postane gospodar. On je tisti, ki dodaja svoj svet in s tem oživlja besedilo, ga spreminja v zgodbo, situacijo, drugače so to le besede na papirju.

Je mogoče bralčevo konkretizacijo razumeti kot nekakšen cilj pisateljevanja?

Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja izhajam iz sebe kot bralca. Vem, kakšen bralec sem in računam na to, da so ostali kot jaz. Pomembne so predvsem bralčeve reakcije, sam tekst na papirju ni odločilen. Pomembno je, kaj prikliče v bralcu in v tem trenutku se šele v bralčevi glavi tekst uresniči, tako kot se je pred tem realiziral v moji glavi. Oboje je podobno, vendar jaz bralca spodbujam k temu, da dela na tekstu in ga realizira. Rekel bi, da vsaj petdeset procentov ustvari bralec.

Avtoritete literarne vede vas imajo za najpomembnejšega predstavnika postmodernizma na Slovaškem, omenjeni ste tudi v zborniku International postmodernism. Kako dojemate težnje po uvrščanju vaše poetike v postmodernizem?

Že kot mlad sem želel biti moderen pisatelj, ne postmoderen, saj se v teh časih o postmodernizmu še ni govorilo. Moje znanje o postmodernizmu je dokaj površno, vendar se strinjam s tem, da lahko v mojem pisanju najdemo en postmodernističen postopek, in sicer to: da vključujem v svoje tekste dela drugih avtorjev, da vstopam v svet, ki je bil že napisan. Slednji je zame enako resničen kot materialni svet. Povedi nekaterih pisateljev, ki so name vplivali, imam za enako resnične, kot so resnični ljudje, ki jih srečujem. Iz te perspektive lahko imam sam sebe za postmodernega, toda to so le oznake, ki so nam v pomoč, ki so legitimne in normalne za literarne kritike, za bralca pa je to popolnoma nepomembno.

Leta 2007 je izpod peresa Petra Darovca, mladega slovaškega literarnega kritika, izšla monografija, ki se ukvarja z vašo poetiko. Kako se počuti pisatelj, ki bere knjigo o sebi in svojem delu?

Počuti se, kot da leži v krsti, v katero zabijajo žeblje. Ko nastane knjiga o nekom, se zdi, kot da je že zrel za pokop. Tako je moje osebno občutenje. Kljub temu si nikoli ne bi dovolil posegati v bralčevo mnenje, saj ima vsak bralec ali literarni kritik, ki je tudi prvenstveno bralec, pravico izraziti svoje poglede. Mogoče bi ga opozoril le v primeru napačnega razumevanja – če bi mislil, da je Hamlet ženska ali kaj podobnega.

Vaš opus v večini sestavljajo kratke zgodbe. Zakaj vam je kratka proza bližje? Je upravičeno, če jo razumemo kot signifikator nekakšne nedokončnosti literarnega sveta? Bi se strinjali z Borgesom, ki pravi, da je pisanje dolgih romanov težavna in jalova norost?

Delno bi se s tem strinjal, po drugi strani pa je bilo napisanih tudi že ogromno kratkih zgodb. Vse je bilo že napisano. Razlog, zakaj me zanima kratka proza, leži v mojem zanimanju za situacije, v poskusu ujeti situacijo, jo obravnavati ter odpreti vrata njeni problemskosti. Ker je v teh situacijah ponavadi prostora le za eno do dve postavi, je potem ta snov primernejša za novelo kot roman. Poleg tega sem dokaj len in devetdeset do sto strani je zame maksimum. Ko to dosežem, postanem nervozen in takrat bi, v šali rečeno, najraje vse pobil, da bi imel mir. Tudi širša slika realnosti in družbe me ne zanima. To so te moje pisateljske omejitve, ki me, brez tega da bi jih ozavestil, vežejo na krajše žanre.

Ste tudi prevajalec in odločate se večinoma za prevajanje romanov. Ste v vlogi prevajalca bolj potrpežljivi kot takrat, ko pišete lastno prozo?

Prevajanje je popolnoma druga zgodba, saj človek prevaja tekst, ki je že dokončan. Poved je v tem tekstu že prisotna in vanjo ni mogoče dvomiti. Moje pisanje pa nastaja tako, da nekaj stavkov iz misli izločim in na koncu dobim to zadnjo poved, ki jo uporabim v tekstu. Pri prevajanju je drugače, saj je že avtor izbral to poved, jaz pa le iščem slovaški ekvivalent. Ob tem iskanju moram preizkusiti različne variante, dokler ne najdem tiste najbolj ustrezne, ob pisanju pa razmišljam o tem, če ne bi mogoče namesto določene povedi zapisal popolnoma drugo. To je ta razlika. Navsezadnje pa mi ne preostane nič drugega kot biti ob prevajanju potrpežljiv, saj me k temu prisili pogodba.

Vaše zadnje delo, ki je prišlo v knjigarne lani, ima naslov Lastni življenjepis zla (Vlastny životopis zla). V tej knjigi, ki je razdeljena na dva dela, je prvi del situiran v konec 40-ih let prejšnjega stoletja, ko je na Slovaškem vladala komunistična ideologija. Glavna tema knjige je zlo. Zakaj vas privlači ta tematika?

Po mojem mnenju je vprašanje zla eno izmed temeljnih vprašanj človeka. Zdi se mi, da so v današnji družbi meje med dobrim in zlim zabrisane, da ni več razvidno, kaj je dobro in kaj zlo. V 40-ih in 50-ih letih so bile te meje jasno definirane od zunaj. Takrat je totalitarna oblast poskušala na silo urediti svet po svojih predstavah. V življenju danes te meje niso več jasno postavljene. Ne prepoznavamo in ne raziskujemo več svojega početja, in tudi ko smo zli, to ne vpliva na našo vest.

Mislite, da se je človek glede tega kaj spremenil?

Ne bi rekel, da je temu tako. Če se ozremo na pisano zgodovino, ki se je ohranila do danes, postane očitno, da se lastnosti človeka niso bogvekaj spremenile. Glavno bi bilo, da bi se človek zavedal imperativa, da ne bi delal zla, četudi  družba to sprejema. Na nek način izgubljamo občutek, ki nam je nekako vrojen. Otroci se podzavestno zavedajo trenutka, ko gredo čez mejo in ob tem doživljajo veselje. Dobro se počutijo, čeprav vedo, da so na nedovoljenem teritoriju. Občutek imam, da se v državah zahodne civilizacije – ne samo post-komunističnih – izgublja sposobnost razlikovanja med dobrim in zlim, da se te sposobnosti nihče ne trudi ohraniti v ljudeh v obliki imperativa.

V Evropi lahko opazimo naraščajoči trend nestrpnosti. Ta fenomen je dodobra prisoten tudi na Slovaškem in v njenih sosednjih deželah. Kakšen je vaš pogled na to?

Cilj današnje politike je populizem. Slaba stran demokracije je dejstvo, da če želi človek dobiti večino, mora večini biti všeč, zato dela stvari, ki so ji po godu. Na Slovaškem se nekateri propagirajo s tem, da napadajo Rome, drugi z natolcevanjem čez Madžare. Naša aktualna vlada konstantno napada banke, zavarovalnice in privatne firme, kar je ljudem všeč, saj so prepričani, da če je nekdo bogat, potem ni škode, če mu porežeš peruti. Ljudje so brez vizij o tem, kaj bodo naredili, ko bodo prišli do moči, njihov cilj je le doseči moč. Ko jo pridobijo, se potem nekako znajdejo v situacijah in poleg tega še kradejo, kar je izrazita slovaška značilnost. Nek ameriški zgodovinar je nekoč dejal, da je politika sistematično organizirano sovraštvo. Če hoče politik pridobiti zase ljudi, jim mora pokazati, da jih brani pred sovražnikom, hkrati pa jim tudi sugerira, kdo je ta sovražnik, pred katerim jih brani.

Veliko let ste preživeli v popolnoma drugačni politični situaciji – komunistični državi, ki je dokaj hitro spreminjala svojo politiko. Kako ste dojemali te hitre spremembe – svobodnejša 60. leta, znamenito leto 1968 in politiko normalizacije v 70-ih?

Leto 1968 in okupacija sta v meni sprožila veliko miselno spremembo. Do tedaj sem bil namreč prepričan, da se bo kljub nekaterim oviram situacija izboljšala, da se bo socialistični sistem približal normalnejšemu. Mislil sem, da je normalna pot zgodovine avtomatični razvoj k boljšemu. Potem je prišlo leto 1968, ko so se vse iluzije razblinile. Nikoli sicer nisem simpatiziral s komunizmom, po drugi strani pa tudi nisem bil prevzet nad praško pomladjo. Prijala mi je sicer večja svoboda govora, vendar tudi posledice niso bile usodne, ker nikoli nisem bil politično angažiran. Dogajalo se je, da so me zavrnili na enem delovnem mestu, vendar sem hitro že našel drugo, kjer so me sprejeli. V eksistenčnem smislu to obdobje ni bilo ekstremno zahtevno, kljub temu pa sem imel slab občutek, saj so po okupaciji ponovno začeli tlačiti in privijati ljudi. Četudi nisem mogel izdajati, je ta negiben svet ustvarjal dobro atmosfero za pisanje. Človek je lahko pisal doma, v miru, ni mu bilo treba hiteti itd. Iz aspekta pisanja to ni bilo slabo obdobje.

Kakšno mnenje imate o avtorjih, ki so kolaborirali z režimom, vendar so kljub temu izdajali kvalitetno beletristiko? Tak primer na Slovaškem je bil pesnik Miroslav Válek.

Pri Váleku me je najbolj zmotil moto v njegovi agitacijski poemi Beseda (Slovo), v katerem se je zahvalil komunistični stranki, da je iz njega naredila človeka. Prav tako mi ne bi bilo všeč, če bi se nekdo zahvalil katoliški cerkvi, da je iz njega naredila človeka. Temu navkljub so bile njegove pesmi odlične in Válek je poet, ki je potisnil slovaško poezijo proti novim obzorjem, kar je njegova neizpodbitna vrednost, četudi je bil obenem minister za kulturo. Ostali, ki so sodelovali z režimom, so bili večinoma povprečni pisci, ki so v tem videli priložnost za uspeh. Pomagali so jim pri pisateljski karieri, dobili so funkcijo v društvu pisateljev, na roko jim je šla založba, bili so javno pohvaljeni s strani komunistične stranke in medijev. Vendar je njihov uspeh povečini imel kratek rok trajanja. V 50-ih so literati še verjeli, da se gradi nov svet, zato so se temu trudili pomagali s pisanjem shematične poezije. V 70-ih temu nihče ni več verjel. Postopali so sicer pragmatično, vendar se niso želeli vrniti k stilu iz 50-ih. Tudi ti, ki so s pisanjem politične poezije poskušali zase pridobiti boljšo pozicijo, niso bili uspešni, saj se ni našlo dovolj kritikov, ki bi jih pohvalili. Če je bilo slabo, je bilo pač slabo.

Bili ste tudi urednik v dveh literarnih revijah, Romboidu in Slovaških pogledih (Slovenské pohľady). Kako je v teh nedemokratičnih časih izgledalo delo urednika?

Nič posebnega se ni dogajalo. Določen prostor smo morali imeti rezerviran za obvezne objave in tudi uvodnik je običajno napisal pisatelj ali kritik, ki so ga komunisti odobravali. Na zadnjih straneh revije pa smo objavljali krajše prispevke, kjer se je neideološko pisalo o literaturi. Naš cilj je bil ohranitev normalnega razmišljanja o književnosti in naše geslo je bilo – kontinuiteta kvalitete, saj v reviji nismo želeli objavljati nekvalitetnih tekstov. Imeli smo precej težav, do tega, da bi nekomu prepovedali objavljati, sicer ni prišlo, vendar smo bili velikokrat tarča kritik, ki so prihajale iz centralnega komiteja. Vztrajno smo jim odgovarjali na pritožbe, saj je v SZ takrat že bila v teku politika perestrojke, kar nam je dajalo več poguma. Organizirali smo tudi konferenco o socrealizmu, na kateri smo poskušali razširiti pojem socrealizma in razrahljati njegove kriterije. Takrat smo bili napadeni, češ da smo s konferenco želeli uničiti socrealizem. Ne glede na vse smo v reviji med prvimi objavili tudi besedila prepovedanih avtorjev. Tega nismo počeli zaradi besa, temveč iz gole želje, da bi se ti avtorji vrnili iz molka.

So bili teksti cenzurirani?

Do leta 1968 je bila v veljavi t. i. predhodna cenzura. Obstajal je urad, kjer so prebirali besedila in označevali dele, ki so bili sporni. Potem so nam tekst vrnili ali nas poklicali, da smo z njimi problem prediskutirali. Enkrat so nam pogajanja uspela, drugič ne. S trenutkom, ko so na besedilo odtisnili pečat, je ležala odgovornost na njihovih ramenih, in mi smo bili čisti. Leta 1968 je bilo s tako obliko cenzure konec. Nova forma cenzure je izgledala tako, da je lektor, po tem ko je bila knjiga že izdana, odločil o njeni usodi. Če je bila neprimerna, so lahko kaznovali urednika. Tudi sam sem leta 1973 moral plačal kazen.

Kot razumem, bi vi takrat lahko izdajali svoja dela, vendar jih niste želeli.

Tako je. Nikoli nisem bil na listi prepovedanih avtorjev. Razlog mojega »molka« je bil ta, da sem kot urednik iz prve roke videl, do kakšnih težav prihaja, zato nisem želel povzročiti neprijetnosti sebi in drugim.

Za konec bi vam rada zastavila nekaj vprašanj o sodobni problematiki literature. Očitno je, da tako slovaška kot slovenska literatura spadata v literature malih narodov. Neredko zaradi tega tudi najkvalitetnejši avtorji ostanejo v getoizaciji enega narodnega prostora in jezika, njihovi prevodi pa so pogosto prezrti. Kako vi razumete to problematiko?

Na tem področju je zelo težko na silo kaj spremeniti. Tudi ko je prevod izdan, ne moremo kritizirati določene družbe, ker je prezrla kvaliteten izdelek. Glede na moje izkušnje lahko rečem, da pomemben delež prispeva založba, ki delo izda. Od nje je odvisno, v kakšni meri prevod propagira, predvsem pa je pomemben njen renome. Renome francoske založbe, ki je izdala prevod mojega dela Konj v nadstropju, slepec v Vrabljih (Kôň na poschodí, slepec vo Vrábľoch) v francoščino, je bil odločilen. V časopisih so se pojavljale recenzije in Francozi so moje delo pohvalili. Isti prevajalec je v francoščino prevedel tudi novelo Večno je zelen …, ker pa je bila izdana v še ne uveljavljeni založbi, o tem ni bila napisana nobena recenzija. Včasih je odziv odvisen preprosto od tega, kdo dobi tekst po naključju v roke.

Na prvi pogled izgleda, da gre distribucija knjig bolje od rok vašim sosedom Čehom.

Čehi so imeli to prednost, da so jih zahodne države podpirale zaradi njihove disidentske izkušnje. Celotno češko društvo pisateljev se je namreč uprlo okupaciji, zaradi česar svojih del niso mogli izdajati, nekateri so bili poslani celo na prisilno delo. Zahodne države so jih podpirale tako, da so izdajale prevode njihovih del in jim s tem nudile finančno in moralno pomoč. Nekateri izmed njih so na Zahodu pridobili ugled in zanimanje za češko literaturo se je večalo. Ko je na primer Kundera Francozom priporočal Hrabala, je imelo to neko težo. Navsezadnje pa ena tendenca vedno drži – zaradi zunanjih razlogov oziroma političnih okoliščin se avtomatično poveča zanimanje za določeno državo, hkrati pa tudi njeno literaturo.

Tudi romane, ki so bolj priljubljeno čtivo za bralstvo, raje pišejo Čehi kot Slovaki, katerim je bližje kratka proza.

Tako je. Na Češkem je številčno več pisateljev, obenem pa tudi več dobrih. To je vedno vprašanje številk. Nasploh je češka romaneskna tradicija daljša. K temu je pripomogla tudi velikost češke družbe, saj so pisatelji lahko svobodneje komponirali zgodbe o njej, medtem ko je bila družba na Slovaškem premajhna in zaprta.

Opazila sem, da so nekateri sodobni slovaški literati zavzeli precej komercialno stališče. Utelešenje le-tega je mlad pisatelj Hvorecky, ki s svojo dobro oblikovano, ažurno internetno stranjo v nemščini ponuja drugačen pristop.

Res je. Hvorecky je priden, delaven fant, ki zavestno deluje na tem področju. Njegov pristop je drugačen, saj meni, da mora biti tudi pisatelj marketinško naravnan. Zato se ob izidu prevoda poda na mesečno turnejo in propagira svoje delo v tujini.

Se vam zdi ta pot dobrodošla, v tem smislu, da bi slovaška literatura pogosteje prestopila državne meje?

Vsak način je dober. Mislim, da bi bilo dobro za avtorje, če bi se znebili določenih zadržkov do gibanja v tujini, pa tudi zadržkov glede propagiranja svoje literature. Tak je danes svet in treba se mu je prilagoditi ali pa direktno povedati, da mu nasprotujemo. O tem pravzaprav ne razmišljam, ne zanimajo me te stvari. Tudi ko v preteklosti moje knjige niso bile izdane, me to ni prizadelo. Jaz le pišem, jaz ne izdajam. To je že problem založbe. Moj problem je spet s pisanjem. Navsezadnje sem že starec, preveč let že štejem, da bi se ukvarjal s tem. S tem seveda ne mislim, da je to dobro. Prvenstveno me zanima neposredna reakcija bralstva, četudi le slovaškega. Avto-propaganda mi ne leži.

Menite, da se kvalitetna literatura sama dovolj reklamira?

Vsi, ki želimo izdajati ali ne, smo na isti ladji, ki se potaplja, saj literatura postaja vedno bolj nezanimiva za ljudi. Lahko bi rekel, da je že odpisan medij. S tem ne mislim, da knjige ne bodo izdane, temveč da bo literatura privlačila le majhen odstotek človeštva. Posebej klasična literatura, ki artikulira globlje probleme posameznika. Danes na žalost življenje teče po nekakšni tehnični cesti, ljudi privablja 3D realnost in vsebina postaja nebistvena.

Maja Žvokelj končuje študij Slovaščine in Primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti. Zanima jo literarna veda, prevajanje in umetnost nasploh. Njeni dosedanji prevodi poezije so bili objavljeni v zborniku Medane (2009) in Antologiji bolgarske književnosti 2.